VSL Sklep II Cp 781/2018

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 10. 2017 in sklep z dne 2. 2. 2018 potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 10. 2018: I. ugotovilo, da na stavbi z identifikacijsko številko 753, k. o. X, stoječi na parcelah 3524, 3525 in 3526, iste k. o., na naslovu V., obstoji etažna lastnina; II. ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k tej stavbi v obsegu zemljišča pod stavbo predstavljajo parcele 3524, 3525 in 3526, vse k. o. X, ki s tem postanejo splošni skupni deli stavbe: III. ugotovilo v izreku navedene posamezne dele stavbe in lastninsko pravico v korist oseb navedenih v izreku; IV. ugotovilo splošne skupne dele stavbe; V. na splošnih skupnih delih stavbe iz II. in IV. točke izreka ugotovilo solastninske deleže vsakokratnih lastnikov posameznih delov; VI. ugotovilo posebne skupne dele stavbe ter solastne deleže v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov navedenih v izreku; VII. odločilo, da se stavba z ID znakom 0002-781 in njeni deli izbrišejo iz zemljiške knjige; VIII. odločilo, da se vpisi po tem sklepu v zemljiški knjigi izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka za vzpostavitev etažne lastnine II N 535/2011, ID zaznambe ...

22. 2. 2018 je sodišče prve stopnje izdalo še (dopolnilni in popravni) sklep in z njim: I. odpravilo pisno napako v izreku sklepa z dne 18. 10. 2017 glede oznake katastrske občine; II. dopolnilo sklep z dne 18. 10. 2017 v točki III izreka tako, da je ugotovilo še tri dodatne posamezne dele (z ID znaki 0001-753-37,0001-753-38 in 0001-753-69) ter njihove lastnike.

3Zoper sklep z dne 18. 10. 2018 so bile vložene tri pritožbe¹.

4Prvo so vložili prvi, druga, tretji in četrta nasprotna udeleženka. Z njo izpodbijajo odločitev pod točko III izreka glede posameznih delov št. 6, 12, 13, 18, 37, 38, 40, 59, 61, 64, 65 in 69²; pod točko IV glede posameznih delov 16, 33, 62 in 63; v točki V in v točki VI, v delu, ki se nanaša na posamezni del št. 31.

5Drugo pritožbo je vložila peta nasprotna udeleženka. Odločitev izpodbija v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je solastnica posameznih delov št. 13, 40, 61, 64 in 66. Opozarja tudi, da sodišče ni odločilo o vseh posameznih delih.

6Tretjo pritožbo je vložila prva udeleženka (N. G.). Odločitev izpodbija v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice pri posameznih delih št. 40, 13, 61, 64 in 66. Predlaga, da se pri deležu, ki ga je sodišče ugotovilo v korist M., vpiše solastninska pravica na pritožnico, predlagateljico in udeleženca C. C. in V. V.

7Odgovore na vložene pritožbe zoper sklep z dne 18. 10. 2017 so vložili: predlagateljici, prvi nasprotni udeleženec in prva udeleženka. V njih nasprotujejo oziroma pritrjujejo pritožbenim navedbam in predlagajo potrditev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

8Pritožbo zoper sklep z dne 2. 2. 2018 je vložila peta nasprotna udeleženka. Z istimi argumenti kot v pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2017 izpodbija odločitev, da je solastnica posameznih delov št. 37, 38 in 69.

9Udeleženci odgovorov na to pritožbo niso vložili.

10Pritožbe niso utemeljene.

11Glede na to, da sklep z dne 2. 2. 2018 dopolnjuje sklep z dne 18. 10. 2017 in gre vsebinsko za eno odločitev, bo pritožbeno sodišče na pritožbene očitke iz pritožb odgovarjalo skupaj. Zaradi preglednosti bo v nadaljevanju najprej odgovorilo na splošne očitke, nato pa na tiste, ki se nanašajo le na določene posamezne dele. Uvodoma pojasnjuje še to, da je pritožbo, ki so jo vložili prvi, druga, tretji in četrta nasprotna udeleženka zoper sklep z dne 18. 10. 2017, v delu, s katerim izpodbijajo odločitev, ki jo je sodišče formalno sprejelo šele z (dopolnilnim) sklepom z dne 2. 2. 2018, štelo kot pravočasno pritožbo zoper dopolnilni sklep.

Splošno

12Peta nasprotna udeleženka v pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2017 opozarja na napako v navedbi katastrske občine in na to, da sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o posameznih delih z ID znakom 0002-753-37, 0002-753-38 in 0002-753-69, čeprav je te dele v razlogih obravnavalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pisna napaka odpravljena s sklepom z dne 2. 2. 2018 in z istim sklepom dopolnjena odločitev tudi o zgoraj navedenih posameznih delih. Na ta del pritožbe odgovor zato ni potreben.

13Prva udeleženka meni, da je sodišče s tem, ko je odločalo po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1³) poseglo v že pridobljene pravice etažnih lastnikov, saj je bil Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL⁴) glede pridobljenih pravic na skupnih prostorih bolj ugoden. Prehodna določba ZVEtL-1 je po njenem mnenju protiustavna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak očitek premalo konkretiziran, da bi se bilo mogoče vsebinsko opredeliti do trditve, da je zaradi prehodne določbe 57. člena ZVEtL-1, ki narekuje uporabo tega zakona tudi v tej zadevi, bilo poseženo v že pridobljene pravice pritožnice na skupnih delih stavbe. V pritožbi tako ne pove niti tega, s katero določbo oziroma določbami novega zakona, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, naj bi do takega posega prišlo, niti ne pove, katere določbe prejšnjega zakona so bile zanjo bolj ugodne. Pritožbeno sodišče samo slabšega položaja ni zaznalo.

14Prvi do četrti nasprotni udeleženec sodišču prve stopnje s trditvijo, da je odločitev sprejelo preuranjeno, vsebinsko očitajo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Ker na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavke 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), mora biti, da je upošteven, konkretiziran. Pritožba temu pogoju v svojem uvodnem delu ni zadostila, na dovolj konkretizirane očitke pa bo odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

15Prvemu do četrtemu nasprotnemu udeležencu pravica do izjave ni bila kršena. Kot izhaja iz podatkov spisa, so jim bile vloge ostalih udeležencev vročene, vročeno jim je bilo mnenje izvedenca z dopolnitvami in omogočeno aktivno sodelovanje na narokih. Možnost, da se izjavijo o navedbah in dokazih ostalih udeležencev ter o ugotovitvah izvedenca so zato imeli. Imeli so tudi možnost, da svoja zatrjevana upravičenja ustrezno obrazložijo in izkažejo. Res je sicer, da te možnosti niso (vsaj po pritožbenih navedbah sodeč) v zadostni meri izkoristili, a to ne pomeni, da je postopek, ki ga je vodilo sodišče prve stopnje, obremenjen s procesno kršitvijo, ali da mu je zato mogoče očitati nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje jih namreč k izjavljanju ni bilo dolžno še posebej pozivati, niti jih ni bilo dolžno seznaniti s svojimi "vmesnimi" ugotovitvami. Takšne obveznosti mu ne nalaga ne ZVEtL-1 ne Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

16Ker se vprašanje, ali so prvi do četrti nasprotni udeleženec s Pogodbo o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine pri vl. št. 48 in 49 k. o. X z dne 9. 6. 1995 (priloga A12 in B18) z aneksom z dne 27. 12. 2000 (priloga B22)⁵ veljavno razpolagali s skupnimi prostori ali ne, navezuje na več posameznih delov, pritožbeno sodišče na to dilemo odgovarja v tem delu odločbe.

