62. člen ZZZDR-UPB1

Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

Predlog se zavrne.

V času trajanja izvenzakonske skupnosti najeti krediti predstavljajo skupno premoženje (pasivo), če je bila odločitev o najetju skupna, to pa je zakonska domneva. Tudi z delom pridobljena sredstva (plača) v času trajanja izvenzakonske skupnosti so skupna, zato je pravno pomembno dejstvo, iz katerih sredstev je bil kredit (ali so bili krediti) plačevan v času trajanja skupnosti (ali od plače ali iz posebnega premoženja in čigavega). Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje še ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni navedlo nikakršnih razlogov o dejstvih za sprejet zaključek, da je kredite odplačeval iz svojega posebnega premoženja. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravndnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sporni dvigi so bili opravljeni v času, ko sta pravdni stranki še živeli v zakonski zvezi. S posebnim premoženjem zakonec razpolaga samostojno. Zakonca pa smeta glede svojega posebnega premoženja med seboj sklepati vse pravne posle, ki jih lahko sklepata z drugimi osebami. Pri tem morajo biti vsi premoženjski posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla.

Pravdni stranki sta namreč sprejeli skupno odločitev za nakup nepremičnine in se dogovorili, da bo sam nakup financiran s kupnino, zatem pa se bo nepremičnina renovirala in adaptirala iz sredstev tožene stranke.

V obravnavanem primeru ni šlo za neodplačno razpolaganje zapustnika, zaradi katerega bi bil prikrajšan nujni dedni delež tožnikov. Sklenjeni sporazum med zakoncema o višini deležev in obsegu skupnega premoženja namreč ne pomeni neodplačnega razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem, pač pa enovito delitev skupnega premoženja kot celote ter celostno ureditev razmerij med zakoncema glede na različne oblike njunih prispevkov k skupnemu premoženju. Takšna pogodba med zakoncema ni v nasprotju z moralnimi načeli.

Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vedé simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena, saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, kar pomeni, da pogodba sploh ne nastane, je neobstoječa. Dogovor o preživljanju, sklenjen med zakoncema v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, predstavlja navidezno pogodbo, kajti namen tega dogovora je bil prisilni (v izvršilnem postopku izveden) prenos denarnih sredstev skupnega premoženja s tožnikovega na toženkin transakcijski račun, in sicer zaradi tožnikove prezadolženosti in preprečitve poplačila upnikov, kar pa je nedopustno.

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali določbi 47. in 48. člena ZN vedno in nujno izključujeta uporabo 58. člena Obligacijskega zakonika in pravilno zaključilo, da teorija realizacije velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ), za primere ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa) pa ta izjema ne velja.

Po 62. členu ZZZDR lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklenila z drugimi osebami, vendar je za takšne posle v 1. točki 47. člena ZN predpisana stroga obličnost, saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je po prvem odstavku 55. člena OZ ničnost pravnega posla. Ker sta bili pravdni stranki v času sklenitve Pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z dne 30. 12. 2013 zakonca, predpisane obličnosti pa nista upoštevali, je pogodba že iz tega razloga nična. To pomeni, da tožnik plačila na podlagi navedene pogodbe ne more zahtevati.

Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Prvotno je primarni zahtevek utemeljeval (le) na na pogodbeni podlagi, to je Sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 29. 6. 2011. Sodišče je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, ker je ugotovilo, da Sporazum (o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem), ki sta ga sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja dogovor glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Takšen dogovor mora biti v skladu s 1. točko 47. člena ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z 48. člena ZN so pravni posli iz 47. člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Sodišče je zato, ker Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zaključilo, da tožnik od toženke na njegovi podlagi plačila uporabnine za stanovanje ne more zahtevati.

Pri vrnitvi daril zakoncev po razpadu zakonske zveze je odločilna okoliščina obogatitev obdarjenca ob nastanku vzroka za razpad skupnosti in ne prikrajšanje darovalca.

Sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje. Stanovanje je bilo kupljeno v času izvenzakonske skupnosti, bistveno pa je, da je bil tudi kredit pridobljen v času izvenzakonske skupnosti in ga je tožnik v tem času pričel odplačevati. Izvenzakonska skupnost ne pomeni samo življenjske, ampak tudi ekonomsko skupnost. Pravdni stranki sta z delom v izvenzakonski skupnosti pridobivali dohodke, iz teh dohodkov je bil odplačevan kredit. Tožnik je ob zaslišanju res izpovedal, da je kredit odplačeval iz svoje pokojnine in iz dohodkov iz njegove dejavnosti. Vendar v ekonomski skupnosti ni bistveno, ali partner odplačuje kredit iz dohodkov, ki jih on pridobi z delom v času trajanja skupnosti, saj mora zaradi tega drug partner nositi druge stroške v takšni skupnosti.

Če se upoštevajo določbe ZZZDR, ki nalagajo zakoncema dolžnost, da sta si dolžna medsebojno pomagati, je namen, zaradi katerega sta zakonca med seboj sklenila pogodbo o preužitku, povezan s posebnimi razlogi in okoliščinami, zaradi katerih zakonca skleneta med seboj takšno pogodbo. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni dokazala.

