UPRS Sodba I U 891/2016-47

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom E., se zavrne.

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja „A.“ v obsegu, ki presega vrednost upravičenki do vračila ¼ kapitalskega deleža A.A. v dosedanjem postopku že pravnomočno vrnjenega premoženja (z odločbo Občine Ljubljana Vič-Rudnik) z dne 27. 8. 1993, delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 29. 4. 2003 in odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 24. 9. 2004). Z izpodbijanimi sklepi pa je prvostopenjski organ zavrgel zahtevek za denacionalizacijo podjetja „A.“ v korist družbenikov B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. (v 1. točki izreka), zavrgel zahtevek za določitev odškodnine v znesku 567.948,19 DEM v obveznicah F. d.d. (v nadaljevanju F.) za bistveno zmanjšano vrednost podjetja „A.“ (v 2. točki izreka) in zavrgel predlog prve tožnice, tretje tožnice in G.G. za izdajo začasne odredbe s prenosom v začasno uporabo do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji B. predlagateljem (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je predmet denacionalizacije zasebno gospodarsko podjetje „A.“. Za denacionalizacijo delov premoženja navedenega podjetja, ki je imelo v lasti elektrarno C. na reki ... in opekarno v ..., sta bili v roku iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vloženi dve zahtevi, in sicer sta zahtevi vložila F.F. mlajši z vlogo z dne 18. 9. 1992, in sicer za odškodnino za nacionalizirane nepremičnine kompleksa „D.“ in C.C. z vlogo 19. 10. 1992, za denacionalizacijo elektrarne Č. s pripadajočimi nepremičninami. Postopka po zahtevah sta bila združena s sklepom z dne 24. 11. 2008, združitev postopkov pa je temeljila na ugotovitvah, da je premoženje, ki je predmet navedenih zahtevkov, bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 35/48) enemu zasebnemu gospodarskemu podjetju, to je „A.“. O denacionalizaciji podjetja je bilo že odločeno v celoti, od tega so tri odločbe, ki se vse nanašajo na nepremičnine obrata opekarne v ..., postale pravnomočne, in sicer odločbe z dne 29. 4. 2003, 24. 9. 2004 in 27. 8. 1993. Prvostopenjska odločba z dne 4. 4. 1997 pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena z odločbo z dne 3. 4. 2001, v ponovnem postopku je bila izdana odločba z dne 30. 6. 2009, ki je bila ponovno odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 29. 1. 2010; v ponovnem postopku pa je prvostopenjski organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo. V ponovnem postopku je organ dopolnjeval ugotovitveni postopek v zvezi z vprašanjem, za deleže katerih družbenikov je bila v zakonskem prekluzivnem roku vložena zahteva za denacionalizacijo. Organ meni, da je relevantna vsebina družabne pogodbe, katero so dne 30. 4. 1941 sklenili v obliki notarskega zapisa A.A., posestnica in lastnica „A.“ ter njeni otroci B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. Po tej pogodbi je A.A. na račun dednega odpravka po njej in svojem pokojnem možu C.C. sprejela otroke kot javne družbenike, ki postanejo solastniki na hidrocentrali, vsak do 7/56-tin, A.A. do ¼, z namenom zaokrožitve posesti pa je A.A. novoustanovljeni tvrdki odstopila še tam navedene nepremičnine. Po določbi 13. člena ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Iz vsebine zahtev za denacionalizacijo izhaja da sta vlagatelja F.F. in C.C. v roku za vlaganje denacionalizacijskih zahtev, to je do 7. 12. 1993, zahtevala denacionalizacijo premoženja, podržavljenega upravičenki A.A. - kar pomeni podržavljenega ji ¼ deleža na obravnavanem podjetju (kot izkazuje družabna pogodba z dne 30. 4. 1941), ne pa tudi deležev ostalih družbenikov ali katerega od njih. Organ je F.F., ki je zahteval vrnitev premoženja opekarne v ... še pred uveljavitvijo ZDen oziroma v času, ko je bilo zahtevo še mogoče dopolniti oziroma razširiti na ostale upravičence do denacionalizacije, z dopisom z dne 26. 1. 1993 na to možnost opozoril, vendar vloga s strani F.F. mlajšega nato ni bila ustrezno dopolnjena (za ostale možne upravičence). Vlagatelji se sicer niso strinjali, da je A.A. denacionalizacijska upravičenka le glede četrtinskega poslovnega deleža, menili so, da je upravičenka do vsega podržavljenega premoženja, in sicer so se pri tem sklicevali na izpis iz registra, vendar se je ta nanašal na stanje 5. 11. 1928, ki pa v času podržavljenja (leta 1948) ni obstajalo. V zvezi z vračilom premoženja v zahtevanem obsegu je organ dalje ugotovil, da sta v premoženje podjetja sodila Č. in D. ter da je bilo podjetje osebna družba s prej navedenimi solastniki – družbeniki. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ex lege z dnem 28. 4. 1948, kar je bilo ugotovljeno za elektrarno z odločbo vlade LRS z dne 25. 10. 1951 in za opekarno z odločbo vlade LRS z dne 15. 12. 1951. V postopku je bila ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja. Po izračunu neto aktive podjetja v višini 3.422.916,86 DEM in ob upoštevanju vrednosti v postopku že vrnjenega premoženja v višini 2.111.612,40 DEM je organ ugotovil, da je bil v postopku vrnjen že večji obseg premoženja, kot je bil podržavljen pokojni upravičenki A.A. in do vračila kakršnega v vrednosti ¼ lastninskega deleža v višini 855.729,21 DEM je ta upravičena. Glede na 36., 37., 38. in 43. člen ZDen je podržavljeno podjetje oziroma podržavljeni kapitalski delež v denacionalizaciji odškodovan v skladu z ZDen, če vrednost vrnjenih nepremičnin (vrednotenih po ZDen) doseže ugotovljeno vrednost neto aktive podržavljenega podjetja oziroma kapitalskega deleža (tako tudi sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 241/2013 z dne 10. 4. 2014 in I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007). V zvezi s 1. točko izreka sklepa je organ navedel, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja podjetja v korist ostalih družbenikov, to je B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F., saj sta bili vloženi 16. 4. 2012 oziroma 19. 2. 2015, prepozna. Zahtevek za priznanje odškodnine za zmanjšano vrednost B. na podlagi 36. člena ZDen pa nima podlage v ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, saj ne gre za tak primer, zato ga je organ zavrgel v 2. točki izreka sklepa. Predlog za izdajo začasne odredbe o prenosu nepremičnin v začasno uporabo predlagateljev pa je organ v 3. točki izreka sklepa prav tako zavrgel, saj pokojni upravičenki ni mogoče priznati več, kot ji je že bilo vrnjeno.

2Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 6. 5. 2016 zavrnilo (med drugim) pritožbo tožnikov in pritrdilo zaključkom prvostopenjskega organa.

3Tožniki se v tožbi ne strinjajo z odločitvijo, da se upravičenki A.A. vrne le delež do ¼ podržavljenega podjetja, ki zajema le nepremičnine D., delež na nepremičninah na B. pa se ne vrne in ostane zavezancu, čeprav so do vračila v celoti upravičeni preostali družbeniki podržavljenega podjetja. Tožniki navajajo, da je vlagatelj F.F. mlajši z vlogo z dne 18. 9. 1992 pravočasno zahteval vrnitev nepremičnin podržavljenega kompleksa „D.“, vlagatelj C.C. pa je z vlogo z dne 19. 10. 1992 pravočasno zahteval denacionalizacijo podržavljene „Č. s pripadajočimi nepremičninami“. Vlagatelja sta torej vložila zahtevo za vrnitev tako D. kot tudi za vrnitev C. na ..., kar pomeni, da se oba zahtevka skupaj nanašata na vrnitev celotne podržavljene družbe „A.“. Res je sicer, da sta vlagatelja za upravičenko za vrnitev celotne elektrarne in opekarne določila le pokojno A.A. Vendar sta tako ravnala zato, ker je bilo podržavljeno premoženje organizirano kot (eno) podjetje „B.“ in podržavljeno namesto vsem družbenikom le A.A. Šele leta 1997 je bila organu prve stopnje posredovana družbena pogodba z dne 30. 4. 1941, iz katere je razvidno, kdo so bili družbeniki podržavljenega podjetja. Po letu 1997 bi torej organ ne mogel več vračati podržavljenega premoženja le A.A., če je ugotovljeno, da je njen delež na podržavljeni družbi bil le do ¼. Tožniki menijo, da je organ druge stopnje sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95 z dne 10. 9. 1997, na katero se je skliceval, nepravilno razlagal. Menijo, da sta vlagatelja zahteve kot pravna naslednika po A.A. upravičena za vlaganje zahteve za denacionalizacijo „in je zato njihova vložena zahteva vložena v korist vseh pravnih naslednikov, torej tudi v korist tožnikov kot pravnih naslednikov po A.A.“. Upravni organ od vložitve zahteve za denacionalizacijo tožnike šteje kot pravne naslednike (prvi odstavek 60. člena ZDen). Tožniki kot stranke denacionalizacijskega postopka pa so zahtevo za denacionalizacijo pravočasno spremenili z vlogo z dne 19. 2. 2015, kajti ko je postopek uveden, se do odločitve na prvi stopnji postavljeni zahtevek lahko razširi ali namesto njega postavi drug zahtevek. Če organ, ki vodi postopek, ne dovoli razširitve ali spremembe zahtevka, izda o tem sklep. Tak sklep ni bil izdan, vendar pa je očitno, da organa nista dovolila spremembe zahtevka, da se družbenikom - upravičencem vrne B. in D. v deležih, kot je bila podržavljena. Organ druge stopnje se v svoji odločbi sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 205/2007 z dne 20. 8. 2007 in pri tem napačno razlaga, da sprememba zahtevka ni dovoljena po 7. 12. 1993, ko se je iztekel prekluzivni rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo. Prav tako organ prve stopnje napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1009/2005 z dne 22. 9. 2005. V obravnavanem primeru namreč ne gre za nov zahtevek, ampak za spremembo pravočasno vložene zahteve. Organ druge stopnje v svoji odločbi tudi napačno razlaga sodbo Vrhovnega sodišča I Up 2/2006 z dne 14. 2. 2008. Tožniki vztrajajo, da organa za upravičenko neutemeljeno štejeta le A.A. Od leta 1997, ko je organ ugotovil, kdo so bili družbeniki podržavljenega podjetja, bi moral postopati tako, kot določa 15. člen Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (v nadaljevanju Navodilo) in storiti vse, kar je potrebno, da bi se pomanjkljivosti odpravile in da bi bil vlagateljem določen rok, v katerem morajo to storiti. Če bi vlagatelji v skladu s pozivom organa ravnali, pa bi se po zakonu štelo, da je bila njihova vloga od samega začetka popolna. Organ tako v obravnavani zadevi ni ravnal po 15. členu Navodila in po določbah 66. (smiselno: 68.) člena ZUP/86. Tožniki se strinjajo z organom, da ta namesto strank ne more uveljavljati zahtevka, vendar pa je dolžan skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku niso v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (14. člen ZUP/86). V obravnavanem primeru je bila zahteva za podržavljeno podjetje vložena pravočasno in glede na to, da so bili znani vsi družbeniki, ni bilo več mogoče šteti za upravičenko le A.A., pač pa bi bilo treba šteti še ostale družbenike za upravičence, glede na njihov delež ob podržavljenju podjetja. Pravne naslednike družbenikov pa bi bilo treba pozvati, da po družbenikih izkažejo pravno nasledstvo ter jim po tem po ugotovitvi pravnega temelja podržavljenja in pravnega temelja pravice do vrnitve vrniti podržavljeno premoženje v skladu s 13. in 37. členom ZDen.

