409. člen ZFPPIPP

ZOKIPOSR torej določa domnevo, da je Republika Slovenija z dnem uveljavitve tega zakona prevzela dolg odgovornega družbenika do upnika na podlagi ex lege prenosa obveznosti izbrisane družbe na aktivnega družbenika pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter so prenehala vsa zavarovanja dolga. Zakoniti prevzem dolga s strani Republike Slovenije z dnem uveljavitve ZOKIPOSR velja pod predpostavko, da upnik tedaj že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenika (ali zoper družbo, v povezavi z listino iz 24. člena ZIZ). Iz zakonske zahteve po obrazloženosti ugovora izhaja, da mora dolžnik pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, navesti in zanje predložiti dokaze že v samem rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki mora biti vložen v (prekluzivnem) roku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi. Vendar pa se lahko upoštevajo tudi pozneje podane trditve in dokazi, če jih dolžnik znotraj ugovornega roka brez svoje krivde ni mogel ponuditi. Nad družbenico B. B. se je dne 20. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel postopek osebnega stečaja, v katerem so bile stečajni dolžnici s sklepom St 000/2

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Ne drži, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust obveznosti po obligacijskem pravu. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja. Prav tako ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga. Tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva.

Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten. Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj poplačal terjatev upnika do toženke ter da je z dnem poplačila ta terjatev prešla nanj. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej p

Dolžnikova poslovna sposobnost se s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti v bistvenem spet obnovi (je spet neomejena).

Zakon nikjer ne določa, da bi se tožba na izpodbijanje odpusta obveznosti morala vložiti znotraj postopka osebnega stečajnega do njegovega zaključka. Po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti, se namreč običajno postopek osebnega stečaja konča (razen, če je treba unovčiti še kakšno premoženje, ki je spadalo v stečajno maso ob začetku postopka osebnega stečaja ter dokončno poplačati upnike), kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ravno zato zakon veže začetek triletnega roka za vložitev tožbe na izpodbijanje odpusta obveznosti na trenutek pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem je torej neutemeljeno sklicevanje toženke in sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2329/2019 z dne 11. 3. 2020, iz katere izhaja izhaja, da "... lahko upnik na podlagi 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti,...". V primeru, če bi ZFPPIPP predvidel, da bi morala biti tožba zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti vložena do zaključka postopka osebnega stečaja, bi zagotovo v tem primeru predpisal tudi prekinitev postopka (in tedaj bi upnik tožbo moral res vlo

V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala (408. člen ZFPPIPP), na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil izpodbijani sklep izdan v postopku, v katerem sodišče glavne obravnave ni razpisalo. S tem, ko je sodišče odločilo brez naroka, je tožnikoma odvzelo možnost, da navedeta dejstva, ki so pomembna za odločitev (ali je vtoževana terjatev predmet odpusta obveznosti).

Stranski učinek preizkusa terjatev v postopku osebnega stečaja je za upnike pridobitev izvršilnega naslova. Terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, namreč ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v ZFPPIPP ni drugače določeno (drugi odstavek 382. člena ZFPPIPP). In v ZFPPIPP je drugače določeno ravno za primer, če so dolžniku obveznosti odpuščene. Na podlagi prvega odstavka 409. člena ZFPPIPP je s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti prenehala pritožnikova pravica sodno uveljavljati njeno plačilo. Zato se za sklep o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je izdan sklep o odpustu obveznosti, ne uporablja 396. člen ZFPPIPP, ki med drugim v četrtem odstavku določa, da je pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Upoštevajoč navedeno v obravnavanem primeru pritožnik skozi postopek nadaljnjega preizkusa naknadno prijavljene terjatve ne more izkazati pravne koristi za pridobitev izvršilnega naslova, saj zaradi odpusta njene izpolnitve ne mor

Predlog se zavrne.

Pravni interes po sodni intervenciji oziroma po sodnem posegu v določeno pravno razmerje je izkazan tudi v primeru, če bi s sodno intervencijo predlagateljica začetka postopka osebnega stečaja lahko dosegla drugačen položaj od obstoječega, to pa bi ji lahko prinesle pravne posledice odpusta obveznosti. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je pravilno ugotovilo, da odpust obveznosti na terjatve iz naslova globe in na podlagi zakonite preživnine ne učinkuje, saj takšne terjatve s koncem postopka osebnega stečaja ne prenehajo in bi jih upniki lahko uveljavljati proti stečajni dolžnici tudi po koncu postopka osebnega stečaja – drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP) očitno ocenilo, da dolžnica ne more doseči odpusta obveznosti in je zato predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Vendar pa iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima dolžnica zapadlo in neplačano terjatev do upnika v znesku 226,50 EUR, na katero pa odpust obveznosti lahko učinkuje, sodišče prve stopnje pa tega pri svoji odločitvi očitno ni upoštevalo. Pritožnici pravnega interesa za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti ob ob

