VSL Sodba in sklep IV Cp 177/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v tretji alineji točke III. izreka spremeni tako, da se glasi: "Stik A. A. z mamo se ob četrtkih podaljša tako, da jo mama v tednu, ko ne sledi vikend stik, prevzame po pouku v šoli in jo v petek zjutraj pripelje v šolo, v tednu, ko ima z mamo stik med vikendom, pa jo mama prevzame v četrtek po pouku v šoli, oče pa jo v nedeljo ob 19. uri prevzame na domu mame“;

- v točki V. izreka se spremeni tako, da je tožnica za preživljanje mladoletnega sina B. A. dolžna od 1. 9. 2018 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 120 EUR, za preživljanje mladoletne A. A. pa je dolžna od 1. 9. 2018 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 100 EUR;

- v delu, ki se nanaša na preživnino za sina C. A., pa se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je vložila tožbo, toženec pa nasprotno tožbo za razveze zakonske zveze, dodelitev treh mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev stikov otrok z nasprotno pravdno stranko ter plačevanje preživnine za otroke. Sodišče prve stopnje je zadevi združilo v skupno obravnavanje.

2Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka) in dodelilo mld. otroka pravdnih strank B. A. in A. A. v varstvo in vzgojo tožencu (II. točka izreka). V točki III. izreka je določilo stike mld. B. A. in A. A. z mamo (tožnico), in sicer vsak torek in četrtek tako, da ju prevzeme po pouku v šoli, oče pa ju ob 19. uri prevzame na domu mame (prva alineja); vsak drugi vikend od petka, ko ju mama po pouku prevzame v šoli, do nedelje, ko ju oče ob 19. uri prevzame na domu mame (druga alineja); v skladu z izraženo željo A. A. se stik enkrat med tednom lahko podaljša tako, da prespi pri mami, in sicer iz torka na sredo ali iz četrtka na petek in jo mama zjutraj pripelje v šolo (tretja alineja); med šolskimi počitnicami in prazniki stiki potekajo izmenično in v celoti z vsakim od staršev, razen božično novoletnih počitnic in praznikov, ki si jih starša razdelita na polovico (četrta alineja); za jesenske počitnice v šolskem letu 2018/2019 je določilo, da jih preživita z mamo, naslednje leto pa z očetom in tako izmenjaje naprej (peta alineja); za božično novoletne praznike je določilo, da jih otroka preživljata izmenično od 24. 12. do 28. 12. do 18. ure z enim staršem ter od 28. 12. od 18. do 2. 1. z drugim staršem, s tem da prvi del počitnic v letu 2018 preživita z očetom, drugi del pa z mamo, naslednje leto pa obratno in tako izmenjaje naprej, pri čemer je starš, pri katerem otroka preživita prvi del počitnic, otroka dolžan prevzeti po pouku in ga 28. 12. pripeljati na dom k drugemu staršu, ki nato otroka po končanih počitnicah v prvem šolskem dnevu pripelje v šolo (šesta alineja); zimske počitnice v letu 2019 otroka preživita z očetom, naslednje leto pa z mamo in tako izmenjaje naprej (sedma alineja); prvomajske počitnice v letu 2019 preživita z mamo, naslednje leto pa z očetom (osma alineja); poletne počitnice pa preživita z vsakim staršem polovico - z enim od 1. 7. do 15. 7. ter od 1. 8. do 15. 8., z drugim pa od 16. 7. do 31. 7. ter od 16. 8. do 31. 8., pri čemer v letu 2018 prvi termin preživita z mamo, drugi termin pa z očetom, naslednje leto pa obratno in tako naprej izmenjaje, starš, s katerim otroka preživljata poletne počitnice, mora otroka prevzeti na naslovu drugega starša in ju zadnji dan počitnic najkasneje do 19. ure pripeljati k drugemu staršu na dom (deveta alineja). Starša se lahko glede posameznih terminov stikov dogovorita tudi drugače, ob upoštevanju želja ter šolskih in izvenšolskih obveznosti otrok. V točki IV. izreka je dovolilo objektivno spremembo tožbe. V točki V. izreka je določilo, da mora tožnica za preživljanje sina C. A. od 18. 1. 2018 dalje plačevati po 210,00 EUR mesečne preživnine, enako preživnino je dolžna plačevati tudi za mld. B. A. in A. A., pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke dolžna plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke preživnine pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tako določeno preživnino je dolžna plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu pristojnega CSD. Kar sta zahtevali pravdni stranki več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka VI. izreka prvostopenjske odločbe). V točki VII. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3Pritožili sta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Tožnica izpodbija točke II., III., V. in VI. izreka. V zvezi z dodelitvijo otrok v varstvo in vzgojo očita prvostopenjskemu sodišču, da za svojo odločitev ni navedlo razlogov, oprlo se je le na mnenje izvedenca in mu s tem dejansko prepustilo odločitev, čeprav je mnenje izvedenca le eden od dokazov v postopku. Večino dokazov, ki jih je predlagala, sodišče ni izvedlo. Izvedencu očita pristranskost in navaja, da je zanemaril nekatere vidike družinske dinamike in odnosov ter izjave otrok o očetu. Meni, da bi se moral izvedenec ponovno pogovoriti z B. A. in A. A. Sodišče bi moralo razjasniti tudi tiste oblike družinske dinamike in odnosov v družini, ki jih je izvedenec spregledal ter dopustiti tudi izvedbo drugih dokazov, predvsem pa opraviti dodatne razgovore z otroci. Popolnoma je zanemarilo njene navedbe, izjave otrok in strokovnih delavcev, ki v nasprotju z mnenjem izvedenca dokazujejo, da je ona do otrok skrbna, topla in nežna, zelo dosledna in tudi zahtevna. Zanemarilo je tudi vse stiske otrok, na katere je opozarjala tekom postopka, ter da so otroci dejansko že več kot dve leti vključeni v okolje obeh staršev. Občutka doma ne daje stavba, pač pa ljudje in odnosi. Oče otroke vzgaja avtoritarno, kar po mnenju strokovnjakov pomeni, da sam načrtuje in odloča o potrebah otrok. Njena vzgoja pa jim omogoča razvoj odgovornosti, čustvene inteligence in empatije. Predlagala in utemeljila je tudi postavitev novega izvedenca. Toženec sicer v zadnjem času izkazuje večje zanimanje za otroke in jim nudi bistveno več, kot jim je v preteklosti, vendar je to bolj manipulativne narave. Sodišče prve stopnje je odločitev glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo očetu utemeljilo enoplastno in površno. Pritožbeno sodišče naj zadevo obravnava celovito in sprejme odločitev, da se mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo njej, saj jima bo to v največjo korist. Tudi v prvostopenjski sodbi določen režim stikov otrokoma ni v korist, ker bi se stalno selila od enega do drugega starša. Samostojno spanje A. A. med tednom pri tistem od staršev, ki mu ne bo zaupana v varstvo in vzgojo, ni v njeno korist, saj bo to zanjo prenaporno in povezano s številnimi težavami. Določen način stikov dejansko predstavlja skupno starševstvo, kar pa glede na to, da oče z materjo ne komunicira, ni primerno. Zato predlaga, da stiki A. A. in B. A. s staršem, ki mu ne bosta zaupana v varstvo in vzgojo, v tednu, ko z njim nimata vikend stika, potekajo v torek in petek od konca pouka do 19. ure, v tednu ko imata z nerezidenčnim staršem vikend stik, pa se omejijo na torek od konca pouka do 19. ure, ko ju prevzame drug starš. Vikend stiki naj potekajo od petka od 17. ure, ko ju starš, ki mu nista zaupana v varstvo in vzgojo, prevzame na njunem domu, do ponedeljka do pouka. Pri tedenskih počitnicah pa bi moralo biti določeno, da otroka z nerezidenčnim staršem preživita bodisi od petka od 17. ure do naslednjega petka do 17. ure, bodisi od ponedeljka zjutraj do naslednjega ponedeljka do pouka.

