409. člen ZPP

Sodišče otroku imenuje kolizijskega skrbnika, če je ustrezno varovanje njegovih koristi in polno uresničenje njegove pravice biti slišan, v okoliščinah konkretnega primera glede na ravnanja staršev (zakonitih zastopnikov otroka), ki so v navzkrižju z interesi otroka, vprašljivo. Če imata oba starša ustrezne starševske kapacitete, je po mnenju stroke v največjo korist otroka, da zanj skrbita in ga vzgajata oba, saj je to dobro za zdrav razvoj. Interes A. A., ki bi moral biti zasledovan v tem postopku, je torej vzpostavitev ustreznega odnosa z obema staršema. Dejanja toženke, ki bi v tem postopku kot zakonita zastopnica morala zastopati hčerkine interese, pa kažejo, da si ne prizadeva za to. Hčerke ne vzpodbuja, da bi ponovno vzpostavila stike, ki jih je imela z očetom, na sodno določene stike je ne pripravi ustrezno in predlogi ter ugovori, ki jih podaja v tem postopku, niso usmerjeni v vzpostavitev samostojnih stikov s tožnikom. V postopku ne zastopa prvenstveno hčerkinih, pač pa svoje interese. Tožnik hčerke, glede na to, da stikov z njo nima, dejansko ne more zastopati. Zato je za zagotovitev njene pravice biti slišana v postopku nujno takoj postaviti kolizijskega skrbni

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dolgotrajen postopek, ki je obremenjen s številnimi začasnimi odredbami, ki jih vlagata tako oče kot mati deklice, ki drug drugemu ne priznavata ustreznih starševskih kapacitet, kaže na njun izjemno konflikten medsebojni odnos. Oče si želi vzpostavitve stikov z 12-letno hčerko, ki jih zadnja štiri leta nima, mati vzpostavitvi kakršnihkoli stikov vztrajno nasprotuje, tudi z neutemeljenimi predlogi za izločitev sodnice in sodnega izvedenca, kadar dobi občutek, da je v njenih prizadevanjih za ukinitev stikov ne podpirajo. Zato se je sodišču prve stopnje utemeljeno zastavilo vprašanje, ali je v takšnih okoliščinah mati sposobna dati prednost interesom deklice po vzpostavitvi stikov z očetom in dokončanju tega zares dolgotrajnega postopka, kar vse je potrebno zaradi varstva dekličinih koristi.

V primeru, kadar si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, sodišče otroku postavi posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Z izpodbijanim sklepom bo tožnica kot mati res omejena v pravici do uveljavljanja dekličinih koristi, vendar pa je ta poseg po mnenju pritožbenega sodišča dopusten, ker se je pojavil dvom, ali je zakonita zastopnica, zaradi izredno negativnega odnosa do dekličinega očeta, pri odločitvah, ki jih sprejema, sposobna dati prednost koristim deklice po stikih z očetom in čim hitrejšem zaključku tega postopka pred lastnim, morda tudi utemeljenim nezadovoljstvom z očetom svojega otroka.

Predlog se zavrne.

Izraženo mnenje otroka ima vedno pomembno težo in tudi dokazno vrednost, zato je treba preveriti, kakšna je trenutna volja vseh treh otrok v zvezi s stiki z nasprotnem udeležencem, nato pa presoditi, če je njihov odnos odklonilen, ali takšna odločitev resnično pomeni, da je na ta način najbolje poskrbljeno za koristi otrok in njihov uspešen osebnostni razvoj.

Sodišče prve stopnje je že vodilo postopek glede (ne)veljavnosti umika tožbe z dne 1. 8. 2018, v zvezi z umikom tožbe z dne 25. 3. 2019 pa ni izvedlo nobenega procesnega dejanja, zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da dokazni postopek v zvezi z umikom tožbe z dne 25. 3. 2019 izpelje sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče, s tem pa bo pravdnima strankama zagotovljena tudi pravica do pritožbe, saj se dejstva, od katerih je odvisna veljavnost umika tožbe z dne 25. 3. 2019, pred sodiščem prve stopnje niso ugotavljala. V konkretnem primeru ne gre za dopolnjevanje dokaznega postopka, z odločitvijo, da dokazni postopek izpelje sodišče prve stopnje, pa tudi ne bo pravdnima strankama kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Še posebej, če se bo izkazalo, da tožnik ni podpisal umika tožbe z dne 25. 3. 2019, bo sodišče prve stopnje lahko tožnika tudi zaslišalo v zvezi z umikom tožbe z dne 1. 8. 2018.