Tožeča stranka ni na poziv popravila tožbe in tudi na ugovore toženih strank, da tožba ni sklepčna, tožbe ni spremenila. Tožbeni zahtevek pa je premalo določen, saj gre za tožbo na nedopustnost izvršbe na predmetih dolžnika. Tožeča stranka teh predmetov ni specificirala, ni predložila rubežnega zapisnika. Dokazi, katere je predložila, pa so nedoločeni. Dokazi za nazaj, da je z nakupom nepremičnine tožeča stranka kupila tudi premičnine, pa so glede na vsebino dokazil, prirejeni za potrebe te pravde.

Skupno premoženje že pojmovno pomeni premoženje v lasti obeh zakoncev (le da to v smislu lastninskih deležev vsakega od njiju ni opredeljeno). S tem, ko je dolžnica neodplačno prenesla na moža poslovna deleža v družbah, ki sta bila po njenih lastnih trditvah skupno premoženje, je prenesla tudi del svojega premoženja. Dolžnica namreč ne trdi, da je za del skupnega premoženja, ki je pripadal (kot skupen) tudi dolžnici, od moža prejela kakršnokoli materialno odmeno. Iz stališč dolžnice tudi ni mogoče sklepati, da je šlo za razdelitev skupnega premoženja, kot je to zaključilo prvostopenjsko sodišče. Ker pravni posli med zakoncema niso prepovedani, je glede na obrazloženo evidentno, da je dolžnica s pogodbama o neodplačnem prenosu poslovnega deleža v družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. razpolagala z delom svojega premoženja kot skupnega premoženja obeh zakoncev v korist moža kot pridobitelja tudi njenega neopredeljenega deleža na skupnem premoženju. S takim pravnoposlovnim razpolaganjem, pa sta predmetna poslovna deleža izgubila naravo skupnega premoženja, saj se je kot takemu s sklenitvijo spornih pogodb dolžnica odpovedala. Zato ni sprejemljivo stališče dolžnice, da tudi v tak

Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je bila prava volja pogodbenih strank skleniti odplačen pravni posel, zahtevku v celoti ugoditi. Ne glede na to, da ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da vlaganja tožnice niso dosegla vrednosti ½ dokončane nepremičnine, to za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno. Nobena od pravdnih strank namreč ni trdila (sodišče pa tega tudi ni ugotovilo), da je bila volja zapustnika ob sklepanju dogovora s tožnico, da za vrednost svoje izpolnitve, ki bo (ob zaključku gradnje ali kasneje) presegala dogovorjeno izpolnitev tožnice, le-to obdari. Le v tem primeru - ko bi bil torej razlog (podlaga) za prenos te večje vrednosti na tožnico v njeni neodplačni obogatitvi - bi (v tem delu) šlo za darilo. Ker v konkretnem ni bilo tako, je posledično mogoč le zaključek, da so imela za zapustnika že izvršena in vsa bodoča vlaganja s strani tožnice (subjektivno) vredna več kot pa je to pokazala ocena vlaganj za nazaj. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da je samo korigiralo zapustnikovo oceno in iz tega razloga del zahtevka zavrnilo.

Ob dejstvu, da je bila hiša kupljena v času trajanja zakonske zveze, bi bil morebitni ustni dogovor, da bo tožnica lastnica stanovanja in bo v primeru razveze toženca izplačala, tudi če bi bil res sklenjen, brez pravnih učinkov. Za pravne posle, ki jih sklepata zakonca (62. člen ZZZDR), je namreč predpisana stroga obličnost (1. točka 47. člena ZN), saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je ničnost pravnega posla (48. člen ZN).

Vrednost osnovnega kapitala ob ustanovitvi drugo tožene stranke je znašala 2.100.000,00 SIT, kar v protivrednosti predstavlja 8.763,15 EUR. Ob ustanovitvi druge tožene stranke je bil tožnik njen edini direktor in edini družbenik. Da bi od vpisa te družbe v sodni register do prenosa poslovnega deleža v tej družbi na drugo toženko druga toženka pridobila premoženje v vrednosti 860.000,00 EUR, ne izhaja ne iz tožbenih navedb, ne iz priloženih dokazov. Zato tožnik ni verjetno izkazal, da je toženki podaril nesorazmerno veliko premoženje, torej premoženje, s katerim druga toženka, kot izhaja iz navedb tožeče stranke, sedaj razpolaga. Vrednost poslovnega deleža ob ustanovitvi v višini 8.763,15 EUR pa za tožnika, ki v tožbi navaja, da se že več desetletij ukvarja z veletrgovino z zdravili na mednarodni ravni, ne more biti nesorazmerno darilo. Sicer pa niti v tožbi ni utemeljil svojih trditev, da je bilo zanj kot poslovneža tako ali pa po vrednosti tudi mnogo višje darilo nesorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju. Te navedbe pa so pogoj za sklepčnost tožbe na vrnitev darila.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani.