VSRS Sklep III Ips 134/2014

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo škode, ki ji je nastala, ker je v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru In 03/00329 na javni dražbi dne 22. 9. 2005 kupila stanovanje identifikacijske oznake 201.E, podvl. št. ..., k.o. ... (v nadaljevanju nepremičnina), zanj plačala kupnino v višini 25.246,20 EUR, vendar kasneje (zaradi protipravnega ravnanja sodišča) ni uspela vknjižiti pridobljene lastninske pravice v zemljiški knjigi.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo v višini 25.246,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe). V presežku (za 23.993,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2005 do 18.12. 2008) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe). Odločitev v ugodilnem delu je utemeljilo na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ob ugotovitvi, da izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno, je tožbeni zahtevek v preostalem delu (po odškodninski podlagi) zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cpg 212/2010 z dne 17. 11. 2010 po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2003 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je zmotno uporabo materialnega prava, v posledici katerega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju, po dopolnjenem dokaznem postopku, ponovno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o izostanku protipravnega ravnanja tožene stranke, glede neupravičene obogatitve tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ta ni podana.

6Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 89/2014-8 z dne 23. 9. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da - v primeru, ko kupec na javni dražbi kupi nepremičnino in se na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik - niso podani elementi odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS. Skladno z dopuščenim revizijskim vprašanjem je predmet odločanja v revizijskem postopku „zgolj“ odločitev sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka iz prvega odstavka 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje po njegovi odškodninski podlagi.

7Na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje „razveljavi in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču“.

8Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

9Revizija je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

10Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- upnica A. A. je z lastnikoma nepremičnine B. B. in C. S. sklenila notarski sporazum o zavarovanju terjatve, ki je bil dne 28. 2. 2003 objavljen v Uradnem listu RS, št. 19-21;

- izvršilno sodišče je na predlog upnice A. A. ob predloženem notarskem sporazumu o zavarovanju terjatve in dokazu o njegovi objavi v postopku In 03/00329 dne 11. 6. 2003 izdalo sklep o izvršbi;

- v času vložitve predloga za izvršbo in odločanja o njem nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, do vpisa je prišlo v letu 2005;

- 12. 7. 2005 je bila pri nepremičnini vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice D. D. Dn ..., kasneje, 1. 8. 2005, pa še plomba Dn 10603/2005 zaradi zaznambe izvršbe po sklepu o izvršbi In 03/00329 z dne 11. 6. 2003;

- v izvršilnem postopku je tožeča stranka na javni dražbi 22. 9. 2005 kupila nepremičnino, za katero je plačala kupnino v višini 25.246,20 EUR;

- izvršilno sodišče je 23. 9. 2005 izdalo sklep o domiku nepremičnine tožeči stranki ter 8. 5. 2006 še sklep o izročitvi nepremičnine tožeči stranki;

- zemljiškoknjižno sodišče vknjižbe lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo (v postopku Dn ...) na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine ni dovolilo.

Presoja utemeljenosti revizije

11Materialnopravno podlago spora predstavlja določba prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V URS predvidena odgovornost države je podnormirana, zaradi česar se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljajo natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb iz 147. in 148. člena OZ. Poleg predpostavk iz 26. člena URS morajo biti tako podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.¹

12Tožeča stranka je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala na (1) protipravnem ravnanju izvršilnega sodišča v postopku In 03/00329 ter na (2) nekonsistentnosti odločitev v navedenem izvršilnem postopku in zemljiškoknjižnem postopku Dn ... V prvem je sodišče upoštevalo, da je upnica izvršilnega postopka pridobila zastavno pravico že z objavo notarskega sporazuma o zavarovanju terjatve v Uradnem listu RS, št. 19-21 dne 28. 2. 2003, t.j. pred vpisom plombe za vknjižbo lastninske pravice D. D., zato je zaključilo, da je položaj pridobitelja/kupca nepremičnine varovan od trenutka pridobitve zastavne pravice (tretji odstavek 87. člena Zakona o zemljiški knjigi², v nadaljevanju ZZK-1) in nanj kasneje vpisana plomba vknjižbe lastninske pravice ne more vplivati. V drugem (zemljiškoknjižnem) postopku pa je sodišče odločitev o zavrnitvi vknjižbe lastninske pravice tožeče stranke utemeljilo na ugotovitvi, da je zaznamba izvršbe učinkovala šele od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi (1. 8. 2005) ter da je ob upoštevanju predhodno pridobljene lastninske pravice D. D. obstajala ovira za dovolitev zaznambe izvršbe in posledično vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke po izdanem sklepu o izročitvi.

