VSL Sodba I Cp 12/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh.

II. Kar tožeča stranka zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 18.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženki naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.352,81 EUR v korist proračuna RS, poleg tega pa ji je naložilo tudi povračilo potnih stroškov tožnika in njegove pooblaščenke v skupni višini 140,08 EUR (IV. točka izreka).

Na tožnikov predlog za popravo sodbe je sodišče 6. 9. 2017 izdalo popravni sklep, s katerim je znesek 18.900,00 EUR iz prej citirane sodbe nadomestilo z zneskom 21.000,00 EUR. Pojasnilo je, da je v izreku sodbe z dne 17. 8. 2017 prišlo do očitne pisne pomote, saj znaša tožniku prisojena odškodnina 21.000,00 EUR, medtem ko je bil v izreku pomotoma naveden znesek v višini 18.900,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegovega zahtevka za znesek 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da mu je sodišče odmerilo prenizko odškodnino. Zaradi psihične potrtosti je zaprl podjetje, občutek nemoči mu povzroča zmedenost. Poseg v osebnostno pravico ga obremenjuje in zaradi njega duševno trpi, zato je upravičen do priznanja posebne odškodnine tudi iz tega naslova oziroma do odškodnine v skupnem znesku 26.000,00 EUR, kot je zahteval s tožbo. Toženka mu več let onemogoča stike z otrokoma, njegove duševne bolečine so intenzivne in ne pojenjajo, saj situacijo po tolikih letih doživlja kot brezizhodno. Kljub prizadevanjem mu ni uspelo z otrokoma vzpostaviti stikov, da bi ju poznal in jima pomagal.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in toženki naloži povračilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka v pritožbi izpostavlja, da ima do svojih otrok enake pravice kot tožnik. Pravico ima do družinskega življenja ter otroke vzgajati v skladu s svojimi moralnimi in verskimi prepričanji. Ima tudi pravico do varstva osebnega dostojanstva, v katero spada pravica do čustev in do njihovega izražanja, predvsem strahu, ki je posledica tožnikovega nasilnega ravnanja nad njo. Sodišče ji je kršilo pravico do osebnega dostojanstva s tem, ko ji je popolnoma odreklo pravico čutiti strah. Zato, da bi otroka v tožniku videla pozitivno osebo, pred njima ni dolžna skrivati svojih čutenj. V zvezi s tožnikovim neplačevanjem preživnine v letu 2006 poudarja, da se sodišče do njenih dokaznih listin ni ustrezno opredelilo in je dalo prednost tožnikovi izpovedbi pred listinsko dokumentacijo. Preživninske dolgove je navajala zato, da bi izpodbila tožnikove navedbe o tem, da ima otroka rad in da ga skrbi, kaj se z njima dogaja ter da bi rad pripomogel k njunemu razvoju. Sodišče ji je kršilo pravico do kontradiktornosti postopka iz 22. člena Ustave RS, saj ji ni dalo možnosti, da se izjavi o tožnikovih navedbah. Povzemalo je tožnikove navedbe iz obdobij, ki jih kazenska obsodilna sodba ne zajema. Sodišču očita, da se ni opredelilo do poročila svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (priloga B6). Negativna čustva mld. A. so posledica stikov s tožnikom v obdobju, za katerega je slednji navajal, da je imel s sinom zelo ljubeč odnos ter da ga je imel otrok zelo rad in se je nanj navezal. Poudarja, da so zaradi neresničnih in zavajajočih izpovedb ter navedb tožnika tudi sodni izvedenci izhajali iz napačne predpostavke, da odpor otrok ne more imeti korenin v nasilnih dejanjih tožnika. Že v času kazenskega postopka