VSRS Sklep II Ips 326/2017

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Dosedanji tek postopka

1Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je v zemljiškoknjižnem postopku na predlog predlagateljice na podlagi pravnomočne sodbe dovolila vpis služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 1037/2 k. o. ... v korist parcel št. 1041/1, 1043/1, 1043/2 in 1039/0 k. o. ... Ugovor nasprotnega udeleženca zoper ta sklep je sodnica zavrnila.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca in sklep prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice spremenilo tako, da se vpis ne dovoli.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker glede na nedovoljenost revizije v zemljiškoknjižnih postopkih (tretji odstavek 120. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1) revizije zoper sklep sodišča druge stopnje ni mogoče dopustiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da bo ugovor nasprotnega udeleženca zavrnjen, odločitev zemljiškoknjižnega sodišča prve stopnje pa potrjena in predlagana vknjižba v celoti dovoljena.

Relevantno dejansko stanje in navedbe udeležencev

4Predlagateljica je predlagala vpis služnostne pravice hoje in vožnje na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 317/2014 z dne 9. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3415/2015 z dne 22. 6. 2016. Z njo je ugotovljeno, da za potrebe v izreku naštetih gospodujočih zemljišč v lasti tožeče stranke obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki po v izreku opisani obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 1037/2 in 1043/3 k. o. .... V pravdnem postopku je predlagateljica nastopala kot tožeča stranka, kot tožena stranka pa A. A. in A. B.. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje¹ izhaja, da je bila lastnica služečega zemljišča (parc. št. 1037/2) prva toženka, ki pa je med pravdnim postopkom lastninsko pravico prenesla na sina Jožeta Zakrajška, nasprotnega udeleženca tega zemljiškoknjižnega postopka. Sodišče ga je pozvalo, da vstopi v pravdo, vendar tega ni storil, zato je sodišče nadaljevalo s postopkom, sklicujoč se na prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP²). V odgovoru na ugovor nasprotnega udeleženca, ki v tem zemljiškoknjižnem postopku zastopa stališče, da o stvarni pravici še ni pravnomočno odločeno z učinki zanj in da predložena listina (pravnomočna sodba) ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 150. člena ZZK-1, je predlagateljica navedla, da je bil nasprotni udeleženec v pravdi zaslišan kot priča, da je za obremenitev nepremičnine vedel in zato ob pridobitvi ni bil dobroveren. Nepremičnino je pridobil neodplačno na podlagi izročilne in darilne pogodbe. Po stališču predlagateljice se na podlagi 190. člena ZPP pravnomočnost sodbe razteza na pridobitelja, kar omogoča tudi vpis pridobljene stvarne pravice v zemljiško knjigo.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

5Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca, zavzelo stališče, da se odločitev sodišča v sodbi III P 317/2014 ne nanaša na osebo, ampak na nepremičnino. Služnost je bila dovoljena v korist nepremičnine kot stvarne pravice vsakokratnega lastnika. Z notarskim zapisom izročilne pogodbe in darilne pogodbe je izkazano, da je nasprotni udeleženec singularni naslednik prejšnje zemljiškoknjižne lastnice služeče nepremičnine. Izrek sodbe se nanaša na nepremičnine. Kadar se zahteva tak vpis, je zahtevek, kot je določeno v prvem odstavku 149. člena ZZK-1, utemeljen, če je v zemljiškoknjižnem dovolilu oziroma listini, ki je podlaga za vpis, naveden identifikacijski znak nepremičnine, v korist katere (oziroma v korist njenega vsakokratnega lastnika) vpis učinkuje.

6Sodišče druge stopnje je sprejelo drugačno odločitev, sklicujoč se na načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 in prvi odstavek 150. člena ZZK-1. Kot edini lastnik nepremičnine je vknjižen nasprotni udeleženec, da je pravni naslednik toženk, zoper katere je tekel pravdni postopek, pa predlagateljica v tem postopku ni trdila in tudi ne izkazala.

