83. člen DZ

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče pri ovrednotenju prispevka tožencev k ustvarjanju skupnega premoženja premalo upoštevalo vložek posebnega premoženja druge toženke, ki je presegal polovico celotne kupnine za nakup spornih nepremičnin.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ravnanje upravitelja, ki je (neprijavljeno) izločitveno pravico zakonca stečajnega dolžnika vključil v seznam preizkušenih terjatev in jo prerekal, ni v nasprotju s 83. členom DZ. Vključitev izločitvene pravice zakonca stečajnega dolžnika in njeno prerekanje v okoliščinah konkretnega primera odpravlja negotovost in služi transparentnosti in hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP).

Deleža delnega uspeha v pravdi, v kateri stranka uveljavlja nedenarne zahtevke, ni mogoče ugotavljati matematično, temveč ga mora sodišče oceniti glede na vse okoliščine zadeve, upoštevaje zlasti vsebino in pomen posameznih zahtevkov.

Predlog se zavrne.

V primeru, da upnik, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov, ne bi imel možnosti vložitve tožbe po 83. členu DZ, bi mu bili s tem v primerjavi z upnikom, ki ima druge vrste izvršilni naslov, kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS).

Nasprotne tožbe ni mogoče vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Zahtevek v predmetnem postopku se ne nanaša na iste stranke kot v postopku II P 113/2021, različna pa je tudi materialnopravna podlaga, na kateri temeljita zahtevka. Kljub temu da se bodo v obeh postopkih ugotavljala deloma ista dejstva, zato ni mogoče govoriti o istovetnosti spora, ki bi utemeljevala njuno združeno obravnavo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki v življenjski in ekonomski skupnosti živeli tudi še v letu 2015 in da toženec ni dokazal, da bi s tožnico narazen šla že leta 2014. Pritožbene navedbe prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo. Že to dejstvo, da je skupno premoženje lahko obstajalo in nastajalo tudi še v letu 2015, utemeljuje zahtevo tožnice po predložitvi tako seznama osnovnih sredstev kot tudi seznama kratkoročnih in dolgoročnih terjatev za podjetje. Ker samostojni podjetniki tako osnovna sredstva kot terjatve popišejo na koncu obračunskega obdobja po stanju na dan 31. 12. vsako leto, je utemeljen zahtevek tožnice po predložitvi takšnih seznamov, narejenih s strani toženca ob koncu leta 2015 ne glede na to, ali je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala že sredi leta 2015. Katere terjatve in osnovna sredstva pa so skupno premoženje, pa bo nato predmet odločanja v nadaljnjem pravdnem postopku, ko bo tožnica po prejemu seznamov s strani toženca oblikovala drug tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja, določitev deležev in izročitev pripadajočega deleža premoženja v zvezi s prej naveden

Toženca v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajata, da se zavedata ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS, da lahko upnik v situaciji, ko je posel sklenjen z izključnim namenom izigravanja, vloži ničnostno tožbo, vendar se s takšnim stališčem ne strinjata. Izpostavljata, da ima tožnica v tem postopku na razpolago zgolj izpodbojno, paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo sodno prakso na tem področju, kjer je med drugim obrazloženo, da je ključna razlika v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oz. kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primerna ničnostna sankcija. Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe (ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena) in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli). V primeru, da bo dopuščen ničnostni zahtevek, ima tožnica na razpolago tudi izbrisno tožbo,