Toženec je s sedaj polnoletno hčerko med pritožbenim postopkom sklenil sporazum o preživnini, v katerem je zajet dogovor o preživnini za celotno vtoževano obdobje. Sporazum je zapisan v obliki notarskega zapisa in vsebuje klavzulo o neposredni izvršljivosti. Za preživnino, ki je bila predmet izpodbijane sodbe, tako že obstaja izvršilni naslov (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Ker ima izvršljiv notarski zapis enake učinke kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, je toženec dolžan iz naslova preživnine za hčerko A. A. plačevati z notarskim zapisom z dnem 6. 5. 2019 dogovorjeno obveznost. S polnoletnostjo hčerke pravdnih strank je po zakonu nanjo prešla pravica terjati starša, da jo (dokler se redno šola, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti - drugi odstavek 123. člena ZZZDR) preživljata, tožnica pa je s polnoletnostjo hčerke izgubila upravičenje za njeno zastopanje in s tem tudi za prejemanje ter izterjavo preživnine zanjo. Tožnica lahko uveljavlja od toženca le tisto, kar je na račun preživnine za hčerko v preteklosti plačala namesto njega (verzijski zahtevek). Odločitev kateri pravdni stranki se zaupa v varstvo in vzgojo hči A. A., pa je glede na njeno poln

Od polnoletnosti otroka toženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnino zanj. Z zahtevki za preživljanje lahko razpolaga le polnoletni otrok sam, ki lahko obe tožbi umakne ali pa ju spremeni tako, da od staršev zahteva plačevanje preživnine. Izvedenec je za oba starša ugotovil, da imata ustrezne kapacitete za varstvo in vzgojo otrok, da pa otroci kot svoj dom dojemajo hišo in okolico, kjer so živeli od rojstva dalje, tam hodili v osnovno šolo in spletli socialne stike. Nedvomno imata v hiši, torej pri očetu, mladoletna otroka tudi boljše pogoje za bivanje kot pri mami, ki živi v dvosobnem stanovanju, in A. A. ima bližje do šole. B. A. in polnoletni C. A. želita še naprej živeti pri očetu, izvedenec pa je ugotovil, da so otroci medsebojno zelo povezani in da so si v oporo, zato ne bi bilo v njihovo korist, če bi jih sodišče „ločilo“. Da naj bodo stiki otrok z mamo čim bolj obsežni, izhaja iz mnenja izvedenca, pa tudi, da bo za deklico koristno, če bo imela več stikov z mamo kot njena brata. Iz razgovora A. A. na CSD je razbrati željo, da bi bila rada večkrat z mamo sama. Glede na to, da A. A. prihaja v puberteto, je pritožbeno sodišče prepričano, da je v nj

Postopek na prvi stopnji se je končal, ko je mld. A. A. že dopolnila 15 let starosti. Iz mnenja sodne izvedenke sledi, da je intelektualno nadpovprečno opremljena. Ugotovitev sodišča, da kljub temu ni sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, ni. Zato bi ji sodišče moralo omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Zrelejši kot je otrok, večjo in odločilnejšo težo ima njegovo mnenje v sodnem postopku.

Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze. Bistvo tega postopka ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba. Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti. Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri tretjem odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmeri

Otrok zoper starša vlaga tožbo na izpodbijanje očetovstva, kar pomeni, da si interesi otroka in njegovih staršev nasprotujejo. Tudi pri morebitnih procesnih dejanjih v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki je potrebno upoštevati voljo in željo otroka podano v otrokovem mnenju po določbi 410. člena ZPP, v kolikor ta ni v izrecnem nasprotju s koristmi otroka.