V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o preživnini opozarja, da je sin C. A. 24. 3. 2018 postal polnoleten. Odločitev, da je preživnino zanj dolžna plačevati le mama, je napačna. Do preživnine je upravičen izključno C. A. sam, zato je nedvomno ni dolžna plačevati na račun očeta. Za nobenega od otrok sodišče ne bi smelo naložiti plačila preživnine od zaključka glavne obravnave 18. 1. 2018, saj so otroci še vedno teden dni pri enem in teden dni pri drugem staršu, kar pomeni, da za potrebe otrok vseskozi skrbita oba. Prilaga izračun stroškov in razlaga, zakaj meni, da je za preživljanje otrok od januarja 2017 do oktobra 2017 plačala bistveno več kot toženec. Opozarja, da je novejša sodna praksa zavzela stališče, da je pri določanju višine preživnine treba upoštevati obseg stikov oziroma čas, ki ga otroci preživijo pri posameznem staršu. Mandat v nadzornem svetu ji je prenehal, zato sejnin ne prejema več in mesečno prejme okoli 1.730,00 EUR, toženec pa se je celo otrokom hvalil, da mesečno zasluži med 8.000,00 in 9.000,00 EUR. Vsa privarčevana sredstva je že porabila za poravnavo tekočih stroškov in stroškov sodnih postopkov. Ob določeni višini preživnine bi ji ostalo za življenje največ 435,00 EUR.

5Toženec se pritožuje zoper prvo, drugo, tretjo in šesto alinejo točke III. izreka, prvi odstavek točke V. izreka in točko VII. izreka sodbe sodišča prve stopnje ter predlaga, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v tem delu spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se, da mora kar trikrat na teden oziroma vedno, ko imajo otroci stik z mamo, priti on po otroke. Otroka gresta iz šole sama k mami in ni pošteno, da mora samo on skrbeti za prevoz otrok. Ne strinja se s tretjo alinejo določitve stikov, s katero je A. A. ali pa izključno eni od pravdnih strank prepuščeno, da odloča ali bo A. A. prespala pri mami. Takšen način izvajanja stikov bi bil stihijski in za otroka škodljiv. Ker A. A. in tožnica komunicirata po telefonu tudi med tednom, predlaga, da se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se skladno z željo A. A. stik podaljša tudi s prespanjem pri mami iz torka na sredo, pri čemer mora pri tem A. A. sama izraziti svojo željo očetu v torek. Da po končanih novoletnih počitnicah starš, pri katerem počitnice preživijo otroci, otroke v ponedeljek zjutraj pripelje v šolo, pomeni, da bodo otroci od mame prišli v šolo z vso prtljago, ki jo potrebujejo med prazniki. Zato predlaga, da se sodba v tem delu spremeni tako, da je starš, pri katerem otroci preživljajo božični del počitnic, dolžan otroka prevzeti na domu drugega starša en dan pred počitnicami ob 19. uri, starš, pri katerem otroci preživijo počitnice, pa jih pripelje na dom drugega starša ob 19. uri zadnjega dne počitnic. Da se termini preživljanja poletnih počitnic vsako leto menjajo, ni življenjsko, pomeni samo komplikacijo. Stiki morajo biti čim bolj konstantni oziroma taki, da je čim manj vsakoletnih sprememb, zato naj se odločitev o teh stikih spremeni tako, da sta otroka pri očetu od 1. 7. do 15. 7. in od 1. 8. do 16. 8., pri materi pa od 16. 7. do 31. 7. in od 17. 8. do 31. 8.