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v primeru določenih in v zemljiško knjigo vpisanih deležev, ne gre več za skupno lastnino, ampak za solastnino. Bistvena razlika med solastnino in skupno lastnino je v tem, da je pri solastnini določen idealni delež vsakega lastnika v razmerju do celote, pri skupni lastnini pa deleži niso določeni. Novejša sodna praksa res izpostavlja, da določitev deleža na skupni lastnini še ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja, vendar je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi to, da je toženka po prejemu pravnomočne sodbe o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju sama predlagala vpis solastnine (in ne skupne lastnine) v zemljiško knjigo, zemljiška knjiga pa je tak predlog tudi realizirala. Prav ta okoliščina je ključen razlikovalni element, ki obravnavano zadevo pomembno loči od sodne prakse, ki jo navaja toženka, kjer takšni zemljiškoknjižni vpisi po ugotovljenih deležih na skupnem premoženju še niso bili izvedeni. Ker je do vpisa deležev v zemljiško knjigo prišlo prav na pobudo toženke in ob upoštevanju dejstva, da nobena od strank ni ugovarjala zemljiškoknjižnemu sklepu o vpisu, sta stranki očitno konklud

Zahtevek tožnice temelji na prvem odstavku 83. člena DZ, ki določa, da upnik na podlagi pravnomočne sodbe lahko zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Ker odločitev z določitvijo solastniških deležev smiselno narekuje že namen 83. člena DZ, upniku ni treba še dodatno navajati posebnih okoliščin, ki utemeljujejo izvedbo delitve skupnega premoženja znotraj pravdnega postopka.

Za razliko od začasnih odredb zaradi zavarovanja denarnih terjatev, kjer se zahteva subjektivna nevarnost oziroma nevarnost, ki je povzročena z nedovoljenim delovanjem dolžnika (drugi odstavek 270. člena ZIZ), je za zavarovanje nedenarnih terjatev treba izkazati za verjetno t. i. objektivno nevarnost. Ta je relevantna ne glede na to ali izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo povzroča. Tožnica zatrjuje in dokazuje okoliščine take narave in obsega, da so verjetno zmožne povzročiti zahtevano nevarnost uveljavitve tožničine terjatve oziroma vsaj njeno oteženost.

Predlog se zavrne.

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

Tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ predstavlja zatrjevano slabo premoženjsko stanje toženca v povezavi z dejstvom, da sta toženca zunajzakonska partnerja. Tožnica s tožbo zahteva (tudi) ugotovitev solastnine in s tem delitev skupnega premoženja. V takem primeru pa večinska sodna praksa, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi, stoji na stališču, da je prepoved razpolaganja mogoče omejiti le na določen delež.

Zahtevek, ki se glasi na ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, je stvarnopravni zahtevek, torej gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, za katere pa je izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina (57. člen ZPP).

V postopku osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena tako, da ne more opravljati dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika je stečajni upravitelj.

Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V skladu s tretjim odstavkom 83. člena DZ v postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice iz petega odstavka tega člena (tj. uveljavljal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice). Po stališču pravne teorije je DZ uzakonil pravno domnevo, da stečajni upravitelj šteje, da je zakonec prijavil izločitveno pravico v višini polovičnega solastninskega deleža. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča določba 83. člena DZ v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Upraviteljica je namreč prijavljeno izločitveno pravico prerekala, ker po njeni oceni nepremičnine glede na datum nakupa in datum sklenitve zakonske zveze ne predstavljajo skupnega premoženja stečajnega dolžnika in izločitvene upnice, ampak predstavljajo (pred sklenitvijo zakonske zveze pridobljeno) posebno premoženje stečajnega dolžnika, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin. Morebitna vlaganja v posebno premoženje dolžnika pa po SPZ tudi ne dajejo podlage za prido

Presoja sodišča prve stopnje, da je podana predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ima podlago v ugotovitvah, da toženca bremeni visok davčni dolg, ki ga glede na zatrjevano slabo premoženjsko stanje ni sposoben plačati, in da lahko toženka kot formalna lastnica spornega premoženja z njim pravno veljavno razpolaga. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem. ZIZ ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Četudi torej drži, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti zatrjevano in izkazano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik razpolagal s premoženjem, tožnici ni bilo treba zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja toženke (ali koga tretjega), usmerjenega v razpolaganje s premoženjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre zgolj za hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja ? izdana začasna odredba ne temelji izključno na dejstvu (toženkinega) lastništva. Objektivno nevarnost konkretizira preplet okoliščin,