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Sodišče je tisto, ki pretehta izvedensko mnenje, pregleda, kako je bilo opravljeno celotno izvedensko delo, ter ga dokazno oceni. Če so v njem nedoslednosti, napake, nejasnosti, jih je dolžno odpraviti, to pa lahko stori (odvisno od pomanjkljivosti) bodisi sámo bodisi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ali zaslišanjem izvedenca bodisi, v res izjemnih primerih (tj. ko je omajana verodostojnost podanega mnenja) s postavitvijo novega izvedenca. V družinskih zadevah je sodelovanje sodišča z drugimi institucijami ne le priporočljivo, temveč za zagotovitev otrokove koristi celo nujno potrebno. Tajnost postopka sodišču ne preprečuje, da ne bi za zagotovitev otrokove največje koristi komuniciralo z drugimi institucijami, ki skrbijo za otrokovo korist, zlasti s centrom za socialno delo.

Iz citiranih določb tako izhaja, da otrok, ki še ni dopolnil 15 let nima pravdne sposobnosti (ne more samostojno opravljati procesnih dejanj) in ga mora v primeru nasprotja interesov v sporu s starši zastopati posebni skrbnik po določbi 213. člena ZZZDR (tega postavi pristojni CSD) ali poseben zastopnik po določbi četrtega odstavka 409. člena ZPP (tega postavi sodišče). V primeru, da je otrokova želja, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva in je taka želja v skladu s koristmi otroka, ni razloga, da sodišče otroku ne postavi posebnega zastopnika, katerega naloga pa ne bo samo vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva temveč tudi tožbe na ugotovitev očetovstva, v primeru, da obstajajo dokazi za vložitev takšne tožbe.

Sodišče mora (v sporu iz razmerij med starši in otroki) najprej preveriti, ali je mladoletna tožnica, ki je bila že ob vložitvi tožbe stara 15 let, sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. V primeru, če oceni, da je, ji mora omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Šele če oceni, da ni sposobna razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, jo lahko zastopa mati.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja. Osnovno vodilo sodišča pri odločanju o stikih je korist otroka.

Višje sodišče ugotavlja, da je bil upniku za zastopanje v tem postopku postavljen posebne oblike skrbnik, to je skrbnik za posebni primer oziroma kolizijski skrbnik po 213. členu ZZZDR. Pritožnik v tem postopku ne more več zastopati upnika in je bilo potrebno iz tega razloga njegovo pritožbo zavreči. Da ni bilo razlogov za postavitev kolizijskega skrbnika, bi moral pritožnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil kolizijski skrbnik postavljen. Sodišče prve stopnje izvršilnega postopka ni ustavilo na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo, temveč na podlagi umika predloga za izvršbo, vloženega po kolizijskem skrbniku.

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

V sporih o vzgoji in varstvu otroke ter glede stikov ni mogoče odločati mimo volje otrok ali celo v nasprotju z njo, če so otroci dovolj stari, da svoje mnenje lahko izrazijo, in če je njihova volja pristna. Odgovore na to, ali je voljo otrok mogoče upoštevati in kako, mora podati izvedenec. V obravnavani zadevi sta 15-letni A. in 13-letna N. kategorično zavračala mamo in želita živeti z očetom. Svojo željo in voljo sta izrazila večkrat in različnim institucijam (v šoli, na CSD, izvedencu, svojemu zagovornik, ki ga je postavil CSD), izvedenec pa je potrdil, da je to njuna prava želja in volja ter opozoril, da bi vsaka odločitev v nasprotju z njuno voljo lahko dosegla dramatične posledice kot npr. beg nazaj k očetu, beg od doma, avto ali heteroagresija, uporaba psihoaktivnih snovi. Ob takih dejanskih ugotovitvah ni nobene podlage, da bi bila otroka (kljub sicer izkazanim osebnim pomanjkljivostim očeta in njegovi delno neprimerni vzgoji otrok) dodeljena materi. Na načelni ravni drži, da so stiki otroka s staršem otroku v korist, a mu je še manj v korist, če so mu stiki vsiljeni. Odločitev sodišča, da bodo stiki potekali v skladu z željo in voljo otrok, zagotavlja največjo o