VSL Sodba in sklep II Cp 839/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan prvemu tožencu v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v znesku 791,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) zavrglo tožbo zoper drugo toženko, (II) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku 17.521,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2011 dalje do plačila, ter (III) tožniku naložilo, naj prvemu tožencu povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.599,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, najmanj po temelju, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je neutemeljeno zavrglo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, sklicujoč se na postopek osebnega stečaja. Sklep o odpustu obveznosti učinkuje za terjatve, ki so nastale do 2. 10. 2015, do tedaj pa vtoževana terjatev ni nastala. Sodba je bila namreč izdana 21. 11. 2017, pri čemer bi sodišče, če bi pri drugi toženki ugotovilo spregled pravne osebnosti, šele s sodbo konstitutivno vzpostavilo obveznosti druge toženke za obveznosti izbrisanega Zavoda X (v nadaljevanju Zavod). Sodišče bi zato moralo vsebinsko odločiti o zahtevku zoper drugo toženko. V zvezi z zahtevkom zoper prvega toženca, ki ni bil samo zakoniti zastopnik Zavoda, temveč tudi njegov ustanovitelj, je prvi toženec šele v ponovljenem postopku, s pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2017, začel zatrjevati, da na podlagi ustanovitvenega akta ne odgovarja za obveznosti izbrisanega Zavoda, kar je v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prepozno. Toženec bi moral to navajati do prvega naroka za glavno obravnavo (2. 12. 2014). Iz sodnega registra namreč izhaja, da se je postopek izbrisa Zavoda iz sodnega registra brez likvidacije začel že dne 26. 4. 2013, sklep o izbrisu je bil izdan 16. 7. 2013, do izbrisa pa je prišlo 9. 9. 2013. Pri tem je bil prvi toženec s postopkom izbrisa kot njegov predlagatelj seznanjen, zato bi lahko sodišče o okoliščinah iz 49. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) pravočasno obvestil. Izbris Zavoda sicer ni spremenil okoliščine, da je njegov ustanovitelj ex lege odgovoren za obveznosti Zavoda, pri čemer je bilo že v tožbi navedeno, da je bil prvi toženec ustanovitelj (družbenik) Zavoda. Prvi toženec je sicer tudi v ponovljenem postopku začel prepozno zatrjevati, da osebno ne odgovarja za obveznosti Zavoda. V ponovljenem postopku je bil narok za glavno obravnavo opravljen 15. 11. 2016. Iz zapisnika tega naroka izhaja, da so bila vabila strankam na narok pravočasno in pravilno vročena, na narok pa je pristopil zgolj tožnik, ter tudi opozorilo sodišča glede (ne)dopustnosti navajanja dodatnih navedb in dokazov. Sodišče je kljub temu toženi stranki omogočilo, da je z vlogo z dne 30. 1. 2017 bistveno dopolnjevala svoje trditve in predložila nove dokaze, ki bi jih lahko podala do 2. 12. 2014. S tem, ko ji je omogočilo navajati, da prvi toženec ne odgovarja za obveznosti Zavoda, je preseglo materialno procesno vodstvo, še zlasti, ker je imela tožena stranka vseskozi pomoč odvetnika. Poleg tega je bil prvi toženec kot ustanovitelj Zavoda dolžan poznati ZZ. Glede na navedeno in ker sodišče ni vezano na pravno podlago spora, ki jo navede stranka, tudi ni odločilno, da je tožnik kot podlago tožbe navajal Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 33/2014. Ker prvi toženec ni pravočasno podal navedb in predlagal dokazov, ki bi ga razbremenile odgovornosti za obveznosti Zavoda, je na podlagi ZZ odgovoren za plačilo sporne terjatve. Pri tem je sporna tudi verodostojnost ustanovitvenega akta, česar sodišče ni presojalo. Prvi toženec odgovarja za obveznosti Zavoda tudi na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti, saj je povzročil izbris Zavoda iz sodnega registra s tem, ko mu kot lastnik ni več dovolil poslovati na poslovnem naslovu ..., potem ko je Zavod postal dolžnik do več upnikov. To ravnanje je treba presojati zelo strogo, saj je bilo namenjeno zgolj izogibanju plačila upnikom. Prvi toženec kot ustanovitelj in nekdanji zakoniti zastopnik in druga toženka kot zakonita zastopnica Zavoda bi morala začeti postopek finančne konsolidacije Zavoda ali predlagati stečajni postopek. Sodišče je spregledalo določbo 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Če je poslovodstvo pravne osebe odgovorno upnikom, ki niso poplačani v primeru stečaja, to še toliko bolj pomeni odgovornost poslovodstva pravne osebe v primeru njenega izbrisa, če je očitno, da pravna oseba pred izbrisom ni imela poplačanih vseh obveznosti, izbris pa je povzročilo prav ravnanje ustanovitelja. Toženca sodnemu registru tudi nista ponudila drugega naslova, kjer bi Zavod naprej posloval. Situacija iz 42. člena ZFPPIPP je glede na izpovedbi prič A. Š. in S. Š. nastopila avgusta 2011, ko je Zavod posloval z izgubo. Neobrazložena in neutemeljena je obrazložitev sodišča, da tožnik ni zatrjeval, da je Zavod v letu 2013 še posloval. Na Pogodbi o sodelovanju z dne 24. 8. 2011 je kot zakoniti zastopnik Zavoda napisan prvi toženec, čeprav to ni bil že od 27. 6. 2011. Navedbe prvega toženca glede ravnanja, ki po oceni sodišča kažejo na to, da prvi toženec ni zlorabil Zavoda za lastne finančne interese, so bile dane prepozno (šele 30. 1. 2017). Iz njih je sicer razbrati, da je prvi toženec dejansko odgovarjal za obveznosti Zavoda v smislu 49. člena ZZ. Izkazano je tudi, da znaša škoda tožnika najmanj 8.120,00 EUR, saj je najmanj ta znesek tožnik zaslužil, toženca pa sta poplačala zgolj tiste upnike, ki so imeli svoje terjatve zavarovane na njunem zasebnem premoženju, s čimer sta kršila tudi 34. člen ZFPPIPP. Tožnik je svojo storitev na Festivalu Y, katerega glavna organizatorja sta bila toženca, opravil in sta tako toženca pasivno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve, saj je nujno ravnanje vseskozi merilo le na izigravanje tožnika. Če medsebojno usklajenega dogovora ne bi bilo, bi toženca kot organizatorja ne dovolila tožniku sodelovati na festivalu. Če pa sta mu, sta tudi konkludentno priznala, da bodo storitve tožnika tudi plačane. Priglaša pritožbene stroške.

3Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožniku.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede druge toženke

5Zoper drugo toženko je bil po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje tekom te pravde začet postopek osebnega stečaja, v katerem je bil dne 11. 10. 2017 izdan sklep o odpustu obveznosti z učinkom za vse obveznosti upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 2. 10. 2015 (datum začetka postopka osebnega stečaja), razen terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Ta sklep je postal pravnomočen dne 8. 11. 2017. V skladu z določbo 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Glede na navedeno je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko odločilno, ali je vtoževana terjatev, ki ni terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, nastala pred 2. 10. 2015. Pritrdilen odgovor prvostopenjskega sodišča na to vprašanje je pravilen, pritožbeno stališče, da obveznost družbenika na podlagi določil o spregledu pravne osebnosti nastane šele s sodbo („konstitutivna odločitev“), pa napačno. Obveznost Zavoda X (Zavod) do tožnika, za katero naj bi druga toženka odgovarjala na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti v smislu 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), je po tožbenih trditvah nastala v letu 2011 (torej pred 2. 10. 2015). Odgovornost družbenika za obveznosti družbe na podlagi 8. člena ZGD-1 sicer lahko oziroma praviloma nastane kasneje kot obveznost družbe. Nastane namreč šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti. Ti pa bi bili lahko v konkretnem primeru izpolnjeni najkasneje v letu 2013, ko je bil Zavod izbrisan iz sodnega registra. Podlaga za spregled pravne osebnosti je namreč zloraba pravne osebe, do te pa lahko po naravi stvari pride le v obdobju, ko družba (še) obstaja. Pojasnjeno tudi pomeni, da terjatev upnika do družbenika na podlagi 8. člena ZGD-1 ne nastane šele s sodbo pravdnega sodišča. Slednje v primeru ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za spregled pravne osebnosti, (zgolj) naloži družbeniku, da plača upniku zapadlo, a neporavnano obveznost družbe.