V zvezi s preživnino se toženec strinja, da so mesečne potrebe za vsakega otroka primerljive in znašajo 600,00 EUR na otroka in z ugotovitvijo, da njegovi prejemki iz naslova poslovne pogodbe znašajo 1.066,00 EUR mesečno. Napačno pa je sodišče štelo, da se dobiček podjetja D. d.o.o. upošteva kot njegov prihodek, saj dobiček družbe ne predstavlja prihodka ustanovitelja družbe. Opozarja, da tožnica v pravdi za ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja uveljavlja, da so vsi prihodki in premoženje, za katere je sodišče v izpodbijani sodbi štelo, da je njegovo, skupno premoženje. Torej je premoženje, ki ga tožnica uveljavlja kot svojega, upoštevalo kot toženčevega in zato določilo tožnici nižjo preživnino. Pravilna bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da znašajo mesečni prihodki tožnice 1.800,00 EUR, toženca pa 1.066,00 EUR in bi morala tožnica plačevati mesečno preživnino v znesku 300,00 EUR za posameznega otroka.

Dejansko je uspel s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi in bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati splošni kriterij uspeha, če že ne v celoti pa vsaj v pretežnem delu. Razen tega je pri odločitvi o stroških postopka sodišče pozabilo na stroške, ki jih je založil za plačilo sodnega izvedenca in predstavljajo skupne stroške postopka. Višje sodišče naj odloči, da mu je tožnica dolžna povrniti stroške postopka.

6Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe menita, da je pritožba nasprotne stranke neutemeljena ter ponavljata stališča, ki sta jih podali tekom postopka na prvi stopnji in vsaka v svoji pritožbi.

Presoja pritožbenega sodišča

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odločitve o določitvi preživnine za sina C. A.

8Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo 26. 3. 2018, čeprav je zadnji narok za glavno obravnavo opravilo 18. 1. 2018 in potem ni izvajalo novih dokazov. To pomeni, da ni bilo pogojev za izdajo t.i. pridržane sodbe (drugi odstavek 291. člena ZPP). Te relativno bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) pritožbi ne uveljavljata, pritožbeno sodišče pa na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora šteti, da je bila izpodbijana sodba izdana 26. 3. 2018 in pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča presojati na ta dan. Sin pravdnih strank C. A. je rojen 24. 3. 2000. Ker je bil na dan izdaje sodbe že polnoleten, je roditeljska pravica pravdnih strank nad njim prenehala (117. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Sodišče prve stopnje zato odločitve o zaupanju sina C. A. v vzgojo in varstvo pravilno ni vneslo v izrek, materialnopravno zmotno pa je kljub temu odločilo, da je tožnica dolžna preživnino zanj plačevati tožencu. Za zahtevke za plačevanje preživnine je aktivno legitimiran otrok. Do polnoletnosti otroka lahko starša kot zakonita zastopnika uveljavljata otrokove pravice in interese v zvezi s preživnino, potem pa izgubita upravičenost za zastopanje, s tem da procesna dejanja, ki sta jih v imenu otroka opravila do tedaj, ostanejo v veljavi.¹ Od 24. 3. 2018 torej toženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnino za sina C. A. Z zahtevki za preživljanje lahko razpolaga le C. A. sam, ki lahko obe tožbi umakne ali pa ju spremeni tako, da od staršev zahteva plačevanje preživnine.

9Sodišče je C. A. na podlagi 409. člena ZPP vročilo izpodbijano sodbo in ga poučilo o možnosti pritožbe, vendar se ni odzval. Ker lahko le on (dokler se redno šola) zahteva od staršev, da ga preživljata in le on razpolaga s preživninskimi zahtevki, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, ki jo je v zvezi z odločitvijo o preživljanju sina C. A. vložila tožnica, ter to odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (353. člen ZPP). Ker C. A. v postopku ni sodeloval kot stranka, na pritožbeni stopnji kljub opravljeni obravnavi o preživnini zanj ni bilo mogoče odločiti. Sodišče prve stopnje ga bo moralo pozvati, naj poda izjavo ali vstopa v pravdo oziroma jo prevzema ter da v tem primeru postavi tožbeni zahtevek. Če pravde ne bo prevzel, bo moralo sodišče prve stopnje zahtevka pravdnih strank za preživljanje C. A. zavrniti.

Glede zaupanja mld. sina B. A. in mld. hčerke A. A. v vzgojo in varstvo

10Če se starša, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, ne sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih mld. otrok, mora izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Glavno vodilo pri tej odločitvi je otrokova največja korist. Pri odločanju sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga izrazi in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Kakšna je otrokova korist je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le kratkoročne koristi otroka, temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka. V zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok, ni vezano na postavljene zahtevke in lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbira za odločitev potrebne podatke (408. člen ZPP).