13Skladno z določbo tretjega odstavka 254. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju³ (v nadaljevanju ZIZ) ima sklenitev neposredno izvršljivega notarskega zapisa iz 250. člena tega zakona pomen vknjižbe zastavne pravice. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je z namenom zagotoviti publicitetni učinek slednje ZIZ v naslednjem odstavku istega člena predpisal, da mora notar notarski zapis z navedbo zastavitelja ter s podatki, potrebnimi za identifikacijo nepremičnine, objaviti v Uradnem listu RS. Objava notarskega zapisa v Uradnem listu RS je ključna za njegov stvarnopravni učinek. Upoštevati je namreč potrebno, da je temeljna značilnost stvarnih pravic njihov absolutni učinek, za dosego katerega mora biti stvarna pravica navzven zaznavna⁴.

14Ob ugotovitvi, da je bil notarski sporazum o zavarovanju terjatve objavljen v Uradnem listu RS št. 19-21 dne 28. 2. 2003, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je upnica A. A. zastavno pravico pridobila pred vpisom plombe o pridobitvi lastninske pravice D. D. Zgolj dejstvo kasnejšega vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo ne pomeni, da je upnica že pridobljeno zastavno pravico izgubila. Drugačno stališče bi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen URS) povzročilo razlikovanje položaja zastavnega upnika, ki je zastavno pravico na (v zemljiški knjigi vpisani) nepremičnini pridobil z vknjižbo le-te v zemljiški knjigi in tistega, ki je zastavno pravico pod pogoji iz 254. člena ZIZ pridobil na nepremičnini, ki v zemljiški knjigi še ni bila vpisana, pa je kasneje (naknadno) prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo. Različna kvaliteta pridobljene zastavne pravice in s tem razlikovanje v položaju upnika zgolj iz razloga različnega položaja nepremičnine (vpisana ali nevpisana v zemljiški knjigi) bi bila pravno nedopustna.

15Po tretjem odstavku 87. člena ZZK-1 učinkuje zaznamba izvršbe v primeru, če je bil sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo izvršbe, izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, že od trenutka, od katerega učinkuje vknjižba te hipoteke. S smiselno razlago navedene določbe ob upoštevanju okoliščine konkretnega primera, da nepremičnina ob izdaji sklepa o izvršbi še ni bila vpisana v zemljiški knjigi, je mogoče zaključiti, da je zaznamba sklepa o izvršbi učinkovala že od pridobitve zastavne pravice s strani upnice A. A. in ne šele od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi. Navedeno posledično pomeni, da kasneje pridobljena lastninska pravica D. D. na položaj pridobitelja nepremičnine v izvršilnem postopku ni vplivala (drugi odstavek 170. člena ZIZ in četrti odstavek 87. člena ZZK-1).

16Skladno z obrazloženim, je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da ni bilo ovir za izvedbo javne dražbe oziroma prodajo nepremičnine tožeči stranki, zaradi česar je neutemeljen očitek tožeče stranke o protipravnem ravnanju sodišča v izvršilnem postopku In 03/00329.

17Upoštevaje očitek tožeče stranke o nekonsistentnosti odločitev izvršilnega in zemljiškoknjižnega sodišča pa je nadalje potrebno upoštevati dejstvo, da je zemljiškoknjižno sodišče navkljub predhodno pridobljeni zastavni pravici upnice D. D. zavrnilo vpis lastninske pravice tožeče stranke na temelju izdanega sklepa o izročitvi nepremičnine, s sklicevanjem na kasneje pridobljeno lastninsko pravico D. D. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, lastninska pravica v pričakovanju (po zemljiškoknjižnem predlogu, vloženem v zemljiško knjigo 12. 7. 2005) ne bi smela predstavljati ovire za zemljiškoknjižno izvedbo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu oziroma pred tem dovolitve zaznambe izvršbe. Ker zemljiškoknjižno sodišče ni uporabilo sicer jasne določbe četrtega odstavka 87. člena ZZK-1, je ravnalo protipravno.

18Ob tem ni utemeljen očitek sodišča druge stopnje, da bi se tožeča stranka morala v zemljiškoknjižnem postopku sklicevati na publicitetne učinke objave sklenitve notarskega zapisa in posledično na predhodno (pred zaznambo sklepa o izvršbi) pridobitev zastavne pravice. Zastavna pravica je stvarna pravica, za tovrstne pravice pa je bistveno, da so absolutne in učinkujejo zoper vsakogar. Zato morajo biti javno objavljene. Domneva se, da je njihov obstoj vsem znan oziroma vsaj, da imajo udeleženci pravnega prometa, upniki, dolžniki in morebitne ostale zainteresirane osebe (npr. kupci) možnost, da se z njimi seznanijo.

