68. člen ZDen

Tožbene trditve, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu zmotne in da je bil vpis lastninske pravice za nepremičnino parc. št. 439 k. o. ... na kupca izvršen na podlagi listin in predpisov, ki so bili sprejeti oziroma sklenjeni po uveljavitvi ZDen, so tožbena novota, ki je prepovedana po 52. členu ZUS-1. Tožnik teh trditev namreč ni postavil v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil dolžan zatrjevati verjetnost vračila v naravi. Niti ni teh trditev postavil v pritožbi, ko je že bil seznanjen z dejanskimi ugotovitvami, na katere je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ. Sodišče zato teh trditev ni vsebinsko presojalo.

Ni dopustno, da bi imela določena oseba položaj stranke v postopku zavarovanja z začasno odredbo, ne pa tudi v postopku o glavni stvari, torej v denacionalizacijskem postopku. Zato je pojmovno nezdružljivo z institutom začasne odredbe, da je ta izdana zoper subjekt, ki v denacionalizacijskem postopku v zvezi s predmetnim premoženjem nima položaja stranke, niti stranskega udeleženca. Predmet upravnega postopka je, kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena ZUP/86, odločanje o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih strank. Predmet izreka je zato odločitev o pravnem razmerju. Tako velja tudi, ko gre za ugotovitveno odločbo, torej ko organ v izreku upravnega akta (zgolj) ugotovi obstoj določenega pravnega razmerja. Ker v 2. do 4. točke III. točke izreka izpodbijanega sklepa navedene ugotovitve ne pomenijo odločitve o predmetu postopka, temveč gre za ugotovitev dejstev, toženka ni imela podlage za to, da te ugotovitve vključi v izrek svoje odločbe.

Iz samega besedila 68. člena ZDen, izhaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja. Glede na to, da iz predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014, na katerega se v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje tožnica, izhaja, da ima A. v lasti cca. 255.000 ha gozdov, od tega je z 235.000 ha upravljal B. (str. 8, tč. 1.2 predloga zakona), in na vsa ta zemljišča se nanaša tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe, je na prvi pogled očitno, da je predlagani obseg zavarovanja več kot očitno nesorazmeren s tožničinim denacionalizacijskim zahtevkom. Tožnica že zato s postavljenim predlogom ne more uspeti.

Ker je cilj začasne odredbe na podlagi določbe 68. člena ZDen zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo, zaradi vračanja premoženja v naravi oziroma v enaki obliki, mora biti pred izdajo začasne odredbe ugotovljena verjetnost dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine. Da je verjetno izkazana, morajo utemeljevati listine, na podlagi katerih denacionalizacijski upravičenec uveljavlja svoj zahtevek, prav tako mora denacionalizacijo uveljavljati oseba, ki je upravičenec na podlagi 9. do 15. člena zakona in da je nepremičnino, za katero se zahteva zavarovanje, mogoče vrniti v naravi. Za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen morata biti izkazana dva pogoja, in sicer verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin.

Vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira za vpis prenosa lastninske pravice na podlagi delitve kot ene izmed oblik materialno statusnega preoblikovanja družbe (na podlagi delitvenega načrta in potrdila sodišča ter sklepa o delitvi), saj gre za prenos premoženjskih pravic na univerzalne pravne naslednike.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V zadevi je sporna odločba, s katero je bil zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo solastninskega deleža do 6/72 na tam navedenih zemljiščih. V tej odločbi pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato izpolnjevanje uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano. Vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino konkretne zadeve, po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tem primeru gre za odločanje o upravičenosti do vračila premoženja po ZDen, pri čemer je odločitev med drugim odvisna od ugotovljenega državljanstva osebe, za katere premoženje gre. O tem pa kot o predhodnem vprašanju (147. člen ZUP) v posebnem samostojnem postopku z ugotovitveno odločbo odloči organ, pristojen za notranje zadeve in je organ, ki odloča o denacionalizaciji, na njegovo pravnomočno odločbo vezan. Da bi bila odločba o državljanstvu nična, odpravljena ali razveljavljena pa revidentka ni izkazala.

Za izdajo začasne odrede o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen morata biti izkazana oba pogoja: verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin, pri čemer je trditveno in dokazno breme na stranki, ki predlaga izdajo začasne odredbe.

Določba 68. člena ZDen in v zvezi z denacionalizacijskimi postopki 304. člen ZUP je namenjena zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka zaradi vračanja podržavljenega premoženja v naravi. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, gre za zavarovanje izpolnitve vsaj verjetno izkazane obveznosti še pred izdajo odločbe, s katero se o njej odloči, če so za to izpolnjeni pogoji. Zavezancu za vrnitev podržavljenih nepremičnin naj se prepreči, da bi se izognil svoji denacionalizacijski obveznosti.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter 74. in 81. člena Zakona o zadrugah, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je bila pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu Zakona o denacionalizaciji in ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve že prenehala obstajati v času izdaje odločbe pritožbenega sodišča.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena ZLPP ter 74. in 81. člena ZZad.

Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Če zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima, saj se je denacionalizacijski zavezanec v vmesnem času že lastninsko preoblikoval. Zato je treba tožnici v taki situaciji omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi. Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu

V predhodnem sodnem postopku je sodišče z izdajo ugotovitvene sodbe (drugi odstavek 64. člena ZUS-1) zgolj ugotovilo nezakonitost sklepa, ni pa ga odpravilo in ni zadeve vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, zato je upravni organ, s tem ko je z izpodbijanim sklepom o istem predlogu vlagateljic ponovno (enako) odločil bistveno kršil pravila postopka.

Kot izhaja iz besedila 68. člena ZDen je namen instituta prenosa nepremičnine v začasno rabo predvsem zavarovanje zahtev za denacionalizacijo in varovanje upravičenj upravičencev iz drugih razlogov. V navedenem določilu in niti v drugih določbah ZDen pa sodišče ne najde podlage za razlago, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo potrebno (če so za to podani razlogi) le, če bi bil upravičenec še živ, ne pa tudi v primeru, ko je mrtev in ko v postopku denacionalizacije kot aktivna stranka nastopajo njegovi pravni nasledniki.

Obnova upravnega postopka zoper procesni sklep o ustavitvi postopka ni dovoljena. Po ZPPSL ni bilo nujno, da je bil hkrati z oblikovalnim (izpodbojnim) zahtevkom na razveljavitev učinkov izpodbitega pravnega dejanja proti stečajni masi postavljen tudi dajatveni (povračilni) zahtevek na vrnitev v stečajno maso vse pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa povračilnega zahtevka, ki je nastal zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka, ni bilo dovoljeno uveljavljati po izteku roka. Povračilni zahtevek je namreč treba uveljavljati v roku za uveljavitev izpodbojnega zahtevka. Glede na to, da je stečajni postopek hiter, enotni rok šestih mesecev (za uveljavljanje zahtevkov) zadošča, da se stečajni upravitelj seznani s celotnim poslovanjem dolžnika in ukrene, kar je potrebno, za zaščito vseh upnikov, medtem ko bi daljši ali neenotni rok za uveljavljanje zahtevkov vplival na dolžino in stroške stečajnega postopka. Možna bi bila (samo) oblikovalna tožba, če nasprotnica izpodbijanja na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja [konkretno pogodbe o prodaji lesa] še ne bi ničesar pridobila; preventivna pa, če bi izpodbojna tožba preprečevala, da bi nasprotnica izpodbija

Revizija se dopusti glede vprašanj, razvidnih iz izreka odločbe.

Revizija se (med drugim) dopusti v smeri preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča o izgubi pravice zahtevati vrnitev podržavljenih zemljišč v naravi zaradi opustitve zavarovanja z začasno odredbo po 68. členu ZDen.

Ko je o denacionalizacijskem zahtevku za vrnitev premoženja pravnomočno odločeno, zavarovanja zahtevka z začasno odredbo po določbi 68. člena ZDen ni več mogoče zahtevati.

Vrhovno sodišče opozarja na določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP, po katerem mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala; zgolj s pomanjkljivo navedbo opravilnih številk dveh zadev brez navedbe pravnega vprašanja, ki ga ti zadevi rešujeta domnevno drugače kot sodba, zoper katero je vložen predlog za dopustitev revizije, ne zadošča.

Določba o prenosu nepremičnine v začasno uporabo upravičenca iz določbe 68. člena ZDen predstavlja institut, katerega namen je priznati denacionalizacijskemu upravičencu določeno upravičenje, še preden je po zaključenem denacionalizacijskem postopku pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (ob pogoju, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana) – tako razlago podpira namen ZDen, ki sistemsko ureja popravo krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja; to pa pomeni, da uporaba pravnega pravila ne more biti odvisna od vprašanja, ali je njegov naslovnik upravičenec ali pa, ker je le-ta pokojni, njegovi pravni nasledniki kot upravičeni za uveljavljanje pravic iz Zden.

Tožeča stranka začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved lastninjenja I., p.o. ni predlagala, zato vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi ni možna. Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti po 88. členu ZDen. Namen tovrstne tožbe je z razveljavitvijo pravnih poslov doseči vrnitev premoženja v naravi, za kar bi morala izkazati, da bi ji uspeh v konkretni pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja ZDen.