zoper toženko je bilo znano, da poteka tudi kazenski postopek zoper tožnika. Ta je bil obsojen zaradi nasilnega dogodka. Temu bi moralo sodišče prve stopnje posvetiti več pozornosti. Fotografije iz leta 2009, ki jih je v spis predložil tožnik, ne izkazujejo, da se toženka ni bala tožnika zaradi njegovega nasilja. Sodišče je le povzemalo obrazložitev iz kazenske sodbe, svoje dokazne ocene glede nasilnih ravnanj tožnika pa ni napravilo. Povzemanje izvedenskih mnenj iz drugih postopkov, izdanih pred pravnomočno potrjenim nasiljem tožnika, ne zadosti kriterijem obrazložene sodne odločbe. Sodišče ni ustrezno strokovno usposobljeno za oceno videoposnetkov, marveč bi moralo postaviti sodnega izvedenca. V postopku je izpostavila, da je za nastalo situacijo glede stikov z otrokoma ter njun odpor do stikov odgovoren tožnik sam, vendar pa se sodišče do tega ni ustrezno opredelilo. Ravno zaradi naknadne obsodilne sodbe zoper tožnika bi moralo sodišče skrbno pretehtati toženkine navedbe o odsotnosti njene odškodninske odgovornosti in o zatrjevani deljeni odgovornosti. Mld. A. je bil priča tožnikovemu nasilju in si je svoje prepričanje o njegovi nasilni naravi ustvaril sam. Strah, ki ga je od A. in matere prevzela tudi B., ni neutemeljen niti nerazumen, saj sta otroka med seboj močno navezana ter si izmenjujeta mnenja in občutja. Razlog za odsotnost stikov je na strani tožnika, predvsem v njegovi (ne)zmožnosti z otrokoma navezati kakršenkoli pozitiven odnos ter v njegovih neprimernih preteklih ravnanjih na stikih. Sodišče se ni opredelilo do njenih zatrjevanj, da ji krivde v smislu 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni mogoče očitati. V zvezi s tem opozarja tudi na mnenje sodnega izvedenca G. M. Pritožnica poudarja, da se je ves čas trudila za normalizacijo stikov. Graja odločitev sodišča, ki ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke. Ta bi ugotovil psihično stanje tožnika, pa tudi to, ali je nasilje tožnika nad toženko in mladoletnim A. lahko vzrok za odklanjanje stikov. Tožnik svojih trditev o trpljenju močnih duševnih bolečin, ki se odražajo v depresivnosti, težjem udejstvovanju v družbenem in poklicnem življenju, nezmožnosti ureditve normalnega življenja ni izkazal z nobenimi zdravstvenimi izvidi, vse je ostalo na ravni nedokazanih navedb. Pri opisovanju svoje nepremoženjske škode močno pretirava. Obrazložitev prvega sodišča, da je tožnik obstoj pravno priznane škode in višine izkazal s svojo izpovedbo, ne zadosti kriterijem obrazložene sodne odločbe. Pritožnica opozarja tudi na določbo 170. člena OZ, po kateri lahko sodišče ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca odgovorni osebi naloži manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo poplačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Toženka meni, da so v danem primeru izpolnjeni pogoji za znižanje prisojene odškodnine na podlagi njenega slabega premoženjskega stanja. Prisojena odškodnina je nerazumno visoka in tudi ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Tožnik svojega strahu ni dokazal z nobenim listinskim dokazom, gole navedbe o strahu pa ne dajejo podlage za prisojo odškodnine. Tožnik je fizično močnejši od toženke in je zmožen nasilja, kar izkazuje tudi pravnomočno obsodilna sodba. Pritožnica oporeka odločitvi v stroškovnem delu in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Obe pravdni stranki sta na pritožbi podali odgovora.

5Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz dejstva, da je bila toženka s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 58591/2011 z dne 14. 7. 2014 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 58591/2011 z dne 10. 6. 2015 spoznana za krivo storitve kaznivih dejanj na škodo tožnika: dveh kaznivih dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 v zvezi s stiki tožnika z otrokoma B. in A. ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialno pravnih izhodišč in toženko zavezalo k plačilu odškodnine, ni pa bilo ustrezno upoštevano načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

7Že prvo sodišče je poudarilo, da je pravica do stikov s svojim otrokom osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta pravica zajema pravico do družinskih stikov, kamor sodijo stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi. To starševsko pravico Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen), pa tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike ter si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in opustiti vse, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka.

8Toženka v pritožbi izpostavlja, da ima do otrok enake pravice, kot jih ima tožnik. Navedeno seveda drži. Vendar pa je toženka tista, ki tožniku pravico do stika z otrokoma krši, kar izhaja tudi iz zgoraj citirane kazenske obsodilne sodbe. Prav tako ima pravico - kot sama zatrjuje v pritožbi - čutiti strah, vendar pa je po drugi strani dolžna storiti vse, kar je v njeni moči, da svojih travm ne prenaša na otroka. Nenazadnje je toženka zaključila izobraževanje s področja zakonske in družinske terapije, zato ima v tovrstno problematiko globlje uvide in zavedanje, da mora v dobrobit otrok svoje notranje stiske razrešiti tudi skozi psihoterapevtski proces. Nikakor pa je sklicevanje na strah ne odveže odgovornosti za nastalo situacijo.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da okoliščine v zvezi z (ne)plačevanjem preživnine ne predstavljajo podlage za podanost tožnikovega soprispevka k nastali škodi v smislu prvega odstavka 171. člena OZ. Dolgovana preživnina naj bi se po zatrjevanjih toženke nanašala na leto 2006, ki pa ne sodi v obdobje, ki ga zajema kazenska obsodilna sodba. Za to obdobje toženka ne zatrjuje in ne izkazuje tožnikovega neplačevanja preživnine. Toženka v pritožbi zatrjuje, da preživninskih dolgov tožnika ni navajala kot podlago za tožnikov soprispevek k nastali škodi, pač pa je na ta način izpodbijala njegove navedbe, da ima otroka rad in da bi rad pripomogel k njunemu razvoju. V luči dejstva, da je tožnik pojasnil okoliščine v zvezi z neplačevanjem preživnine in da toženka temu ni izrecno ugovarjala, je sodišče njegove navedbe pravilno štelo za priznane, zato se mu ni bilo treba še podrobneje opredeljevati, zakaj je dalo prednost izpovedbi tožnika pred listinsko dokumentacijo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ji sodišče ni dalo možnosti, da se izjavi o tožnikovih navedbah. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 5. 7. 2017 izhaja, da je imela toženka možnost izpovedati o vseh pravno relevantnih dejstvih. Sodišče pa ji je odreklo možnost izpovedovanja le v delu, ki se ni nanašal na obravnavano zadevo, marveč na odločanje o stikih. Poleg tega toženka po zaključenem zaslišanju ni uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka, skladno z določbo 286.b člena ZPP.

10Pritožba zmotno meni, da sodišče ne bi smelo opozoriti na uvajalne stike tožnika s hčerko B. v mesecu maju 2011. Res je, da toženka v zvezi s temi stiki ni bila obsojena. Vendar pa je prav na podlagi uvajalnih stikov mogoče ocenjevati toženkina nadaljnja ravnanja. Prav z uvajalnimi stiki se je pripravljala podlaga za nadaljnja neuspešna stikovanja med tožnikom in otrokoma oziroma s hčerko B., kar je prvo sodišče v svoji odločitvi prepričljivo pojasnilo.

11Poročilo svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše L. (priloga B6) samo po sebi nima teže, ki mu jo želi podeliti tožnica, in nikakor ne izkazuje deljene odgovornosti. Iz poročila ne izhaja, da so negativna čustva mld. A. posledica stikov s tožnikom v obdobju, za katerega je tožnik navajal, da je imel z njim zelo ljubeč odnos ter da ga je imel otrok zelo rad in se je nanj navezal. Predmetnega poročila ni mogoče brati izolirano, marveč ga je treba umestiti v širši kontekst, ki pokaže, da je do odtujitvenega sindroma pri obeh otrocih, še zlasti pa pri mld. A., prišlo zaradi ravnanj toženke. Temu namreč pritrjujeta mnenji izvedenke J. B., na katerega se je sklicevala tudi toženka, ter mnenje izvedenke S. K., ki ga je predložil tožnik. Na otrokovo doživljanje očeta ima največji vpliv materino negativno stališče do njega. Kar pa se tiče tožnikovega nasilja nad A., je toženka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 14. 3. 2011 izpovedala, da je bil toženec nasilen le do nje, prisoten pa je bil sin A.