Stališče pritožnikov, da so ob sklepanju pogodbe smeli razpolagati z vsemi skupnimi prostori in zemljiščem, je zmotno. Poleg njih so bile namreč solastnice teh delov še druge osebe. Kot priznavajo tudi sami, je bilo v stavbi V. nekaj posameznih delov izvzetih iz nacionalizacije in so ostali v lasti bivših lastnic (to je V. K., T. V. in S. K.). S tako odločitvijo je bila v času nacionalizacije, ob upoštevanju 53. in 2. člena Zakona o lastnini na delih stavb (v nadaljevanju ZLDS)⁶, na stavbi V. vzpostavljena etažna lastnina. To pomeni, da so V. K., T. V. in S. K. postale lastnice iz nacionalizacije izvzetih delov, sočasno pa so pridobile tudi trajno pravico uporabe na pripadajočem zemljišču in skupnih delih stavbe, kamor so med drugim sodili podstrešje, stopnice, hodniki, pralnice, sušilnice in kleti (glej 6. člen ZLDS). Izvzeti posamezni deli (vsaj ne vsi) pa niso ostali v njihovi lasti oziroma v lasti pritožnikov kot njihovih pravnih naslednikov, ampak je prišlo do njihove odtujitve tretjim osebam (na primer V. A.⁷ ter C. C. in V. V.⁸). Te osebe so z nakupom, skupaj z lastninsko pravico na posameznem delu, pridobile tudi pravico uporabe na zemljišču in skupnih delih hiše. Na tak prehod ni vplivalo dejstvo, da je bil v posamezni kupni pogodbi morda opredeljen le posamezen del, ne pa tudi temu delu pripadajoče pravice na skupnih delih hiše in zemljišču. Iz predpisov, ki so urejali etažno lastnino v preteklosti⁹, je, enako kot iz danes veljavnih predpisov (glej 105. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), izhajalo načelo akcesornosti: glavno stvar je predstavljal posamezen del stavbe, akcesorij pa je bila pravica uporabe na pripadajočem zemljišču ter ustrezna pravica na skupnih delih stavbe. Povedano drugače: skupaj s posameznim delom je bila kot njegov akcesorni del nujno (ne glede na pogodbeni zapis) odtujena tudi pripadajoča pravica na skupnih delih in zemljišču. To dejstvo je (pravilno) upošteval tudi upravni organ v postopku denacionalizacije, saj je pojasnil, da vračilo stavbnega zemljišča in skupnih delov hiše v delu, ki je na podlagi 12. člena SZ/91 v solastnini etažnih lastnikov, ni mogoče¹⁰. Skupni deli hiše in zemljišče so bili zato upravičenki vrnjeni le do določenega deleža¹¹.

Skupni deli hiše V. (oziroma sedaj stavbe 753) so bili torej v letu 1995, ko so pritožniki sklepali pogodbo o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine, v solastnini etažnih lastnikov, med katerimi so bile poleg pritožnikov še druge osebe. Ker je v času sklepanja pogodbe veljavni SZ/91 v 13. in 14. členu za spremembo stvarnopravnega režima na skupnih delih stavbe zahteval pisno pogodbo vseh etažnih lastnikov, je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zato razpolaganje pritožnikov neveljavno, pravilen, pravilen pa je posledično tudi sklep, da pritožniki glede nekaterih posameznih delov niso izkazali veljavnega pravnega naslova.

17Neutemeljen je nadalje očitek prvega do četrtega nasprotnega udeleženca, da je elaborat za vpis stanovanjskega objekta v kataster pomanjkljiv, ker ne evidentira pete etaže oziroma po trditvah pritožnikov obstoječega pohodnega podstrešja. Neutemeljen je zato, ker ne drži, da podstrešje (tam, kjer še obstaja) ni evidentirano. Tako je posebej evidentiran posamezni del z ID znakom 0001-753-16, podstrešje s površino 98 m2 in posamezni del z ID znakom 0001-753-63, podstrešje s površino 79,6 m2. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da v stavbi obstaja še konstrukcijski del nad podstrešjem, vendar to samo po sebi ne zadošča za njegovo evidentiranje v smislu posameznega (etažnega) dela. Praviloma namreč velja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor (glej drugi odstavek 105. člena SPZ). Drži sicer, da v postopkih vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1¹² sodna praksa dopušča odstopanje od tega pravila, vendar le v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, ko takšno evidentiranje udeležencem omogoči lažje (pravno) urejanje medsebojnih lastninskih razmerij, je pa ob tem na dlani, da bo tak del, ko bo vprašanje lastninske pravice rešeno, postal sestavni del enega od ostalih posameznih delov stavbe. V primeru "konstrukcijskega dela nad podstrešjem" očitno ne gre za tak položaj. Tega pritožniki niti ne trdijo. Pri tem delu (ki je sestavni del ostrešja stavbe) gre zato za skupni gradbeni element (glej drugi odstavek 5. člena SZ-1) in s tem za skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov (tretji odstavek 3. člena SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ).

18Ob ogledu dne 10. 4. 2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri stavbah, ki so bile v katastru prikazane s tremi identifikacijskimi številkami, a enim naslovom, v zemljiški knjigi pa vpisani le dve, v naravi le za eno stavbo. Izvedencu je zato utemeljeno naložilo, da v elaboratu za vpis v kataster, skladno s tako ugotovitvijo, evidentira le en objekt. Namen postopka po določbah ZVEtL-1 je namreč uskladitev nepremičninskih evidenc z resničnim dejanskim in pravnim stanjem. To pa je lahko doseženo le na način, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na dejstvo, da prvi do četrti nasprotni udeleženec v teku postopka evidentiranju (le) ene stavbe niso nasprotovali, čeprav so bili s tem seznanjeni že na naroku 10. 4. 2014.

Glede ugotovitve lastninske pravice na posameznih delih

19Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico na posameznem delu z ID znakom 0001-753-6 (stanovanje v površini 108,7 m2), posameznem delu z ID znakom 0001-753-18 (stanovanje v površini 61,7 m2) ter posameznem delu z ID znakom 0001-753-59 (balkon v površini 16,2 m2), ugotovilo v korist A. V., tako ugotovitev pa je oprlo na kupno pogodbo z dne 23. 12. 1997 (A 26), gradbeno dovoljenje z dne 13.5. 1986 (A24), pogodbo o medsebojnih razmerjih v zvezi z preureditvijo dela podstrešja (A27), sporazum o izplačilu odškodnine z dne 21. 4. 1997 (A25) ter sklep o dedovanju II D 1267/2014 z dne 7. 1. 2015 (C15).