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti

7Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče odgovori na vprašanje, ali mora predlagatelj vpisa stvarne služnosti na podlagi sodne odločbe, ki učinkuje v korist oziroma breme vsakokratnega lastnika gospodujoče oziroma služeče nepremičnine, v primeru odtujitve služeče oziroma gospodujoče nepremičnine pred izdajo te sodne odločbe, v zemljiškoknjižnem predlogu zatrjevati in dokazovati pravno nasledstvo glede lastništva odtujene nepremičnine, čeprav to že izhaja iz stanja zemljiške knjige, ker je zemljiškoknjižno sodišče že dovolilo vpis lastninske pravice pridobitelja in je listina, ki je bila pravna podlaga za vpis, že vložena v informatizirano zbirko listin. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer nepravilno uporabo 9. člena in prvega odstavka 150. člena ZZK-1 in neuporabo tretjega odstavka 14. člena, 3. točke prvega odstavka 40. člena, 147. člena in druge alineje 2. točke prvega odstavka 149. člena ZZK-1 v zvezi s 319. in 320. členom ZPP.

8Stvarna služnost se ustanavlja in vpisuje v korist gospodujoče in v breme služeče nepremičnine. Pri vpisu te pravice se namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, vsakokratni lastnik katere je imetnik te pravice – nepremičnina kot imetnik (tretji odstavek 14. člena ZZK-1). Iz izreka zemljiškoknjižnemu predlogu priložene pravnomočne sodbe, ki je bila izdana v pravdi med predlagateljico kot tožnico in toženkama A. A. in A. B., izhaja, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin stvarna služnost hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika (med drugim tudi) parcele št. 1037/2 k. o. ..., iz obrazložitve pa izhaja, da je prva toženka to nepremičnino med pravdo odtujila sinu (nasprotnemu udeležencu), ki v pravdo ni vstopil. Po stališču pravne teorije je najpomembnejša posledica 190. člena ZPP, da bo sodba po odtujitvi spornega predmeta ali pravice, izdana med prvotnima strankama postopka, neposredno (z učinkom pravnomočnosti) učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. To pomeni pomembno razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti, ki se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika. Glede učinkovanja sodbe zoper tretjega pridobitelja se je izreklo Vrhovno sodišče že v sodbi III Ips 51/2015. Pravnomočna sodba ima torej neposredne učinke tudi v breme nasprotnega udeleženca, ki je bil vknjižen kot izključni lastnik služeče nepremičnine na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 25. 11. 2011 ter izročilne in darilne pogodbe z istega dne, in sicer, kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, z začetkom učinkovanja 9. 11. 2012.

9V primeru, ko je bila po stanju zemljiške knjige v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka vpisa stvarne služnosti (147. člen ZZK-1) lastninska pravica na obremenjeni nepremičnini že vknjižena v korist pravnega prednika osebe, ki je sodelovala kot stranka v pravdnem postopku, v katerem je bila izdana sodna odločba, ki je podlaga za vpis stvarne služnosti, je treba pravila o pravnem predniku (prvi odstavek 150. člena v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZZK-1) zaradi učinkovanja služnostne pravice v korist oziroma v breme vsakokratnega lastnika gospodujoče oziroma služeče nepremičnine uporabiti v povezavi z drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 149. člena ZZK-1 v zvezi s splošnim pravilom o vpisu nepremičnine kot imetnika iz tretjega odstavka 14. člena ZZK-1. Drugačen zaključek, kakršnega je z dobesedno jezikovno razlago drugega odstavka 9. člena in prvega odstavka 150. člena ZZK-1 zavzelo pritožbeno sodišče, pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ki bi lahko vodila v absurdno situacijo, v kateri lastnik gospodujoče nepremičnine kljub uspešno zaključenemu pravdnemu postopku zaradi materialno pravnomočno zavrnjenega vpisa pozneje ne bi mogel več doseči vknjižbe stvarne služnosti v zemljiško knjigo, čeprav gre za stvarno pravico, ki učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča in v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča in je posledično bistvena zgolj identiteta vpletenih nepremičnin.