Tožniki tudi menijo, da je prvostopenjski organ nepravilno zavrgel njihov predlog za prenos v začasno uporabo B. Organ je zahtevo za izdajo začasne odredbe v skladu z 68. členom ZDen zavrgel, pa čeprav tožniki menijo, da sta pravni temelj podržavljenja in pravni temelj pravice do vrnitve izkazana ter da ni nobene ovire za prenos elektrarne v začasno uporabo predlagateljev. Tožniki še dodajajo, da je bila B. podržavljena družbenikom kot ločeni samostojni del podjetja „A.“. Tožniki sodišču predlagajo, da v skladu s 37. členom ZDen vrne družbenikom B. z vzpostavitvijo lastninskega deleža, kot so ga imeli v času podržavljenja ter da družbenikom v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDen zaradi bistveno zmanjšane vrednosti B. v znesku 567.948,19 DEM določi odškodnino v obliki obveznic F., in sicer glede na deleže ob podržavljenju. Tožniki zaključno še navajajo, da izpodbijana odločba temelji na nezakonitih dejstvih iz pravnomočne odločbe organa prve stopnje z dne 24. 9. 2004, ki nima podlage v spremenjeni zahtevi tožnikov, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato napačno uporabljeno materialno pravo oziroma sta napačno uporabljeni določbi 13. in 37. člena ZDen. Tožniki sodišču predlagajo, naj tožbi ugodi ter izpodbijani akt organa prve stopnje ter odločbo organa druge stopnje spremeni tako, da s svojo odločbo vrne družbenikom glede na njihove deleže ob podržavljenju podržavljeno gospodarsko podjetje ter da jim za bistveno zmanjšano vrednost B. v znesku 567.948,19 DEM določi odškodnino v obliki obveznic F.; tožniki podrejeno predlagajo, naj sodišče izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje organu prve stopnje.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi. Stranka z interesom E. d.d. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, predlaga naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in zahteva povrnitev stroškov postopka. Odgovor na tožbo je kot stranka z interesom poslala tudi F.; meni, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit ter predlaga sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Odgovor na tožbo je kot stranka z interesom podala tudi G. V odgovoru prereka navedbe tožnikov in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožniki v odgovoru na odgovor na tožbo stranke z interesom E. d.d. vztrajajo pri tožbi in tožbenem predlogu ter prerekajo navedbe stranke z interesom.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali je o denacionalizaciji podržavljenega podjetja A. z izpodbijanim(a) aktom(a) odločeno pravilno in zakonito. Poleg tega sta sporni še odločitvi o zavrženju zahtevka za odškodnino za bistveno zmanjšano vrednost vrnjenega podržavljenega podjetja in predloga za izdajo začasne odredbe o prenosu B. v začasno uporabo tožnikom.

