102. člen ZIZ

Namen vročanja kot enega od izrazov ustavne pravice do izjave je, da se strankam zagotovi možnost seznanitve in opredelitve do vsega procesnega gradiva v spisu, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. Če že zakon ne določa obvezne vročitve posamezne vloge v izjavo, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je (bila) vročitev nasprotni stranki potrebna za zagotovitev poštenega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da vročanje ne sme biti samo sebi namen, zato vlog, ki ne morejo vplivati na odločitev sodišča, nasprotni stranki ni treba vročiti. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugovor delno zavrnilo ravno na podlagi trditvene in dokazne podlage upnice iz odgovora na ugovor, kljub temu pa le-tega ne bi vročilo dolžniku v izjavo že pred sprejemom svoje odločitve, bi šlo za absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Stroški vloge, s katero upnik delno umakne predlog za izvršbo, niso že kategorično, v vsakem primeru potrebni za izvršbo (prim. peti odstavek 38. člena ZIZ). Odvisno je, za kakšen dejanski položaj gre. Sodna praksa razlikuje med primeri, ko gre za prostovoljn

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in na oceno njihove dokazne vrednosti, zato je treba tudi omejitve tega načela iskati le znotraj teh meja. Omejitev glede izbora dokaznih sredstev ZPP načeloma ne pozna.

Sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravno pravilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru. Sestavina sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne g

Postopek osebnega stečaja se lahko vodi tudi brez odpusta obveznosti, saj je primarni cilj stečajnega postopka enakomerno poplačilo upnikov. Vendar je pogoj za dosego tega cilja, da ima dolžnik premoženje in/ali prejemke, iz katerih se bo lahko skladno z določbo 389. člena ZFPPIPP oblikovala stečajna masa. V kolikor je dolžnikova plača v celoti izvzeta iz stečajne mase po 389. členu ZFPPIPP, drugega premoženja pa dolžnik nima, in ni možnosti za odpust obveznosti (če dolžnik ni podal predloga ali obstojijo ovire za odpust), je treba dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavreči.

Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive.

Nikakor pa stečajne mase ni mogoče omejiti v znesku 274,55 EUR, kot to meni pritožnica, saj je to znesek, ki se upošteva v skladu s 26. členom ZSVarPre na ravni cele družine, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom pa je pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila 26. člena ZSVarPre.

Prejemek, s katerim je razpolagal dolžnik, to je regres za letni dopust, ni izvzet iz stečajne mase, saj ni naveden med prejemki, ki jih določa 101. člen ZIZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP. Da ni pogojev za odpust obveznosti, zadošča ugotovitev, da dolžnik krši obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP. To pomeni, da zadošča, da je brez vednosti in soglasja upravitelja sklenil pogodbo, katere predmet je bilo razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Zaradi zahteve po enakem obravnavanju upnikov mora biti onemogočeno vsako dejanje, s katerim se posega v stečajno maso, ne glede na razloge, zaradi katerih je do takih posegov prišlo. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi pojasnjuje okoliščine, ki so ga vodile k sklenitvi sporazuma, kakšen je bil pri tem njegov namen, kakšne so njegove osebne in družinske razmere.

Stroški prevoza na delo in prehrane, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 102. členom ZIZ. Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v skladu s prvim odstavkom 389. člena ZFPPIPP spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku. Pravilno je tudi ugotovilo, da vrnjena akontacija dohodnine ni prejemek, ki bi bil izvzet iz stečajne mase po drugem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Zmotno pa je zaključilo, da za navedeni prejemek ni predpisanih omejitev, ki so navedene v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Znesek vrnjene dohodnine namreč predstavlja del plače, za katerega se je izkazalo, da je bil dolžniku kot akontacija dohodnine odtegnjen v previsokem znesku. V kolikor dolžniku tekom stečajnega postopka ob izterjavi njegovih stalnih prejemkov oziroma zasegu denarnega dobroimetja na njegovem denarnem računu ni ostal znesek denarnih sredstev, ki je naveden v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP (določen v 102. členu ZIZ), je upravičen do manjkajoče razlike, ki se poplača iz zneska preveč plačane dohodnine.

Res je, da je bil predlagatelj v vmesnem obdobju tudi precej časa brezposeln in so bile v tem času njegove pridobitne zmožnosti bistveno zmanjšane (na primer v času vložitve predloga za znižanje preživnine februarja 2023), vendar pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče o predlogu za znižanje preživnine ne odloča glede na okoliščine ob začetku postopka, temveč glede na okoliščine ob zaključku glavne obravnave. V predmetni zadevi pa ob zaključku glavne obravnave pridobitne zmožnosti nasprotnega udeleženca niso bile bistveno zmanjšane v primerjavi z letom 2019 (ko je bila nazadnje določena preživnina), zato pogojev za znižanje preživnine ni.

Višjo omejitev zaradi obveznosti preživljanja družinskega člana (ali druge osebe, ki jo je dolžan preživljati po zakonu) izvrševalec sklepa o izvršbi glede na peti odstavek 102. člena ZIZ upošteva, če mu dolžnik obveznost preživljanja izkaže z javno listino. Ugovornim trditvam o dolžnikovi preživninski obveznosti in s tem višji omejitvi, ki jo mora dolžnikov dolžnik iz tega naslova upoštevati pri izvrševanju sklepa o izvršbi, upnik v odgovoru na ugovor ni v ničemer nasprotoval.

Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.

Ker gre za subrogacijo zavarovalnice, je obveznost zapadla z dnem, ko je tožnica (zavarovalnica) neposrednemu oškodovancu izplačala zavarovalnino.

Namen začasnih odredb v družinskih postopkih je v začasni regulaciji stanja do zaključka postopka, tako da se zavaruje korist otroka. V tej luči je treba interpretirati verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen.

Tudi v kolikor bi torej bilo mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da prihranki na transakcijskem računu dolžnice spadajo v stečajno maso, pa glede na to, da ZFPPIPP na uporabo določbe 137. člena ZIZ izrecno ne napotuje in tudi dolžnica nanjo ni bila izrecno opozorjena, ta ne more predstavljati podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

Že določena preživnina se lahko zviša oziroma zniža le pod pogojem, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če sodišče spremenjenih okoliščin v smislu potreb upravičenca oziroma zmožnosti zavezanca ne ugotovi, ni podlage za spremembo preživnine, tudi ne v primeru, da slednja morebiti ni ustrezna in ne krije vseh upravičenčevih preživninskih potreb.