12Pritožbene navedbe, da so zaradi neresničnih ter zavajajočih izpovedb in navedb tožnika sodni izvedenci izhajali iz napačne predpostavke, da odpor A. in B. ne more imeti korenin v nasilnih dejanjih tožnika, niso utemeljene. Izvedenska mnenja nikakor ne temeljijo le na tožnikovih izpovedbah, ampak so rezultat klinično psihološkega pregleda pravdnih strank in otrok. Predložena mnenja, katere je sodišče prebralo, ne pritrjujejo pritožbeni tezi, da odpor otrok do tožnika korenini v njegovih nasilnih dejanjih. Tožnik je bil res obsojen zaradi nasilnega dejanja nad toženko, ki se je zgodilo v letu 2009. Tudi pritožbeno sodišče poudarja, da so takšna dejanja zavržna. Vendar pa toženka ni uspela izkazati, da je bilo prisotno kontinuirano nasilje, zato je pritrditi razlogovanju prvega sodišča, da eno oziroma dve izolirani dejanji iz leta 2009, ob ustreznem materinem odzivu in pripravi otrok na stik, ne more zbuditi tako močnega odklonilnega odnosa do tožnika. Izvedenska mnenja skupaj z predloženimi videoposnetki nazorno kažejo, da je razlog iskati v psihičnem vplivu toženke na otroka, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ustrezno konkretiziralo.

13Fotografije iz leta 2009 po oceni pritožbenega sodišča nimajo posebne dokazne moči. Glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, je mogoče iz njih utemeljeno sklepati, da sta bili pravdni stranki tudi v dobrih medsebojnih odnosih in da so živeli povsem običajno družinsko življenje. Zmotna je pritožbena teza, da prvo sodišče ni napravilo dokazne ocene v zvezi z dokazi, ki jih je predložila toženka glede tožnikovih nasilnih ravnanj. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo, zakaj tožnikovo nasilje v preteklosti ne more biti naravni vzrok odtujitvenega sindroma. Nasilno dejanje, za katerega je bil tožnik tudi obsojen, se je zgodilo v letu 2009, ko sta bila otroka še zelo majhna. B. je bila še dojenček, zato je pritrditi razlogovanju prvega sodišča, da takratno ravnanje tožnika na otroka ni imelo vpliva, ki mu ga pripisuje toženka. Še posebej ob upoštevanju vpogledanih izvedenskih mnenj ter videoposnetkov, ki jasno izkazujejo toženkino neustrezno reagiranje in vplivanje na otroka. Sodišče prve stopnje je podalo splošno oceno videoposnetkov, za katero po mnenju pritožbenega sodišča posebno strokovno znanje ni potrebno. Ocena je podana povsem z občečloveškega vidika in ji pritožbeno sodišče, ki si je posnetke ogledalo, v celoti pritrjuje. Ni potrebno posebno strokovno znanje, da bi zaznali pomanjkanja empatičnosti v toženkinem odnosu do otrok. Takšno toženkino ravnanje predstavlja povsem neustrezen način priprave otrok na stik.

14Sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v danem primeru tudi niso podani pogoji za sorazmerno zmanjšanje odškodnine, ker bi bilo treba uporabiti institut deljene odgovornosti (171. člen OZ). Celoten spekter okoliščin, ki jih je prvo sodišče jasno izpostavilo, negira toženkina zatrjevanja, da je razlog za odklonilen odnos otrok do tožnika treba iskati v tožnikovem nasilnem ravnanju. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi tožnik otroka zanemarjal ali kako drugače izkazoval nenaklonjenost do njiju. V danem primeru tudi ni bilo nobene potrebe po postavitvi posebnega izvedenca, saj mnenja, ki sta jih predložili pravdni stranki, enoznačno govorijo v prid ugotovitvi prvega sodišča, da je razlog za nastalo situacijo iskati v toženkinem izrazito odklonilnem odnosu do tožnika. Toženka ne more uspeti z zatrjevanji, da njena krivdna odgovornost v smislu 135. člena OZ ni podana. Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, ni poskrbela, da bi bili izvedljivi, pri čemer je celo ponaredila SMS korespondenco med njo in tožnikom, kar vse kaže na njeno manipulacijo.

15Sklicevanje na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke G. M., ob upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. Tudi on je prepoznal njena ravnanja v smislu škodoželjnosti do tožnika, ki sicer izhajajo iz njunih medsebojnih prizadetosti in zamer. Takšna ugotovitev pa v celoti govori v prid zaključkom prvega sodišča, saj raznorazne duševne stiske ne morejo biti opravičilo za sistematično razgradnjo emocionalnih vezi med otroki in starši¹.

16Toženkina pritožbena zatrjevanja o njenem trudu za normalizacijo stikov niso prepričljiva. Prvo sodišče je opozorilo na njena aktivna ravnanja ob uvajalnih stikih in dejstvo, da otrok na stike ni vozila. Dokazni material pa izkazuje, da se je toženka v resnici trudila, da bi stike onemogočila. Med drugim tudi z neprimernim načinom priprave otrok na stik, ki ga boleče izkazujejo predloženi videoposnetki.

17Tožnik je prepričljivo izkazal, da je zaradi onemogočanja stikov z otroki trpel duševne bolečine. Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji. V obravnavanem primeru je ključno osebno dojemanje tožnika. Tožnik je opisal svojo stisko in duševne težave, ni pa predložil nikakršnih zdravstvenih dokazil in je celo zanikal iskanje pomoči pri psihiatrih. Vendar pa je zmotno stališče toženke, da bi moral tožnik svojo škodo nujno dokazovati s predložitvijo zdravstvenih izvidov. Tožnik, zaslišan kot stranka, je opisal svojo stisko in duševne težave, ki jih je imel zaradi preprečevanja stikov z otrokoma. Podrobno je opisal svoje psihično stanje, ki se je prevesilo v depresivno razpoloženje, tesnobo, bojazen in zaskrbljenost. Povedal je, da trpijo njegove vsakdanje aktivnosti, da je psihično potrt ter da se zapira vase. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotavljanje škode z izvedencem ni bilo potrebno, saj se škoda ni konkretizirala v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem in telesnem zdravju, ki jih ne bi bilo mogoče opredeliti brez izvedenskega mnenja. Ugotovljene duševne bolečine nedvomno predstavljajo pravno priznano škodo.

18Toženka v pritožbi opozarja, da se tožnik daljše obdobje otrokoma niti ni javil, vendar pa je tožnik prepričljivo pojasnil, da ni videl nobenega razloga in smisla, da bi hodil na vrata, zvonil in gledal otroka ter njuno stisko in dramo zaradi tega, ker ju mama ni pripravila na stike. Ves čas je sicer upal, da se bo nekaj spremenilo, vendar pa se sedaj ob vsem dogajanju počuti nemočnega, saj nobena sankcija in prizadevanje, pa tudi kazenska sodba, ne pomenijo prelomnice, ki bi stanje izboljšalo. Samo opazuje lahko, kaj je toženka naredila iz družine, uničila mu je življenje, verjetno pa tudi življenje obeh otrok. Vse navedeno razgrinja tožnikovo bolečino in nemoč, ker ne more biti z otrokoma ter odgovarja na toženkino pritožbeno zatrjevanje, da se za otroka niti ne zanima.