6Tožnik je uveljavljal tožbeni zahtevek zoper drugo toženko tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (vloga tožnika z dne 29. 9. 2014 - str. 63). Ker naj bi prišlo po trditvah tožnika do obogatitve tožencev oziroma prikrajšanja tožnika v času izvedbe Festivala Y, tj. v avgustu 2011, za vtoževano terjatev tudi na tej podlagi učinkuje odpust obveznosti.

7Zaključek sodišča prve stopnje, da je pravica tožnika sodno uveljavljati plačilo vtoževane terjatve zoper drugo toženko v skladu s 409. členom ZFPPIPP prenehala, je torej pravilen. Tak zaključek sicer narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko in ne zavrženja tožbe, kot je odločilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeno sodišče odločitve ni spreminjalo, saj tožnika odločitev o zavrženju tožbe ne postavlja v slabši položaj kot zavrnitev tožbenega zahtevka.¹

Glede prvega toženca

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so trditve in dokazi prvega toženca o tem, da na podlagi ustanovitvenega akta ne odgovarja za obveznosti izbrisanega Zavoda, ki jih je ponudil šele v ponovljenem sojenju, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017, prepozni.

9Tožnik je ob vložitvi tožbe zahtevek uperil zoper Zavod in oba sedanja toženca ter trdil, da so solidarno zavezani za plačilo, prvi na podlagi Pogodbe o sodelovanju z dne 24. 8. 2011 glede izvajanja gostinskih storitev na Festivalu Y (tožnik naj bi opravil vse naročene storitve, Zavod pa mu dogovorjenih zneskov za opravljeno delo naj ne bi plačal), preostala dva pa na odškodninski podlagi (tožencema je očital, da sta ga preslepila s prikazovanjem, da bodo obveznosti Zavoda izpolnjene). Iz trditev tožbe je izhajalo, da je prvi toženec družbenik v Zavodu, druga toženka pa njegova zakonita zastopnica. Po vložitvi tožbe je bil Zavod dne 17. 7. 2013 izbrisan iz sodnega registra na podlagi 427. člena ZFPPIPP, zato se je postopek nadaljeval in zaključil s sedanjima tožencema, tožba zoper Zavod pa je bila zavržena. Po izbrisu Zavoda je tožnik svoj tožbeni zahtevek zoper sedanja toženca gradil zlasti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti ter pravil o neupravičeni obogatitvi. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen v okviru vseh zatrjevanih podlag, zaradi česar ga je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je navedeno odločitev razveljavilo s sklepom II Cp 1573/2015 z dne 11. 5. 2016. V zvezi z določbo drugega odstavka 49. člena ZZ, po kateri je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda na ustanovitelju in ne na tožniku, kot je štelo prvostopenjsko sodišče. Sodišču prve stopnje je tudi očitalo, da ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva. Nadalje je pojasnilo, da je tudi za uporabo določb o spregledu pravne osebnosti bistveno, ali je prvi toženec osebno odgovorni družbenik. Plačilo terjatve do pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, je namreč mogoče na podlagi spregleda pravne osebnosti zahtevati le od drugih družbenikov in ne od tistih, ki so osebno odgovorni (1. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP). Ker je ostalo vprašanje, ali je prvi toženec osebno odgovorni družbenik, neraziskano, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je prvi toženec dopolnil svoje procesno gradivo. V pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017 je med drugim navedel, da v skladu s 6. členom Dodatka Pogodbe o ustanovitvi Zavoda X z dne 5. 11. 2011 ustanovitelji ne odgovarjajo za obveznosti Zavoda, ter predložil navedeni akt o ustanovitvi (priloga B20). Te trditve in dokaz prvega toženca v okoliščinah konkretnega primera po oceni pritožbenega sodišča niso bili ponujeni prepozno. Tožnik namreč v prvem sojenju ni dal jasnih trditev o odgovornosti prvega toženca kot ustanovitelja za obveznosti Zavoda v smislu drugega odstavka 49. člena ZZ, na kar pravilno opozarja prvi toženec v odgovoru na pritožbo. V tožbi je trdil, da je bil prvi toženec družbenik Zavoda (ni jasno navedel, da je bil njegov ustanovitelj), pri čemer njegove odgovornosti za plačilo vtoževane terjatve ni gradil na določbah ZZ, temveč na odškodninski podlagi. Po izbrisu Zavoda iz sodnega registra pa je njegovo odgovornost primarno gradil na določbah o spregledu pravne osebnosti, ki pa, kot že pojasnjeno, ne pridejo v poštev v primeru osebno odgovornega družbenika, kar tudi kaže, da zahtevka ni gradil na določbah ZZ oziroma da je štel, da prvi toženec ni osebno odgovorni ustanovitelj Zavoda. V vlogi z dne 5. 11. 2014 je tožnik nadalje navajal, da je bil prvi toženec zastopnik društva, in se skliceval na tretji odstavek 6. člena Zakona o društvih (ZDru-1), ki ureja odgovornost odgovorne osebe društva za obveznosti društva. Ker torej iz trditev tožnika ni jasno izhajalo, da prvi toženec kot ustanovitelj odgovarja za obveznosti Zavoda, pri čemer v skladu z 49. členom ZZ ni nujno, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda,² in ker je okoliščina, ali je bil prvi toženec osebno odgovorni ustanovitelj (družbenik), odločilna tudi za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti, kar je tožnik izrecno navajal kot podlago zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, da trditve dopolni oziroma odpravi nejasnosti, česar pa v prvem sojenju ni storilo in je zato ostala trditvena podlaga tožnika pomanjkljiva. V razveljavitvenem sklepu z dne 11. 5. 2016 je sicer pritožbeno sodišče preuranjeno štelo, da so bile trditve tožnika o odgovornosti prvega toženca za obveznosti Zavoda kot ustanovitelja jasne, zadostne.