Navedbe udeležencev v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti

10Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencema postopka (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP, drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), ki sta nanjo odgovorila.

11Predlagateljica se strinja s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, obenem pa poudarja, da v pritožbenem postopku niso bile upoštevane njene pobude in navedbe. Predlagala je namreč, da se pridobi celoten pravdni spis, v katerem je izkazano, da je nasprotni udeleženec pravni naslednik toženke, da je nedobroveren, da je nepremičnino pridobil na podlagi darilne pogodbe in da je bil pozvan, da vstopi v pravdo, pa je to zavrnil. Stvarna služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča in v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča. Bistvo je, da je obremenjena služeča nepremičnina, ne pa njen lastnik. Razpolaganje, pridobitev, odtujitev na veljavnost stvarne služnosti ne vplivajo, ampak je to pravica določenega zemljišča in breme drugega zemljišča, zato vknjiženi imetnik lastninske pravice na služeči nepremičnini ni pomemben, temveč je pomembno, da se ugotovi identiteta gospodujočih in služečih nepremičnin. V nasprotnem primeru bi prišlo do situacije, ko tožnik zaradi nepoštenega odsvojitelja ne bi mogel doseči vknjižbe svoje služnostne pravice, če bi naperil tožbo zoper nepoštenega pridobitelja, pa bi sodišče tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa ter litispendence. Institut zaznambe spora ni edini način, da bi se predlagateljica zavarovala pred nevarnostjo, da tožena stranka med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini. V takem primeru bi 190. člen ZPP izgubil svoj namen, pošteni imetniki pravic pa ne bi bili pravno varovani, ker institut zaznambe spora ni obligatoren ali dovoljen po uradni dolžnosti. Le če bi obstajala dolžnost organa, da ob vložitvi tožbe vpiše zaznambo spora v zemljiški knjigi, bi to pomenilo učinkoviti varstvo.

12Nasprotni udeleženec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da 190. člen ZPP ne predpisuje drugega kot to, da se lahko pravda med istimi strankami nadaljuje in konča kljub naknadni cepitvi stvarne in procesne legitimacije na katerikoli strani. Ne določa, kako dokončanje pravde učinkuje v raznovrstnih situacijah in kombinacijah raznolikih možnih konkretnih dejanskih stanov z vidika materialnopravnih posledic in realizacije sodbe. Kot zmotno ocenjuje stališče, da naj bi določba 190. člena ZPP posegala v ustaljena pravila zemljiškoknjižnega prava. Procesna teorija poudarja, da ima določba 190. člena ZPP glede nepremičnin zožen pomen. Opozarja na zaupanje v zemljiško knjigo kot pomemben institut zemljiškoknjižnega in nepremičninskega prava kot tudi na institut zaznambe spora kot tiste rešitve, ki je potrebna za zagotavljanje želenih učinkov 190. člena ZPP. Sklicuje se na komentar ZPP, da sta varstvo tožnika v sporu, ki se nanaša na nepremičnine, in učinkovanje sodbe zoper naknadnega pridobitelja, ki ni bil udeležen v pravdi, zagotovljena le pod predpostavko predhodne zaznambe spora v zemljiški knjigi. Primer III Ips 51/2015, omenjen v zahtevi za varstvo zakonitosti, obravnava cesijo terjatve (in ne pridobitve pravice na nepremičnini) in primernost relevančne teorije. Ne nanaša se torej na situacijo, kakršna je obravnavana. Glede pomena 190. člena ZPP je sodna praksa jasna in skladna s stališčem višjega sodišča v tem primeru. O tem se je izreklo že tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1156/2008. Ker zemljiškoknjižni postopek ob načelu stroge formalnosti postopka ni primeren za presojo dobre vere in/ali morebiti razširjenih subjektivnih meja pravnomočnosti, določba 190. člena ZPP ne omogoča neposrednega tabularnega vpisa, četudi je šele med pravdo prišlo do vpisa tretje osebe; to je mogoče le ob predhodni zaznambi spora. Tudi razlogi „praktične narave“, ki so sklepno podani v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne prepričajo. Zakonska ureditev zemljiške knjige namreč ne preprečuje tožniku, ki je opusti publicirati z zaznambo spora v zemljiški knjigi, da po končani pravdi začne novo pravdo z isto vsebino zoper naknadnega pridobitelja. V taki pravdi bo v posledici spremenjenega lastništva med drugim odločilna dobra ali slaba vera novega pridobitelja. Stališče, za katerega se zavzema Vrhovno državno tožilstvo, bi pomenilo, da zaradi 190. člena ZPP v pravnem prometu ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če glede nepremičnine poteka spor v pravdi in četudi ta ni zaznamovan v zemljiški knjigi. Še več, zaznamba spora bi bila povsem nepotreben in nesmiseln institut zemljiške knjige, saj bi njegove učinke nadomeščalo že procesno pravo v določbi 190. člena ZPP.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

13Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

14Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma izpostavi procesno vprašanje ustreznosti (popolnosti, zadostnosti) predlagateljeve trditvene podlage v zemljiškoknjižnem predlogu glede odtujitve nepremičnine, v obrazložitvi pa vprašanje odtujitve stvari (nepremičnine) med pravdo, učinkovanja pravnomočne sodbe tudi na pridobitelja stvari in se zavzame za takšno razlago zemljiškoknjižnega pravila o pravnem predniku, ki zemljiškoknjižnemu sodišču omogoča vpis stvarne pravice v breme v zemljiško knjigo vpisanega pridobitelja, čeprav je bila pravica v pravnomočni sodbi, ki je podlaga za vpis, ugotovljena zoper (v breme) odsvojitelja. Ker se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji (samo) na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP), Vrhovno sodišče odgovarja na bistvene tudi v obrazložitvi zahteve izpostavljene kršitve.

O naravi zemljiškoknjižnega postopka

15Zemljiškoknjižni postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za katerega pa veljajo določene posebnosti (120. člen ZZK-1). Pomembno načelo v zemljiškoknjižnem postopku je načelo formalnosti postopka. V skladu s tem načelom sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče torej ne presoja materialnih pogojev za vpis pravice, ampak samo formalne. Pravnih dejstev, ki so temelj nastanka, spremembe ali prenehanja pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižno sodišče ne ugotavlja niti ne presoja njihove veljavnosti oziroma pravilnosti, kot izhaja iz listin, ki so podlaga za vpis. Razpravljanje o pravilnosti listine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, je torej izključeno.³ Zaradi preverjanja zgolj formalnih pogojev za vpis lahko pride do tega, da zemljiškoknjižno sodišče opravi določen vpis (pridobitve, spremembe ali prenehanja) pravice, čeprav za to niso bili izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji. To pa ne pomeni, da je zemljiškoknjižno sodišče, ker je spoštovalo načelo formalnosti postopka, storilo napako (kršitev), ki se izpodbija s pravnimi sredstvi (ugovorom in pritožbo) zoper sklep o vpisu pravice. Če zemljiškoknjižno sodišče ni storilo napake, pa je v zemljiškoknjižnem postopku tudi ni mogoče odpraviti. Odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice je tedaj pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo.

