14. člen ZZK-1

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Soglasja upnikov iz tretjega odstavka 127.b člena SPZ ne more nadomestiti dejstvo, da se zoper sklep o priznanju izločitvene pravice niso pritožili. To soglasje mora biti izrecno.

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium). Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj. Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ. Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je

Po 19. členu ZZK-1 mora vsebovati opis stvarne služnosti v sodbi natančen opis prostorskih meja izvrševanja služnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka obrestni del zahtevka postavila nedoločno, saj ni opredelila začetka teka zakonskih zamudnih obresti. To je sodišču prve stopnje narekovalo, da tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove k popravi oziroma dopolnitvi zahtevka. Določno postavljen zahtevek je namreč pogoj za njegovo vsebinsko obravnavanje. Ločiti je namreč treba med formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi tožbe oziroma zahtevka. Poziv sodišča k popravi nedoločnega zahtevka v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ni časovno omejen. Odpravi vsebinskih pomanjkljivosti zahtevka pa je namenjena določba 285. člena ZPP, v kateri je urejeno materialno procesno vodstvo.

Omejitve lastninske pravice v zvezi z nepravo stvarno služnostjo izhajajo iz Odločbe, s katero je služnost ustanovljena.

V sklepu o dedovanju z dne 3. 2. 2020 je pritožnica z vsemi osebnimi podatki razglašena za dedinjo in volilojemnico. V pritožbi ne navaja, kateri njen osebni podatek, ki se po ZZK-1 vpisuje v zemljiško knjigo, manjka. Tudi glede njene pravice užitka je v izpodbijanem sklepu navedeno oziroma razglašeno ter v zemljiško knjigo odrejen vpis, da gre za dosmrtno osebno brezplačno služnostno pravico užitka nepremičnin. Dosmrtno pomeni, da traja do njene smrti, zato ni jasno, kaj v tem pogledu pritožnica pogreša. Sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 2. 2020 v povezavi z izpodbijanim sklepom tako vsebuje vse podatke, ki se po določbah ZZK-1 vpisujejo v zemljiško knjigo.

V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.

V zemljiškoknjižnem postopku imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe (190. člen ZPP) in ugotavljati dobre vere kot predpostavke pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. Odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice je pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo.

Služnost v javno korist se personificira osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Tožnica kot služnostna zavezanka ni izkazala, da je preostala nepremičnina zanjo izgubila gospodarski pomen - ni namreč obrazložila uporabe pred ustanovitvijo služnosti in ni pojasnila, kako bi ustanovljena služnost, ki zajema le manjši del celotne nepremičnine, vplivala na izgubo gospodarskega pomena zanjo, zlasti ob upoštevanju, da je tožnica solastnica obravnavane nepremičnine v deležu, ki znaša manj kot 1/10 celotne površine nepremičnine.

Sodna odločba učinkuje proti F.J., ki očitno ni (več) lastnik, temveč je to P.J. Predlagateljica ne zatrjuje in izkazuje takega njegovega pravnega nasledstva, ki bi vpis omogočalo.

Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve, ne vplivata. Zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja.

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZZK-1 mora biti oseba, ki vpis dovoljuje, v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Drugi odstavek 32. člena ZZK-1 ureja položaj, ko je oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiški knjigi označena z rojstnimi podatki, v zemljiškoknjižnem dovolilu pa je označena z EMŠO številko. V tem primeru je, ne glede na to, da oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označena z enakimi podatki kot v zemljiški knjigi, z navedbo podatka o EMŠO te osebe, pogoju po prvem odstavku zadoščeno, saj je iz EMŠO številke mogoče razbrati tudi njen rojstni podatek.

Zemljiškoknjižno sodišče je pri vpisu po 86. in 88. členu ZZK-1 (pomotoma) navedlo nižji znesek zavarovane terjatve, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pomanjkljivost samo odpravilo.

Po določbi 16. člena ZZK-1 se ob vpisu hipoteke vpiše glavnica, obresti (dogovorjene) pa le, če gre za tek obresti pred zapadlostjo. V zakonu tudi ni podlage za vpis stroškov postopka kot stranske terjatve. Zaradi določne opredelitve pravice, kot izhaja iz sklepa o zavarovanju, je po četrtem odst. 14. člena ZZK-1 pravilno, da se vpiše glavnica, glede obresti oz. dospelosti pa navede „glej opis“ ter pod „dodatnim opisom“ navede, da je zastavna pravica (hipoteka) ustanovljena v zavarovanje upnikove denarne terjatve (glavnice) s pripadki, kot je to določno opisano v izreku sklepa o zavarovanju.

Vsebina vpisa stvarne služnosti mora vsebovati tudi natančen opis ravnanj, ki jih izvršuje lastnik gospodujočega zemljišča na služečem zemljišču oziroma ravnanj, ki se jih mora vzdržati lastnik služečega zemljišča.

Zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o zaznambi sklepa o izvršbi ter vknjižbi hipoteke (prvi odstavek 86. člena in 88. člen ZZK-1). Zaradi določne opredelitve pravice, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, je po četrtem odst. 14. člena ZZK-1 pravilno, da se vpiše glavnica, glede obresti oz. dospelosti pa navede „glej opis“ ter pod „dodatnim opisom“ navede, da je hipoteka ustanovljena v zavarovanje terjatve (glavnice) s pripadki, kot je to določno opisano v izreku sklepa o izvršbi, navedenem v zaznambi izvršbe pri tej hipoteki.