10Ob upoštevanju takšnih okoliščin primera pa prvemu tožencu, ki je šele v ponovljenem sojenju, potem, ko je iz prve pritožbe tožnika (prvič jasno) izhajalo, da odgovornost prvega toženca gradi tudi na določbi 49. člena ZZ, navedel, da v skladu z aktom o ustanovitvi ne odgovarja za obveznosti Zavoda, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja oziroma mu ni mogoče pripisati krivde za to, da navedenih trditev in dokazov zanje ni ponudil že v prvem sojenju, do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), pa čeprav je dolžan kot ustanovitelj Zavoda poznati določbe ZZ in je na ustanovitelju trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti za obveznosti zavoda. Stranka namreč ni dolžna odgovoriti na nejasne, pomanjkljive trditve nasprotne stranke oziroma se stranka v primeru nejasnih trditev nasprotne stranke niti ne more (učinkovito) braniti.

11Tudi če bi bilo treba šteti, da so bile trditve tožnika v zvezi z odgovornostjo prvega toženca kot ustanovitelja za obveznosti Zavoda v prvem sojenju zadostne (ker je trdil, da je bil prvi toženec družbenik Zavoda - v skladu s 3. točko prvega odstavka 9. člena ZFPPIPP je družbenik tudi ustanovitelj pravne osebe), pa bi moralo sodišče prve stopnje prvega toženca, ki v prvem sojenju ni podal ugovorov v smeri razbremenitve odgovornosti po 49. členu ZZ (očitno zato, ker izhajal iz tega, da ga tožnik ne šteje za odgovornega za obveznosti Zavoda v smislu 49. člena ZZ), v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na določbo 49. člena ZZ oziroma da je na njemu trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti za obveznosti Zavoda, glede na to, da tožnik zahtevka ni gradil na določbah ZZ, temveč na drugih pravnih podlagah, ki izključujejo uporabo 49. člena ZZ, pri tem pa očitno ni bil skrben.³ V okoliščinah konkretnega primera prvemu tožencu tudi ne more biti v breme, da je imel pomoč strokovnjaka (odvetnika), na kar opozarja tožnik v pritožbi. Nenazadnje je imel pomoč odvetnika tudi tožnik, pa je bila njegova trditvena podlaga kljub temu konfuzna.