11B. A., ki je bil ob zaključku postopka na prvi stopnji že star 15 let in je po mnenju izvedenca visoko nadpovprečno verbalno in intelektivno opremljen, je odkrit in ima močan nadzor nad lastnim čustvovanjem, je tekom postopka večkrat (šolski psihologinji, na CSD in izvedencu) in konsistentno izražal željo, da bi bil dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Pojasnil je, da bi bil raje pri očetu kot pri mami, da ima sicer oba rad, živeti pa si želi v hiši pri očetu, ker je tam njegov pravi dom. Izvedenec meni, da je to njegova pristna želja in da mu bo v največjo korist, če se jo upošteva. Glede na starost B. A. in njegovo sposobnost razumeti pomen in posledice svojih ravnanj, mu je sodišče glede dodelitve v varstvo in vzgojo utemeljeno sledilo. Skladno s 409. členom ZPP mu je vročilo izpodbijano sodbo in ga poučilo o možnosti vložitve pritožbe, pa se je pravici do pritožbe izrecno odpovedal (gl. njegovo izjavo na list. št. 483 spisa). Tudi to kaže, da se sam z izpodbijano odločitvijo strinja. V pritožbi tožnice ni konkretnih navedb, ki bi izpodbijale to željo B. A. Ob upoštevanju vsega navedenega in ob dejstvu, da sta oba starša sposobna in primerna za vzgajanje svojih otrok, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo B. A. volji. To pomeni, da je odločitev o dodelitvi mld. B. A. v vzgojo in varstvo tožencu materialnopravno pravilna.

12Glede na izjavo A. A. pri šolski svetovalni delavki ter povzetek pogovora pri izvedencu (list. št. 16 – 18 izvedenskega mnenja; list. št. 149 – 151 spisa), kjer je med drugim navedla, da ji je lažje pri mami, da ji tam pomagajo tudi drugi iz mamine družine (dedek, babica) ter dejstvo, da deklica prihaja v puberteto, to je življenjsko obdobje, ko so dekleta bližje mami kot očetu, pa se je višjemu sodišču zastavilo vprašanje, če je dodelitev deklice v varstvo in vzgojo tožencu v njeno največjo korist. A. A. je po ugotovitvah izvedenca, ki jih pravdni stranki ne izpodbijata, zelo navezana na oba starša. Svetovalni delavki v šoli je 24. 8. 2017 rekla, da bi rada bila več pri mami, z očetom pa bi imela redne stike. Izvedenec je v zvezi s to izjavo A. A. sicer izpostavil sum, da je deklica prišla na pogovor k svetovalni delavki na pobudo mame in z občutkom dolžnosti, da mora povedati določene stvari ter da obstaja velika verjetnost, da je bila izjava A. A. naučena. Meni, da so razlogi za spremenjeno mnenje A. A. odraz njene stiske, navezana je na oba starša in videnja spreminja in prilagaja glede na njune vzgibe. Dodaten pogovor s A. A. je izvedenec zavrnil.

13Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je senat sklenil, da bo izvedel dodatne dokaze in na ta način preveril pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o dodelitvi A. A. tožencu.

14Dokazi v pravdnem postopku niso omejeni, v družinskih sporih pa jih lahko sodišče izvaja tudi po uradni dolžnosti. Višje sodišče se je zato odločilo za dodatni razgovor s A. A., ki pa ga je, glede na večjo strokovno usposobljenost od sodišča, zaupalo psihologinji na CSD. Iz poročila o opravljenem razgovoru s A. A. izhaja, da se pri obeh starših dobro počuti, oba primerno skrbita za njo (jo vozita k zdravniku, poskrbita za učenje in izvenšolske dejavnosti), oba se z njo pogovarjata in jo vzgajata. Od septembra 2018 dalje živijo tako, kot je določeno z izpodbijano sodbo. A. A. tak način ustreza, spremenila bi edino to, da bi tisti teden, ko je za vikend pri očetu, po stiku z mamo pri njej tudi prespala, saj ji je všeč, da je kdaj sama (brez bratov) z mamo. Višje sodišče je naredilo tudi poizvedbe na osnovni šoli, ki jo obiskuje A. A., o tem ali je še kdaj po 24. 8. 2017 izrazila željo, da bi bila več z mamo oziroma da bi bila dodeljena njej v varstvo in vzgojo. Dobilo je odgovor, da ne.

15Ker je izvedlo dodatne dokaze, je višje sodišče skladno z določili 347. člena ZPP opravilo glavno obravnavo. Na ta način je hkrati skladno z določili 354. člena ZPP lahko odpravilo tudi kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožničin predlog za postavitev novega izvedenca in za dodatne razgovore z otroci. Gre za uveljavljano kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena graja v zvezi z opustitvijo zaslišanja prič pa ni konkretizirana (katere priče in o čem bi moralo sodišče zaslišati). Drugostopenjsko sodišče ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, saj postopek dodelitve otrok traja že več kot tri leta. Sodišče druge stopnje je razpisalo glavno obravnavo in izvedlo dodatne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo tudi, da postavitev novega izvedenca glede na okoliščine konkretnega primera ni potrebna.

16Po izvedbi dodatnih dokazov je višje sodišče prepričano, da je najbolj v korist obeh mladoletnih otrok pravdnih strank, da se dodelita v varstvo in vzgojo očetu, mati pa ima z njima veliko stikov. Zakaj je to v največjo korist otrok, je obširno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točkah 18 do 28. Višje sodišče se tem razlogom po izvedbi dodatnih dokazov v celoti pridružuje.

