31. člen ZVEtL-1

Glede objekta št. 281 ter delov št. 23, 24 in 25 je treba še upoštevati, da je bila z odločbo o izvzetju iz nacionalizacije v korist navedenih dveh stanovanj odrejena tudi trajna pravica skupne uporabe na drugih delih stavbe (pralnici, podstrešju, stopnišču in terasi). ZLDS, ki je veljal v času izdaje odločbe o izvzemu iz nacionalizacije, je v prvem odstavku 5. člena res, kot opozarja pritožba, določal, da imajo lastniki posameznih delov na skupnih delih stavbe trajno pravico uporabe. Termina "trajna pravica skupne uporabe" ni posebej opredeljeval. Glede na to, da sta v izreku odločbe o izvzemu iz nacionalizacije v konkretni zadevi hkrati dva različna izraza: "trajna pravica uporabe" in "trajna pravica skupne uporabe" je, ob upoštevanju že navedenega, življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje iz 67. točki obrazložitve. To je, da je "trajna pravica skupne uporabe" implicirala današnjo solastnino, "trajna pravica uporabe" pa današnjo izključno lastninsko pravico. Ta sklep podpirajo tudi določbe kasneje sprejetega ZPDS, ki je vsebinsko sledil ureditvi ZLDS, jezikovno pa v 4. členu opredelil, da imajo na skupnih delih stavbe v etažni lastnini etažni lastniki skupno trajno p

Solastniški deleži na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba v kateri je tudi sporni poslovni prostor, niso brez pomena, ampak se upoštevajo za posamezni del stavbe, za katerega na način, določen z ZVEtL-1 ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe. ZVEtL-1 v prvem odstavku 35. člena daje možnost, da udeleženci in druge osebe po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, svoje pravice na skupnih in posameznih delih lahko uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče prve stopnje kršilo načelo legalitete in 31. člen ZVEtL‑1 s tem, ko je v zemljiškoknjižnem postopku dopustilo prenos zaznambe urejanja prostora na novoustanovljene posamezne dele stavbe v etažni lastnini, čeprav iz listine, ki je podlaga za vpis etažne lastnine izhaja, da se ta zaznamba ohrani na parceli in omejuje tudi stavbo (ne pa posameznih delov stavbe), ter ali je sodišče druge stopnje zagrešilo isto kršitev, s tem ko kršitve kljub pritožbi ni saniralo?

Sodišče v postopkih pridobitve in vzpostavitve etažne lastnine odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega organa (18. člen ZVEtL-1). To določbo pa je sodišče očitno spregledalo in se ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, ali med udeleženci sploh obstaja spor glede lastninske pravice pritožnic na obravnavanem posameznem delu stavbe. Dejstvo, da predlagateljici nista predložili izvirnikov pravnih poslov, ampak le fotokopije, ni razlog, da se ne bi upoštevala (tudi) priposestvovalna doba njune pravne prednice.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila. Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.

Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje

Pravna dejstva, ki omejujejo lastninsko pravico (tudi če gre le za njeno uporabo, kot v obravnavanem primeru), se namreč v zemljiško knjigo vpisujejo pri osnovnem pravnem položaju, ki jo omejujejo (lastninski pravici), torej pri posameznem delu stavbe v etažni lastnini.

Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.

Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno. Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanj

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpodbija odločitev v VII. točki izreka (da se po pravnomočnosti sklep izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, pri čemer se odredi vpis etažne lastnine in izbris vpisanih hipotek v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine po odredbi naslovnega sodišča N 31/2018 z dne 9.8.2018 z učinkom od dne 10.8.2018). Ta ne sodi v izrek, saj v bistvu ne predstavlja odločitve. Sodišču namreč že zakon nalaga, da je dolžno obravnavani sklep po pravnomočnosti poslati v izvršitev zemljiškoknjižnemu sodišču, ki o vpisih na podlagi takega sklepa odloča po uradni dolžnosti (14. člen ZVEtL-1). Zemljiškoknjižno sodišče bo o vpisih odločalo na podlagi določb ZZK-1. Glede na 39. člen ZZK-1, pa taka odločba dejansko pomeni podlago za izbris hipotek. Sicer je odredba o izbrisu hipotek tudi po vsebini nepravilna, saj ZVEtL-1 ne daje podlage za odločitev o izbrisu hipotek, ampak le za to, da se izvedena pravica, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ne ugotovi na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje z

Ohranitev že vpisanih izvedenih pravic ZVEtL-1 ureja v 31. členu. Pri tem od splošnega pravila prenosa hipotek, zemljiškega dolga in stvarnega bremena, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisani na nepremičnini kot celoti, na vse predhodno še ne vpisane posamezne dele stavbe, določa izjemo glede izvedenih pravic, vpisanih v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi in zavarovanju. Za te velja, da se ne ugotovijo na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil prvi pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene nepremičnine na nepremičnini kot celoti. To pa je takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po zakonu overjena, če je pravni naslov odločba sodišča ali drugega državnega organa, pa glede na dan izdaje odločbe, ki je pravni naslov.