8Organ je v ponovnem postopku po dopolnitvi ugotovitvenega postopka zaključil, da je bilo podjetje ob podržavljenju v lasti A.A. do 1/4 ter B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F., vsakega do 7/56, in da je bilo vsem navedenim družbenikom premoženje tudi podržavljeno, da pa je bila zahteva za vračilo tega premoženja podana v zakonskem prekluzivnem roku iz drugega odstavka 64. člena ZDen le za delež premoženja, podržavljenega pok. A.A. Tožniki se s tem ne strinjajo in primarno trdijo, da je bila vložena pravočasna zahteva za vračilo celotnega premoženja podržavljenega podjetja ter v korist vseh družbenikov, navajajo, da so poleg tega prvotno zahtevo za denacionalizacijo (pravočasno) spremenili z vlogo z dne 19. 2. 2015, po njihovem mnenju pa bi organ tudi moral, po tem ko je v letu 1997 ugotovil, kdo so bili družbeniki podržavljenega podjetja, postopati po 66. (smiselno: 68.) členu ZUP/86 in 15. členu Navodila ter poskrbeti za pomoč strankam po 14. členu ZUP/86.

9ZDen v 3. členu opredeljuje upravičence do denacionalizacije kot osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam navedenih predpisih, med drugim tudi na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (8. točka). Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Vračanje podjetij in kapitala ZDen ureja podrobneje še v določbah od 35. člena dalje, med drugim je v drugem odstavku 37. člena ZDen določeno, da mora biti vrednost vrnjenega lastninskega deleža enaka vrednosti deleža upravičenca, ki ga je imel na podržavljenem podjetju, ali na drugem gospodarskem subjektu iz prejšnjega odstavka. Glede na uveljavljeno sodno prakso je (vsak) upravičenec upravičen le do svojega kapitalskega deleža in ne do celotnega premoženja družbe (glej npr. sodba Vrhovnega sodišča, I Up 430/99 z dne 6. 12. 2000).

10Kot izhaja iz podatkov spisa in kar je med strankami nesporno, sta premoženje podjetja A. sestavljala dva dela: B. ter D. Nadalje je nesporno, da je A.A. kot izključna lastnica v trgovinskem registru Okrožnega kot trgovskega sodišča v Ljubljani „A.“, z družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 na račun dednega odpravka po njej kot tudi po svojem pokojnem soprogu C.C. sprejela svoje otroke: B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. kot javne družbenike v svojo tvrdko, ki se iz posamezne tvrdke razširi s tem v javno trgovsko družbo, in sicer po deležih: A.A. do ¼, za ostale pa do 7/56, kar je glede na premoženje podjetja v pogodbi še podrobneje opredeljeno, z dosedanjim imenom firme in začetkom poslovanja z dnem 1. 5. 1941. Nesporno je tudi, da citirana družabna pogodba v trgovinskem registru ni bila vpisana, je bil pa pri določenih nepremičninah, ki so sestavljale premoženje podjetja, v zemljiški knjigi na njeni podlagi izveden vpis lastninske pravice na ime novoustanovljene gospodarske družbe (npr. vl. št. ...7, k.o. ...).

11Kot je, opirajoč se pri tem na podatke upravnih spisov, pravilno povzel že upravni organ, je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), torej ex lege (to je z dnem uveljavitve zakona), kar je bilo ugotovljeno z dvema izvedbenima odločbama: 1. odločbo Predsedstva Vlade Ljudske republike Slovenije, štev.S-nac.46/40-50 z dne 25. 10. 1951, iz katere izhaja ugotovitev o prehodu I. v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika A.; 2. odločbo Predsedstva Vlade ljudske republike Slovenije, štev.S.-nac.46/29-50 z dne 15. 12. 1951, iz katere pa izhaja ugotovitev o prehodu D. v sklop splošnega ljudskega premoženja, dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika A.

12Sodišče tako glede na povedano pritrjuje zaključku organa, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno kot podjetje A., katerega lastniki pa so glede na sklenjeno družabno pogodbo z dne 30. 4. 1941 - poleg A.A. do ¼ - še B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F., vsak do 7/56.

13Pri tem na drugačen zaključek tudi ne more vplivati neizveden vpis citirane družabne pogodbe z dne 30. 4. 1941 v trgov(in)ski register. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v zadevi, I Up 430/99 (sklicujoč se (tudi) na vir: dr. Stojan Pretnar: Oris primerjalnega trgovinskega prava, 1955), je bil v letu 1937 za področje trgovinskega oziroma gospodarskega prava sprejet enotni Trgovinski zakon Kraljevine Jugoslavije (Službene novice, št. 245/37), ki pa ni pričel veljati, saj ni bil sprejet poseben zakon o njegovi uveljavitvi. Zato je v Sloveniji vse do okupacije leta 1941 veljalo avstrijsko pravo. Javno trgovinsko družbo (kot je bila tudi v obravnavanem primeru) je urejal avstrijski Splošni trgovinski zakonik iz leta 1862 (AHGb), ki je bil po svoji vsebini za Avstrijo uzakonjen nemški Splošni trgovinski zakonik (AHGb, 1861). Združena Nemčija je leta 1897 sprejela nov Trgovinski zakonik - HGb, ki je veljal na območju Slovenije med nemško okupacijo. Ureditev javne trgovinske družbe po HGb je bila enaka ureditvi po AHGb. Po teh ureditvah je javna trgovinska družba nastala (že) s pogodbo med dvema ali več osebami (notranje razmerje med družbeniki), navzven pa je nastala takrat, ko je pričela poslovati na način, ki je za tretje osebe zaznaven, ne glede na vpis v register, ki ni bil konstitutivne narave. Kot pa je sodišče že navedlo, je organ ugotovil, da so bili na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi izvedeni vpisi lastninske pravice v korist tega (novoustanovljenega) podjetja, kar nedvomno izkazuje, da je podjetje pričelo poslovati na način, ki je bil za tretje osebe zaznaven, hkrati pa tudi to pomeni dejansko realizacijo te družabne pogodbe.

14Ker je torej po presoji sodišča pravilen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A.podržavljeno ter kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju, se sodišče strinja tudi z nadaljnjim zaključkom organa, da more znašati vračilo premoženja podržavljenega podjetja pok. A.A. le do deleža premoženja v vrednosti, ki ustreza njenemu 1/4 lastninskemu deležu ter da je ob v postopku ugotovljeni vrednosti neto aktive podjetja v višini 3.422.916,86 DEM tako upravičena do vračila v vrednosti 855.729,21 DEM, ki pa je bila glede na vrednost v postopku pred tem vrnjenega ji premoženja v višini 2.111.612,40 DEM (z odločbami z dne 27. 8. 1993, 29. 4. 2003 (delna) in z dne 24. 9. 2004), že presežena (navedenih ugotovljenih vrednosti tožniki (konkretizirano in argumentirano) tudi ne prerekajo). Glede na to je po presoji sodišča organ zahtevek za vračilo v obsegu, kolikor presega vrednost premoženja, ki ustreza 1/4 lastninskemu deležu pok. A.A. na podržavljenem podjetju, tej kot upravičenki utemeljeno zavrnil (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

15Ostaja pa še vprašanje, ali je pravilna odločitev o zavrženju zahtev za denacionalizacijo tega premoženja v korist družbenikov B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. st. (1. točka izreka izpodbijanega sklepa).

16Kot je pravilno obrazložil že upravni organ, je denacionalizacija predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člen ZDen postopek za denacionalizacijo lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Po drugem odstavku istega člena ima pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma (če upravičenec ni več živ) njegov pravni naslednik. Povedano drugače: če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika) za priznanje materialne pravice na podlagi ZDen, postopka ni mogoče voditi. To izhaja tudi iz 126. člena ZUP/86, po katerem sme v stvareh, v katerih je po zakonu (v tem primeru 61. člena ZDen) za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Z zahtevo v smislu tega člena je mišljena tako formalna zahteva, to je vloga, s katero stranka zahteva začetek oziroma vodenje nekega postopka, kakor tudi zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek o tem, kako naj organ odloči o upravni zadevi.¹

17Po prvem odstavku 64. člena ZDen mora biti najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona (to je do 7. 12. 1993, kar ni sporno) vložena zahteva za denacionalizacijo, in sicer upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja. Glede na (v tej sodbi že povzeto) opredelitev upravičenca v 3. in 13. členu ZDen lahko posamezni družbenik podržavljene gospodarske družbe (oziroma njegov pravni naslednik) vloži zahtevo le za njemu podržavljeni delež na gospodarski družbi.

18Med strankami ni spora, da sta bili v roku iz 64. člena ZDen vloženi dve ločeni zahtevi: zahteva C.C. z dne 19. 10. 1992 za denacionalizacijo elektrarne ... kot premoženja, odvzetega A.A. ter zahteva F.F. z dne 18. 9. 1992 za denacionalizacijo D., upravičenec A.A.

19Sodišče se ne strinja, da naj bi bili navedeni zahtevi C.C. in F.F. vloženi tudi v korist ostalih družbenikov podržavljenega podjetja. Po drugem odstavku 64. člena ZDen je pravočasno vložena zahteva enega upravičenca v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Sodna praksa, vključno s sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95 z dne 10. 9. 1997, na katero se tožniki sklicujejo, ne podpira tožbenega tolmačenja navedene določbe ZDen. Nasprotno, razlaga organa je tista, ki sledi navedenemu judikatu, ki pravi: »Glede določenega podržavljenega premoženja (lastnine ali solastninskega deleža na nepremičnini) ima pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist "vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic", je mogoča v vseh primerih, v katerih bi katerikoli od teh upravičencev (upravičenih vlagateljev zahteve) lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo glede tega, prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja, to pa je mogoče le med pravnimi nasledniki glede premoženja njihovega pravnega prednika. Saj je prejšnji lastnik, ki mu je bil podržavljen njegov solastninski delež, upravičen za vložitev zahteve za denacionalizacijo njegovega premoženja (njegovega solastninskega deleža na stvari), ne pa tudi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno drugemu.«² Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen torej zajema le „upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša“. To pa so le osebe, ki imajo pravico do vložitve zahteve za določeno premoženje, torej sam upravičenec (prejšnji lastnik kot oseba iz 3. in 13. člena ZDen) in njegovi pravni nasledniki. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera navedeno pomeni, da je pravočasna zahteva za vrnitev premoženja pok. A.A. kot upravičenki, ki jo je vložil eden izmed njenih pravnih naslednikov, v korist vseh njenih ostalih pravnih naslednikov, ki so upravičeni za uveljavljanje pravic, na katere se nanaša zahteva, to je za vrnitev premoženja (deleža), podržavljenega A.A. Ni pa na podlagi drugega odstavka 64. člena ZDen mogoče šteti, da se zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A., na podlagi navedene določbe ZDen lahko razteza v korist deležev preostalih družbenikov na podržavljenem podjetju, in sicer ne glede na to, da so ti družbeniki hkrati tudi otroci A.A. in s tem sami ali njihovi pravni nasledniki tudi pravni nasledniki po pok. A.A. Dobrota iz drugega odstavka 64. člena ZDen je namreč v njihovo korist le v obsegu pok. A.A. podržavljenega premoženja (deleža), ne pa tudi glede njim podržavljenega premoženja (deležev), za katero lahko zahteve za denacionalizacijo postavijo le oni sami ali njihovi pravni nasledniki.

20Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe, da je organ kršil določbe 15. člena Navodila ter 66. (smiselno pravilno: 68.) in 14. člena ZUP/86. Kot že navedeno mora biti za začetek postopka denacionalizacije vložena pravočasna zahteva upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja. Upoštevajoč določbe 62. člena ZDen o obvezni vsebini zahteve za denacionalizacijo je bistveni element zahteve za denacionalizacijo zahtevek za vračilo določenega podržavljenega premoženja; opredelitev podržavljenega premoženja, na katero se zahteva nanaša, pa je neločljivo povezana z osebo razlaščenca kot upravičenca (prim. npr. 3. člen, drugi odstavek 61. člena, drugi odstavek 62. člena, drugi odstavek 64. člena ZDen), ki je sam ali (če je že umrl) po svojih pravnih naslednikih upravičen zahtevati vrnitev tega premoženja. Zato se zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja - podjetja, v kateri je kot upravičenka navedena A.A., ne more nanašati tudi na podržavljene deleže drugih družbenikov podjetja, saj ti (kot je bilo že navedeno) lahko le sami zase ali zanje njihovi pravni nasledniki vložijo zahteve za denacionalizacijo njim podržavljenega premoženja. Tožniki pa argumentirano niti ne trdijo, da bi v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen upravičena oseba, to je vsak posamezen razlaščeni družbenik (katerega pravni nasledniki so tožniki) oziroma v primeru njegove smrti njegov pravni naslednik, postavil zahtevo za denacionalizacijo njemu podržavljenega deleža na podjetju. Da pa bi se zahteva za denacionalizacijo, vložena za vračilo premoženja, podržavljenega A.A., lahko štela za zahtevo za denacionalizacijo tudi za delež posameznega od preostalih družbenikov oziroma za delež družbenika, ki je pravnik prednik tožnikov, bi vloga poleg izrecne v njegovem imenu postavljene zahteve za denacionalizacijo deleža tega družbenika morala vsebovati tudi pooblastilo družbenika oziroma njegovega pravnega naslednika za vložitev take zahteve (glede na vloženi zahtevi s strani F.F. in C.C. torej navedenima kot pooblaščencema). Vendar iz drugostopenjske odločbe izrecno izhaja ugotovitev, da v prekluzivnem roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen dano pooblastilo z dne 31. 3. 1993 nima takšne vsebine, saj je, poleg drugega, tudi dano za zastopanje v postopku denacionalizacije za premoženje, ki je bilo podržavljeno A.A., in te ugotovitve tožniki niti ne izpodbijajo.

21Pravila o ravnanju z nepopolnimi in nerazumljivimi vlogami iz 68. člena ZUP/86 pa so namenjena razreševanju situacij, ko vloge zaradi formalnih pomanjkljivosti, nepopolnosti ali nerazumljivosti ni mogoče vsebinsko obravnavati. Ker vloga, ki ne vsebuje zahtevka, ki bi ga sicer lahko vsebovala (npr. če vlagatelj ne zahteva vračila vsega premoženja, ki bi ga po podatkih, razvidnih iz prilog, lahko zahteval), ni nepopolna, niti nerazumljiva, saj iz tega razloga njena obravnava ni onemogočena, organ v takem primeru ni obvezan postopati po določbah 68. člena ZUP/86 in stranke pozivati, da vlogo „dopolni“ še z dodatno zahtevo. Tudi kolikor pa organ stranko pouči o taki možnosti, njegovo ravnanje nima učinkov in posledic iz določb 68. člena ZUP/86. Enako oziroma še toliko bolj velja to za primer, kot je obravnavani, ko iz listinskih podatkov izhaja, da vrnitev določenega premoženja lahko zahtevajo drugi upravičenci kot prejšnji lastniki oziroma razlaščenci. Sodišče še dodaja, da pa iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnih spisov sicer izhaja, da je organ ravnal v smislu 14. člena ZUP/86 z opozorilom vlagatelja zahteve na pravice drugih družbenikov po ZDen (dopis F.F. z dne 26. 1. 1993) ter je drugačno zatrjevanje tožnikov, tudi sicer podano na splošni ravni, protispisno.