19Tožeča stranka je po plačilu kupnine po izvedeni javni dražbi pridobila sklep o izročitvi nepremičnine, vendar svoje (originarno) pridobljene lastninske pravice ni uspela vknjižiti v zemljiško knjigo. Ker se lastninska pravica pridobi že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine (42. člen Stvarnopravnega zakonika, SZ), ima vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi (prvi odstavek 192. člena ZIZ) le dekleratoren pomen, zato predstavlja zavrnitev vpisa v zemljiško knjigo poseg v že obstoječo lastninsko pravico. V konkretnem primeru je tako nastopila situacija, ko sodne odločbe zaradi neupoštevanja pridobljene zastavne pravice in posledično napačnega tolmačenja zakonske določbe četrtega odstavka 89. člena ZZK-1 s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni bilo mogoče uresničiti, četudi velja pravilo, da morajo biti pravne norme in na njih temelječi posamični akti sposobni uresničenja⁵. Gre za kršitev prava, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke.

20Ker tožeča stranka navkljub plačani kupnini in izdanem sklepu o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku In 03/00329 zaradi zmotnega tolmačenja določb ZIZ in ZZK-1 s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni uspela vknjižiti svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi, ji je nastala škoda v višini plačane kupnine. Vzročna zveza med ravnanjem sodišča v zemljiškoknjižnem postopku in nastalo škodo je podana.

21Skladno z navedenim sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Ker pa je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke delno ugodilo po temelju neupravičene obogatitve, pri tem ni presojalo ugovora tožene stranke o zastaranju terjatve tožeče stranke po njenem odškodninskem temelju (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Kljub temu revizijsko sodišče v sodbo sodišča prve stopnje ne more posegati, saj je ta v tem delu ugodna za tožečo stranko. Skladno z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP je revijsko sodišče zato razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje (po odškodninskem temelju) in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

22Sodišče druge stopnje naj v ponovljenem postopku skladno s predstavljenim materialnopravnim nadziranjem ponovno preizkusi prvostopenjsko sodbo v okviru in obsegu pritožbenega izpodbijanja ter se pri tem opredeli do utemeljenosti ugovora zastaranja tožene stranke.

O predlogu za delegacijo pristojnosti

23Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

24Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tehtni razlogi za delegacijo pristojnosti niso podani.

25Med okoliščine, ki bi utegnile v javnosti vzbuditi dvom v nepristranskost sojenja, namreč ne sodijo morebitne kršitve procesnega ali materialnega prava, ki jih pri svojem delu stori sodišče, saj institut delegacije pristojnosti ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča niti sankcija za njegovo nepravilno delo⁶.

26Prav tako predloga ne utemeljuje sklicevanje na okoliščino, da je sodnik izvršilnega sodišča, kateremu tožeča stranka očita protipravno ravnanje, sedaj zaposlen na Okrožnem sodišču v Mariboru, ki se nahaja v isti stavbi kot Višje sodišče v Mariboru. Konkretneje okoliščine, ki naj bi vzbujala dvom v objektivno pristranskost Višjega sodišča v Mariboru, predlog ne pojasni. V kolikor pa predlog z navedbo skupne lokacije Višjega in Okrožnega sodišča v Mariboru meri na možno poznanstvo med sodečim sodnikom Višjega sodišča in sodnikom, ki je vodil izvršilni postopek, je zaključiti, da takšno poznanstvo ne izključuje a priori sposobnosti nepristranskega odločanja sporu. Dejstvo, da se sodniki poznajo, namreč ne sme in ne more vplivati na sojenje. V primeru, da ne bi šlo za običajno poznanstvo, temveč za tesnejše prijateljske odnose, ki bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti posamezne sodnice ali sodnika, pa se nepristranskost zagotavlja v okviru pravnega instituta izločitve po 70. členu ZPP, ki pa ga tožeča stranka ni uporabila.

O stroških postopka

27Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Dr. Damjan Možina; Odškodninska odgovornost države v sistemu obligacijskega prava, Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož 11. in 12. april 2013, str. 56.
² Ur. l. RS, št. 58/2003
³ Ur. l. RS, št. 51/1998, 75/2002
⁴ Glej smiselno odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-232/02-17 z dne 11. 12. 2003 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 166/2012 z dne 20. 2. 2014.
⁵ Tako tudi dr. Janez Šinkovec; Odgovornost države za škodo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 146.
⁶ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I R 71/2014 z dne 10. 7. 2014.