Odločitev v tem delu izpodbijajo prvi do četrti nasprotni udeleženec. Ugotovitvi lastninske pravice pri prvo navedenem posameznem delu oporekajo v pogledu površine v izmeri 9,1 m2. Trdijo, da gre za del skupnih prostorov, priključenih k stanovanju (to je delu št. 6) brez pravne podlage, saj je sporazum o izplačilu odškodnine (po enakih kriterijih kot pogodba o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine z dne 9. 6. 1995) ničen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri pritožbeni navedbi, da gre pri površini 9,1 m2 za nekoč skupen prostor, za dejstvo, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano¹³. Ker pozna navedba tudi ni z ničemer opravičena, je ob smiselni uporabi 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ta trditev neupoštevna¹⁴, pritožba pa neutemeljena.

Kot sporno pritožniki izpostavljajo tudi ugotovitev lastninske pravice pri posameznem delu z ID znakom 0001-753-18 (podstrešni del stanovanja) in z ID znakom 0001-753-59 (balkon). Podstrešni del stanovanja in balkon sta bila, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, pridobljena s preureditvijo (skupnega) podstrešja v stanovanjske prostore. Ker je bila takšna preureditev narejena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1986, torej pred uveljavitvijo SZ/91, sta predlagateljica A. V. in njen pokojni zakonec na preurejenih delih stavbe z uveljavitvijo SZ/91 pridobila lastninsko pravico (glej 116. člen SZ/91, enako drugi odstavek 196. člena SZ-1). ZVEtL-1 v drugem odstavku 21. člena to pravno dobroto izrecno ohranja in določa, da se šteje, da je pravni naslov pridobitelja izkazan, če so izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ/91 za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pritožniki tako izkazan pravni naslov izpodbijajo le s trditvijo, da gradnja ni bila skladna z gradbenim dovoljenjem, saj je bila preurejena večja površina, balkon pa je, čeprav v dovoljenju predviden, raztegnjen čez celotno dolžino. Svojo trditev dokazujejo s predložitvijo grafičnega dela gradbenega dovoljenja (B25). Pritožbeno sodišče tudi glede teh navedb in predloženega dokaza ugotavlja, da gre v večjem delu za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Svojo sicer pravočasno (a pavšalno) trditev o neskladni gradnji bi pritožniki že pred sodiščem prve stopnje lahko konkretizirali in zanjo predložili dokaze, pa tega niso storili. Na presojo pravilnosti odločitve v tem delu zato pritožbene navedbe ne morejo vplivati.

Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da posegov predlagateljice A. V. v morebiti skupen del oziroma njeno morda neskladno gradnjo tudi sicer ni mogoče primerjati s posegi pritožnikov, ki so bili izvršeni v skupne dele stavbe ob sklicevanju na med njimi sklenjeno pogodbo o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine. Sami so namreč v skupne prostore posegli brez soglasja ostalih etažnih lastnikov in je bilo to dejstvo v tem postopku pravočasno zatrjevano in izkazano. V primeru A. V. pa nihče od ostalih etažnih lastnikov ni trdil, da soglasja za morebiten poseg v skupne dele ni dal, pritožniki pa so od predlagateljice in njenega pokojnega zakonca, ob upoštevanju zatečenega dejanskega stanja, prejeli celo odškodnino (glej sporazum o izplačilu odškodnine, priloga A 25).

20Posamezni del z ID znakom 0001-753-12 obsega stanovanje v površini 98,1 m2, lastninsko pravico na njem je sodišče ugotovilo v korist N. G. Pritožbo, v kateri nasprotujejo ugotovljeni lastninski pravici, so vložili prvi do četrti nasprotni udeleženec. Navajajo, da je prva udeleženka med svojim stanovanjem in pohodnim podstrešjem podrla strop in ga nadomestila s "slepim stropom", a v zmanjšanem obsegu in zmanjšani nosilnosti in podstrešju odvzela prehodnost in funkcijo. Sporna zanje je tudi odstranitev pregrade do pohodnega podstrešja, s čimer je bil zajet večji obseg prostora. Prerekajo izbris posameznega dela 64, ki je obsegal horizontalno razširitev v skupne prostore v 4. etaži.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom pritožbe uvodoma ugotavlja, da med udeleženci tega postopka ni bilo sporno, da je N. G. s predloženimi listinami izkazala pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu št. 12. To izhaja iz zapisnika naroka dne 26. 11. 2014 (list. št. 211)¹⁵. Da pravni naslov ni izkazan, pritožniki ne trdijo niti v pritožbi. Kot je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, je za pritožnike sporna zamenjava stropa v stanovanju. Vendar pa to na ugotovitev, da je udeleženka lastnica stanovanja s površino 98,1 m2 ni in ne more vplivati. Enako velja za navedbe o odstranitvi pregrade do pohodnega podstrešja. Kaj imajo pritožniki v mislih z navedbo, da je s tem zajet večji obseg prostora, ni jasno in pritožbeno sodišče na to niti ne more odgovoriti. Ni pa njegova naloga, da nejasnost odpravlja tako, da podrobno pregleduje vse navedbe udeležencev in z njihove strani predložene listine. Iz zapisnika naroka dne 18. 12. 2014 (list. št. 226 in 227) izhaja, da je bil evidentiran del št. 64 (4. etaža, površina 1,3 m2¹⁶) v soglasju s strankami (torej tudi v soglasju s pritožniki) ob popravi elaborata priključen k posameznemu delu št. 12. Trditev, da gre za skupen prostor, za katerega udeleženka nima pravnega naslova, je v tem pogledu nova in neopravičena in zato neupoštevna (337. člen ZPP).

21Posamezni del z ID znakom 0001-753-13 obsega stanovanje v površini 50 m2, posamezni del z ID znakom 0001-753-61 pa teraso v površini 18,1 m2. Gre za dela, ki skupaj s posameznim delom ID znak 0001-753-17 predstavljata zaključeno funkcionalno celoto, to je stanovanje v uporabi I. V. Da je slednji izkazal pravni naslov za del št. 17 med udeleženci ni bilo sporno, enako je menilo tudi sodišče prve stopnje. Po presoji sodišča prve stopnje pa I. V. ni izkazal veljavnega pravnega naslova za oba ostala dva dela, ki sta nastala s preureditvijo skupnih delov hiše, ne da bi prvi nasprotni udeleženec za to imel soglasje vseh etažnih lastnikov. Ker oba sporna dela predstavljata del obstoječega stanovanja, sodišče teh delov ni opredelilo kot splošna skupna dela. To po njegovem mnenju ne bilo mogoče, bilo pa bi tudi neskladno z bistvom teh delov, to je skupno rabo vseh etažnih lastnikov ter namenom ZVEtL-1, da se evidence uskladijo z dejanskim in pravnim stanjem. Na oba sporna dela je zato preneslo stanje nerazdeljenih posameznih delov s trenutnim zemljiškoknjižnim znakom ID 0003-753-900.