17Tožnica v pritoži ponavlja stališča, ki jih je v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. E. E. podala že tekom postopka na prvi stopnji. Na vse njene nosilne argumente je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je opravilo svojo funkcijo sojenja. Opredelilo se je do izvedenih dokazov, ki jih je vzelo za podlago svoje odločbe in utemeljilo, zakaj je pri odločitvi o dodelitvi otrok sledilo predvsem mnenju izvedenca E. E.: za oba starša je ugotovil, da imata ustrezne kapacitete za varstvo in vzgojo otrok, da pa otroci kot svoj dom dojemajo hišo in okolico, kjer so živeli od rojstva dalje, tam hodili v osnovno šolo in spletni socialne stike. Nedvomno imata v hiši, torej pri očetu, mld. otroka tudi boljše pogoje za bivanje kot pri mami, ki živi v dvosobnem stanovanju, in A. A. ima bližje do šole. B. A. in polnoletni C. A. želita še naprej živeti pri očetu, izvedenec pa je ugotovil, da so otroci medsebojno zelo povezani in da so si v oporo, zato ne bi bilo v njihovo korist, če bi jih sodišče „ločilo“.

18Neutemeljen je očitek tožnice, da sodišče ni upoštevalo osebnostnih lastnosti toženca. Razlogi o tem so v točki 19 izpodbijane sodbe. Izvedenec je upošteval, posledično pa tudi sodišče, izjave otrok, da se oče kdaj razburi in povzdigne glas. Pojasnil je, da je njegova vzgoja bolj avtoritativna od mamine in da je po dognanjih stroke način vzgoje, kjer ima starš dominantno vlogo, v korist otrok ter da otroci očeta ne zaznavajo kot nasilneža, temveč kot avtoriteto. Izvedenec je usposobljen, da opravi razgovore z družinskimi člani na način in v obsegu, da mu to omogoča podajo izvedenskega mnenja.

19Tožnica je na mnenje izvedenca E. E. večkrat ugovarjala z enakimi razlogi, ponavlja jih tudi v pritožbi. Vse pripombe je izvedenec zavrnil. Večkrat je pisno in ustno na narokih odgovoril na vse pripombe, odgovori izvedenca so strokovni in kompleksni ter ustrezno obrazloženi: pojasnil je na podlagi česa in zakaj je posamezna dejstva ugotovil tako, kot jih je. Da bi izvedenec na pripombe tožnice odreagiral z užaljenostjo in napadalnostjo, iz procesnega gradiva ne izhaja. Res je le, da odgovorov potem, ko je tožnica vztrajala pri svojem videnju zadeve, ni hotel več ponavljati.

20Tudi na poročilo CSD o razgovoru s A. A. je tožnica podala pripombe. V zvezi z njeno grajo, da ni bila seznanjena, kdaj bo razgovor s A. A., saj jo je CSD vabil preko očeta, višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče oba starša z dopisom seznanilo, da bo opravljen dodatni razgovor s A. A. na CSD. Dejstvo, da je bila na razgovor vabljena preko očeta, pri katerem živi in mu je bila dodeljena v varstvo in vzgojo s sicer še nepravnomočno sodbo, na uporabnost dokaza ne vpliva. Da bo razgovor opravljen, sta bila seznanjena oba starša in oba imata z njo ves čas kontakt. Ne izvedenec ne psihologinja na CSD, ki tudi ima ustrezna znanja, nista zaznala, da bi oče, ki je A. A. obakrat pripeljal na razgovor, manipulativno vplival nanjo. Tožnica je že tekom celega postopka zatrjevala, da toženec vpliva na otroke, da podajajo izjave v skladu z njegovo voljo, kar je izvedenec prepričljivo zavrnil. Nadaljnji očitek tožnice je, da je bil razgovor opravljen površinsko in nepoglobljeno in ne more zadovoljivo odgovoriti na vprašanje, kaj je za A. A. najboljše. Razgovor na CSD je treba upoštevati skupaj z ostalimi dokazi (8. člen ZPP). O največji koristi otrok pravdnih strank je izvedenec dr. E. E. izdelal izčrpno izvedensko mnenje in odgovoril na vse pomisleke tožnice v zvezi s tem. Razgovor s psihologinjo je bil namenjen pridobitvi informacije o počutju A. A. pri vsakem od staršev in če si želi, da bi bila več pri mami. Če bi A. A. izrazila nezadovoljstvo z dodelitvijo, kakršna je po sodbi sodišča prve stopnje in izražala željo, da bi bila dodeljena mami, bi sodišče angažiralo novega izvedenca, da bi podal mnenje, kaj je v njeno največjo korist. Glede na vsebino razgovora s A. A., pa je višje sodišče ocenilo, da novega izvedenca ni treba angažirati.

21Vedenje toženca do tožnice ni predmet tega postopka, kakšno je njegovo vedenje do otrok, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo. Ravnanje toženca, ko je zoper tožnico vložil tožbo za izselitev, do nje ni ravno korektno, na odločitev o dodelitvi otrok pa nima odločilnega vpliva. Gre za medsebojni odnos pravdnih strank, ne pa njun odnos z otroki. Tudi manjši angažma toženca v zvezi z družino v preteklosti glede na to, da je ugotovljeno, da se po razhodu s tožnico veliko ukvarja z otroki, ne pretehta odločitve o dodelitvi otrok v korist tožnici.