Ni sporno, da je bila pogodba z 11. 1. 1991 overjena šele 24. 12. 2018, kar je po datumu pričetka učinkovanja hipoteke. Za pravilno uporabo izpostavljenih določb ZVEtL-1, ki ureja razbremenitev prenosa hipoteke na posamezni del stavbe, je odločilna izpolnitev (še dodatnega) pogoja overitve listine o pravnem poslu.

Sodišče v primeru, ko je izkazano, da so bile hipoteka, zemljiški dolg in stvarno breme ustanovljene le na določenem delu stavbe, z odločbo ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico samo na tem delu stavbe. Ureditev je odraz posebne značilnosti navidezne solastnine, kjer izvedene pravice, ki so vpisane pri solastniškem deležu na zemljiški parceli, v resničnih stvarnopravnih razmerjih omejujejo lastninsko pravico na tistih nevpisanih etažnih delih, katerih imetnik je solastnik, pri čigar idealnem deležu lastninske pravice na zemljiški parceli je bila izvedena pravica vpisana. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da to načelo ne bi veljalo tudi v primeru, ko ima posamezni solastnik več nevpisanih etažnih delov, ki so vpisani z različnimi osnovnimi pravnimi položaji, če je mogoče ugotoviti, kateri od njih je predmet omejitve lastninske pravice.

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga nasprotna udeleženka pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti druge nasprotne udeleženke. Oba sporna dela druga nasprotna udeleženka zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del s

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis la

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je za nasprotno udeleženko neugodno, da so na podlagi izpodbijane odločitve štirje zgoraj navedeni sporni deli ostali v njeni lasti, čeprav je sama lastninsko pravico ves čas postopka zanikala. To dejstvo je upošteval tudi zakonodajalec in z ZVEtL-1 zemljiškoknjižnemu lastniku omogočil, da zahteva vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 25. člena ZVEtL-1). Dejstvo, da je lastninska pravica prešla na drugo osebo, mora zemljiškoknjižni lastnik izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik. Nasprotna udeleženka v postopku ni podala predloga za vzpostavitev etažne lastnine v korist določenega pridobitelja spornih posameznih delov, še manj ga je podkrepila z ustreznimi navedbami in dokazi. Kljub zatrjevanemu interesu za spremembo zemljiškoknjižnega stanja se je omejila

V konkretnem primeru je predlagatelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik idealnega deleža, ki v naravi predstavlja poslovni prostor s pritiklino – shrambo, zato je upravičen vlagatelj predloga za vzpostavitev etažne lastnine na obravnavani stavbi. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanje spornih lastninskih vprašanj. Sodišče je pravilno odločilo, da se hipoteka, ki je na dan izdaje sklepa omejevala solastninski delež nasprotne udeleženke, po vzpostavitvi etažne lastnine prenese na posamezni del stavbe, ki je v njeni izključni lasti.

Za primere, ko je na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba v etažni lastnini, hipoteka vpisana na podlagi poslovnih razpolaganj lastnika zemljiške parcele, ZVEtL-1 ne določa enakega pravila kot za hipoteke, pridobljene v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja. Zato bi morali etažni lastniki izbris teh hipotek (ki po splošnem pravilu preidejo na vse posamezne dele) zahtevati z izbrisno tožbo v pravdnem postopku. Upnik v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja ne more pravno učinkovito pridobiti izvedenih pravic od vknjiženega lastnika, ki ni resnični lastnik. Podana je situacija, ko je dolžnik v dolžniško upniškem razmerju opravil prepovedan promet (razpolagal s parcelo, na kateri je stala stanovanjska stavba in jo obremenil). Zato je sporno (le), v katerem postopku lahko pritožnik doseže izbris bremena s svojega etažnega dela.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbi četrtega odstavka 31. člena ZVEtL-1, po kateri se ne glede na določbo drugega odstavka 31. člena ZVEtL-1 izvedena pravica, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ne ugotovi na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene pravice na nepremičnini kot celoti. Ta določba je odraz stališč Ustavnega sodišča RS, da prisilna hipoteka nima prednosti pred izvenknjižno pridobljeno lastninsko pravico. V sodni praksi je (bilo) v tovrstnih primerih zato ključno, ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sklepa o zavarovanju, izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice. To je subjekt pridobil tudi, če je imel na nepremičnini pravico, ki je ni vpisal, pod pogojem, da je pred trenutkom nastanka prisilne hipoteke že razpolagal z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom. Določba petega odstavka 31. člena ZVEtL-1, po kateri se v primerih iz četrtega odstavka 31. člena ZVEtL-1 šteje, da je pravni naslov pridobljen takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče je pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.