57. člen ZZZDR-UPB1

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Zakonca pridobivata svoje prihodke z delom, zato se šteje, da so predmeti, kupljeni v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Tisti, ki trdi, da so posebno premoženje, mora to dokazati - tudi tako, da dokaže izvor denarja, kar pomeni, da dokaže, da je bil nakup financiran iz posebnega premoženja. Toženca v obravnavanem primeru tega dokaznega bremena nista zmogla.

Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, je potrebno podpreti tudi kot smotrno z vidika celostne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami. Tak zaključek narekuje že nedeljiv materialnopravni pojem skupnega premoženja, ki zahteva, da se vse enote, ki v to premoženje sodijo, obravnavajo celovito in se določi enotno prispevno razmerje obeh partnerjev pri vseh predmetih skupnega premoženja.

Po prvem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pritožba ima sicer prav, da nakup stanovanja v času trajanja zakonske zveze, še avtomatsko ne pomeni obstoja skupnega premoženje, vendar pa ob nesporni ugotovitvi, da je bilo sporno stanovanje tožencev pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in zatrjevanju tožnice, da sta toženca kupila stanovanje iz skupnih denarnih sredstev, pridobljenih z delom, trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje nosita toženca, ki zatrjujeta njegovo drugačno naravo. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom.

Če sta nepremičnino zakonca odplačno pridobila v času trajanja njune ekonomske skupnosti, potem je pač ta postala del skupnega premoženja ter deli enako usodo kot vse druge premoženjske sestavine njunega skupnega premoženja, vključno z razmerjem deležev, ki so sprva določljivi, a nedoločeni, kasneje, ob njegovi likvidaciji pa določeni z ulomkom ali odstotkom. Okoliščina, da je eden od partnerjev (v tem primeru tožničin mož) že nekoč prej tudi sam vlagal v to isto nepremičnino (tudi tedaj tujo) ne more pomeniti, da je zato njegov delež na tej stvari večji kot na preostalem skupnem premoženju. Ko je tožnica dokazala, da je bila sporna nepremičnina v odločilnem trenutku (v trenutku pridobitve prisilne hipoteke) skupno premoženje, je bila upnica (toženka v tej pravdi) pahnjena v položaj upnika iz 83. člena DZ oziroma prej 57. člena ZZZDR. Glede na to, da je toženka v tej pravdi v specifičnem obrambnem položaju, kjer se kot imetnica prisilne hipoteke brani zoper pravno preprečevanje že dovoljene izvršbe, je treba dopustiti tudi možnost, da se zoper tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe brani v okviru te pravde. Vsebina njenega ugovora je po logiki enaka tisti, s katero bi s

Zmotno je stališče, da je kljub sklenitvi darilne pogodbe poslovni delež v tretji toženki še vedno skupno premoženje toženca in druge toženke. Četudi je bil poslovni delež pred sklenitvijo pogodbe skupna last zakoncev, še ne pomeni, da eden od njiju ni mogel s tem lastninskim upravičenjem veljavno razpolagati v korist drugega zakonca. V sodbi tudi ni ugotovitev, ki bi utemeljevale sklep, da pogodba ne obstaja, da ni veljavna ali da ne učinkuje v razmerju do tožnice. Z izpolnitvijo pogodbe je tako lastnica poslovnega deleža postala druga toženka. Ker ni več skupna last toženca in druge toženke, ni podana ena od predpostavk za utemeljenost zahtevka.

Dolžnica ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelidvidnosti s trditvami o obstoju nelikvidnega premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Predmetne judikatne terjatve predstavljajo dolžničin dolg do stečajne mase, ki je bila oškodovana zaradi izpodbojnih ravnanj insolventnega bivšega zakonca dolžnice (v tem postopku upnika) v korist dolžnice. V konkretnem položaju je najprej potrebno vzpostaviti premoženjsko pravni položaj stečajnega dolžnika – tu upnika, ki je obstajal pred izpodbitim razpolaganjem s predmetnim premoženjem. Šele nato bo lahko prišlo do izločitve premoženja dolžnice, ki ne spada v stečajno maso, na podlagi prijavljenih in priznanih izločitvenih pravic, in nazadnje še do unovčenja premoženja ter poplačila upnikov. Dolžnica je dolžna ta trenutek na podlagi navedenih pravnomočnih in izvršljivih sodb brezpogojno vzpostaviti lastno premoženjsko pravno stanje in premoženjsko pravno stanje A. A., kakršno je bilo pred izpodbitimi ravnanji, ne glede na morebitne zahtevke, ki bi jih sama imela do bivšega zakonca v osebnem stečaju, ki pa jih v postopku stečaja niti še ni uveljavljala. Predlagatelju, ki je sedaj v postopku osebnega stečaja, je bilo o