Glede določitve stikov mladoletnih otrok s tožnico

22Iz navedb pravdnih strank na glavni obravnavi izhaja, da stiki obeh mld. otrok (in tudi sedaj že polnoletnega C. A.) že osem mesecev potekajo tako, kot je določeno v izpodbijani sodbi. Koliko stikov naj imajo otroci s tožnico, je predlagal izvedenec in pojasnil zakaj. Z obsežnimi stiki soglašata očitno tudi otroka, saj se B. A. ni pritožil ali podal kakšne druge izjave, čeprav je bil pozvan skladno z določili 409. člena ZPP, A. A. pa je psihologinji na CSD povedala, da je s sedanjim režimom sicer zadovoljna, bi pa enkrat na teden bila rada sama z mamo (brez bratov) in bi pri njej prespala. Da A. A. prespi pri mami v noči iz četrtka na petek v tednu, ko z njo nima vikend stika, sta na naroku na višjem sodišču soglašali tudi obe pravdni stranki. Glede na mnenje izvedenca in soglasje pravdnih strank ter A. A., višje sodišče ocenjuje, da je določitev tega dodatnega stika s tožnico A. A. v največjo korist. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa bo v korist A. A., da bo prespala pri tožnici tudi iz četrtka na petek v tednu, ko sledi vikend stik s tožnico. Da naj bodo stiki otrok z mamo čim bolj obsežni, izhaja iz mnenja izvedenca, pa tudi, da bo za A. A. koristno, če bo imela več stikov z mamo kot njena brata. Iz razgovora A. A. na CSD je razbrati željo, da bi bila rada večkrat z mamo sama. Glede na to, da A. A. prihaja v puberteto, je pritožbeno sodišče prepričano, da je v njeno največjo korist, da vsak teden enkrat sama z mamo preživi večer in tam prespi. Stiki s prespanjem so pomembni za ohranjanje medsebojne bližine in zaupanja, za dober odnos med otrokom in staršem, kateremu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo. Zato je višje sodišče v tem delu ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank² in izpodbijano sodbo v 3. alineji točke III. izreka spremenilo tako, da je odločilo, da se stik A. A. ob četrtkih podaljša tako, da prespi pri tožnici.

23Višje sodišče zavrača navedbe obeh pravdnih strank glede težav pri izvrševanju popoldanskih stikov med tednom. Ne gre za skoraj vsakodnevno selitev otrok, pač pa le za nekajurno preživljanje popoldneva pri tožnici.³ Iz šole otroka pač ne bosta šla domov k očetu, ampak k mami in pri njej delala za šolo ter se enako kot kadar sta pri očetu udeležila izvenšolskih dejavnosti.⁴ Ker bosta prihajala k mami iz šole, bosta šolske potrebščine imela s seboj. Le če se bosta morala učiti za kakšen predmet, ki ga ob torkih in četrtkih nimata na urniku, bosta morala vzeti s seboj dodatne zvezke in knjige, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni neizvedljivo. Enako velja za izvenšolske dejavnosti. Če pa bi bilo kdaj dodatne prtljage veliko, bosta pač otroka, ki k mami iz šole hodita sama, šla vmes domov po stvari, ki jih potrebujeta popoldne. Zvečer otroka s stika odpelje oče, torej z dodatno prtljago ni problema. Za A. A., ki bo večkrat prespala pri mami, pa glede na materialno stanje njenih staršev ne bi smel biti problem, da ima del oblačil, kozmetike in drugih osebnih stvari tudi pri njej. Ker bo oče ob četrtkih zvečer prišel po B. A., pa tudi ne bi smel biti problem, da pripelje k mami kakšno stvar za A. A. Seveda pa se lahko dogovorijo in se organizirajo tudi drugače.

24Pritožbene navedbe toženca o neprimernosti odločitve, po kateri je on bolj obremenjen s prevozi otrok kot tožnica, niso utemeljene. Gre za posledico dejstva, da sta mu mld. otroka dodeljena v varstvo in vzgojo, zato je on tisti, ki je bolj angažiran pri potrebah otrok (to se upošteva pri odločitvi o višini preživnine). Da starš, kateremu so otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo, večkrat poskrbi za prevoz otrok domov, je razumno. Med vožnjo se otrokom ni mogoče povsem posvetiti, A. A. in B. A. pa v času nekajurnega popoldanskega stika z mamo zaradi njenih službenih obveznosti in izvenšolskih dejavnosti otrok nista ves čas z mamo, zato je prav, da ko so skupaj, ta čas preživijo kvalitetno, ne pa na vožnji. Razen tega ob četrtkih A. A. ostane pri mami, B. A. pa gre k očetu in bi A. A. ostala sama, če bi mama peljala B. A. domov. Višje sodišče zato tudi te odločitve prvostopenjskega sodišča ni spreminjalo.

25Logistični problem s prtljago otrok, ko ju bo tožnica dolžna skladno s 6. alinejo točke III. izreka po končanih počitnicah pripeljati prvi šolski dan v šolo, po oceni pritožbenega sodišča ni take narave, da bi terjal poseg v izpodbijano odločitev. Novoletne počitnice bosta otroka z mamo preživljala vsako drugo leto in sodišče verjame, da se bosta starša ob teh redkih priložnostih uspela dogovoriti na način, da otroka prtljage ne bosta nosila v šolo. Lahko ostane pri materi do prvega popoldanskega stika z otrokoma in jo bo toženec odpeljal, ko ju bo prišel iskat, lahko pa se dogovorijo, da bo tožnica, ko bo po koncu počitnic A. A. peljala v šolo, odpeljala na dom otrok še prtljago, saj je to v bližini A. A. šole. Za korist otrok je pomembneje, da z mamo preživijo enak del praznikov kot z očetom, kot pa prevoz prtljage. Na tem mestu pritožbeno sodišče še enkrat apelira na pravdni stranki naj v korist otrok pričneta medsebojno komunicirati vsaj glede potreb otrok. Največ za korist otrok lahko naredita starša in njuna dolžnost je, da skrbita za dobrobit otrok!

