20. člen ZVEtL-1

Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.

Dokazna pravila in domneve, ki se nanašajo na dokazovanje pravic na posameznih delih stavbe (19. do 22. člen) in na položaj skupnih delov stavbe (23. člen), sodišče uporabi le za presojo tistih spornih dejstev in pravic oziroma pravnih razmerij, o katerih še ni pravnomočno odločilo drugo sodišče oziroma pristojni organ. Če je o njih že pravnomočno odločil matični organ v matičnem postopku, je o predhodnih vprašanjih sodišče v tem postopku vezano na njihove pravnomočne odločbe. Pogoj pa je, da je sporno vprašanje, ki se izpostavi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, obseženo z objektivnimi, časovnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti odločbe, izdane v drugem postopku.

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Brez listine o pravnem naslovu udeleženec v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne more izkazati lastninske pravice.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Ker zaradi neupoštevanja pravil o razlagi spornih pogodbenih določb niso bili izvedeni dokazi, predlagani za ugotovitev vsebine pogodbe, je podan dvom o pravilnosti ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev o posameznih in skupnih delih stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina.

Sodišče v postopkih pridobitve in vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa (18. člen ZVEtL-1). To določbo pa je sodišče očitno spregledalo in se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali med udeleženci sploh obstaja spor glede lastninske pravice pritožnic na obravnavanem posameznem delu stavbe. Dejstvo, da predlagateljici nista predložili izvirnikov pravnih poslov, ampak le fotokopije, ni razlog, da se ne bi upoštevala (tudi) priposestvovalna doba njune pravne prednice.

Ker zaradi poenostavljenega postopka in odločanja na podlagi domnev in dokaznih pravil ni nujno, da bo vpis v vseh podrobnostih skladen z resničnim stvarnopravnim položajem vseh delov nepremičnine, odločitev sodišča ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Če udeleženec za lastništvo delov stavbe, za katere zatrjuje, da je njihov izključni lastnik, ne predloži pravnega naslova, sodišče šteje, da je bolj verjetno, da gre za skupni del stavbe. Uporaba, ki ne temelji na pravnem naslovu, ne predstavlja temelja za pridobitev lastninske pravice. Tudi za poenostavljeno priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1 se zahteva lastniška posest, to je posest, ki temelji na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1).

Predlagateljica s predloženimi listinami ni izkazala pravnega naslova za omenjena prostora. V dokaznem postopku je bilo s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nastala naknadno, po nezakoniti rekonstrukciji stanovanja, ki ga je z dednim dogovorom v letu 1999 v posest dobil njen pravni prednik. Prostora tako nista bila del ateljeja, za katerega je sodišče predlagateljičin pravni naslov (vključno z odločbo Ministrstva za kulturo iz leta 1995) pravilno upoštevalo, temveč se nahajata na prej skupnem pokritem dvorišču, ki je povezovalo glavno in stransko dvorišče in so ga lahko uporabljali vsi najemniki oz. lastniki. Ker sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, izjema je zgolj, če med udeleženci ni spora ali če je drugače izkazano s pravnomočno sodbo, je pravilna tudi odločitev, da predlagateljica ni izkazala pogojev za priposestvovanje. To je v skladu z 20. členom ZVEtL-1 mogoče upoštevati le, če predlagatelj izkaže vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe, pri čemer je posest lastniška, če temelji na pravnem naslovu. Predlagateljica glede na navedeno v tem postopku ne more uspeti z relativizacijo

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče (tudi) o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Za izkazovanje in ugotovitev pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe je bistvena zgolj presoja, ali pridobitelj izpolnjuje pogoje, ki so veljali za pridobitev lastninske pravice v času sklenitve pravnega posla oziroma nastanka pravnega naslova po SZ. Predlagateljica je takšne pogoje izkazala (oziroma najmanj zatrjevala) in njena aktivna legitimacija v postopku ne more biti vprašljiva. Njen pravni naslov (prodajna pogodba) je v trenutku, ko je bil pridobljen (ko je bila pogodba sklenjena), učinkoval proti takratni lastnici. Zatrjevani naknadni pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nasprotnega udeleženca (in v posledici spornost lastništva nepremičnine) ji aktivne legitimacije ne more odvzeti. Sodišče prve stopnje bo moralo o njenem predlogu vsebinsko odločati. Izbira načina pravnega varstva ne glede na spornost določenih vprašanj ostaja posamezniku, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Čeprav se nasprotni udeleženec s spremembo predloga ni strinjal, to ni ovira za odločanje o popravljenem predlogu. V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, zato je sodišče na predlog vezan

Senat je o pritožbi razpravljal na seji 8. 9. 2022. Ker po njegovi oceni ni bilo utemeljenih razlogov za opustitev dokaza z zaslišanjem udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1 sprejet sklep, da se za odpravo kršitve opravi pritožbena obravnava. Skupni deli zgradbe v etažni lastnini so deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov posameznih delov (105. člen SPZ). Med njimi SZ-1 v 5. členu našteva stopnišča, vhodne vetrolove, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostore za odlaganje odpadkov in druge prostore, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Lahko (ne nujno) pa etažni lastniki, če nekateri skupni deli služijo le nekaterim posameznim delom, te določijo kot posebne skupne dele (prim. 20. člen SZ-1). V skladu z 19. členom ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Ne glede na to določbo izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj ver

Za listino, s katero se izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice, zakon uporablja pojem pravni naslov. Pravni naslov je lahko pogodba, ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, iz katerega izhaja, da se prenaša, vzpostavlja ali ugotavlja lastninska pravica na konkretnem posameznem delu stavbe. Sodišče je ugotovilo, da je lastništvo dela št. 13 in 21 sporno in pri tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da udeleženka navedena dela uporablja, še ne pomeni, da je na njih pridobila lastninsko pravico. Prodajna pogodba z dne 3. 9. 1997, iz katere izhaja, da je njen predmet stanovanje na levi strani stopnišča, ki ga sestavlja predprostor, kuhinja, kopalnica, dve sobi ter balkon in ustrezni solastniški delež skupnih prostorov, naprav in delov hiše ter funkcionalno zemljišče, ne omenja kletnih prostorov na nobenem mestu. Glede na navedeno tudi priposestvovanje ne pride v poštev, saj 20. člen ZVEtL-1 šteje, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu, posest pa je lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu.

Sporno hišniško stanovanje se skladno s šestim odstavkom 105. člena SPZ obravnava kot skupni del, ki je v solastnini etažnih lastnikov več zgradb, namenjen skupni rabi etažnih lastnikov teh zgradb.

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi morala predlagateljica izkazati pridobitev spornega drugega dela stanovanja v 2. etaži in vetrolova s pravnim naslovom (listino), česar ni storila. Pritožnica v pritožbi navaja, da je z izkazano lastninsko pravico na glavni stvari pridobila tudi lastninsko pravico na njeni pritiklini in sestavinah oziroma skladno s pravili o gradnji na tujem svetu po ZTLR. Takšno zatrjevanje je v postopku po ZVEtL-1 neutemeljeno. Prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1 je jasen. Pridobitelj posameznega dela stavbe je po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je listina o pravnem p

ZVEtL-1 v skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim poslom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, olajšuje dokazovanje lastninske pravice na podlagi dokaznih pravil in domnev, predpisanih v tem zakonu, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis la

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.