Pritožbo v tem delu vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec, peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka. Prvi do četrti nasprotni udeleženec se zavzemajo za upoštevanje pogodbe o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine, saj menijo, da so bili s skupnimi prostori upravičeni razpolagati. Predlagajo, da se lastninska pravica ugotovi v korist I. V. Prva udeleženka vztraja, da je prišlo do razpolaganja s skupnimi prostori brez soglasja ostalih etažnih lastnikov in pravni naslov v korist I. V. zato ni izkazan. Ne strinja se, da posamezni del z ID znakom 0001-753-16 tvori s stanovanjem funkcionalno celoto, saj se do terase dostopa skozi splošni skupni del z ID znakom 0001-753-32. Z vsemi tremi pritožbami pa je izpodbijana tudi odločitev sodišča v delu, ko je odločilo, da se na oba sporna dela, to je del z ID znakom 0001-753-13 in z ID znakom 0001-753-61, prenese stanje nerazdeljenih posameznih delov s trenutnim zemljiškoknjižnim znakom ID 0003-753-900. Prvi do četrti nasprotni udeleženec menijo, da bi sodišče kot lastnice moralo vpisati lastnice iz nacionalizacije izvzetih delov stavbe, saj ni njihova napaka, da odločbi (o izvzetju) nista bili izvedeni v zemljiški knjigi. Peta nasprotna udeleženka nasprotuje odločitvi, da je tudi sama solastnica spornih delov. Navaja, da je ves čas postopka trdila, da v stavbi nima več lastnine, saj je vse, kar je bilo nacionalizirano, vrnila v postopku denacionalizacije. Kot lastnica je vpisana le zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja oziroma zato, ker je bila ob nacionalizaciji vknjižena kot imetnica pravice uporabe na zemljišču pod stavbo. Sodišče je po njenem prepričanju zmotno uporabilo materialno pravo (31. člen ZVEtL-1), ko je ohranilo zemljiškoknjižno stanje zato, ker pravi lastnik ni uspel dokazati svojega upravičenja. S tako odločitvijo bo močno poseženo v pravni in ekonomski položaj nasprotne udeleženke (davčne obveznosti, plačilo stroškov), kršeno pa je tudi načelo pravne varnosti. Tudi prva udeleženka nasprotuje odločitvi, da je kot solastnica ostala vpisana M. Sama (poleg nje pa tudi predlagateljica ter drugi in tretja udeleženka) je na podlagi veljavnih pravnih naslovov pridobila pravice na skupnih delih. Ob pravilni ugotovitvi, da je prišlo do razpolaganja s skupnim delom, je sodišče po njenem mnenju 31. člen ZVEtL-1 zmotno uporabilo. Pravni temelj pridobitve je izkazan, to je temelj za solastnino na skupnih delih. Solastni delež, ki ga je pustilo M., bi moralo razdeliti med predlagateljico, njo in drugega ter tretjo udeleženko v višini njihovih deležev na stavbi. M. je namreč trdila, da je v postopku denacionalizacije vse vrnila. Ker so prvi do četrti nasprotni udeleženec že postali solastniki do 6091/40001, delež M. pripada lastnikom tistih delov, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije.

Pritožbeno sodišče soglaša, da pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice za oba sporna posamezna dela ni izkazan v korist nobenega pridobitelja posameznega dela.

Zakaj prvi do četrti nasprotni udeleženec s skupnimi prostori niso bili upravičeni razpolagati, je pritožbeno sodišče pojasnilo v točki 16 te odločbe in razlogov ne ponavlja. Ker torej iz že navedenih razlogov pogodba o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine v delu 2.d, e in g ni veljavna, je pravilen sklep, da pritožnik I. V. pravnega naslova za zgoraj navedena sporna posamezna dela (ne v korist svojih pravnih prednic ne v svojo korist) ni izkazal. Glede na njegove navedbe v odgovoru na pritožbo dodaja le to, da izpolnitve pogojev za priposestvovanje pred sodiščem prve stopnje v smislu 20. člena ZVEtL-1 ni zatrjeval, še manj pa dokazoval. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ugotavlja, da pritožniku za čas pred uveljavitvijo SPZ manjka že veljaven pravni naslov.

Pravni naslov pa ni izkazan niti v korist vseh (ali celo le v korist nekaterih) etažnih lastnikov. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri posameznem delu 13 in posameznem delu 61 za del stanovanja¹⁷, ki ga uporablja I. V. (in za katerega del, evidentiran z ID znakom 0001-753-17, je izkazal pravni naslov) in zato teh dveh delov iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče sprejema, ni več mogoče opredeliti kot splošni skupni del stavbe in zato tudi ni mogoče pri njima vpisati sicer (vsem) etažnim lastnikom pripadajočo solastninsko pravico na splošnih skupnih delih¹⁸.

V takem položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Upoštevajoč takšno zasnovo postopka so nepomembne vse pritožbene navedbe pete nasprotne udeleženke, s katerimi ta utemeljuje, da ni lastnica spornih posameznih delov. Bistveno je namreč le to, da glede njih ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe in s tem podlaga, da bi sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine spremenilo obstoječe zemljiškoknjižno lastninsko stanje¹⁹. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je za peto nasprotno udeleženko neugodno, da sta na podlagi izpodbijane odločitve med drugim tudi oba zgoraj navedena sporna dela ostala v njeni solasti, čeprav je sama lastninsko pravico ves čas postopka zanikala. Vendar pa ob tem spregleda, da je imela na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZVEtL-1 možnost, da bi sama zahtevala vzpostavitev etažne lastnine v korist drugega pridobitelja oziroma pridobiteljev tako, da bi prehod lastninske pravice na drugo osebo ali osebe izkazala na enak način kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik²⁰. Pritožnica pa je bila, kar sama tudi priznava, v postopku v tem pogledu pasivna in predloga, kaj šele ustreznih navedb in dokazov, v tej smeri ni podala. Trdila je le to, da sama v stavbi ni več lastnica, ker je vse vrnila v postopku denacionalizacije. Dejstvo, da sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin ni moglo ugotoviti lastninske pravice druge osebe oziroma oseb, zato bremeni tudi njo. Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine namreč ni dolžno po uradni dolžnosti iskati in pridobivati dokazov, ki bi omogočili spremembo obstoječih zemljiškoknjižnih podatkov²¹. Čeprav se na ohranjeno (so)lastninsko pravico pete nasprotne udeleženke res navezujejo določene pravne in ekonomske posledice, pa to na odločitev ne more vplivati. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja le to, da položaj pritožnice v tem pogledu ne bo slabši, saj je bila že doslej zemljiškoknjižna (so)lastnica.

22Sodišče prve stopnje je posamezen del z ID znakom 0001-753-16 (podstrešje, površina 98 m2) določilo kot splošni skupni del. Pritožbo v tem delu vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec. Navajajo, da gre za podstrešje nad posameznimi deli 7, 8, in 39. Prvenstveno želijo, da se ob upoštevanju dokumenta iz leta 1995 za ta del ugotovi lastninska pravica T. V., podrejeno pa predlagajo oblikovanje posebnega skupnega dela v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov 7, 8 in 39.

Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki so bili navedeni že v točki 16 te odločbe, soglaša s presojo, da četrta nasprotna udeleženka pravnega naslova za ta posamezni del ni izkazala. Pravilna je tudi odločitev, da gre pri tem delu za splošni skupni del, saj iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi podstrešni prostor služil le nekaterim posameznim delom (glej 21. člen SZ-1). Zgolj to, da se prostor nahaja nad nekaterimi posameznimi deli in da ostrešje nad temi deli (po lastni volji) morda vzdržujejo lastniki spodaj ležečih posameznih delov, pa ni podlaga za njihovo drugačno klasifikacijo. Ob upoštevanju v pritožbi zavzetega stališča, etažni lastniki posameznih delov, ki so v pritličju stavb ali v vmesnih etažah, nikoli ne bi imeli pravice do podstrešnih prostorov.

23Del stavbe z ID znakom 0001-753-31 (stopnišče, površina 5m2) je v izpodbijanem sklepu opredeljen kot posebni skupni del v solastnini vsakokratnega lastnika dela z ID znakom 0001-753-1 in z ID znakom 0001-753-15. Odločitvi nasprotujejo prvi do četrti nasprotni udeleženec. Navajajo, da ima v ta skupni del, čeprav elaborat tega ni zaznal, izhod tudi posamezni del št. 2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz mnenja izvedenca z dne 15. 9. 2014 (list. št. 148) izhaja, da ta del uporabljata etažna lastnika posameznih delov z ID znakom 0001-753-1 in z ID znakom 0001-753-15. To dejstvo je bilo na naroku dne 18. 12. 2014, ko je sodišče obravnavalo pripombe udeležencev (prisoten je bil tudi pooblaščenec pritožnikov), ugotovljeno kot nesporno (glej zapisnik naroka, stran 2, list. št. 222). Pri drugačni pritožbeni trditvi gre torej za neopravičeno in zato nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

24Sodišče prve stopnje je glede dela stavbe z ID znakom 0001-753-33 (kolesarnica v površini 2,7 m2) ugotovilo, da je ta del v preteklosti predstavljal dve od petih zunanjih sanitarij, sedaj pa ga kot kolesarnico uporabljajo prvi štirje nasprotni udeleženci. Ker je bil del predelan brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, temelj pridobitve ni izkazan. Zaradi nesporne pretekle rabe ga je določilo kot splošni skupni del. Tudi za del z ID znakom 0001-753-62 (terasa v površini 5,2 m2), ki ga uporablja M. V., pravni naslov ni bil predložen. Tudi ta del je bil pridobljen z odstranitvijo zunanjih stranišč, ki so jih uporabljali etažni lastniki zgornjih etaž. Ob upoštevanju pretekle skupne rabe ga je določilo kot splošni skupni del.

Prvi do četrti nasprotni udeleženec se s tako odločitvijo ne strinajo. Navajajo, "da gre dejansko sicer za (daleč v preteklosti) sanitarije in (posamezni del 62) teraso na lokaciji, kjer so sanitarije odstranjene; razlog je dejstvo, da so bili uporabniki sanitarij le uporabniki posameznih delov, ki so bili vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem." Predlagajo izvzetje obeh delov iz splošnih skupnih delov in odločitev, da sta oba last M. V. Prva udeleženka v odgovoru navaja, da je bil uporabnik tudi njen pravni prednik V. A.

Pritožbeno sodišče na podlagi trditve, da so bili uporabniki obeh spornih delov (pred posegom vanje) le lastniki posameznih delov, ki so bili vrnjeni v postopku denacionalizacije, v ugotovitev sodišča, da pravni naslov za pridobitev ali prenos lastninske pravice ni izkazan, nima razloga posegati. Tako niti ni jasno, kako in zakaj pritožniki uporabo povezujejo s pravnim naslovom, ki bi ga morali izkazati. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti časa, ko naj bi do odstranitve zunanjih sanitarij prišlo, niti kdo jih je odstranil, pritožniki pa v tej smeri pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ne zatrjujejo, takšne povezave ne vidi. Trditev, da so sanitarije uporabljali le lastniki nekaterih stanovanj (to je tistih, ki so bila vrnjena v denacionalizaciji), sicer nasprotuje drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje v pogledu posameznega dela 62 in zaključku, da gre za splošni skupni del v pogledu posameznega dela 33 in bi lahko kazala na to, da gre pri obeh delih za posebni in ne splošni skupni del. Vendar pa je tudi ta trditev le navržena. Pritožniki v zvezi s tem ne navedejo, kateri dokazi jo (če je bila prerekana) potrjujejo oziroma ne trdijo, da je nesporna. Razlogov, da bi v odločitev poseglo, zato pritožbeno sodišče nima.

25Pri posameznem delu z ID znakom 0001-753-37 (stanovanje, 2,6 m) gre za prizidek k stanovanju z ID znakom 0001-753-9 (površina 44,6), za katerega je sodišče ugotovilo, da je v solasti prvega do četrtega nasprotnega udeleženca, pri posameznem delu z ID znakom 0001-753-38²² (sanitarije, 1,5 m) pa za prizidek k poslovnemu prostoru z ID znakom 0002-753-3 (površina 59,2 m2), prav tako v njihovi solasti. Prizidka sta nastala s posegom v skupne prostore oziroma dele stavbe. Pravnega naslova za pridobitev oziroma prenos lastninske pravice po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nihče izkazal. Po eni strani prvi do četrti nasprotni udeleženec za posege v skupne prostore oziroma dele niso imeli veljavne podlage, po drugi strani pa teh delov zaradi spremembe dejanskega stanja (gre za del stanovanja oziroma poslovnega prostora) ni mogoče uvrstiti med splošne skupne dele v solastnini vseh etažnih lastnikov. Nanju je sodišče zato preneslo zemljiškoknjižno stanje nerazdeljenih posameznih delov stavbe s trenutnim zemljiškoknjižnim ID znakom 0001-753-900.

Pritožbo vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec in peta nasprotna udeleženka. Prvi do četrti nasprotni udeleženec v pritožbi (enako kot pred sodiščem prve stopnje) trdijo, da gre za prizidke, ki so bili zgrajeni pred denacionalizacijo, sami so prejeli zatečeno stanje in nanj niso imeli vpliva. Vlaganja v del št. 37, ki jih je izvedel uporabnik, so bila celo predmet vračila. Sklicujejo se na odločbo o denacionalizaciji. Peta nasprotna udeleženka pa iz enakih razlogov kot so bili povzeti že v točki 21 te odločbe, nasprotuje, da ostane solastnica teh dveh delov. V odgovorih na pritožbo se ostali udeleženci do teh trditev niso opredelili.

