117. člen ZZZDR-UPB1

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu, vključno s podatki v izreku izpodbijanega sklepa, ugotovilo, da sta hčerki predlagateljice in nasprotnega udeleženca dne 30. 10. 2020 z doseženo starostjo 18 let postali polnoletni. V prvem odstavku 117. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je določeno, da roditeljska pravica preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni 18 let, ali če mladoletnik pred polnoletnostjo sklene zakonsko zvezo. Glede na to zakonsko določbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s polnoletnostjo hčerk predlagateljice in nasprotnega udeleženca prenehala roditeljska pravica predlagateljice in nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec v času odločanja o pritožbi tako ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo, saj tudi če bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in bodisi razveljavilo bodisi spremenilo odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ta odločitev njegovega položaja ne bi izboljšala, ker mu ne bi prinesla konkretne in neposredne koristi. Ker tako končnega cilja, ki ga je zasledoval s pritožbo, ne more doseči, nasprotni udeleženec ne izkazuje več pravno varovanega interesa kot ene od procesnih predpostavk za dopust

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Od polnoletnosti otroka toženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnino zanj. Z zahtevki za preživljanje lahko razpolaga le polnoletni otrok sam, ki lahko obe tožbi umakne ali pa ju spremeni tako, da od staršev zahteva plačevanje preživnine. Izvedenec je za oba starša ugotovil, da imata ustrezne kapacitete za varstvo in vzgojo otrok, da pa otroci kot svoj dom dojemajo hišo in okolico, kjer so živeli od rojstva dalje, tam hodili v osnovno šolo in spletli socialne stike. Nedvomno imata v hiši, torej pri očetu, mladoletna otroka tudi boljše pogoje za bivanje kot pri mami, ki živi v dvosobnem stanovanju, in A. A. ima bližje do šole. B. A. in polnoletni C. A. želita še naprej živeti pri očetu, izvedenec pa je ugotovil, da so otroci medsebojno zelo povezani in da so si v oporo, zato ne bi bilo v njihovo korist, če bi jih sodišče „ločilo“. Da naj bodo stiki otrok z mamo čim bolj obsežni, izhaja iz mnenja izvedenca, pa tudi, da bo za deklico koristno, če bo imela več stikov z mamo kot njena brata. Iz razgovora A. A. na CSD je razbrati željo, da bi bila rada večkrat z mamo sama. Glede na to, da A. A. prihaja v puberteto, je pritožbeno sodišče prepričano, da je v nj

Nasprotni udeleženec sicer ima razsodnost in voljo za uravnavanje osnovnih vsakodnevnih življenjskih potreb (skrb zase), ni pa sposoben samostojno in odgovorno ravnati s premoženjem in večjimi finančnimi sredstvi.

Štiriinosemdesetletnik, ki skrbi za svojo fizično in umsko kondicijo, ki je do svojih težav kritičen in se z njimi uspešno spopada, ki s prijatelji igra tarok, ki sam poskrbi za jemanje zdravil (četudi s pomočjo zvezka) ter za svojo prehrano in za nakupe, je sposoben razumeti pomen svojih dejanj in sposoben ravnati s tako oblikovano voljo.

Glede na pritožbeno vztrajanje višje sodišče le še enkrat pojasnjuje, da je zastaranje v skladu s 381. členom ZOR, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti, zadržano med starši in otroki le, dokler traja roditeljska pravica. Roditeljska pravica zaradi nadaljevanja šolanja po polnoletnosti otroka ni podaljšana, podaljšana je le dolžnost preživljanja. Pojasniti je treba, da je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki napolnjujejo pravni standard rednega šolanja po polnoletnosti preživninskega upravičenca, najprej na njegovi strani. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da upnica študijskih obveznosti ne opravlja in da ima le formalni status študenta. Te navedbe, sicer skope, se nanašajo na vsa študijska leta, za katera se izterjuje preživnina. Res je dolžnik v ugovoru konkretnejše trditve podal le glede opravljanja študijskih obveznosti na Pedagoški fakulteti v Kopru, vendar od njega, glede na trditveno podlago predloga za izvršbo, v katerem izpolnjevanje študijskih obveznosti v prejšnjih letih ni bilo niti zatrjevano, s tem v zvezi ni mogoče zahtevati konkretnejše opredelitve.

