VSRS Sklep II Ips 262/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo:

− primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992, sklenjen med tožnico in sedaj pokojnim A. A. (v nadaljevanju Sporazum), razveljavljen oziroma podrejeno razvezan;

− prvi podredni tožbeni zahtevek (a) za razveljavitev oziroma podrejeno razvezo Sporazuma, (b) za ugotovitev, da so določene nepremičnine skupna last tožnice in tožencev kot dedičev po pokojnem A. A., (c) za razdelitev skupne lastnine, tako da se na njej vzpostavi solastninski delež tožnice do 1/2 in solastninski delež vsakega od tožencev do 1/6, (d) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, primernega za vknjižbo navedenega tožničinega solastninskega deleža, ter (e) za izplačilo denarnih zneskov iz naslova delitve skupnega premoženja in za ugotovitev polovičnega deleža na določeni terjatvi tožencev do tretje osebe;

− drugi podredni tožbeni zahtevek za (a) izročitev opremljenega poslovnega prostora v izmeri najmanj 70 m² Ulici 3 v Ljubljani v last in posest, (b) za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na nepremičnini poslovnem prostoru – gostinskem lokalu v skupni izmeri 125,69 m², vpisanem v B listu z. k. vl. št. 604, parc. št. 3699 k. o. ..., na ime tožnice do 40/100, (c) za izročitev poslovnega prostora v izmeri 103,28 m² na Ulici 40 v Ljubljani, (d) za odpoved prve in druge toženke njunima solastninskima deležema na tem lokalu ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo solastninskega deleža v višini 28/100 v korist tretjega toženca, (e) za plačilo določenega denarnega zneska in za plačilo mesečnega zneska 511,29 EUR od vložitve tožbe do izpolnitve zahtevka pod (a).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Tožnica v dovoljeni reviziji uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njeni pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo temu vrne v novo sojenje, pri čemer naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, podredno pa, da razveljavi samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje temu. Sodišče ji je odreklo garancije poštenega sojenja, in to na docela vseh vsebinskih točkah in argumentih, tako pravne kot dejanske narave. Tožnica je bila glede svojih trditev in dokazov ter pravne argumentacije povsem preslišana. To še posebej velja za postopek na drugi stopnji sojenja, kjer njene argumentirane pritožbene navedbe po vsebini sploh niso bile presojene. Pravnomočna sodba glede skorajda vseh odločilnih materialnopravnih vprašanj odstopa od ustaljene sodne prakse, glede številnih točk pa so njeni razlogi tudi sami s seboj v nasprotju in nerazumljivi. Grobo je bilo poseženo v njeno pravico do izjave, do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP), v postopku na drugi stopnji pa tudi v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS in 13. člen EKČP). Sodna odločba je zaradi očitne napačnosti, neargumentiranosti in nerazumljivosti samovoljna in arbitrarna. Pravnomočna presoja, da je bila izpolnjena obveznost izročitve stanovanja na Ulici 1, Ljubljana, v last, je nezakonita tako z materialnopravnega kot s procesnega vidika. Nepreizkušeno ostaja, ali se je tožnica v letu 2000 izvensodno obrnila na investitorja (S. d. d.) za izročitev prodajne pogodbe med njim kot prodajalcem ter prednikom tožencev in prvo toženko kot kupcema z dne 29. 3. 1991; ali je ta izročitev zavrnil; ali je tožnica zoper investitorja in tožence vložila tožbo za pridobitev potrebnih zemljiškoknjižnih listin; ali so se v pravdi (ki je prekinjena) navedeni upirali takemu zahtevku in ali je tožnica v letu 2003 še izvensodno pozvala prvo toženko k izročitvi prodajne pogodbe z investitorjem. Tožnica je uveljavljala, da bi ji morali toženci kot dediči po pok. A. A. zagotoviti vknjižbo njene lastninske pravice na spornem stanovanju najkasneje v letu 2002, ko je bila na stavbi vzpostavljena etažna lastnina. To obveznost bi morali v skladu s Sporazumom izpolniti tako, da bi ob/po vzpostavitvi etažne lastnine bodisi sami vpisali tožnico v zemljiško knjigo bodisi tej izročili verigo (davčno potrjenih in notarsko overjenih) izvirnikov pogodb o prenosu lastninske pravice na spornem stanovanju, na podlagi katerih bi se sama tabularno vpisala. To verigo, poleg Sporazuma, ki ga tožnica ima, sestavljata še prodajna pogodba z investitorjem in pogodba o razdružitvi solastnine z dne 29. 