26Tudi za poseg v odločitev glede preživljanja poletnih počitnic otrok s staršema pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga. Na koristi otrok ne vpliva ali bosta vsako leto v istih terminih pri enem in drugem staršu ali pa se bodo štirinajstdnevni termini preživljanja počitnic menjali. Tudi glede tega pa velja, da bosta starša največ za otroka naredila, če se bosta, ko se bo to izkazalo za potrebno, dogovorila in prilagodila termine preživljanja poletnih počitnic z otrokoma.

Glede višine preživnine

27Materialno pravna podlaga za določitev preživnine so določbe 129. člena ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca ter 129.a člena ZZZDR, ki določa, da mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zajemati pa mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

28Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo potrebe mld. B. A. in A. A. za vsakega 600,00 EUR na mesec. Pravdni stranki sta na naroku na višjem sodišču izjavili, da s to ugotovitvijo sodišča soglašata.

29Z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da mora tožnica zagotavljati 35 % potreb otrok, višje sodišče soglaša. Pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, ki se nanašajo na njune preživninske zmožnosti, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je njune dohodke in premoženjsko stanje ugotovilo na podlagi 8. člena ZPP skladne, to je skrbne in celostne ocene navedb in dokazov obeh pravdnih strank. Glede na ugotovljen življenjski slog toženca in dejstvo, da ni hotel predložiti dokazov o njegovih prejemkih in poslovanju podjetja, katerega edini družbenik je, utemeljeno ni sledilo njegovi trditvi, pri kateri vztraja še v pritožbi, da njegov zaslužek znaša le dobrih 1.000 EUR mesečno. Nenazadnje je sam na zaslišanju omenjal, da zasluži med 3.000 in 4.000 EUR mesečno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o stanju na njegovem bančnem računu med 9.000 pa do 20.000 EUR toženec ne izpodbija, prav tako ne, da je že, ko so še živeli skupaj in tudi po razpadu družine vse dražje dopuste in potovanja plačeval samo on ter da večje vsote denarja hrani tudi v sefu in da je razpolagal z delnicami različnih podjetij. Še vedno je izključni lastnik hiše v ..., v kateri živi z otroki ter lastnik več nepremičnin, ki jih oddaja. Pri porazdelitvi preživninskega bremena sodišče upošteva stanje ob izdaji sodne odločbe, to pa izkazuje zelo dobro premoženjsko stanje toženca. Če bo v postopku za ugotovitev skupnega premoženja pravdnih strank in deležev na njem pravnomočno odločeno, da je del premoženja, s katerim toženec sedaj lahko samostojno razpolaga in z njim pridobiva tudi dohodke, v določenem deležu last tožnice in če bo zaradi tega toženčeva zmožnost preživljati otroke znatno spremenjena, bo lahko s tožbo (če tudi v bodoče ne bo možen dogovor med pravdnima strankama) dosegel drugačno porazdelitev preživninskega bremena.

30Pritožbena navedba tožnice, da ne prejema sejnine, ki jo je pri ugotavljanju njenih dohodkov upoštevalo sodišče prve stopnje, za izpodbijano odločitev ni odločilna. Sodišče prve stopnje, ki toženčevih dohodkov ni moglo natančno ugotoviti, je po ugotovitvi, da so preživninske zmožnosti toženca znatno višje kot tožničine, presodilo, da tožnica krije le 35 % mesečnih stroškov otrok, toženec pa 65 %. Za tožnico je upoštevalo, da zasluži okoli 1.800 EUR na mesec, tožnica pa v pritožbi trdi, da zasluži mesečno cca. 1.730 EUR. Po oceni višjega sodišča ne gre za tolikšno razliko, da bi lahko bistveno vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča. Tudi če ima 1.730 EUR mesečnih dohodkov in tudi če je v preteklosti porabila prihranke, ki jih je imela, bo zmogla plačati 35 % potreb njenih mld. otrok. Torej je tožnica dolžna plačati 210 EUR potreb A. A. in B. A.

31Utemeljeno pa tožnica opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi preživninske obveznosti, da bi pravilno uporabilo materialno pravo, upoštevati tudi obseg stikov, ki jih ima z mld. otrokoma, saj pri njej preživita pomemben del časa.⁵

32Mld. otroka preživita z vsakim od staršev polovico počitnic in praznikov. Vikend stik imata s tožnico vsakih štirinajst dni, ko B. A. pri njej prespi dve noči, A. A. pa po odločitvi višjega sodišča tri noči. A. A. eno noč pri tožnici prespi tudi v tednu, ko nimata vikend stika, ostale noči pa otroka prespita pri očetu, pri njem sta v nedeljo in ob delavnikih od 19. ure dalje ter ob ponedeljkih in sredah popoldne. Ob torkih imata nekajurni stik z mamo, enako dolg stik ima z mamo B. A. tudi ob četrtkih, A. A. pa ob četrtkih pri mami prespi. Kadar sta otroka pri njej, tožnica neposredno krije nekatere stroške zanju. Te stroške je treba odšteti od 210 EUR, to je dela stroškov preživljanja otrok, ki odpade nanjo.

