154. člen OZ

Tožnica v pritožbi izpostavlja sodno prakso in pravno teorijo, iz katere izhaja, da je oškodovanec upravičen do povrnitve stroškov popravila vozila, tudi če bi ti morebiti presegali razliko med vrednostjo nepoškodovanega in vrednostjo poškodovanega vozila. Pritožbeno sodišče meni (ne da bi presojalo materialnopravno pravilnost navedenih stališč), da navedenih pravnih naziranj sodne prakse in pravne teorije v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker so okoliščine obravnavane zadeve drugačne. V zadevi VSL II Cpg 1244/2016 se je oškodovanec odločil vozilo popraviti in je uveljavljal povrnitev stroškov popravila, v obravnavani zadevi pa se tožnica ni odločila za popravilo vozila, temveč za njegovo prodajo (tožnica je namreč že pred pravdo svoje vozilo prodala, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 25.10.2017 v prilogi A27).

Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, sta policista opravila tudi ogled vozila, ki naj bi po trditvah tožnice trčilo vanjo. Tožnica je opisovala, da je voznik vozil hitro (v pritožbi navaja, da ni bilo velike hitrosti) in da je padla na avto, iz izpovedi obeh policistov pa je razvidno, da na vozilu ni bilo sledov stika. Avto je bil umazan, o čemer pričajo tudi fotografije v spisu, in bi se, kot je pojasnil policist C. C., če bi oseba padla na avto, videla odrgnina ali vsaj sledovi obdrsanja umazanije, a tega ni bilo. Sodišče je ob navedenem (kljub dejstvu, da je do nesreče prišlo zvečer) utemeljeno verjelo policistoma in ob upoštevanju vseh dokazov zaključilo, da do zatrjevane prometne nesreče s trčenjem vozila zavarovanca toženke v tožnico kritičnega večera ni prišlo in telesne poškodbe, ki jih je opisovala tožnica, nimajo vzroka v prometni nesreči.

Mnenje strokovnjaka, ki ga je tožnik pridobil izven pravde, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del tožbene trditvene podlage. Na splošno velja, da si mnenji izvedenca, ki ga je imenovalo sodišče, in strokovnjaka, ki je podal mnenje zunaj pravde na zahtevo stranke, ne moreta konkurirati. To velja tudi v konkretnem primeru, saj tožnik s svojimi vsebinskimi trditvami ni uspel zasejati dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Mnenju v tem postopku imenovanega izvedenca dodatno dokazno težo daje okoliščina, da je do enakih ugotovitev (da sta se zgodili dve prometni nesreči, oziroma da na zdrs Volva s ceste in njegov trk v betonski prepust ni vplivalo drugo vozilo) prišel tudi sodni izvedenec iste stroke, ki je bil imenovan v kazenskem postopku. Za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenca.

Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. Tožnica je padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja. Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje.

Vrhovno sodišče je že v sodbi in sklepu št. II Ips 657/2007 z dne 3. 6. 2010 nakazalo, kako morajo sodišča ravnati, ko posredni oškodovanec zahteva odškodnino za smrt bližnjega in je v postopku podan ugovor soprispevka neposrednega oškodovanca. Zapisalo je, da če bi svojo smrt povzročil voznik sam, njegovim bližnjim oziroma upravičencem iz prvega odstavka 180. člena OZ odškodnina ne bi pripadala; ker pa je bil za nastanek škodnega dogodka, iz katerega izvira tožnikova škoda, soodgovoren, je tožnik upravičen do odškodnine, zmanjšane za delež voznikove soodgovornosti. Sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano soodgovornostjo neposrednega oškodovanca, temveč je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča vsebinski odgovor na te pritožbene navedbe odklonilo. Pritožbeno sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je za tožničino škodo soodgovoren tudi njen pokojni oče.

Zgolj to, da se nesreča ni zgodila čisto natančno tako, kot zatrjuje tožnik, sicer še ne bi pomenilo razbremenitve plačila odškodnine. Vendar so nasprotja med trditvami in izpovedbama domnevnih udeležencev prometne nesreče ter izvedenskim mnenjem tako drastična, da zaradi suma v fingiranost prometne nesreče zavarovalni primer oz. odgovornost toženkine zavarovanke nista prepričljivo dokazana. Ker tožnik ni dokazal zatrjevanega poteka prometne nesreče, ni dokazal zatrjevanega zavarovalnega primera. Zato je zahtevek pravilno zavrnjen.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pravilo o domnevni krivdi v tovrstnih primerih odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora tako zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti.

Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati. Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče,

Kljub temu, da velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kaj je tožnica utrpela v prometni nesreči, za katero odgovarja toženka, pravilno v največji meri oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete, saj sâmo za kaj takega nima ustreznega znanja (243. člen ZPP). Izvedenci, ki so mnenje pripravili, so strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, mnenje pa so podali po pregledu vse tožničine zdravstvene dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnice natančno, transparentno in preverljivo. Glede na razloge, ki so vodili do zavrnitve odškodnine za skaženost - da je namreč z različnimi dermatološkimi tretmaji tožnica uspešno poskrbela za to, da je bistveno odpravila vidnost posledic poškodb, torej brazgotin, je na dlani, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati kot materialno škodo stroške, ki so ji s tem nastali, in to ne glede na mnenje izvedenca prof. dr. B. B., da teh stroškov zdravstvena blagajna pač ne krije, oziroma ravno zato. Če teh stroškov tožnica sama ne bi nosila, bi ostala skažena, kar bi bila pravno priznana škoda, ki jo j

Sama kršitev cestno prometnih predpisov ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni. Povečana hitrost bi bila pravno relevantna, če bi bila npr. tako slaba vidljivost, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila, ali pa če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trk vozil in nastalo škodo. V drugem odstavku 154. člena OZ je urejena situacija, ko ima vsak od imetnikov premikajočega se motornega vozila položaj povzročitelja škode. Pri tem ni pogoj, da je kriv za nastalo škodo, ampak zadošča, da je prispeval k nastanku škode. Gre torej za položaj, ki je po vsebini enak tistemu, ki ga ureja 171. člen OZ, ki določa deljeno odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca. Glede na drugi odstavek 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, te pa so po (neprerekanih) navedbah izvedenca enake vrednostim v trenutku izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve.

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil). Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji. Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja

Če se pri nesreči premikajočih se motornih vozil izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti. Krivda je le kriterij za porazdelitev odgovornosti. Sodišče je v bistvenem povzelo izpovedbe tožnice in zaslišanih prič, vendar pa jih nato ni dokazno ocenilo. Ocena teh dokazov je popolnoma izostala, zato pritožbeno sodišče sodbe ne more preizkusiti.

Obe, v nesreči udeleženi vozili, sta bili v času nezgode v obratovanju. Iz tega obratovanja (vožnje tovornega vozila po cesti in delovanja avtodvigala na oziroma nad cestiščem) je izhajala potencialna možnost večje in težko obvladljive škode. Gre za konkurenco dveh nevarnih stvari oziroma nevarnih dejavnosti, zato na mesto objektivne odgovornosti vstopi krivdna odgovornost. Voznik tovornega vozila (kot poklicni voznik) je zaznal neobičajno situacijo na vozišču in imel vse možnosti, da se ji izogne. V teh razmerah bi moral ravnati z večjo previdnostjo in pazljivostjo.

Tožnik je pred sabo videl ustavljeno vozilo in za njim motorno kolo. Spregledal je zavorne luči avtomobila in smerni kazalec, se odločil obvoziti avtomobil in motorno kolo, ne da bi preveril, zakaj sta se vozili pred njim ustavili. Če bi motor ustavil, tako kot je to storil voznik motornega kolesa pred njim, do prometne nesreče ne bi prišlo. Povzročitelj nevarne situacije je zato tožnik, ki se je odločil prehitevati vozilo in motorno kolo po levi strani, čeprav so zgoraj ugotovljene okoliščine dajale dovolj podlage za sklepanje, da bo zavarovanec tožene stranke naredil premik v levo. Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo svoje vozilo popolnoma ustavil, ali pa le za nekaj sekund tako zmanjšal hitrost, da je moralo motorno kolo, ki je vozilo neposredno za njim, ustaviti. Ravnanje tožnika, ki svoje vožnje ni prilagodil prometni situaciji, pomeni odločilen vzrok za nesrečo, zato nosi večji delež odgovornosti, in sicer 80 %.

Zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, zato gre pri vprašanju, ali lahko ohrani svoje zavarovalne pravice, torej pri izpodbijanju domneve med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, izključno za vprašanje, ali je škoda posledica zunanjega, od zavarovanca neodvisnega vzroka (npr. ravnanje drugega, okvare vozila ipd.). Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da tako vzpostavljene domneve zavarovanec (toženec) ne more izpodbiti s primerjavo, ali je v okoliščinah konkretnega primera ravnal enako kot (nealkoholizirani) povprečni voznik ali celo s sklicevanjem na nepravilno ravnanje drugega udeleženca.

Sporno je bilo, kateri od voznikov motornih vozil je krivdno odgovoren za obravnavani škodni dogodek – nesrečo, do katere je prišlo v stičišču dveh kategoriziranih občinskih javnih cest. Zavarovanka toženke se je vključevala z javne poti na lokalno cesto, prometni znaki, ki bi z vidika prednosti opredeljevali cesti, a niso bili postavljeni. Sodišče je glede na vse okoliščine primera zavrnilo toženkine trditve, da je šlo za enakovredni cesti, pri katerih je treba upoštevati desno pravilo.

Tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti z ugovorom, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila.

Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.