V obravnavanem primeru je tožnica (vlagateljica za dodelitev državne štipendije) polnoletna oseba, ki zato ni dodeljena v varstvo in vzgojo nobenemu od staršev, starši pa so jo dolžni preživljati, ker še ni dopolnila 26 let in se redno šola. To pa ne pomeni, da se tožnico upošteva kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč to, da so tožnico še vedno dolžni preživljati starši. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je potrebno upoštevati tudi starše oziroma, ker ne živijo v zakonski skupnosti, enega od njiju, to je tistega, pri katerem ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, kot to izhaja iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker ima tožnica stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot njen oče, to pomeni, da se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z ugotovitvijo dohodka na družinskega člana za priznanje pravice do državne štipendije poleg tožnice upošteva tudi njen oče, in to kljub temu, da je tožnica predložila potrdilo iz gospodinjske evidence, da živi v ločenem oziroma samostojnem gospodinjstvu.

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odvzem otroka staršem po 120. členu ZZZDR in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odvzem roditeljske pravice po 117. členu ZZZDR v zakonu niso zelo jasno razmejeni. Razlika naj bi bila v teži ravnanja ali opustitve roditelja, oziroma v intenzivnosti kršitev roditeljske pravice, vendar je zelo težko določiti mejo, ko razlogi za odvzem otroka staršem prerastejo v razloge za odvzem roditeljske pravice. Pri izbiri enega in drugega ukrepa je najpomembnejša ocena, ali je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko je ponovna združitev, oziroma rehabilitacija družine možna, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Ukrep odvzem roditeljske pravice pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starša lahko še kdaj prevzela skrb za otroka. Z odvzemom roditeljske pravice se namreč v takšnem primeru zagotovi trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka. Ugotovitve izvedencev se sklada

Izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti materi upnice ni mogoče šteti za pravilno, saj zaradi nastopa polnoletnosti upnice ta ni več njena zakonita zastopnica. Izpolnitev drugi osebi, ne da bi za to upnica dala soglasje oziroma odobritev, ni veljavna izpolnitev preživninske obveznosti do upnice.

Tožnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti in ki je imel s partnerko tudi skupnega otroka, ni mogoče šteti za družinskega člana pokojnega zavarovanca (očeta), ki bi ga bil slednji dolžan preživljati in bi ga tudi preživljal do svoje smrti (tožnika je bila dolžna preživljati njegova zunajzakonska partnerica). Iz tega razloga tožnik ob očetovi smrti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, četudi je že pred smrtjo postal popolnoma nezmožen za delo.

Odločitev, da se posamezniku poslovna sposobnost odvzame delno brez vsaj načelne, okvirne opredelitve poslov oziroma področij, na katerih je njegova poslovna sposobnost omejena, pomeni prevelik, prekomeren poseg v njegove pravice. Sodišče mora v izreku sklepa (vsaj) okvirno določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost, ali obratno, posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati, center za socialno delo pa nato sodno odločbo z odločbo po drugem odstavku 208. člena ZZZDR pravzaprav le dopolni oziroma konkretizira.

Pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa je pravno upošteven sestav kandidatove družine ob podaji vloge za štipendijo oziroma ob odločanju o tej vlogi.

Tožnik mora interes in pravovarstveno potrebo izkazovati ves čas postopka (in torej ne le ob vložitvi tožbe), kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Ker torej odločanje o stikih tožnice s sinom T. zaradi njegove polnoletnosti ni več mogoče, tožnica nima pravnega interesa za vloženo revizijo.

Predpostavka za veljavnost pogodbe je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18 let starosti.