49. člen ZZ

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno. ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi

Glede na dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj. Tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine. Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih. Primerljivih prodaj ni, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu.

Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel. Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.

V skladu z določbo 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu tega zakona učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu tega zakona drugače določeno. Glede na navedeno je za odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko odločilno, ali je vtoževana terjatev, ki ni terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja. Obveznost Zavoda do tožnika, za katero naj bi druga toženka odgovarjala na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti v smislu 8. člena ZGD-1, je po tožbenih trditvah nastala v letu 2011 (torej pred začetkom psotopka osebnega stečaja v letu 2015). Odgovornost družbenika za obveznosti družbe na podlagi 8. člena ZGD-1 sicer lahko oziroma praviloma nastane kasneje kot obveznost družbe. Nastane namreč šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za spregled pravne osebnosti. Ti pa bi bili lahko v konkretnem primeru izpolnjeni najkasneje v letu 2013, ko je bil Zavod izbrisan iz sodnega registra. Podlaga za spregled pravne osebnosti je namreč zloraba pravne ose

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Tožeča stranka ni podala substanciranih trditev o tem, da je toženec v okviru relevantnega trga poleg sodelovanja znotraj Zavoda A sodeloval tudi kot fizična oseba. Tožeča stranka namreč niti po pozivu sodišča prve stopnje na individualizacijo konkretnih ravnanj, s katerimi naj bi toženec kot fizična oseba nelojalno konkuriral tožeči stranki, oziroma s katerimi naj bi kršil njeno blagovno znamko, tega ni storila. To pomeni, da ni zmogla trditvenega bremena, da je toženec na trgu nastopal kot „podjetje“. Dejanj nelojalne konkurence pa ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.

Ustanoviteljico vrtca ni moč uvrstiti v krog oseb, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu. Tožnica in druga toženka nista v razmerju delavca in delodajalca, med njima niti ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo kot specializirano pristojno delovno sodišče.

Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku. Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga. Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka), pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.

Glede na zakonsko ureditev odgovornosti ustanovitelja zavoda, ko je v 2. odstavku 49. člena ZZ določeno, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno, in upoštevajoč, da je Akt o ustanovitvi Inštituta A, Zavoda B v 1. odstavku 16. člena omejil odgovornost ustanovitelja zavoda za obveznosti zavoda do višine vrednosti premoženja, ki ga je vanj vložil, je ustanovitelj poleg obveznosti plačila svojega vložka, odgovoren še za obveznosti zavoda do te višine.

Ker se je tožnica kot soustanoviteljica proti toženki kot ustanoviteljici zavezala, da bo Zavodu zagotavljala brezplačno uporabo prostorov, se v tej pravdi ne more uspešno sklicevati na naknadno sklenjeno pogodbo z Zavodom, po kateri je slednjemu uporabo teh prostorov zaračunavala. Takšna pogodba, ki je v nasprotju s predhodno sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama (soustanoviteljem in ustanoviteljem), ne more imeti pravnih učinkov proti toženki kot ustanoviteljici, saj je bila nesporno sklenjena brez njenega soglasja. Če je bilo s pogodbo z Zavodom, po kateri tožnica za uporabo prostorov zahteva plačilo, mišljeno, da bo za to obveznost subsidiarno odgovarjala toženka kot ustanoviteljica, kljub temu da to izrecno nasprotuje pogodbeni zavezi tožnice zagotoviti brezplačno uporabo prostorov, takšno določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva.

Pri obravnavanju oblastvenega posega je potrebno ugotoviti, katero „vzročno“ ravnanje javnopravne osebe je povzročilo škodo prizadetemu. Neizdaja projektnih pogojev v zakonskem roku, tožeči stranki ni mogla povzročiti nobene škode, še več, zakonska domneva o izdanem soglasju je bila njej v dobro in ne v škodo. Tudi kasnejši postopek oblasti organov, ki je privedel do zavrnitve soglasja in neizdaje gradbenega dovoljenja, ni bil protipraven. Zato o kakršnemkoli trajanju protipravnega stanja ne moremo govoriti.

Za zagotovitev pravne varnosti je pomembna odločitev o vprašanju protipravnega ravnanja, obstoja vzročne zveze in krivde drugega toženca (Centra za socialno delo) ter posledično prve toženke (Republike Slovenije) za tožnici nastalo škodo.

Stranki lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku. Navedena izjema za razliko od splošnega pravila, katerega cilj je v pospešitvi postopka, teži k zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Z interpretacijo pravnega standarda „krivde“ mora sodišče poskrbeti, da strankama v postopku ostane razumna možnost za uresničitev ustavne pravice do izjavljanja tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo. Pomen prekluzije iz 286. člena ZPP je tako odvisna od vprašanja, kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo. Če so bili pogoji zanj izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank Določena je solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja. Iz ZZ izhaja pasivna solidarnost, ki je takšno obligacijsko pravno razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov kljub deljivosti obveznosti dolžan izpolniti upniku celo obveznost. Glede takšne obveznosti torej velja odgovornost obeh, glede njene izpolnitve pa izpolnitev enega ali drugega.

Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da drugotožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovarja po načelu krivde, ker ni poskrbela za varno delo. Ne glede na to, da noben predpis ni določal obveznega varovanja prostorov z varnostnikom, je bila namreč v skladu s splošno skrbjo za varno delo, po določbi 16. člena Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 32/74 - Ur. l. SRS, št. 57/96) dolžna organizirati delo tako, da bi potekalo varno. To bi lahko storila z varnostnikom ali na kakšen drug primeren način, vendar te dolžnosti ni izpolnila.

Sredstva za financiranje dejavnosti vrtca zagotavlja, v skladu z 28. členom ZVrt, občina iz svojega proračuna, s katerim povsem samostojno razpolaga. To pomeni, da je poraba proračunskih sredstev v neposredni pristojnosti občine kot lokalne skupnosti. Če pa svojih finančnih obveznosti do vrtca, ki ga je ustanovila, občina ne poravna pravočasno, gre za premoženjskopravno razmerje med občino in vrtcem. V to razmerje pa po presoji Vrhovnega sodišča ne more z upravno odločbo poseči država.

Tožnica je upravičena do odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da je bila tožena stranka v času sodnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Toženca kot ustanovitelja izbrisanega zavoda odgovarjata za obveznosti, ki izvirajo na podlagi nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo računov za storitve zavrnilo, saj kot izkazujejo dokazi, je šlo dejansko za plačevanje pavšala iz naslova ustanoviteljskih dolžnosti tožene stranke, ki je tako s plačili akontacije in končnim poračunom konec leta skrbela za nemoteno delovanje zavoda.

Določbe ZFPPod, ki urejajo posledice izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, upoštevaje 54. in 55. člen ZZ, za zavode ne veljajo.

Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, je Vrhovno sodišče neutemeljen predlog prve toženke zavrnilo.