Drži, da je prizidek k stanovanju z ID znakom 0001-753-9 naredil že prejšnji imetnik stanovanjske pravice, poslovni prostor z ID znakom 0002-753-3 pa je bil razširjen z dozidavo v letu 1985 s strani takratne najemnice²³. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da je na tej podlagi takratni lastnik stanovanja oziroma poslovnega prostora na teh posameznih delih pridobil lastninsko pravico, še manj pa to, da so lastninsko pravico pridobili pritožniki. Podlage za pridobitev lastninske pravice ne predstavlja niti odločba o denacionalizaciji, saj ne iz izreka ne iz njenih razlogov ne izhaja, da so se nacionalizirani prostori (in kateri) morda vrnili z večjo površino kot so bili vzeti. Tudi ne drži, da bi iz odločbe o denacionalizaciji izhajalo, da so bila vlaganja (zaradi razširitve) predmet vračanja. Sklepanja, da je bilo pravni prednici pritožnikov vrnjena večja površina, pa ne omogoča niti primerjava skupne površine v naravi obstoječega stanovanja in poslovnega prostora²⁴ s površinami prostorov, ki so bili predmet denacionalizacije, saj se površine ne ujemajo. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena.

Odločitev je pravilna tudi v pogledu odločitve, da se pri obeh posameznih delih ohrani obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pritožba pete nasprotne udeleženke je v tem pogledu neutemeljena. Ker je pritožbeno sodišče razloge za to navedlo že v točki 21 te odločbe, jih ne ponavlja.

26Za posamezen del z ID znakom 0001-753-40 (klet, v površini 12,4 m2) je sodišče prve stopnje ugotovilo lastninsko pravico v korist dosedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov nerazdeljenih posameznih delov. Navedlo je, da je bilo lastništvo med udeleženci sporno, pravni naslov pa ni bil predložen.

Pritožbo zoper takšno odločitev vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec, peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka. Prvi do četrti nasprotni udeleženec navajajo, da ta del ne bi smel biti sporen, saj sta se k vračilu le-tega zavezala predlagatelj in ena od današnjih predlagateljic s sporazumom o izplačilu odškodnine in sta s tem dejansko priznala upravičenje pritožnikov do tega dela, ki je vselej sodil k uporabnikom dela št. 17. Peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka iz enakih razlogov kot so bili povzeti že v točki 21 nasprotujeta, da ostane solastnica tega dela M.

Pritožbeno sodišče domneva, da imajo pritožniki pri sklicevanju na sporazum, v mislih sporazum o izplačilu odškodnine z dne 21. 4. 1997, ki so ga sklenili z B. V. in A. V. (priloga A25). Po vpogledu v ta sporazum ugotavlja, da so se podpisniki v 5. členu dogovorili, da B. V. in A. V. prostor v pritličju dvoriščnega trakta, ki ga uporabljata kot klet oziroma shrambo, praznega vrneta pritožnikom tako, da izročita ključe, ti pa so upravičeni takoj zamenjati ključavnico. Predložena listina tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravni naslov v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, saj se z njim v korist pritožnikov (prav tako pa ne v breme zemljiškoknjižnega lastnika) ne vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica. Listina dokazuje zgolj to, da je bil sporni del v posesti predlagateljice A. V. in njenega zakonca in njuno zavezo, da ga izročita v posest pritožnikom. Tudi trditev, da je ta del vedno sodil k delu št. 17, v pogledu vprašanja, ali je bil izkazan pravni naslov, ni relevantna.

Odločitev je pravilna tudi v pogledu odločitve, da se pri spornem posameznem delu ohrani obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pritožbi pete nasprotne udeleženke in prve udeleženke sta v tem pogledu neutemeljeni. Ker je pritožbeno sodišče razloge za to navedlo že v točki 21 te odločbe, jih ne ponavlja.

27Sodišče prve stopnje je posamezni del z ID znakom 0001-753-63 (podstrešje v površini 79,6 m2) določilo kot splošni skupni del, saj I. V., ki se je skliceval na pogodbo o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine pravnega naslova ni izkazal, v naravi pa gre za zaključen prostor, ki je primeren za samostojno uporabo.

Pritožbo vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec. Navajajo, da gre za prostor, ki je pregrajen v shrambe. Ob tistih, ki so bile vrnjene pritožnikom v postopku denacionalizacije in so bile predmet pogodbe o razdelitvi, je eno I. V. prodal pravni prednik prve udeleženke, to je g. V. A. Lastnik vseh posamičnih shramb je tudi lastnik prostora v katerem se nahajajo. Prilagajo oddajno-prejemno pogodbo (priloga B29). Prva udeleženka v svojem odgovoru (vsaj smiselno) opozarja, da je predložen dokaz prepozen, poleg tega pa je V. A. uporabljal prostor v površini 8,3m2, tu pa gre za površino 79,6 m2.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predložen dokaz in povzete pritožbene trditve prvega do četrtega nasprotnega udeleženca prepozne in neopravičene ter zato neupoštevne (337. člen ZPP). So pa tudi sicer neutemeljene. Kot je bilo s strani prve udeleženke zatrjevano že pred sodiščem prve stopnje, sporni posamezni del v postopku denacionalizacije ni bil vrnjen kot fizičen del stavbe, ampak je bil vrnjen v obliki deleža na skupnih delih stavbe²⁵. Razpolaganje nasprotnih udeležencev s tem prostorom je bilo zato iz že predhodno navedenih razlogov (glej točko 16 te odločbe) neveljavno, nakup dela tega prostora, ki je iz istih razlogov prav tako vprašljiv, pa na to nima nobenega vpliva.

28Za posamezni del z ID znakom 0001-753-64 (površina 24,5 m2) M. V., ki je trdil, da je njegov lastnik, pravnega naslova po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal, saj se je skliceval na 1.b točko pogodbe o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine v zvezi z točko I.2 odločbe o denacionalizaciji. V naravi gre za del, ki je bil na račun skupnih prostorov in brez soglasja vseh etažnih lastnikov priključen stanovanju z ID znakom 0001-753-14 (stanovanje, 69,8 m2), za katerega je ugotovljen pravni naslov v njegovo korist. Ker za poseg v skupne prostore ni imel veljavne podlage, tega dela pa zaradi spremembe dejanskega stanja (gre za del stanovanja) ni mogoče uvrstiti med splošne skupne dele v solastnini vseh etažnih lastnikov, je sodišče nanj ob upoštevanju 31. člena ZVEtL-1 preneslo zemljiškoknjižno stanje nerazdeljenih posameznih delov stavbe s trenutnim zemljiškoknjižnim ID znakom 0001-781-900.