O načelu pravnega prednika in pravici, ki se vpiše v zemljiško knjigo

16Eno temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava je načelo (knjižnega) pravnega prednika, izraženo v 9. členu ZZK-1. Ta v prvem odstavku določa, da so vpisi dovoljeni v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, v drugem odstavku pa, da so vpisi dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Načelo knjižnega pravnega prednika temelji na tem, da nima razpolagalne sposobnosti (razpolagalnega upravičenja) za prenos, spremembo ali ukinitev knjižne pravice nekdo, ki ni kot imetnik te pravice vpisan v zemljiški knjigi.⁴ Načelo je nadalje konkretizirano v 150. členu ZZK-1 v delu zakona, ki ureja zemljiškoknjižni postopek, saj se pravne posledice uporabe posameznih določb materialnega zemljiškoknjižnega prava nujno prepletajo in pogojujejo z določbami procesnega prava. Ker listino, ki je podlaga za vpis, v obravnavanem primeru predstavlja pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga (listina iz 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1), je relevantna 2. alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1, ki določa, da je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena (oziroma predzaznamovana ali se hkrati vknjiži) pravica, glede katere se bo opravil vpis in če sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, učinkuje proti tej osebi.⁵ Odločitev sodišča druge stopnje temelji na uporabi tega načela. Vrhovno državno tožilstvo zato neutemeljeno zatrjuje kršitev določila 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, saj sodišče druge stopnje vpisa ni zavrnilo zato, ker naj bi listina (pravnomočna sodba) ne izpolnjevala pogojev za vpis pravice.

17Vrhovno državno tožilstvo nadalje sodišču druge stopnje očita strogo jezikovno uporabo določb o pravnem predniku in neuporabo tretjega odstavka 14. člena ZZK-1. Ta določa, da se pri vpisu pridobitve pravice, ki učinkuje v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine, namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, vsakokratni lastnik katere je imetnik te pravice. Stvarna služnost je taka pravica, saj učinkuje v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. ZZK-1 v nadaljnjem besedilu nosilca (imetnika) takšne pravice označuje z izrazom „nepremičnina kot imetnik“. Vendar pa ta izraz ne pomeni, da je zato pri vpisu pravice pomembna le identiteta nepremičnin (gospodujočih in služečih zemljišč), medtem ko osebe kot vknjiženi imetniki pravic niso pomembne, za kar se ob pritrditvi razlogom iz zahteve za varstvo zakonitosti zavzema tudi predlagateljica. Zemljiškoknjižno pravo kot del stvarnega prava vendarle ureja pravna razmerja med posamezniki kot osebami (nosilci pravic in obveznosti iz teh pravnih razmerij), katerih predmet je stvar. Stvarna služnost se vpiše na eni strani v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, na drugi strani pa v breme lastnika služečega zemljišča, torej proti lastniku služečega zemljišča, saj omejuje njegovo v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico. Zato je pri vpisu pravice stvarne služnosti treba upoštevati tudi načelo knjižnega pravnega prednika in v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 150. člena ZZK-1 presoditi, ali je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis in če sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, učinkuje proti tej osebi.

18Določba tretjega odstavka 14. člena ZZK-1 pomeni (samo) to, da se pravice ki učinkujejo v korist vsakokratnega lastnika druge (gospodujoče) nepremičnine vpišejo le z identifikacijskim znakom te (gospodujoče) nepremičnine. Obenem to pomeni, da ob spremembi lastnika gospodujočega zemljišča pri tej izvedeni pravici ni potreben nikakršen vpis (sprememba vpisane pravice). Na drugi strani pa lastninske pravice na služečem zemljišču ni mogoče prenesti brez (vpisane) omejitve. To določilo pa ne pomeni, da je pri vpisu pravice stvarne služnosti v zemljiško knjigo vpisan imetnik lastninske pravice na služečem zemljišču nepomemben, ampak prav nasprotno, saj je značilnost stvarne služnosti kot ene izmed izvedenih pravic ravno to, da omejuje lastninsko pravico ali posamezna upravičenja (pravice), ki jih obsega lastninska pravica.

19Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da Vrhovno državno tožilstvo neutemeljeno uveljavlja kršitev določb tretjega odstavka 14. člena ZZK-1 in druge točke prvega odstavka 149. člena ZZK-1. Slednja določba namreč le udejanja prvo (po značaju materialnopravno določbo) v zemljiškoknjižnem postopku.

