25. člen ZVEtL-1

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je za nasprotno udeleženko neugodno, da so na podlagi izpodbijane odločitve štirje zgoraj navedeni sporni deli ostali v njeni lasti, čeprav je sama lastninsko pravico ves čas postopka zanikala. To dejstvo je upošteval tudi zakonodajalec in z ZVEtL-1 zemljiškoknjižnemu lastniku omogočil, da zahteva vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 25. člena ZVEtL-1). Dejstvo, da je lastninska pravica prešla na drugo osebo, mora zemljiškoknjižni lastnik izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik. Nasprotna udeleženka v postopku ni podala predloga za vzpostavitev etažne lastnine v korist določenega pridobitelja spornih posameznih delov, še manj ga je podkrepila z ustreznimi navedbami in dokazi. Kljub zatrjevanemu interesu za spremembo zemljiškoknjižnega stanja se je omejila

V konkretnem primeru je predlagatelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik idealnega deleža, ki v naravi predstavlja poslovni prostor s pritiklino – shrambo, zato je upravičen vlagatelj predloga za vzpostavitev etažne lastnine na obravnavani stavbi. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanje spornih lastninskih vprašanj. Sodišče je pravilno odločilo, da se hipoteka, ki je na dan izdaje sklepa omejevala solastninski delež nasprotne udeleženke, po vzpostavitvi etažne lastnine prenese na posamezni del stavbe, ki je v njeni izključni lasti.

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče je pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.

Do prekoračitve tožbenega zahtevka in v zvezi s tem očitane kršitve pravil postopka v obravnavani zadevi ni prišlo. Čeprav je predlagatelj zahteval ugotovitev lastninske pravice na stanovanju v podstrešni etaži stavbe v izmeri 76 m², iz kasneje izdelanega elaborata pa izhaja, da gre za 93,4 m², je pomembno le, da je predlagatelj zahteval ugotovitev lastninske pravice na celotnem mansardnem stanovanju.

V takem položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. Bistveno je, da ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe in s tem podlaga, da bi sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine spremenilo obstoječe zemljiškoknjižno lastninsko stanje. Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati in pridobivati dokazov, ki bi omogočili spremembo obstoječih zemljiškoknjižnih podatkov.

Neutemeljeno peta nasprotna udeleženka ponavlja pritožbene razloge, ki so že bili vsebinsko obravnavani v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ji je v odločbi II Cp 781/2018 glede vseh osmih izpodbijanih posameznih delov stavbe obrazložilo, da je sodišče prve stopnje 31. člen ZVEtL-1 pravilno uporabilo, ko je ugotovilo lastninsko pravico pete nasprotne udeleženke na podlagi vpisa njene solastninske pravice v zemljiški knjigi. Zato se pritožbeno sodišče na obrazložitev v tem sklepu v celoti sklicuje in ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in so neutemeljene vse pritožbene navedbe pete nasprotne udeleženke, s katerimi utemeljuje, da ni oziroma noče biti lastnica zgoraj navedenih posameznih delov.

Praviloma velja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). Drži sicer, da v postopkih vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 sodna praksa dopušča odstopanje od tega pravila, vendar le v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, ko takšno evidentiranje udeležencem omogoči lažje (pravno) urejanje medsebojnih lastninskih razmerij, je pa ob tem na dlani, da bo tak del, ko bo vprašanje lastninske pravice rešeno, postal sestavni del enega od ostalih posameznih delov stavbe. V primeru "konstrukcijskega dela nad podstrešjem" očitno ne gre za tak položaj. Tega pritožniki niti ne trdijo. Pri tem delu (ki je sestavni del ostrešja stavbe) gre zato za skupni gradbeni element (drugi odstavek 5. člena SZ-1) in s tem za skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov (tretji odstavek 3. člena SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ). V položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko

Udeleženka ima v primeru, da upravičena oseba ne poda predloga za začetek postopka za vzpostavitev etažne lastnine (oziroma smiselno tudi, da na poziv sodišča ne prijavi udeležbe v postopku), možnost, da sama kot predlagatelj poda zahtevo za vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja posameznega dela stavbe oziroma da to zahtevo uveljavlja tudi v že začetem postopku, v katerem je udeleženka ali je v njem prijavila udeležbo (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 25. člena ZVEtL-1).

ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje Zakon o zemljiški knjigi. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja; če zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, pa ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. ZVEtL-1 ne omogoča rešitve, po kateri bi sodišče ugotovilo, da lastnik posameznega dela ni znan, ter izbrisalo obstoječo vknjižbo lastninske pravice oziroma jo razglasilo za neučinkovito. ZVEtL-1 zemljiškoknjižnemu lastniku omogoča, da zahteva vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja. Dejstvo, da je lastninska pravica prešla na drugo osebo, mora zemljiškoknjižni lastnik izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik.