196. člen SZ-1

Praviloma velja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). Drži sicer, da v postopkih vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 sodna praksa dopušča odstopanje od tega pravila, vendar le v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, ko takšno evidentiranje udeležencem omogoči lažje (pravno) urejanje medsebojnih lastninskih razmerij, je pa ob tem na dlani, da bo tak del, ko bo vprašanje lastninske pravice rešeno, postal sestavni del enega od ostalih posameznih delov stavbe. V primeru "konstrukcijskega dela nad podstrešjem" očitno ne gre za tak položaj. Tega pritožniki niti ne trdijo. Pri tem delu (ki je sestavni del ostrešja stavbe) gre zato za skupni gradbeni element (drugi odstavek 5. člena SZ-1) in s tem za skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov (tretji odstavek 3. člena SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ). V položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko

V obravnavani zadevi organ ni odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku določenem v 144. členu ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Ti določbi namreč nalagata organu, da da pred izdajo odločbe stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo.

Do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno najemnino po smrti nekdanjega imetnika stanovanjske pravice glede stanovanj, vrnjenih v denacionalizacijskem postopku, je upravičen tudi imetnikov zakonec oziroma zunajzakonski partner. Ker je lastnik stanovanja dolžan, da v primeru pravočasne zahteve sklene najemno pogodbo z zakoncem pod istimi pogoji, kot je bila sklenjena s pokojnim najemnikom, tožnik pa je tako toženkino zahtevo odklonil, je razlog za neobstoj najemne pogodbe na strani tožnika.

Pravico do odkupa stanovanja oziroma ustreznega nadomestila ima tako prejšnji imetnik stanovanjske pravice na (prej) družbenem (sedaj vrnjenem) stanovanju, ki je stanovanjsko pravico imel na dan uveljavitve SZ/91, tj. 18. 10. 1991, stanovanjska pravica pa preneha šele s sklenitvijo najemne pogodbe.

Po določbah SZ so imeli možnost skleniti najemno pogodbo za uporabo stanovanja za neprofitno najemnino le nekdanji imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih, ne pa (kasneje) tudi uporabniki stanovanja.

Upravičenci iz 3. odstavka 116. člena SZ niso postali solastniki stanovanj po samem zakonu, temveč so priznanje solastninskega deleža morali zahtevati od lastnika stanovanja; če sporazum ni bil dosežen, pa je bila potrebna tožba. To možnost je torej tožnik imel do zaključka privatizacije, ni pa mogoč zahtevek na tej podlagi, po končani privatizaciji