O učinkovanju 190. člena ZPP

20Po določilu prvega odstavka 190. člena ZPP⁶ odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama dokonča. Vrhovno državno tožilstvo pravilno poudarja, da je najpomembnejša posledica tega pravila v tem, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Zaradi razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti na singularnega naslednika, ki je stvar pridobil med pravdo, bo torej lahko tožnik na podlagi sodbe, ki se glasi na odsvojitelja, zahteval izvršbo proti tretji osebi – pridobitelju stvari med pravdo.⁷ Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 51/2015, pri čemer je nadalje zavzelo stališče o dopustnosti t.i. irelevančne teorije, po kateri tožnik zaradi odtujitve stvari ali pravice med pravdo (v konkretnem primeru je šlo za prenos terjatve) ni dolžan temu dejstvu prilagoditi tožbenega zahtevka, in objektivnih mejah pravnomočnosti takšne sodbe, ki se zaradi neupoštevanja dejstva prenosa nanj ne raztezajo, okoliščine v zvezi s prenosom pa so zato lahko predmet ugovornega postopka v primeru morebitne izvršbe.

21Zemljiškoknjižna listina v tu obravnavani zadevi je pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 317/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3415/2015. V pravdnem postopku izdana sodba je ugotovitvena, z njo je ugotovljen obstoj stvarne služnosti. Ugotovitvene sodbe že s svojo pravnomočnostjo odstranijo dvom v obstoj pravice ali pravnega razmerja in jim ne sledi izvršilni postopek. V odločbi III Ips 51/2015 izraženo stališče, da bodo okoliščine prenosa lahko predmet postopka v zvezi z ugovorom v morebitni izvršbi, tako v obravnavani zadevi ni uporabno. Ponuja se sicer primerjava oziroma možnost, da bi se to vprašanje obravnavalo v zemljiškoknjižnem postopku, ki pa jo Vrhovno sodišče zavrača iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

22V teoriji se zastopa stališče, da 190. člen ZPP ne učinkuje, kar pomeni, da tudi ne pride do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti, v primerih, če je pridobitelj po posebnih pravilih postal lastnik (po 64. členu Stvarnopravnega zakonika), in pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičninah. Glede stvarnih pravic na nepremičninah velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo in v primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja (osebo, na katero je vknjižena lastninska pravica) glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Za učinkovito varstvo svojega položaja pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP. Lahko pa se učinkovito zavaruje z institutom zaznambe spora.⁸

23Temu stališču je sledilo tudi Vrhovno sodišče. V odločbi II Ips 1156/2008 je tako presodilo, da bi se zaradi med pravdo odtujene nepremičnine s pravnim poslom, na podlagi katerega se je pridobitelj vpisal v zemljiško knjigo, tožnik lahko vpisal v zemljiško knjigo neposredno na podlagi sodne odločbe, ki se glasi na odsvojitelja, le v primeru zaznambe spora. Temu je še dodalo, da zemljiškoknjižno sodišče ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe oziroma o slabovernosti pogodbenikov v času sklepanja pogodbe.

24Tudi ob presoji konkretnega primera Vrhovno sodišče sodi enako. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ima velik pomen zaradi varstva pravnega prometa. Na načelo zaupanja se sicer lahko sklicuje le pridobitelj, ki je bil v dobri veri, torej ne tisti, ki je vedel, ali pa bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij. Vendar pa je treba na drugi strani glede dobre vere pridobitelja upoštevati, da se njegova dobra vera domneva. V vsakem primeru bo torej zaključek o dobrovernosti pridobitelja lahko le rezultat ocene konkretnih dejanskih okoliščin, po potrebi ugotovljenih v kontradiktornem postopku. To pa presega tisti preizkus, ki ga zemljiškoknjižno sodišče opravi v formaliziranem postopku odločanja o dovoljenosti vpisa v zemljiško knjigo in ki je bil pojasnjen v 15. točki obrazložitve. Ugotavljanje dobre vere bi namreč pomenilo, da se sodišče spušča v presojo vsebinskih pogojev. Zemljiškoknjižno sodišče pa ne more iti tako daleč, da bi pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ugotavljalo dobro vero kot predpostavko pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. V tem se zemljiškoknjižni postopek tudi bistveno razlikuje od postopka izvršbe, v katerem sodišče po vložitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi vsaj v omejenem obsegu odloča tudi o med strankama spornih dejstvih – tistih, ki jih objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe kot izvršilnega naslova ne zajemajo. V zemljiškoknjižnem postopku pa imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda.