33Posameznih postavk v okviru priznanih 600,00 EUR mesečnih stroškov za posameznega otroka pritožbi ne izpodbijata konkretizirano, zato je višje sodišče izhajalo iz porazdelitve stroškov v točki 32 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Glede na to, koliko časa preživita otroka pri tožnici, pritožbeno sodišče ocenjuje, da potroši za B. A. okoli 50 EUR (od 140 EUR) za prehrano izven šole, za A. A., ki pri njej prespi tudi ob četrtkih, pa cca. 60 EUR. Zajtrk ima B. A. med delavniki vsak dan pri očetu, A. A. pa od ponedeljka do četrtka, zvečer pa sta oba pri očetu od nedelje do srede, B. A. pa še ob četrtkih. Stanovanjskih stroškov, ki po ugotovitvi prvega sodišča znašajo 80 EUR na otroka mesečno, tožnica plača za B. A. neposredno približno 30% (okoli 24 EUR), za A. A. pa 35% (okoli 28 EUR). Za nego, higieno, zdravila, kino, knjige, revije, darila za rojstne dneve prijateljev ipd., tožnica potroši približno 15 EUR mesečno za B. A. in 20 EUR mesečno za A. A. Stroške izletov in preživljanja počitnic, ki jih je sodišče upoštevalo v znesku 33 EUR mesečno za otroka, pa tožnica plača neposredno polovico, saj hodi z njima na izlete in počitnice takrat, ko ima z njima stik med vikendi, za praznike in počitnice. Dolžnost starša, kateremu so otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo je, da otrokom zagotavlja obleko, obutev, šolske potrebščine, plačuje šolsko prehrano in izvenšolske dejavnosti, žepnino, stroške za GSM aparate in za mesečne vozovnice. Oče je znatno bolj obremenjen tudi s stroški za prevoze otrok, saj ju mora hodit iskat, ko imata stik s tožnico. Otroci so sicer dodeljeni očetu, vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil zato njegov angažma v zvezi s šolo, zdravjem in dejavnostmi otrok veliko večji od tožničinega, več pa se mora angažirati pri zadovoljevanju vsakodnevnih potreb otrok (hrana, obleka in obutev, higiena). Upoštevajoč vse navedeno višje sodišče ocenjuje⁶, da mora tožnica tožencu na račun preživnine za B. A. plačevati 120 EUR mesečno, za A. A. pa 100 EUR mesečno in je tudi v tem delu pritožbi tožnice na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo ter spremenilo prvostopenjsko odločitev glede višine preživnine.

34Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženca pojasnila, da že od septembra 2018 dejansko živijo tako, kot je določeno z izpodbijano sodbo. To je na naroku potrdil tudi toženec. Do septembra 2018 so vsi trije otroci živeli en teden pri enem, en teden pri drugem staršu in tudi počitnice in praznike so preživljali pri vsakem staršu polovico. Do septembra 2018 sta tako starša vse potrebe otrok zadovoljevala neposredno in sta na ta način že izpolnila vsak svojo preživninsko obveznost do otrok, če ta ni bila pravilno porazdeljena med starša, pa se ne odloča v tem postopku. Višje sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo tudi v tem delu in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je dolžna mesečno preživnino plačevati od septembra 2018 dalje.

Podlaga za zavrnitev pritožb

35Na pravilno in za razsojo dovolj raziskano dejansko stanje je sodišče prve stopnje, razen v prej opisanih delih, sprejelo materialnopravno pravilne odločitve. Uveljavljanih procesnih kršitev ni ali pa jih je pritožbeno sodišče odpravilo in tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbi v ostalem kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

36Toženec se neutemeljeno pritožuje zoper stroškovno odločitev. Ta temelji na 413. členu ZPP, po katerem se v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Namen postopkov je ugotoviti koristi otrok razvezanih staršev ter pravno urediti razmerja med razvezanimi starši in njihovimi otroci. V takem postopku ni mogoče govoriti o uspehu ene ali druge stranke, zato splošno načelo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v postopku ni uporabljivo. Praviloma zato vsak starš nosi svoje stroške postopka, razen v kakšnih izjemnih situacijah, ki pa je v obravnavani zadevi ni. Iz navedenih razlogov pravdni stranki nosita tudi stroške pritožbenega postopka vsaka svoje.

PRAVNI POUK:

Zoper del te odločbe, s katerim je bilo ugodeno pritožbi (sklep), je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/3 ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Odločba se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Dr. Mateja Končin Peternel: Seminar za družinske sodnike – odgovori na vprašanja, VS RS, januar, februar 2013; odločba VSL IV Cp 1750/2017.
² Toženec se je pritožil glede odločitve, da A. A. med tednom prespi pri tožnici, ker izrek sodbe v tem delu ni bil točno določen.
³ Koliko časa bosta dejansko preživela pri njen in z njo je odvisno od tega, kdaj se jima bo končala šola in njunih prostočasnih dejavnosti.
⁴ Oba mld. otroka pravdnih strank imata precej izvenšolskih dejavnosti.
⁵ Gl. sklepa VS RS II Ips 345/2016 in II Ips 343/2017.
⁶ Določanje višine preživnine ne more biti natančen matematični izračun, saj stroški variirajo.