12. 1991, sklenjena med prednikom tožencev in prvo toženko. Materialnopravno zmotno je stališče, da bi se moral prednik tožencev v Sporazumu izrecno zavezati k temu, da bi tožnici izročil verigo listin. Pri obveznosti izročitve spornega stanovanja v last tožnici je šlo za pravnoposlovni prenos lastninske pravice. Do učinkovitega prenosa lastninske pravice v takem primeru pride, ko pridobitelj doseže tabularni vpis, kar je veljalo tako v času sklenitve Sporazuma (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) kot po sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ; prim. 49. člen). Zato je obveznost slehernega odtujitelja, ki odtuji nepremičnino s pravnim poslom, da pridobitelju izroči zemljiškoknjižno listino, ki omogoča pridobitev lastninske pravice z vknjižbo v zemljiško knjigo. To izhaja iz same narave pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice in (izrecno) iz prvega odstavka 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 467. člena in 20. členom istega zakona. V primerih, ko gre za zadnjega v verigi večkratnega izvenknjižnega prenosa lastninske pravice je na strani zadnjega odtujitelja obveznost, da pridobitelju izroči celotno verigo izvirnikov zemljiškoknjižnih listin, tj. tudi glede predhodnih prenosov. Zgolj s tem je namreč dosežen cilj, da zadnji pridobitelj doseže tabularni vpis. To je ustaljeno pravilo zemljiškoknjižnega prava in je veljalo tako v času sklenitve Sporazuma kot velja danes.² Opisana obveznost odtujitelja v sodni praksi ni sporna.³ Edina pogodbena modaliteta te obveznosti, ki izhaja iz Sporazuma, je bila možnost pravnega prednika tožencev oziroma po njem tožencev, da tožnico ob vzpostavitvi etažne lastnine sami vpišejo v zemljiško knjigo, česar niso storili. Tudi presoja pritožbenega sodišča, da je po smrti A. A. „jasno“, da dogovorjene obveznosti ni več mogoče realizirati na način, da bi toženci sami tabularno vpisali tožnico ali tej omogočili tabularni vpis, je materialnopravno zmotna. Po določbah 359. člena ZOR in 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pogodbena razmerja in tako tudi pogodbene obveznosti, katerih predmet je prenos nepremičnega premoženja, s smrtjo odtujitelja ne ugasnejo, temveč preidejo na dediče umrlega pogodbenika kot solidarne dolžnike. To v sodni praksi ni sporno, niti glede obveznosti stvarnopravne tradicije nepremičnine, ki jo je zapustnik pravnoposlovno odtujil za časa življenja.⁴ Zakaj naj bi bilo v konkretnem primeru drugače, pritožbeno sodišče ni pojasnilo, tožnica pa (ne pravnih ne dejanskih) razlogov za to tudi ne more doumeti. Tožnica nadalje meni, da so vprašanja, ali, kdaj in zakaj so pravni predniki tožencev ali toženci prenehali imeti manjkajoče listine, materialnopravno irelevantna za njene zahtevke. Odločilno je le, ali so ji te listine izročili oziroma ji na drug način zagotovili pogoje za vknjižbo. Implicitno stališče sodišča druge stopnje, da izguba ali uničenje zemljiškoknjižnih listin v času, ko so še v sferi odtujitelja, pomeni prenehanje pravice pridobitelja, da mu odtujitelj zagotovi tabularni vpis, je materialnopravno zmotno, v nasprotju s pravilom o prehodu nevarnosti po prvem odstavku 456. člena ZOR. Četudi navedeno ne bi držalo, je materialnopravno zmotno smiselno stališče istega sodišča, češ da je v tej pravdi na tožnici dokazno breme za dejstvo, da imajo manjkajoče listine toženci. Na strani tožencev, ki v tej pravdi ugovarjajo izpolnitev, je materialno dokazno breme, da dokažejo, da je bila ta obveznost izpolnjena. Podana je zmotna uporaba materialnega prava. Četudi bi šteli, da gre za tožničino materialno dokazno breme, je pravnomočni zaključek o njegovi neizpolnitvi nezakonit. Tožnica je v pritožbi podrobno grajala ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da toženci nimajo spornih listin, in opozarjala na procesno gradivo, ki izkazuje, da ima manjkajoče zemljiškoknjižne listine (vsaj) prva toženka kot ena od dedičev in solidarnih dolžnikov. Na te svoje pritožbene očitke je tožnica prejela le pavšalni odgovor sodišča druge stopnje, češ da „očitno“ ni bila uspešna pri dokazovanju svoje trditve, da imajo manjkajoče listine toženci. Kršena je bila tožničina pravica do izjave (absolutna bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na obeh stopnjah sojenja, na drugi stopnji pa tudi kršitev iz prvega odstavka istega člena). Prav tako je nezakonita, in to z materialnopravnega in procesnega vidika, pravnomočna presoja, da naj bi domnevna možnost amortizacije tožence razbremenila obveznosti, da tožnici zagotovijo tabularni vpis. Revidentka nadalje kot z materialnopravnega in procesnega vidika nezakonito izpodbija tudi pravnomočno odločitev, da naj bi bila izpolnjena obveznost izročitve poslovnega prostora v last. Tožnica je v pritožbi izrecno grajala prvostopenjsko presojo, da naj bi pok. A. A. to svojo obveznost izpolnil z domnevno izročitvijo ključev in posredovanjem Dodatka k Sporazumu. Bistvo izpolnitve pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini ni v izročitvi ključev, ki lahko pomeni kvečjemu posestno izročitev, ampak v stvarnopravni tradiciji, ki se opravi z izročitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine. Navedeno v sodni praksi ni sporno.⁵ Tožnica ponavlja svoje materialnopravno stališče, da je z zavrnitvijo sklenitve Dodatka zašla le v upniško zamudo (325. člen ZOR), ki jo je po dokončnem pravnomočnem končanju pravde II P 301/1996 v juniju 2003 prekinila, ko je tožence pozvala k izpolnitvi. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno presodili, da je zaradi tožničine upniške zamude obveznost prednika tožencev oziroma tožencev kar prenehala. Med v 326. členu ZOR predpisanimi pravnimi posledicami upniške zamude prenehanje obveznosti ni določeno, zato ta kljub upniški zamudi ostaja neizpolnjena, kar je nesporno tako v pravni doktrini kot sodni praksi. Pri tem je nepomembno, iz kakšnih razlogov je upnikova zamuda nastala. Zmotna je tudi smiselna materialnopravna presoja, da tožničina upniška zamuda v juniju 2003, ko je tožence pozvala k izpolnitvi, ni prenehala zaradi njenega predhodnega odklanjanja izpolnitve. Skladno z ustaljeno sodno prakso upniška zamuda preneha, če in ko upnik dolžnika naknadno pozove k izpolnitvi.⁶ Tožnica poudarja, da v tej pravdi uveljavlja zahtevek za ugotovitev že v letu 2003 nastalega dejstva razveze pogodbe (Sporazuma), na katerega tabularni vpis, ki ga je v letu 2009 dosegla prva toženka, ne more vplivati. V sodbi pritožbenega sodišča je glede tega podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so njeni razlogi sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče namreč v 16. točki najprej smiselno pritrdi tem tožničinim navedbam, nato pa v nadaljevanju novi tabularni vpis navede kot enega od argumentov, zakaj naj bi bila zavrnitev zahtevka utemeljena. Poleg tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvenega protiugovora tožnice, da ta tabularni vpis ni veljaven, saj temelji na zlorabi instituta amortizacije na način, da je bila rekonstruirana listina, ki nikoli ni obstajala. Kršena je bila tožničina pravica do izjave. Prav tako ostajajo nerazjasnjena relevantna vprašanja glede tega, ali je bila izpolnjena obveznost izročitve lokala v posest. Kot je tožnica opozarjala v pritožbi, ni jasno, ali je sodišče ugotovilo, da je prednik tožencev poslovni prostor izročil v posest tožnici na podlagi Sporazuma in ustnega dogovora o nadomestni izpolnitvi ali ga je izročil tožencu na podlagi najemne pogodbe. Navedena pomanjkljivost na drugi stopnji sojenja ni bila odpravljena, ampak le še zaostrena. Pritožbeno sodišče najprej govori o tem, da naj bi prednik tožencev tožnici (le) ponudil nadomestni poslovni prostor (z izročitvijo ključev?), nato pa implicitno, da toženec posesti poslovnega prostora ni izvrševal samo v svojem imenu in za svoj račun (ampak očitno v imenu in za račun tožnice?). Podana je procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči nižjih stopenj se (vsebinsko) nista opredelili do tožničinih trditev in dokaznega gradiva o tem, da je prednik tožencev po tožničini zavrnitvi podpisa Dodatka poslovni prostor izročil v posest tožencu, ki je odtlej sam za svoj račun in v svojem imenu tega adaptiral, opremil in v njem opravljal poslovno dejavnost. Prav tako se pravnomočna sodba ne opredeli do obširnega procesnega gradiva o tem, da sporni poslovni prostor oddajajo v najem vsi trije toženci (in ne le tretji toženec). V izpodbijani sodbi tudi ni mogoče najti jasno zapisane ugotovitve, ali je šlo pri izročitvi ključev v