Pritožbo vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec, peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka. Prvi do četrti nasprotni udeleženec navajajo, da je problem v posegu prejšnjega najemnika S. v skupne prostore, enota v rabi najemnika pa je danes sestavni del posameznega dela 14. Zasledujejo enak pristop kot pri posameznem delu št. 13. Peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka iz enakih razlogov kot so bili povzeti že v točki 21 te odločbe, nasprotujeta, da ostane solastnica tega dela M.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pravni naslov za sporni posamezni del s strani M. V. ni bil izkazan. Najprej opozarja na to, da se je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, pritožnik v zvezi z pravnim naslovom skliceval na točko 1b pogodbe o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine, v kateri je navedeno, da dobi v last "del skupnega prostora na podstrehi v izmeri 24,53 m2, navedenega v odločbi o denacionalizaciji pod točko I.2 in se nahaja pred in poleg poslovnega prostora, ki je v denacionalizacijski odločbi naveden pod točko I.3/i²⁶". Vsebina pogodbe tako trditve pritožnika ne potrjuje. Celo nasprotno. Dokazuje, da je bil sporni del priključen poslovnemu prostoru (kasneje spremenjenemu v stanovanje) šele s strani pritožnika²⁷ in to na račun skupnih prostorov. Zakaj na tej podlagi ni mogel pridobiti lastninske pravice, pa je bilo že pojasnjeno v točki 16 te odločbe.

Tudi sicer dejstvo, da je morda razširitev v skupne prostore izvedel že S., na odločitev ne vpliva. Enako kot pri posameznem delu ID znak 0001-763-37 in ID znak 0001-763-38, pritožbeno sodišče tudi v zvezi z posameznim delom ID znak 0001-753-64 pojasnjuje, da zgolj na podlagi tega dejstva takratni lastnik na delu podstrešja, ki naj bi bil priključen poslovnemu prostoru, ni mogel pridobiti lastninske pravice, še bolj pa to velja za pritožnika. Drugih dejstev, ki bi lahko pomenila podlago za pridobitev oziroma prenos lastninske pravice, pa pritožniki niso zatrjevali. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da podlage za pridobitev lastninske pravice ne predstavlja niti odločba o denacionalizaciji v delih, s katerimi so bili vrnjeni fizični deli stavbe, konkretno poslovni prostor pod točko I/3.i, saj ne iz izreka ne iz razlogov ne izhaja, da se je nacionalizirani prostor vrnil z večjo površino kot jo je imel ob nacionalizaciji. Sklepanja, da je bilo pravni prednici pritožnika vrnjena večja površina poslovnega prostora, pa ne omogoča niti primerjava skupne površine v naravi sedaj obstoječega stanovanja (ta znaša 94,3 m2²⁸) s površino poslovnega prostora, ki ga je zasedal S. (ta je znašala le 27,70 m2), saj se površini (niti približno) ne ujemata.

Odločitev je pravilna tudi v pogledu odločitve, da se pri spornem posameznem delu ohrani obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pritožbi pete nasprotne udeleženke in prve udeleženke sta v tem pogledu neutemeljeni. Ker je pritožbeno sodišče razloge za to navedlo že v točki 21 te odločbe, jih ne ponavlja.

29Za posamezni del z ID znakom 0001-753-65 (sanitarije, 3,6m2) je po presoji sodišča prve stopnje pravni naslov izkazala N. G. in sicer s predložitvijo kupne pogodbe z dne 17. 12. 2003, s katero ji je V. A. prodal podstrešno sobo, dodatno narejeni WC na hodniku in ograjen prostor v kleti.

Pritožbo v tem delu vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec. Navajajo, da gre za poseg v skupne dele, zato njen pravni prednik ni bil lastnik. Sklicevanje na priposestvovanje ni utemeljeno, saj pravni posel ni bil zaključen z vpisom v zemljiško knjigo. Menijo, da gre za splošni skupni del ali za posebni skupni del, ki pripada lastnikom posameznih delov 12 in 17.

Iz zapisnika 18. 12. 2014 oziroma neprerekanih navedb udeležencev res izhaja, da je bil sporni prostor dodatno zgrajen s strani pravnega prednika prve udeleženke, vendar pa to v konkretnem primeru nima vpliva na presojo, da je prva udeleženka pravni naslov zanj izkazala. Pritožniki tako ne izpodbijajo ugotovitve, da je prva udeleženka za ta posamezni del predložila (veljavno) kupno pogodbo z dne 17. 3. 2003 (priloga D2). Iz nje izhaja tudi to, da je njen pravni prednik (V. A.) ta prostor pridobil v last skupaj s podstrešno sobo v površini 25 m2 in sicer na podlagi dedovanja v letu 1998. To pa pomeni, da je imela prva udeleženka skupaj s svojim pravnim prednikom V. A. sporni posamezni del v več kot 10 let trajajoči lastniški posesti²⁹, in je torej z verjetnostjo izkazano, da je pridobila lastninsko pravico na njem na podlagi priposestvovanja (20. člen ZVEtL-1). Okoliščina, da se na podlagi kupne pogodbe ni vpisala v zemljiško knjigo, pri tem ni relevantna.

30Za posamezni del z ID znakom 0001-753-66 (klet, 13,5 m2), ki je nastal z ograditvijo skupnih prostorov, po presoji sodišča prve stopnje pravni naslov ni bil predložen oziroma izkazan. Po eni strani prvi do četrti nasprotni udeleženec za posege v skupne prostore oziroma dele niso imeli veljavne podlage, po drugi strani pa tega dela zaradi spremembe dejanskega stanja (gre za del poslovnega prostora z ID znakom 0001-753-1) ni mogoče uvrstiti med splošne skupne dele v solastnini vseh etažnih lastnikov. Nanj je sodišče zato preneslo zemljiškoknjižno stanje nerazdeljenih posameznih delov stavbe s trenutnim zemljiškoknjižnim ID znakom 0001-781-900. Enako je ravnalo pri posameznem delu z ID znakom 0001-753-69 (sanitarije v površini 6,5 m2).

Pritožbo vlagajo prvi do četrti nasprotni udeleženec, peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka. Prvi do četrti nasprotni udeleženec navajajo, da gre pri delu 66 za skladiščni prostor, ki je bil oblikovan s strani najemnika posameznega dela 1 pred denacionalizacijo. Od posega dalje gre za od posameznega dela 1 nedeljiv prostor, ki je bil kot tak vrnjen v postopku denacionalizacije. Posamezni del 69 sodišče zmotno enači s posameznim delom 66, saj sodi k delu 1 že po načrtu iz leta 1914. Peta nasprotna udeleženka in prva udeleženka iz enakih razlogov kot so bili povzeti že v točki 21 te odločbe, nasprotujeta, da ostane solastnica tega dela M.

Pravni naslov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazan. Kot je bilo že pojasnjeno v zvezi z nekaterimi drugimi posameznimi deli, zgolj preureditev skupnih prostorov in njihova priključitev k obstoječemu posameznemu delu ne daje podlage za sklep, da je s tem prišlo do prenosa lastninske pravice na takratnega lastnika posameznega dela, še manj pa podlago za sklep, da so njegovi lastniki prvi do četrti nasprotni udeleženec. Drugih dejstev, ki bi morda nudila takšno podlago, pa pritožniki ne zatrjujejo, niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbo o denacionalizaciji, saj iz nje ne izhaja, da bi bili moda vrnjeni prostori s povečano površino. Tega ni mogoče zaključiti niti s primerjavo skupne površine posameznega dela 1 in 66 (to je površine 161,90 m2) s površinami prostorov, ki so bili vrnjeni, saj je imel največji vrnjeni poslovni prostor le 126,08 m2. Trditev, ki bi omogočile drugačno sklepanje oziroma pojasnilo razlik, pritožniki niso ponudili. Pri pritožbeni navedbi (in dokazu), da je posamezni del 69 sodil k posameznemu delu 1 že v letu 1914, pa gre za neopravičeno in zato nedopustno pritožbene novoto, ki na presojo pravilnosti odločitve ne more vplivati (337. člen ZPP).