19V danem primeru tudi niso izpolnjene predpostavke iz 170. člena OZ za zmanjšanje odškodnine, kar v pritožbi predlaga toženka. Ugotovljeno je bilo, da je toženka škodo povzročila namerno, zato institut zmanjšanja odškodnine iz 170. člena OZ ne pride v poštev.

20Ni dvoma, da je v danem primeru moč govoriti o hudem posegu v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da podlago tožbenemu zahtevku predstavlja pravnomočna obsodilna kazenska sodba, ki izkazuje toženkin poseg v tožnikovo pravico do družinskega življenja za obdobje od leta 2011 do 2013. Navedeno je treba upoštevati tudi pri odmeri višine odškodnine. Glede na vse izpostavljene okoliščine primera so emocionalne in socialne vezi med tožnikom in otrokoma uničene, saj otroka očeta globoko odklanjata. Kljub temu pa mora sodišče pri odločanju o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo poleg načela individualizacije odškodnine upoštevati tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina je tudi ob upoštevanju sodne prakse, ki jo izpostavlja pritožnica, previsoka². Očitek, da tožnik zasleduje svoje premoženjske interese, je povsem posplošen in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi o duševnih bolečinah. Ob primerjavi z drugimi, pogojno podobnimi primeri iz sodne prakse, pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerno odškodnino predstavlja znesek v višini 9.000,00 EUR.

21Zgoraj navedeno predstavlja že tudi odgovor na pritožbo tožnika, ki pa se nasprotno zavzema za zvišanje odškodnine. Vendar so njegova prizadevanja neutemeljena, saj je treba upoštevati, da tožnik tožbo gradi na kazenski obsodilni sodbi, ki pa časovno zamejuje onemogočanje stikov. Upoštevano je bilo, da so socialne in emocionalne vezi med tožnikom in otrokoma praktično pretrgane, pri višini odškodnine pa je ob novi odmeri upoštevano tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Odmerjeni znesek v višini 9.000,00 EUR tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje.

22Toženka oporeka tudi odškodnini za strah zaradi izrečenih groženj. Toženka je bila pravnomočno obsojena zaradi ustrahovanja in groženj tožniku s črnogorsko mafijo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo znesek v višini 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjeni znesek glede na izrečene groženje povsem ustrezna oblika satisfakcije. Toženka zmotno meni, da bi moral tožnik svoj strah izkazovati z listinskim dokazom. Tudi v danem primeru za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ zadostuje njegovo zaslišanje, ki mu je prvo sodišče v celoti sledilo. Sodba v bistvenih delih povzame tožnikovo izpoved, ki izkazuje, da je bil pri tožniku podan intenziven strah. Ta upravičuje odmero denarne odškodnine. Sklicevanje toženke na tožnikovo fizično premoč v razmerju do nje ne more biti pravno upoštevno. Toženka je v SMS sporočilu omenjala tožnikovo smrt v povezavi s črnogorsko mafijo, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko vzbudilo v tožniku utemeljen in intenziven strah za svoje življenje, zato je prisojena odškodnina v celoti ustrezna.

23Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in že prisojeno odškodnino znižalo na znesek v višini 10.000,00 EUR.

24Sprememba sodbe narekuje tudi spremembo v stroškovnem delu. Določba 154. člena ZPP pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov omogoča, da se upoštevajo vse okoliščine primera. Tožnikov uspeh v pravdi sicer ne dosega polovičnega deleža, vendar pa je glede na samo naravo zadeve in okoliščine konkretnega primera ter dejstvo, da posebni stroški s postavitvijo izvedencev niso nastali, najbolj pravična odločitev, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

25Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar pritožbenih stroškov ni priglasila, prav tako pa ni priglasila pritožbenih stroškov v zvezi z odgovorom na tožnikovo pritožbo, zato pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo.

¹ Primerjaj II Ips 14/2016.
² Primerjaj II Ips 53/2006, I Cp 1459/2017, II Ips 195/2012.