jeseni 1992 za dokončno izročitev poslovnega prostora v posest tožnici ali za začasno izročitev zaradi ogleda. Iz teh razlogov sta podani absolutni bistveni procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z izpolnjevanjem obveznosti dopustitve rabe vikenda na Š. se sodišče druge stopnje do pritožbene graje domnevno ugotovljene „ekskluzivne“ rabe in neizročitve ključev toženkama ni opredelilo, temveč je kot zadostni razlog za zavrnitev (pri)tožbe navedlo, da toženki z obstoječimi pravdami doslej tožnici (še) nista preprečili in onemogočili, da uporablja vikend. Ne more biti sporno, da dolžnik dopustitve kot negativne obveznosti ne krši samo s tem, ko upniku fizično prepreči dejanje, ki ga je dolžan dopuščati, ampak tudi s tem, da mu izvrševanje tega s svojimi izjavami izrecno prepoveduje in odreka. Drugačna presoja je v nasprotju s prvim odstavkom 46. člena ZOR in prvim odstavkom 124. člena istega zakona. Argumentiranega stališča o tem materialnopravnem naziranju, ki ga ponuja ves čas postopka, tožnica v obrazložitvi sodišč nižjih stopenj ne more razbrati, s čimer je kršena tudi njena pravica do izjave. Poleg tega se sodišči nista opredelili do njenih trditev in dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnica vselej in vsakomur na strani A.-evih, ki je to od nje zahteval, dala ključe vikenda na Š. Revidentka na koncu posebej pojasnjuje, da se pritožbeno sodišče niti z besedo ni opredelilo do njenih argumentiranih pritožbenih navedb, s katerimi je grajala odločilni argument sodbe sodišča prve stopnje, tj. njegove zaključke o tožničini domnevni zlorabi pravic, njeni procesni zaroti s prvim tožencem in dobrih namenih toženk. Podana je relativna procesna kršitev prvega odstavka 360. člena ZPP.

4Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Prva in druga toženka sta nanjo odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.⁷ Ustavno sodišče RS v svojih odločbah pogosto poudarja zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč.⁸ Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka.⁹ Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.¹⁰ Pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve se ne nanašata le na dejanske navedbe, temveč tudi na pravno opredelitev spora. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na nosilna pravna naziranja stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna.¹¹ Pri tem je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, vendar samo, če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju sodišč nižjih stopenj in če je moč že iz njihovih sodb razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče. V primeru pa, ko instančno sodišče sicer potrdi odločitev sodišč nižjih stopenj, vendar svojo odločitev utemelji na drugačnem pravnem stališču, oziroma v primeru, ko jo sicer utemelji na stališču, s katerim je deloma utemeljena tudi sodba sodišča nižje stopnje, vendar iz te sodbe posebni razlogi za takšno stališče tudi ne izhajajo, vsebina obveznosti do obrazložitve za instančno sodišče ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča nižje stopnje.¹² Glede na revizijske navedbe velja pojasniti, da je obrazloženost odločb instančnih sodišč mogoče povezovati le z zahtevami 22. člena Ustave RS, ne pa (tudi) njenega 25. člena.¹³

Glede izročitve stanovanja na Ulici 1 v Ljubljani

7Tožnica je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila ta obveznost izpolnjena, in razloge zanjo obširno grajala: nejasnost, kaj naj bi sploh bilo ustrezno izpolnitveno ravnanje glede obveznosti iz II. točke Sporazuma; neizpolnjenost te obveznosti zaradi nezagotovitve vknjižbe tožničine lastninske pravice po vzpostavitvi etažne lastnine leta 2002; zgrešenost stališča, da bi se moral prednik tožencev izrecno zavezati k izročitvi verige pogodb glede predhodnih prenosov; nedopustnost in zmotnost sklicevanja na tožničine domnevne alternativne možnosti za dosego vknjižbe. Po presoji Vrhovnega sodišča se višje sodišče do teh pritožbenih navedb in naziranj, argumentiranih s sklicevanjem na stališča v pravni literaturi in sodni praksi, ni opredelilo ustrezno. Iz njegove sodbe (kljub izrecnim pritožbenim opozorilom še vedno) ne izhaja jasno, kaj naj bi sploh bilo ustrezno izpolnitveno ravnanje glede obveznosti iz II. točke Sporazuma, kdaj naj bi ta zapadla in nadalje, ali je (bila) izpolnitev izvršena ali ne. Višje sodišče zapiše, da bi moral pravni prednik tožencev tožnici omogočiti vknjižbo šele ob vzpostavitvi etažne lastnine, in sicer ne le z izročitvijo izvirnikov listin (prodajne pogodbe z dne 29. 