VSM Sklep I Cp 1072/2018

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.543,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.373,25 EUR od 1. 12. 2016 dalje do plačila in od zneska 170,00 EUR od 21. 12. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za plačilo dalje do plačila.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je „paketno“ zavrnilo njene dokazne predloge in ravnalo v nasprotju s temeljnimi procesnimi določbami ZPP (4., 5., 7. in 213. členom ZPP). Tožnici je bilo onemogočeno izvrševanje načela kontradiktornosti v postopku, bilo je poseženo v njene ustavne pravice po 22. in 23. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), v posledici nepopolno izvedenega dokaznega postopka pa je bilo tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa zavrnitve dokaznih predlogov niti ni ustrezno obrazložilo, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca dr. P. Tožnica je namreč opozorila na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ki je v diametralnem nasprotju s pred pravdo pridobljenim strokovnim mnenjem M. O. z dne 16. 12. 2016. Medtem ko je izvedenec P. ugotovil, da „se poškodbe na vozilih po obliki in intenzivnosti ne ujemajo in niso vse nastale v obravnavani prometni nesreči“, M. O. ugotavlja, da je „zaradi ujemanja poškodb obeh vozil, kar je bilo razvidno ob postavitvi vozil skupaj, med vozili prišlo do prometne nesreče“. Kljub temu, da je tožnica izpostavila nejasnosti in nepravilnosti v izvedenskem mnenju, sodišče prve stopnje njegove dopolnitve ni dopustilo, pri čemer je kršilo določbo 253. člena v zvezi s 243. členom ZPP. Izpodbijana sodba ne zadosti stopnji dokaznega standarda prepričanja, da škoda na vozilu tožnice naj ne bi nastala v obravnavani prometni nesreči in je nepreverljiva ter je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej povzame izvedensko mnenje, da vse poškodbe niso nastale v obravnavani prometni nesreči, nato pa zaključi, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da škoda na vozilu tožnice ni nastala v obravnavani prometni nesreči, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec P. potrjuje obstoj škodnega dogodka, vendar ne vseh poškodb na vozilu tožnice, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala ene izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, to je škode, zmoten. Izvedenec do poškodb na vozilu tožnice, za katere meni, da so nastale v škodnem dogodku, sploh ne opredeli in je izvedensko mnenje že zaradi tega pomanjkljivo. Iz izvedenskega mnenja ni razvidna znanstvena metoda, ki jo je izvedenec uporabil, katere fotografije je uporabil, ali je opravil ogled kraja škodnega dogodka, ogled obeh vozil, itd. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga dopolnitve izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca ter vseh predlaganih prič, tožnico v celoti oškodovalo do ustreznega pravnega varstva in preverljivosti odločitve sodišča. Prav tako je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v naknadno predložene fotografije M. O., saj dopustitev tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora, bi pa pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Izpodbijana sodba v točki 12 obrazložitve zmotno omenja „obsodilen kazenski postopek“, ki v tistem obdobju še ni bil zaključen in A. C. ni bil spoznan za krivega. Tožnica je pritožbi priložila odredbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 37076/2017 z dne 24. 10. 2018, s katero je bil v kazenskem postopku razrešen prvotno imenovani izvedenec in z namenom presoje skladnosti poškodb na udeleženih vozilih imenovan drug izvedenec avtomehanske stroke. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je v dopolnitvi pritožbe z dne 12. 11. 2018 priložila izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v kazenskem postopku imenovan izvedenec M. P. in ga predhodno brez svoje krivde ni mogla priložiti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec P. ugotovil, da so vse poškodbe na udeleženem vozilu tožnice nastale v posledici škodnega dogodka z dne 26. 10. 2016. Po njegovem mnenju gre za popolno ujemanje poškodb na obeh vozilih, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca Pr. v predmetnem pravdnem postopku.

Tožnica v drugi dopolnitvi pritožbe z dne 3. 12. 2018 prilaga kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 37076/2017 z dne 26. 11. 2018, ki je brez svoje krivde ni mogla priložiti hkrati s pritožbo. Navaja, da je bila obtožba zoper voznika osebnega vozila tožnice A. C. zavrnjena, saj je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da medsebojnih poškodb v nesreči udeleženih vozil in vzročne zveze njihovega nastanka, ni mogoče zanikati.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo in dopolnitev le-te ni podala.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na vozilu, udeleženo v prometni nesreči dne 24. 10. 2016, ki jo je po navedbah tožnice zakrivila zavarovanka tožene stranke R. P. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je v odgovoru na tožbo nasprotovala temelju tožbenega zahtevka z navedbami, da gre za prirejeno prometno nesrečo. Posledično je bilo potrebno v postopku odgovoriti na vprašanji, ali je do prometne nesreče z dne 24. 10. 2016 prišlo na način in v okoliščinah, kot to zatrjuje tožnica in ali so poškodbe na vozilu Audi A8, ki ga je v času prometne nesreče upravljal tožničin mož A. C., nastale v tej nesreči.

6Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se na podlagi prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)¹ pri nesreči premikajočih se vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, izhajajoča iz prvega odstavka 131. člena OZ². Zaradi razjasnitve med strankama spornih vprašanj je v postopku postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I. P. Kot izhaja iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, je slednji ugotovil, da „se poškodbe na osebnih vozilih Audi A8 in Volvo S60 po obliki in intenzivnosti ne ujemajo in niso vse nastale v obravnavani prometni nezgodi“. Tožnica z izvedenskim mnenjem ni soglašala in je predlagala njegovo dopolnitev. Kot je razvidno iz prve pripravljalne vloge z dne 28. 6. 2017 je navedla razloge za nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in jih pojasnila. Med drugim je izpostavila, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, katero dokumentacijo je izvedenec uporabil, ali je opravil ogled kraja škodnega dogodka in obeh udeleženih vozil, izvedenec pa se tudi ni opredelil do nasprotujočih stališč M. O. oziroma iz mnenja slednjega izhajajočih fotografij poškodovanih vozil³, iz katerih je po prepričanju tožnice jasno razvidno, da so vse poškodbe nastale v spornem škodnem dogodku, upoštevaje, „da tudi izvedenec I. P. sam ugotavlja, da je do trka prišlo s sprednjo levo stranjo oziroma vogalnim delom vozila Volvo v sprednji desni del vozila Audi“.

7Po oceni sodišča druge stopnje je tožnica utemeljeno predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma zaslišanje izvedenca na naroku, saj mnenje ne daje zadostne podlage za zaključek, da je dejansko stanje zadeve dovolj razjasnjeno, da bi bilo možno zaključiti dokazni postopek in sprejeti odločitev. Dvome in očitane pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju je potrebno odstraniti tako, da se zahteva dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja (pisna ali/in z zaslišanjem izvedenca). Če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drugi izvedenec. Izvedenčeva nadaljnja pojasnila so nujno vezana na morebitne pripombe pravdnih strank na že prej izdelano pisno mnenje. Ravno za situacije, ko se kasneje izkaže, da so nadaljnja pojasnila izvedenca nujna, zakon predvideva tudi zaslišanje izvedenca. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca niti ni potreben strankin predlog, ampak je dolžno nejasnosti razrešiti sodišče samo. Ker je tožnica podala obrazložene pripombe⁴ na izvedensko mnenje in v tej posledici zahtevala njegovo dopolnitev, ni pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ki je tak njen zahtevek zavrnilo, ker „je po pregledu izvedenskega mnenja ugotovilo, da je strokovno utemeljeno in obrazloženo“.

8Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo obravnavanje zadeve in zavzelo stališče, da tožnica ni izkazala ene izmed predpostavk (krivdne) odškodninske odgovornosti – to je škode, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezadostno obrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja ter zaslišanju prič A. C., R. P., M. O. in ostalih, saj ni mogoče soglašati z obrazložitvijo, da „je spisu dovolj dokazov za razsojo in izvedba le-teh ne bi pripomogla k drugačni odločitvi“. Po 2. odstavku 287. člena ZPP⁵ sodišče lahko zavrne predlagani dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Zavrne lahko dokaze, ki so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), irelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno) ali ker so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru pa mora takšno odločitev ustrezno obrazložiti. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njeni dokazni predlogi niso bili upoštevani.

9Pritožba utemeljeno graja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici z neupravičeno zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, izpodbijana sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zaradi neustrezno izvedenega dokaznega postopka zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo preuranjene zaključke.

10Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi moralo zadevo obravnavati celovito in pri tem izhajati iz vseh materialnopravnih vidikov zadeve ter izčrpati celotno trditveno podlago spora, ki jo je sodišče prve stopnje le delno obravnavalo. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), strankama pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

11V novem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost oziroma ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne. V skladu z določbo 8. člena ZPP⁶ bo izvedlo celovit dokazni postopek ter po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza in vseh izvedenih dokazov skupaj, o zadevi ponovno odločilo. Zaradi nejasnosti, ki izhajajo iz izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca dr. I. P., bo potrebno dopustiti izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter izvedenca zaslišati (med drugim, da vpogleda ter na osnovi pravočasno predloženih fotografij poškodovanih vozil pojasni, katere poškodbe so oziroma niso nastale v škodnem dogodku) ter izvesti še ostale dokaze, potrebne za odločitev, medtem ko se bo moralo do morebitne zavrnitve določenih dokazov obrazloženo opredeliti. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP⁷ bo potrebno upoštevati tudi s strani tožnice v pritožbi priložene dokaze, ki jih le-ta brez svoje krivde ni mogla priložiti pravočasno.

12Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Prvi odstavek 154. člena OZ določa: „Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.“
² Prvi odstavek 131. člena OZ določa: „Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“
³ Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so vse fotografije, ki jih je tožnica predložila s prvo pripravljalno vlogo (priloga A7) in za katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile predložene prepozno, vsebovane v pravočasno predloženem mnenju M. O. (priloga A5) – edina razlika med njimi je, da so slednje črno bele, najprej omenjene pa barvne kopije fotografij. Prav tako mnenje M. O. vsebuje tudi večino fotografij, ki jih je tožnica predložila na USB ključku pod prilogo A8.
⁴ Glej točko 6 te obrazložitve.
⁵ Drugi odstavek 287. člena ZPP določa: „Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil.“
⁶ 8. člen ZPP določa: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“
⁷ Prvi odstavek 337. člena ZPP določa: „V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.“