Odločitev je pravilna tudi v pogledu odločitve, da se pri spornem posameznem delu ohrani obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pritožbi pete nasprotne udeleženke in prve udeleženke sta v tem pogledu neutemeljeni. Ker je pritožbeno sodišče razloge za to navedlo že v točki 21 te odločbe, jih ne ponavlja.

Sklepno

31Pritožbe so glede na obrazloženo neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pazi po uradni dolžnosti, jih je zavrnilo in na podlagi 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 sklep z dne 18. 10. 2017 in sklep z dne 2. 2. 2018 v izpodbijanih delih potrdilo.

¹ Bistvena vsebina pritožb bo povzeta, ko bo pritožbeno sodišče odgovarjalo na posamezne pritožbene očitke.
² Pritožbeno sodišče na tem mestu posamezne dele označuje le z zadnjim (tretjim) delom ID znaka, saj sta prvi in drugi del pri vseh posameznih delih enaka (0001-753).
³ Ta zakon je stopil v veljavo 19. 7. 2017, uporablja pa se tudi v postopkih, v katerih je bil predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi, na kateri je nastala etažna lastnina pred 1. 1. 2003, vložen pred njegovo uveljavitvijo, če ni v zakonu drugače določeno (57. in 59. člen ZVEtL-1).
⁴ UL RS 45/2008 z nadaljnjimi spremembami.
⁵ V nadaljevanju: Pogodba o delni razdelitvi in menjavi nepremičnine.
⁶ UL FLRJ 16/59.
⁷ Glej kupno pogodbo z dne 1. 10. 1979 (priloga B8), s katero je V. K. kupcu V. A. prodala kabinet na podstrešju, ki je sicer spadal k enosobnemu stanovanju v I. nadstropju hiše, izvzetemu iz nacionalizacije po odločbi Občinskega ljudskega odbora L. št. 07/11-6861/4 z dne 14. 11. 1960 (priloga B24).
⁸ Glej kupno pogodbo z dne 16. 7. 1979 (priloga D6), s katero je V. K. prodala kupcema C. C. in V. V. štirisobno stanovanje v I. nadstropju, izvzeto iz nacionalizacije z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. št. 07/11-6861/5 z dne 14. 11. 1960 (priloga B23).
⁹ Že omenjeni ZLDS, kasneje pa tudi Zakon o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS, UL RS 19/76) ter Stanovanjski zakon iz leta 1991 (UL RS 18/91, v nadaljevanju SZ/91).
¹⁰ Glej odločbo o denacionalizaciji Občine L. z dne 28. 9. 1993, št. 351-133/92-07/JM-MS in 362-355/92-97/JM-MS v zvezi z popravnim sklepom z dne 5. 11.1993 (v nadaljevanju: odločba o denacionalizaciji, priloga A9).
¹¹ Glej točko I/2 in I/4 odločbe o denacionalizaciji.
¹² Pred tem pa po ZVEtL-u.
¹³ Udeleženci postopka lastninski pravici A. V. niti niso oporekali (glej zapisnik z dne 26. 11. 2014, list. št. 210).
¹⁴ Namen nekaterih posebnih pravil, ki veljajo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 (gre za dokazna pravila in domneve, izključitev izrednih pravnih sredstev in drugo), je hitrost postopka. Odločba, ki je izdana v tem postopku, tudi nima učinkov res iudicata. Vsak udeleženec lahko svoje pravice uveljavlja še naknadno v za to predvidenih postopkih. Uporaba pravila o prekluziji, ki ga določa 337. člen ZPP, je zato upravičena tudi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-1, saj pripomore k njegovi pospešitvi in racionalizaciji. Stranko namreč sili k aktivnosti oziroma k pravočasnemu navajanju dejstev. To stališče je sprejeto tudi v sodni praksi (glej odločbe VSL II Cp 2451/2014, I Cp 1155/2015, I Cp 2033/2017 ter druge).
¹⁵ Na tem naroku je bil del z ID znakom 0001-753-12 obravnavan ločeno po delih in sicer kot del z ID znakom 0001-753-12, del z ID znakom 0001-753-22 in del z ID znakom 0001-753-23. Po navodilu sodišča sta bila v dopolnjenem elaboratu dela 22 in 23 priključena k delu 12.
¹⁶ Glej izvedeniško mnenje z dne 15. 9. 2014 z osnutkom elaborata, list. št. 160.
¹⁷ Na tak zaključek ne more vplivati možnost, da je na teraso mogoče dostopati preko splošnega skupnega dela z ID znakom 0001-753-32.
¹⁸ Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe prve udeleženke dodaja, da tudi v primeru, da bi sporna dela uvrstilo med splošne skupne dele, podlage, da bi solastninsko pravico ugotovilo tako, da bi kot solastniki ostali vpisani prvi do četrti nasprotni udeleženec, delež M. pa bi sodišče razdelilo med predlagateljico A. V., pritožnico in udeleženca C. C. in V. V., ni. Na splošnih skupnih delih namreč sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine solastne deleže določa na novo, upoštevajoč pri tem šesti odstavek 23. člena ZVEtL-1.
¹⁹ Glej sklep VSL I Cp 422/2018.
²⁰ Glej sklep VSL I Cp 2788/2016.
²¹ Glej sklep VSL I Cp 422/2018.
²² Oba posamezna dela sta predmet dopolnilnega sklepa z dne 2. 2. 2018.
²³ Gre za trditev pritožnikov, ki je ostala neprerekana (glej zapisnik naroka dne 18. 12. 2014, list. št. 223)
²⁴ To je seštevek površine posameznega dela 9 in 37 ter seštevek posameznega dela 3 in 38.
²⁵ Na podstrešnem delu stavbe je bila vrnjena le ena soba v izmeri 16 m2 (točka I/1c odločbe o denacionalizaciji), poslovni prostor, ki ga je zasedal najemnik S. (točka I/3i iste odločbe) in stanovanje, ki ga je zasedala najemnica L. (točka I/3f iste odločbe). Ta del tudi ni bil izvzet iz nacionalizacije.
²⁶ Pri tem poslovnem prostoru gre za prostor, ki ga je (kot izhaja tudi iz izreka odločbe o denacionalizaciji) res zasedal najemnik S.
²⁷ Če bi bila sporna površina že pred tem sestavni del poslovnega prostora, pogodbene stranke ne bi uporabile besed "pred" in "poleg" in se tudi ne bi sklicevale na tisti del odločbe o denacionalizaciji, s katerim je bil vrnjen solastni delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah ter zemljišču.
²⁸ Gre za seštevek površine posameznega dela 14 in spornega posameznega dela 64.
²⁹ Dobra vera se ob tem domneva in je ni treba dokazovati.