25Ob tem je treba poudariti, da takšno stališče ni v nasprotju s pravico predlagateljice do učinkovitega sodnega varstva. Predlagateljica bi se pred nevarnostjo, da tožena stranka med pravdo prenese stvarno pravico na drugega oziroma da prenese na drugega lastninsko pravico na nepremičnini brez kakršnihkoli omejitev (obremenitev), lahko zavarovala takoj ob vložitvi tožbe s predlogom za zaznambo spora (79. in naslednji členi ZZK-1). Čeprav gre za institut, uporaba katerega (pod pogojem, da so izpolnjene predpostavke zanj) je v dispoziciji stranke⁹, to ne zmanjšuje njegove učinkovitosti. Že tudi po izvršeni vknjižbi pa (pod pogojem, da gre za materialnopravno napačno vknjižbo) ni ostala brez pravnega varstva, le da tega ne more uživati v zemljiškoknjižnem postopku. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema Vrhovno državno tožilstvo, namreč, da se 190. člen ZPP tudi pri pridobitvi stvarnih pravic na nepremičninah avtomatično razteza tudi na pridobitelja stvari (nepremičnine) med pravdo, pa bi, kar pravilno poudarja nasprotni udeleženec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, na eni strani izničilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo na drugi strani pa tudi pomen instituta zaznambe spora.

26Glede na obrazloženo torej Vrhovno državno tožilstvo neutemeljeno uveljavlja kršitev določil ZPP o pravnomočnosti sodbe (319. in 320. člen ZPP) in razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti (kot glavne posledice pravilne uporabe 190. člena ZPP) ter s tem v zvezi 147. člena ZZK-1 o odločanju zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu.

27Uvodno v zahtevi za varstvo zakonitosti zastavljeno vprašanje se očitno nanaša na zapis sodišča druge stopnje na koncu 5. točke v obrazložitve, da predlagateljica ni trdila in izkazala, da je nasprotni udeleženec pravni naslednik toženk, zoper katere je tekel pravdni postopek. Ob zgoraj obrazloženem stališču, da do za zemljiškoknjižni postopek relevantnega pravnega nasledstva ni prišlo, se izkaže vprašanje o ustrezni trditveni podlagi v tej smeri za povsem nerelevantno. Vrhovno sodišče zato nanj ne odgovarja.

28Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve, ki jih v njej uveljavlja državno tožilstvo. Zato jo je zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena, 378. členom ZPP, drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom ZNP).

¹ 46. in 47. točka obrazložitve.
² Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
³ Edina izjema je presoja popolnosti in ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1), kar pa za obravnavani primer ni relevantno.
⁴ Matjaž Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, 2016, stran 44.
⁵ Izjeme od načela pravnega prednika po drugem in tretjem odstavku 150. člena ZZK-1 ter posebnih zakonih (npr. 6. členu Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo) za obravnavan primer niso relevantne.
⁶ Ta se v zemljiškoknjižnem postopku uporablja smiselno na podlagi drugega odstavka 120. člena ZZK-1 in 37. člena ZNP.
⁷ Enako Aleš Galič, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, št. 41/2004, str. 5-7.
⁸ Povzeto po Aleš Galič, Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, št.41/2004, stran 5-7. Enako stališče je avtor zavzel tudi v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 232.
⁹ Predlagateljica v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno navaja, da sodišče o zaznambi spora o pridobitvi stvarne pravice ne odloča po uradni dolžnosti.