12Prvi toženec je torej imel pravico v ponovljenem sojenju navajati dejstva in ponuditi dokaze v smeri razbremenitve odgovornosti po drugem odstavku 49. člena ZZ. Navedeno je sicer storil šele po 15. 11. 2016, ko je bil opravljen prvi narok v ponovljenem sojenju (s pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2017), kar pa je, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, pravočasno, saj mu vabilo na ta narok, na katerega ni pristopil, ni bilo pravočasno vročeno. Iz podatkov spisa tako izhaja, da mu je bilo vabilo vročeno s fikcijo vročitve dne 1. 11. 2016 (obvestilo o prispelem pismu je bilo njegovi pooblaščenki puščeno v hišnem predalčniku 17. 10. 2016 (glej vročilnico pripeto k list. 177 spisa), kar pomeni, da mu je za pripravo na narok ostalo manj kot predpisanih 15 dni (drugi odstavek 280. člena ZPP).⁴ Naslednji narok pa je bil opravljen (šele) 16. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je torej ob izkazanem pogoju nekrivde, kar je sicer kot pogoj za upoštevanje dodatnih navedb in dokazov pravdnih strank navedlo tudi na naroku z dne 15. 11. 2016, pravilno upoštevalo trditve in dokaze prvega toženca glede neobstoja njegove odgovornosti za obveznosti Zavoda kot ustanovitelja.

13Iz podobnih razlogov so bili pravočasni tudi dodatne trditve in dokazi prvega toženca glede spregleda pravne osebnosti, ki jih je prav tako podal v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017. Očitanje neskrbnega ravnanja prvemu tožencu namreč tudi v tej zvezi ni na mestu, ob dejstvu, da je bila trditvena podlaga tožnika (mestoma) konfuzna, da je šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu jasno navedlo, katere so pravno relevantne okoliščine z vidika določbe 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ter da je, drugače kot sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da trditve tožnika, s katerimi je utemeljeval dejanske stanove iz 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, niso pavšalne in nekonkretizirane ter da zadoščajo za vsebinsko obravnavo.⁵

14Ob upoštevanju trditev in dokaza prvega toženca iz pripravljalne vloge z dne 31. 1. 2017 je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost prvega toženca za obveznosti Zavoda na podlagi 49. člena ZZ. Tožnik dvoma v dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da je z aktom o ustanovitvi Zavoda oziroma njegovo dopolnitvijo z dne 5. 1. 2011 določeno, da ustanovitelj za obveznosti Zavoda ne odgovarja, ne uspe vzbuditi s pritožbenim opozarjanjem, da je sporna verodostojnost ustanovitvenega akta (ker ima člene od 1 do 15, nato pa sledi stran, ki ponovno vsebuje člene od 3 do 8, kjer je navedeno, da ustanovitelj ne odgovarja za obveznosti Zavoda), ob dejstvu, da je (bila) sporna vsebina ustanovitvenega akta po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča vpisana tudi v sodni register.⁶

15Ker torej prvi toženec kot ustanovitelj ni odgovoren za obveznosti Zavoda v smislu 49. člena ZZ, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka zoper njega pravilno presojalo tudi na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti (8. člen ZGD-1). Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek zaradi nedokazanosti pogojev za spregled pravne osebnosti tudi na tej podlagi ni utemeljen.

16Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik vztraja, da povzročitev izbrisa Zavoda iz sodnega registra s strani prvega toženca v okoliščinah konkretnega primera predstavlja podlago za obstoj odgovornosti prvega toženca za obveznosti Zavoda na podlagi 8. člena ZGD-1. Prvi toženec je sicer res s svojim ravnanjem sprožil izbris Zavoda iz sodnega registra brez likvidacije, saj je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, predlagal njegov izbris na podlagi 2. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, čeprav je Zavod od ustanovitve dalje v letu 2010 posloval v objektu v lasti prvega toženca in je prvi toženec šele v letu 2013 predlagal izbris, ker subjekt vpisa ni imel dovoljenja lastnika. Vendar pa to še na zadošča za obstoj njegove odgovornosti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti. Opisano ravnanje prvega toženca bi kvečjemu ustrezalo zakonskemu dejanskemu stanu iz določbe 2. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, po kateri so za obveznosti družbe odgovorni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov. Ker iz povzete določbe izhaja, da je spregled pravne osebnosti mogoč le, če je poleg zlorabe pravne osebe podano tudi oškodovanje upnikov, je v konkretnem primeru odločilno, ali je imelo opisano ravnanje prvega toženca (povzročitev izbrisa Zavoda iz sodnega registra), do katerega je prišlo v letu 2013, za posledico oškodovanje upnikov Zavoda (tožnika), česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Zavod je namreč imel po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe že po izvedbi Festivala Y v letu 2011 izgubo in je bil (pre)zadolžen (na to opozarja tudi sam tožnik v pritožbi), tožnik pa tudi ni zatrjeval in dokazoval, da je Zavod ob izbrisu v letu 2013 sploh še posloval. Glede na takšne ugotovitve povzročitve izbrisa Zavoda iz sodnega registra brez likvidacije ni mogoče šteti kot vzrok za neplačilo sporne terjatve tožniku s strani Zavoda oziroma za oškodovanje upnikov (tožnika), saj Zavod (očitno) tudi, če ne bi bil izbrisan, ne bi bil sposoben poravnati sporne obveznosti do tožnika. To, ali je Zavod v letu 2013 posloval, pa je v nasprotju s pritožbenim stališčem tudi bistveno, saj v kolikor bi posloval, bi to pomenilo, da obstoji vsaj teoretična možnost, da postane plačilno sposoben, ta možnost pa bi zaradi izbrisa Zavoda dokončno prenehala, vendar pa tožnik trditev v tej smeri ni podal, še manj dokazal. V pritožbi navaja, da bi moral prvi toženec namesto postopka izbrisa Zavoda predlagati ukrepe za finančno konsolidacijo Zavoda (35. člen ZFPPIPP) ali stečajni postopek, kar pa so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Tudi sicer navedenih ukrepov oziroma postopkov ni bil dolžan sprožiti prvi toženec, ki je bil po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe od 27. 6. 2011 dalje (le) ustanovitelj Zavoda in ne tudi njegov zakoniti zastopnik (konkretnih navedb, da je prvi toženec ravnal v nasprotju z določbami ZFPPIPP v času, ko je bil zakoniti zastopnik Zavoda, in da je zato odškodninsko odgovoren po 42. členu ZFPPIPP, tožnik ni podal).⁷ Iz istih razlogov so neupoštevni oziroma neutemeljeni očitki prvemu tožencu, da je kršil 34. člen ZFPPIPP (kršitev obveznosti enakega obravnavanja upnikov).

17Ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, kako je prvi toženec ravnal s premoženjem Zavoda (prvi toženec ni razpolagal z gotovino, ki je pripadala Zavodu,⁸ Zavodu je kot fizična oseba posodil denar, s svojim premoženjem je jamčil za obveznosti Zavoda - primerjaj 43. točko obrazložitve), ki jih tožnik konkretizirano ne izpodbija,⁹ utemeljujejo sklep, da tožnik ni dokazal niti pogojev za spregled pravne osebnosti po 3. in 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1, kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem velja še dodati, da ugotovljeno dejstvo, da je prvi toženec jamčil s svojim premoženjem za obveznosti Zavoda, ne pomeni, da je bil osebno odgovorni ustanovitelj. V skladu z 49. členom ZZ je namreč odločilna vsebina ustanovitvenega akta Zavoda, iz katere pa, kot že pojasnjeno, izhaja, da ustanovitelji ne odgovarjajo za obveznosti Zavoda. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je Pogodbo o sodelovanju z dne 24. 8. 2011 podpisal prvi toženec, čeprav takrat ni bil več zakoniti zastopnik Zavoda, kar naj bi kazalo na zlorabo, tudi ne more predstavljati podlage za odgovornost prvega toženca po 8. členu ZGD-1, saj manjka element oškodovanja upnikov, poleg tega je imel prvi toženec po neprerekanih trditvah tožene stranke (glej navedbe tožene stranke na naroku z dne 2. 12. 2014 - list. št. 90) pooblastilo druge toženke kot direktorice Zavoda za sklenitev te pogodbe.