22Iz navedenih razlogov se tožniki neutemeljeno sklicujejo tudi na nadaljnjo okoliščino, ki naj bi po njihovem mnenju organu nalagala postopanje z vloženo zahtevo za denacionalizacijo kot z vlogo, ki je formalno pomanjkljiva, nepopolna ali nerazumljiva, in sicer da so ga z vlogo z dne 28. 1. 1997 seznanili s tem, kdo so bili (razlaščeni) družbeniki podržavljenega podjetja. Sodišče je v točkah 20 in 21 namreč že razložilo, v kakšnih primerih je mogoče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolno ali nerazumljivo vlogo.

23Neutemeljeno se tožniki sklicujejo tudi na vlogo z dne 19. 2. 2015, s katero naj bi zahtevo za denacionalizacijo pravočasno, to je v roku iz prvega odstavka 130. člena ZUP/86, spremenili tako, da se družbenikom vrne premoženje podržavljenega podjetja v deležih, kot jim je bilo podržavljeno. Sodišče se z organoma strinja, da se na spremembo zahtevka v smislu 130. člena ZUP/86 tožniki ne morejo z uspehom sklicevati. Tudi če bi šlo za spremembo zahtevka v smislu 130. člena ZUP/86 (razširitev zahtevka, postavitev novega zahtevka namesto prejšnjega), ta ne bi bila dovoljena glede na materialni prekluzivni rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Tako je tudi stališče v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 205/2007 z dne 20. 8. 2007, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, namreč da se dopolnitev oziroma sprememba zahteve za denacionalizacijo premoženja fizične osebe, vložena po 7. 12. 1993, zavrže. Tožniki zmotno menijo, da v njihovem primeru ne gre za vlogo fizične osebe ter nerazumljivo in nejasno argumentirajo, da gre pri njihovi vlogi za „spremembo zahtevka pravnih naslednikov in strank denacionalizacijskega postopka“. Sodišče še dodaja, da tudi če je organ v prejšnjih postopkih (za izdajo odločb z dne 4. 4. 1997 oziroma 30. 6. 2009, ki sta bili kot nezakoniti itak odpravljeni) ali drugih (kdaj) štel tožnike kot pravne naslednike, ki v skladu z zakonom uveljavljajo denacionalizacijo po umrlih družbenikih, C.C. oziroma E.E., da to ne pomeni, da bi jim status „upravičenih vlagateljev“ moral ostati tudi v predmetnem ponovnem postopku, po tem ko je organ ugotovil, da denacionalizacija za navedena družbenika (in druge, razen za A.A.) ni bila uveljavljana v prekluzivnem roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen pa velja za vse vlagatelje zahtev za denacionalizacijo na podlagi določb ZDen, tudi za zahteve upravičencev do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb (saj zanje drugačen rok v zakonu ni določen), ne velja le za pravne osebe (po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993).

24Enako kot organ pa sicer tudi sodišče meni, da vloga z dne 19. 2. 2015 spremembe zahtevka v smislu 130. člena ZUP/86 niti ne predstavlja, saj gre formalno za nove zahteve, vložene za priznanje denacionalizacije, kar izhaja tudi iz same tožbe, namreč „da se po spremembi zahtevka družbenikom - upravičencem vrne B. in D. v deležih, kot je bila podržavljena“. Glede na to je drugostopenjski organ odločitev mogel utemeljevati s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1009/2005 z dne 22. 9. 2005 in I Up 2/2006 z dne 14. 2. 2008. V sodbi I Up 1009/2005 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ne gre za spremembo zahtevka za denacionalizacijo, če stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji zahteva vračilo premoženja, ki ni bilo podržavljeno osebno denacionalizacijskemu upravičencu temveč povsem drugi osebi, pač pa da gre za nov zahtevek, ki je bil vložen po poteku z zakonom določenega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov fizičnih oseb in ki je zato prepozen. Glede na to je obravnavana zadeva z navedeno iz judikata primerljiva, saj je bilo v pravočasnih zahtevah za denacionalizacijo (18. točka obrazložitve te sodbe) uveljavljano vračilo premoženja v korist kot upravičenke le pok. A.A. Sodba I Up 2/2006 z dne 14. 2. 2008 pa se nanaša na primer, ko se je zahteva za denacionalizacijo glasila na celotno nepremičnino in določno opredeljenega upravičenca, iz listin pa je izhajalo, da je bila nepremičnina v solasti ter da je bil tudi solastniški delež drugega solastnika kasneje podržavljen; Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da taka vloga - zahteva za denacionalizacijo - ne pomeni, da gre za vlogo vlagateljev, ki sta s pravočasno zahtevo izrazila voljo zahtevati denacionalizacijo po obeh prejšnjih lastnikih. Glede na to se sodišče strinja, da je drugostopenjski organ svojo argumentacijo mogel opirati tudi na navedeni judikat. Tožniki v zvezi s primerom iz navedene sodbe brez podlage težo pripisujejo okoliščini, ki pa za stališče ni pravno relevantna, namreč da nepremičnina v solasti ni bila podržavljena z enkratnim dejanjem oziroma aktom, kot to velja za primer podržavljenja B. in D.