Zakonodajalčev namen pri urejanju omejitve pravice hraniti osebne podatke o naročniku očitno ni bil v tem, da bi operater lahko te osebne podatke hranil vse do poplačila terjatev, pač pa zgolj v hrambi podatkov dotlej, ko je terjatev še mogoče sodno izterjati. Zakon v točki zastaranja postavlja najdaljši možni rok hrambe osebnih podatkov v zvezi z neplačanimi terjatvami, lahko pa se ta rok izteče že prej, če nastopi okoliščina, ki ustvarja zastaranju primerljive učinke, kot je prenehanje terjatve ali nastop sodne neizterljivosti le-te. Takšna okoliščina pa je tudi odpust obveznosti po ZFPPIPP.

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Tožnik je kot razlog za v tožbi uveljavljano prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova navajal dejstva nastala pred izdajo izvršilnega naslova, ki bi jih lahko in moral uveljavljati že v okviru kazenskega postopka. Če tožnik tega ni storil, tožnik v pravdi ne more uspeti s sklicevanjem na razlog, ki na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ preprečuje izvršbo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravno določbo 1. točke tarifne številke 37 OT, ko je kot znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen (in od katerega je odvisna višina nagrade), upoštevalo zgolj vsoto priznanih terjatev obeh upnikov, ki sta vložila ugovor proti odpustu obveznosti. Ugovor proti odpustu obveznosti je namreč uperjen proti nastopu pravnih učinkov odpusta obveznosti - to je proti prenehanju upnikove pravice sodno uveljavljati plačilo terjatev upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, celo ne glede na to, ali je upnik terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. Učinki morebitne uveljavitve ugovora proti odpustu obveznosti se ne raztezajo zgolj na terjatve upnika, ki je ugovor vložil, na kar pravilno opozarja pritožnik, pač pa na vse upnike.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali odpust obveznosti učinkuje tudi za terjatev, ki je bila dolžniku v plačilo naložena z delno zamudno sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, in v zvezi s tem vprašanje, kdaj je nastala terjatev, ki je bila dolžniku v plačilo naložena s citirano sodbo oziroma ali je nastala do 5. 3. 2015. Res je, da je bila terjatev upnice dolžniku v plačilo pravnomočno naložena šele z nastopom pravnomočnosti delne zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru I P 1139/2013 z dne 5. 3. 2015, tj. 7. 6. 2016, in da je upnica šele z nastopom izvršljivosti te sodbe pridobila izvršilni naslov za prisilno izterjavo te terjatve. Vendar to samo po sebi ne pomeni, da je terjatev, o kateri je bilo odločeno s citirano sodbo, nastala šele s tem trenutkom. Kot izhaja iz navedb strank, terjatev, ki je predmet izvršbe, izvira iz poroštvene zaveze dolžnika za plačilo upničine terjatve iz naslova kredita. Odgovor na vprašanje, kdaj je nastala upničina terjatev do dolžnika, je odvisen od odgovora na vprašaje, kdaj je v obligacijskem razmerju med upnico in dolžnikom nastal pravni temelj, na podlagi katerega je upnica pridobila pravico zahtev

Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če v zakonu ni drugače določeno. V zakonu je drugače določeno, če so dolžniku obveznosti odpuščene. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti. Iz podatkov spisa izhaja, da so bile dolžnici v postopku osebnega stečaja njene obveznosti, za katere po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti, odpuščene s pravnomočnim sklepom. Za postopek osebnega stečaja se smiselno uporabljajo pravila, ki veljajo za stečajni postopek pravne osebe, če ni v oddelku 5.11 ZFPPIPP določeno drugače. ZFPPIPP v 355. členu določa vrste stroškov stečajnega postopka. Med te stroške sodijo tudi stroški zaradi izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov, ki jih sklene upravitelj kot zakoniti zastopnik

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.

Upnik lahko (če ni za posamezen primer drugače določeno) svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, nastale pred začetkom stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku (kot generalni izvršbi) in v skladu s pravili tega postopka. Le v primeru podanih pogojev iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP se pod pogoji, ki jih določa 280. člen ZFPPIPP, po zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom postopek izvršbe lahko nadaljuje. V takem primeru pa je treba upoštevati tudi morebitni odpust obveznosti, na katerega se sklicuje dolžnik.