116. člen SZ

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

Ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti to sodišče postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo (slednje je z določbo 24. člena ZVEtL-1 izrecno izključeno). Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz 18. člena ZVEtL-1. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da udeleženci in druge osebe svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1). Vse navedeno velja tudi za ugotavljanje statusa udeleženca v postopku v skladu s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZVEtL-1 (glej 18. člen ZVEtL-1).

Okoliščina, da so dediči denacionalizacijskega upravičenca v dednem postopku po njem status podstrešja obravnavali drugače, kot pa status hodnika in stopnišča, glede katerih je bilo v odločbi skupaj s podstrešjem odločeno, da k izločenim stanovanjem pripada pravica njihove souporabe, ne more imeti pravnega učinka. Pravica souporabe skupnih prostorov je bila po svoji vsebini enaka sedanjim upravičenjem etažnih lastnikov glede skupnih delov stavbe. Gre za upravičenje, ki izvira iz družbeno lastninskega razmerja in po svoji vsebini ni enaka pravici rabe, kot enem od upravičenj lastninske pravice. Skupni del stavbe tako ni mogel in ne more biti v samostojnem pravnem prometu. Če pritožniki menijo, da je sporni prostor kot posamezni del ali posebni skupni del stavbe njihova last, še vedno lahko svojo pravico uveljavljajo v pravdi, kajti odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ)

Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta. V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Tožena stranka i

V skladu s 27. členom ZVEtL-1 lahko namreč do izdaje odločbe o vzpostavitvi etažne lastnine udeležbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu prijavijo tudi pridobitelji posameznih delov stavbe, pri čemer se za prijavo udeležbe smiselno uporabljajo določbe tega zakona o predlogu (drugi odstavek 27. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je zato predlagatelja pravilno pozvalo, da s pravnim naslovom izkaže pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1) in pravilno upoštevalo tudi, da se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZVEtL-1 šteje, da je izkazan pravni naslov pridobitelja tudi v primerih, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zgolj zatrjevanje predlagatelja, da je originarno pridobil lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ, za udeležbo v postopku po ZVEtL-1 ne zadošča.

Udeleženci so lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov.

Praviloma velja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). Drži sicer, da v postopkih vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 sodna praksa dopušča odstopanje od tega pravila, vendar le v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, ko takšno evidentiranje udeležencem omogoči lažje (pravno) urejanje medsebojnih lastninskih razmerij, je pa ob tem na dlani, da bo tak del, ko bo vprašanje lastninske pravice rešeno, postal sestavni del enega od ostalih posameznih delov stavbe. V primeru "konstrukcijskega dela nad podstrešjem" očitno ne gre za tak položaj. Tega pritožniki niti ne trdijo. Pri tem delu (ki je sestavni del ostrešja stavbe) gre zato za skupni gradbeni element (drugi odstavek 5. člena SZ-1) in s tem za skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov (tretji odstavek 3. člena SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ). V položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko

Pritožbeni pomisleki glede dobrovernosti tožnikov pa so odveč, ker sta zakonca lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila že na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ-91.

Tožnika sicer nista preuredila podstrešja stanovanjske hiše, temveč podstrešje brusilnice tožnikovega delodajalca. Vendar ta okoliščina ni bistvena. Položaj tožnikov je namreč v vseh bistvenih prvinah, ki opredeljujejo zakonodajalčev namen privatizacije stanovanj po prvem odstavku 116. člena SZ, enak tistim, ki tvorijo zakonski dejanski stan prvega odstavka 116. člena SZ. Ker za razlikovanje na podlagi dejstva, ali je bilo stanovanje zgrajeno v stanovanjski hiši ali na podstrešju proizvodnega obrata, ni videti razumnih in iz narave stvari izhajajočih razlogov, načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) zahteva uporabo argumenta analogije. Ne samo na namenu zakonodajalca utemeljen razlagalni argument analogije, tudi ustavni razlogi zapovedujejo, da morata biti zaradi bistveno podobnega dejanskega položaja tožnika v enakem pravnem položaju kot vsi, ki so si stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Argument analogije tako razlago omogoča, argument ustavnoskladne razlage pa jo terja.

Okoliščine, da je sporno stanovanje bilo do uveljavitve SZ v družbeni lastnini, in način, kako se je stanovanje olastninilo z uveljavitvijo SZ, je treba presojati v okviru ugotavljanja tožničine dobre vere. Toženka ni ponudila okoliščin, ki bi pri tožnici morale poroditi dvom o tem, da sta pravna prednika po zakonu pridobila lastninsko pravico na podlagi 116. člena SZ in je lastnica na podlagi 111. člena SZ postala občina.

Tožniki so bili prikrajšani za materialnopravno upravičenje uporabe in razpolaganja s spornimi prostori, toženka pa v istem obsegu brez veljavne pravne podlage obogatena (prvi odstavek 190. člena OZ). Ker tožniki prostorov ne morejo (več) zahtevati nazaj, so upravičeni do plačila njihove vrednosti.

Celotno podstrešje (in s tem tudi obravnavani del neizgrajenega podstrešja - sedaj del št. 16) je že s tem, ko je bilo zajeto v planu stanovanjske skupnosti, oziroma najkasneje s sklenitvijo Pogodbe, izgubilo lastnost skupnega prostora in postalo posebni del. Ta trenutek je na podlagi tretjega odstavka 4. člena ZPDS prenehala skupna trajna pravica uporabe na tem skupnem delu, ki so jo imeli etažni lastniki stavbe v družbeni lastnini skladno s prvim odstavkom istega člena. Obravnavani del je postal predmet samostojnega razpolaganja v pravnem prometu, kar se je odrazilo v nadaljnjih pogodbenih razpolaganjih. Podstrešje ne bi izgubilo lastnosti skupnega prostora šele, če bi predlagateljica (stanovanjska zadruga) na njem zgradila stanovanje. Pomemben je trenutek, ko je prostor pravno spremenil namembnost, kar je bilo nedvomno z oddajo nezazidanega podstrešja v uporabo za gradnjo stanovanjski zadrugi.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju na podlagi priposestvovanja.

Do sklenitve družbene lastnine je prišlo z lastninjenjem, na podlagi posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Spremembo lastništva stanovanjske pravice v lastninsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini je urejal SZ. Dejstvo, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini, izključuje pridobitev lastninske pravice na njem na podlagi priposestvovanja.

Mogoče je, da najemodajalec posamezne skupne dele iz najema izloči, vendar mora biti takšna izključitev v najemni pogodbi izrecno dogovorjena.

Gradbeno dovoljenje ni ena od predpostavk pridobitve lastninske pravice na podlagi 1. odstavka 116. člena SZ.

Zasnova postopka po ZVETL ni takšna, da bi se v njem razreševala sporna lastninskopravna vprašanja. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo. Slednje je z določbo 17. člena ZVETL izrecno izključeno. Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku in sicer v skladu z domnevami iz 9. člena ZVETL, po pravilu iz 11. člena ZVETL ter na podlagi merila o bolj verjetni pravici iz 17. člena ZVETL. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar pa je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep po ZVETL ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih.

Za odločanje o ugotovitvi obstoja lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91 je pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne upravni organ. Tako je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom predmetne tožnikove vloge zavrgel, pri čemer pa zavrženje njegovih vlog temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.