25Glede na podano razlago določb ZDen in ZUP/86, ki pridejo v poštev v tem primeru, so po presoji sodišča neutemeljeni vsi v tožbi navedeni očitki o zmotno uporabljenem materialnem pravu, kakor tudi o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o nepravilni uporabi določb upravnega postopka, odločitev iz izpodbijane 1. točke izreka sklepa o zavrženju zahtev za denacionalizacijo podjetja v korist preostalih družbenikov, razen za pok. A.A., pa pravilna. S tem sodišče odgovarja tudi na zaključne navedbe v tožbi, ki so glede na izveden obsežen ugotovitveni postopek, ki ga izkazuje tudi spisna dokumentacija upravnih spisov, brez podlage in protispisne, da naj bi namreč izpodbijani akt temeljil na nezakonitih dejstvih iz odločbe prvostopenjskega organa z dne 24. 9. 2004 ter da naj bi šlo pri postopanju organa v ponovnem postopku le za njegovo formalno ravnanje po napotilu pritožbenega organa.

26Tožniki so v postopku (vloga z dne 19. 2. 2015) uveljavljali (tudi) zahtevek, da se v skladu s 37. členom ZDen vrne družbenikom B. z vzpostavitvijo lastninskega deleža na zavezancu, kot so ga imeli ob podržavljenju, da se jim na podlagi 36. člena ZDen prizna odškodnina za ugotovljeno bistveno zmanjšano vrednost B. v znesku 567.948,19 DEM v obliki obveznic F. (v deležu, kot so ga imeli ob podržavljenju) in da se na podlagi 68. člena ZDen prenese B. v njihovo začasno uporabo. Upravni organ je ob odločitvah o zahtevah za denacionalizacijo, podanih v korist kot upravičencev družbenikov podržavljenega podjetja, o zavrnitvi oziroma njihovem zavrženju (1. točka izreka odločbe, 1. točka izreka sklepa), zahtevek za priznanje odškodnine po presoji sodišča pravilno zavrgel ob razlogovanju, da je določbo prvega odstavka 36. člena ZDen mogoče uporabiti le, ko se podjetje vrača v last, ob ugotovljeni bistveno zmanjšani vrednosti glede na stanje ob podržavljenju, medtem ko v obravnavanem primeru glede na dejansko in pravno stanje zadeve organ postopka za uveljavitev take pravice tožnikov ne more voditi. Argumentiranih ugovorov, ki bi terjali konkretnejši odgovor oziroma ki nanje ni odgovorjeno že v okviru podanih razlogov te sodbe, pa tožniki v tožbi niso podali. Po presoji sodišča je organ tudi odločil pravilno ter ob pravilnem razlogovanju, da (glede na okoliščino, da je o denacionalizaciji podržavljenega podjetja „A.“ v celoti formalno oziroma meritorno odločeno, da tedanji družbeniki ničesar (več) ne morejo uveljaviti) ni pogojev za vodenje postopka po 68. členu ZDen za prenos elektrarne v začasno uporabo tožnikov. Tožniki pa se v tožbi brez podlage ter protispisno, kar izhaja tudi iz že podanih razlogov sodišča v tej sodbi, sklicujejo na to, da naj bi bila dejanska in pravna podlaga njihove zahteve za denacionalizacijo, in sicer za vrnitev elektrarne, verjetno izkazana. Sodišče še dodaja, da je ob pravilnih zaključkih organa, kot se je sodišče že opredelilo, da nobenemu družbeniku podržavljenega podjetja „A.“ ničesar več ne pripada oziroma ne more uveljaviti, pravno nepomembno, če se del podržavljenega premoženja ne vrača ter je bilo vrnjeno le premoženje, ki ga je v naravi predstavljala opekarna, ni pa bilo vrnjeno premoženje, ki ga v naravi predstavlja elektrarna.

27Ker po povedanem sodišče sodi, da je bil postopek zakonit in da je bila odločitev organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožniki in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožniki so sicer med razlogi za tožbo navedli (tudi) napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar navedb v tej smeri niso podali, predlagali niso izvedbe nobenega dokaza in tudi niso predlagali izvedbe glavne obravnave.

28Zahtevo stranke z interesom E. d. d. za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Za to presojo pa je pomembno, ali so navedbe stranke z interesom takšne, da so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Ker po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, je njen stroškovni zahtevek zavrnilo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, idr.).

¹ Prim. tudi Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 375, 376.
² Prim. tudi Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 455-456; v komentarju je zavzeto stališče, da je potrebno določbo tolmačiti restriktivno tudi v primeru upravičencev iz 13. člena ZDen ter da ni mogoče šteti, da je zahteva enega družbenika v korist vseh družbenikov, saj so njihove pravice individualne, čeprav izhajajo iz idealnih deležev na istem premoženju; določba drugega odstavka 64. člena ZDen velja za pravne naslednike po prejšnjem lastniku, za katere zadostuje, da zahtevo vloži le eden od njih.