9. člen ZZK-1

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

Še en vpis predznambe ob že obstoječem ni dovoljen.

Ker zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin po podatkih Uredbe in Izvedbene uredbe ni uvrščen na evropski seznam oseb, kaznovanih v zvezi s sankcijami v povezavi z rusko invazijo na Ukrajino, proti njemu na njuni podlagi vpisa ni mogoče dovoliti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ, ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1). Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.

Tožnik pridobitve lastninske pravice na spornih kletnih prostorih ni izkazal ne na pravno poslovni podlagi ne na podlagi zakona s priposestvovanjem.

Vpis v zemljiško knjigo je dopusten samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga (v trenutku začetka postopka) vpisan kot lastnik ali imetnik druge knjižne pravice, na katero se vpis nanaša. Gre za načelo (knjižnega) pravnega prednika, ki je opredeljeno v 9. in dodatno konkretizirano v 150. členu ZZK-1.

V sklepu o dedovanju je med drugim odločeno, da se na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 9. 2014 (zaradi uveljavitve pravic nujnih dedičev) v zapuščino vrnejo darila, ki jih je zapustnik dal pritožniku, med drugim tudi nepremičnini, na kateri se nanaša ta zemljiškoknjižni postopek (do deleža 3/5). Posledično je bilo s sklepom o dedovanju v zvezi s kasnejšim popravnim sklepom pravnomočno odločeno tudi o dedovanju teh v zapuščino vrnjenih nepremičnin. Navedeni listini, ki predstavljata podlago za vpis, učinkujeta zoper pritožnika, četudi so nepremičnine, ki so vrnjene v zapuščino, formalno (še) v celoti vknjižene na pritožnikovo ime. Načelu pravnega prednika je zadoščeno.

Skladno z drugim odstavkom 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen ZPPLPS in pomeni izjemo od načela pravnega prednika, uzakonjenega v 7. členu ZZK-1,se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK-1 in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA.

Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja. Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD.

Vprašanje, ali je nasprotni udeleženec nepremičnino pridobil v dobri veri, ni predmet odločanja v zemljiškoknjižnem postopku. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne sme ugotavljati dejstev mimo listin, ki so po zakonu podlaga za vpis.

Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ. Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane ko

V zemljiškoknjižnem postopku imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe (190. člen ZPP) in ugotavljati dobre vere kot predpostavke pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. Odprava napak glede izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za pridobitev pravice je pridržana za pravdni postopek z ustrezno tožbo.

V drugem odstavku 9. člena Zakona o zemljiški knjigi je uzakonjeno načelo pravnega prednika, ki pravi, da so vpisi dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša.

V predmetni zadevi gre za zaznambo pravnega dejstva, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo. Dejstvo, da se inšpekcijska odločba, ki je podlaga predmetnemu vpisu, ne glasi na pritožnike oziroma njihovega pravnega prednika, ni ovira za predmetni vpis.

Gre za vpis po uradni dolžnosti na podlagi odločbe, ki dokazuje nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, pri čemer se prepoved zaradi nedovoljene gradnje po ZGO-1 nanaša na nepremičnino, ne pa imetnika pravic na nepremičnini. Čeprav se navedena odločba nanaša na ureditev po ZGO-1, velja enako tudi za ureditev po ZUN, ki je prav tako kot to sedaj določa ZGO-1 v 159. členu, v 76.č. členu določal, da se odločbo, s katero se izreče inšpekcijski ukrep, nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo v njej vsebovane odredbe in prepovedi.

Dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Kopru je v podobnih zadevah dajala prednost 9. členu ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni (le) proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice na katero se vpis nanaša. Vendar je ta sodna praksa presežena z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 245/2013 z dne 23.6.2014.

V konkretni zadevi je pravna prednica prvo toženca sklenila pogodbo o prodaji stanovanja z Občino Ljubljana - Bežigrad (MOL) kot lastnico in prodajalko na podlagi določil SZ, kar pomeni, da gre za situacijo, kot jo predvideva 6. člen ZPPLPS. Tožnica je tožbo vložila (zgolj) zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine - drugo toženko in zoper dolžnika iz izvršilnega postopka - prvo toženca, s tožbo pa bi morala biti kot enotni in nujni sospornik zajeta (tudi) Občina Ljubljana - Bežigrad oziroma MOL, ki je postala lastnica stanovanja po samem zakonu.

S pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni mogoče zaobiti enega od temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava – načela pravnega prednika.

Vknjižba (so)lastninske pravice v korist udeležencev ni pogoj za to, da bi se lahko opravil postopek delitve, če udeleženca svojo (so)lastninsko pravico dokazujeta z drugimi listinami.