18Končno so neutemeljene pritožbene navedbe o odgovornosti prvega toženca za plačilo vtoževane terjatve, katerih izhodišče je, da sta bila toženca organizatorja Festivala Y (Festival). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil organizator Festivala Zavod, te dejanske ugotovitve pa tožnik z golo pritožbeno navedbo, da sta bila organizatorja toženca, ne uspe omajati. Čim je tako, plačila storitev, ki naj bi jih tožnik po njegovih trditvah pošteno opravil na Festivalu, ob neizpolnjenih pogojih za obstoj odgovornosti po 49. členu ZZ in 8. členu ZGD-1, ni mogoče naprtiti prvemu tožencu. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvega toženca je tako pravilna.

19Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

20Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan prvemu tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, svoje pritožbene stroške pa krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je prvemu tožencu v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo: nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 628,80 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR, oboje zvišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 791,54 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati prvemu tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Glej npr. VSRS sklep II Ips 57/2015.
² Glede na pritožbene navedbe velja še dodati, da sodišče sicer pozna pravo po uradni dolžnosti, vendar pa je hkrati vezano tudi na trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer iz trditev tožnika ni jasno izhajalo, da je prvi toženec osebno odgovorni ustanovitelj Zavoda, kar pa bi tožnik moral trditi za uporabo 49. člena ZZ, ob dejstvu, da v skladu s tem členom ZZ ni nujno, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda.
³ Namesto na ZZ se je tožnik skliceval na ZDru-1, pri čemer je ureditev odgovornosti za obveznosti društva bistveno drugačna od ureditve odgovornosti za obveznosti zavoda (primerjaj 6. člen ZDru-1 in 49. člen ZZ).
⁴ Sodišče takrat, ko stranki ni zagotovljeno najmanj 15-dnevno obdobje med prejemom vabila in obravnavo, ne sme opraviti glavne obravnave v odsotnosti tako nepravilno vabljene stranke, sicer ji odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem - primerjaj VSRS sklep II Ips 634/2005.
⁵ V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bila pripravljalna vloga z dne 31. 1. 2017, v kateri so bile podane sporne trditve in dokazi o spregledu pravne osebnosti, v ponovljenem sojenju podana prepozna, ker je bil narok izveden že 15. 11. 2016, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev pod točko 12 te odločbe.
⁶ Z navedeno ugotovitvijo je bilo v izpodbijani sodbi implicitno odgovorjeno na trditve tožnika o neverodostojnosti akta o ustanovitvi, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
⁷ Primerjaj 35. in 42. člen ZFPPIPP, ki določata obveznosti in odgovornosti poslovodstva, ne pa družbenikov oziroma ustanoviteljev zavoda. Prav tako prvi toženec v skladu s 231. členom ZFPPIPP ni bil upravičen predlagati stečajnega postopka, saj ni bil osebno odgovorni ustanovitelj Zavoda.
⁸ Ta ugotovitev je bila tudi podlaga za zaključek izpodbijane sodbe o neutemeljenosti zahtevka na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi - tožnik je trdil, da se je prvi toženec obogatil s tem, ko je prejemal gotovinska plačila na Festivalu Y, česar pa mu ni uspelo dokazati.
⁹ V tej zvezi je ugovarjal zgolj prekluzijo, kar pa ni utemeljeno - glej 13. točko obrazložitve te odločbe.