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Odločilno je, ali je stečajni dolžnik razpolagal s svojim posebnim premoženjem in deležem na skupnem premoženju na način, da je bila vzpostavljena neekvivalenca pri prevzemanju pravic in obveznosti iz Sporazuma v njegovo škodo. Upnikom je namreč treba zagotoviti enake možnosti poplačila. In prav temu so namenjene določbe ZFPPIPP, ki dolžniku (po nastanku insolventnosti) nalagajo posebne zapovedi in prepovedi. Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbojno pravo dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost.

Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več dejanska zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi. V tem primeru sta to trdila toženca, zato onadva nosita dokazno breme o tem, da med njima ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti. Pri tem je treba ob upoštevanju, da so določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, namenjene tudi varstvu pravnega prometa, vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb, kar je tožnica, presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti. Toženca bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je njuna življenjska in ekonomska skupnost razpadla že pred nakupom nepremičnine v Č., kar pa jima, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe, ni uspelo. Že dejstvo, da je bila za nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje tožencev, sklenjena kupoprodajna pogodba v obliki notarskega zapisa, ki je vsebovala ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (priloga B21), pred sklenitvijo Sporazuma, toženca pa sta kljub temu v Sporazumu ugotovila, da nj

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ tako, da lahko upnik poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

Vložitev intervencijske tožbe po 57. členu ZZZDR je bila nujna posledica pričetka izvršilnega postopka, da bo tožeča stranka lahko posegla na posebno premoženje prvega toženca kot dolžnika, zato gre šteti, da sta prvi toženec zaradi neplačila dolga, druga toženka pa zaradi podaje ugovora tretjega dala povod zanjo. Druga toženka je, kljub trditvam, da je lastnica skupnega premoženja do polovice nepremičnine, pravilno lahko zahtevala ustavitev izvršbe na skupno premoženje v celoti.

Tožnica je dokazala, da je bila sporna nepremičnina kupljena med trajanjem zakonske zveze s skupnim denarjem obeh zakoncev in da je delež obeh na sporni nepremičnini enak. Dejstvo, da je bila v času trajanja zakonske zveze sklenjena samo pogodba, v kateri je kot kupec nepremičnine naveden le mož, vpis v zemljiško knjigo nanj pa je bil izveden šele po razvezi zakonske zveze, tožnici ne preprečuje, da uveljavlja nedopustnost izvršbe na svojem deležu.

Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil in je bilo na tožencema, da dokažeta, da po letu 2006 nista več živela v zunajzakonski skupnosti – da nista več imela skupnega gospodinjstva, da sta imela druge intimne partnerje, da je toženka pri reševanju podjetij sodelovala le iz strahu, kot sta vse zatrjevala. Pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema/zunajzakonskima partnerjema, morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa.

Da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Že samo ugotovitev sodišča, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolaga

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ: upnik lahko poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vedé simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena, saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, kar pomeni, da pogodba sploh ne nastane, je neobstoječa. Dogovor o preživljanju, sklenjen med zakoncema v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, predstavlja navidezno pogodbo, kajti namen tega dogovora je bil prisilni (v izvršilnem postopku izveden) prenos denarnih sredstev skupnega premoženja s tožnikovega na toženkin transakcijski račun, in sicer zaradi tožnikove prezadolženosti in preprečitve poplačila upnikov, kar pa je nedopustno.

V obravnavani zadevi zahteva upnica enega od zakoncev (toženca) določitev deležev na nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. Določba 57. člena ZZZDR omogoča upniku posameznega zakonca uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z resničnim in s tem uspešno poplačilo terjatve z izvršbo na dolžnikovem deležu na skupnem premoženju. V skladu s pravno teorijo in s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da je položaj upnika, ki razpolaga s pravnomočno sodbo (iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR), enak položaju upnika, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov. Tožba zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR, tako ni pogojena s pravnomočno sodbo, temveč je vezana na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško – upniškega razmerja, ki v konkretnem primeru izhaja iz seznama izvršilnih naslovov.