3. 1991, sklenjene z investitorjem /S., d. d./, in pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 29. 12. 1991, sklenjene s prvo toženko), ampak z izdajo novega ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, pri čemer naj bi bilo po njegovi smrti jasno, da na tak način dogovorjene pogodbene obveznosti ni mogoče realizirati. Ni jasno, ali višje sodišče meni, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve, če to drži, ali je ta krivdna ali nekrivdna (prim. 137. in 138. člen ZOR), ter kaj naj bi to pomenilo v okoliščinah konkretnega primera.¹⁴ Sodišče druge stopnje je sicer soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje,¹⁵ vendar je svoje stališče o neutemeljenosti (pri)tožničinih navedb utemeljilo z nekaterimi drug(ačn)imi razlogi, kar je terjalo, da jih podrobneje utemelji z ustreznimi razlagalnimi argumenti, in na ta način ovrže pritožničine pomisleke o samovoljnosti izpodbijane odločitve. Ker ni postopalo na ta način, je opustilo svojo obveznost do ustrezne opredelitve in kršilo revidentkino pravico do izjavljanja (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

8V Sporazumu (II. točka) se je pravni prednik tožencev zavezal tožnici na račun skupnega premoženja izročiti štirisobno stanovanje na Ulici 1 v Ljubljani z izrecnim dovoljenjem, da se po vknjižbi etažne lastnine glede stanovanja vknjiži kot lastnica, posest in užitek pa nastopi z dnem podpisa Sporazuma. Za začetek učinkovanja te obveznosti ni bil določen noben odložni pogoj ali rok. Katero je tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet te obveznosti, in (ne)pravilnost njegove izvršitve, je zato treba presoditi glede na pravni in dejanski položaj v času sklenitve Sporazuma in takrat veljavnih predpisov (in ne morda glede na položaj v letu 2002 – vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo ali 2003 – tožničina izjava o razdrtju Sporazuma, sprejem ZZK-1). Tožnica ima sicer prav, da je obligacijski (zavezovalni) pravni posel, katerega predmet je prenos lastninske pravice, izpolnjen z izvršitvijo ustreznega stvarnopravnega razpolagalnega pravnega posla. Pri nadaljnji izpeljavi svojih stališč pa revidentka ne upošteva, da je šlo v konkretnem primeru v času, ki je (lahko) edini relevanten za presojo (ne)pravilnosti izpolnitve te (nepogojne, neodložene) obveznosti iz Sporazuma, za v zemljiški knjigi nevpisano stanovanje oziroma za še ne vzpostavljeno etažno lastnino. Pred uveljavitvijo SPZ je namreč etažna lastnina lahko (dejansko) nastala¹⁶ in obstajala kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način, kot to sedaj zahteva SPZ. Pogosti so bili primeri, ko je bila etažna lastnina dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno (predvsem zaradi neobstoja pravne podlage, ki bi omogočila vpis v zemljiško knjigo, in ker niso bili določeni deleži), čemur ne le da ni sledila zemljiškoknjižna izvedba oziroma nastavitev knjige „E“¹⁷, temveč povsod ni sledil niti ustrezen vpis investitorjeve pravice uporabe v zemljiški knjigi. Pravni promet s stanovanji pa je ne glede na povsem neurejeno zemljiškoknjižno stanje potekal v bistvu brez zadržkov.¹⁸ V tistem obdobju je bil zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine pravica etažnih lastnikov, torej fakultativna možnost, in ne obvezen konstitutivni pogoj za njen nastanek.¹⁹ Če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker nepremičnina v njo še ni bila vpisana, je za prenos lastninske pravice potrebno zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa (tudi) vpis v zemljiško knjigo.²⁰ Drugačno revizijsko stališče (da je bil tudi v tem primeru za učinkovit prenos lastninske pravice potreben tabularni vpis) je neutemeljeno. Nadalje je bistveno, da v taka zatečena razmerja SPZ ni posegel – obstoječe etažne lastnine ni ukinil,²¹ temveč je – prav nasprotno – zapovedal, da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih razmerij etažne lastnine (prim. 270. člen).²² Posebej je treba poudariti, da (je) opisano razmerje t. i. dejanske etažne lastnine po ustaljeni sodni praksi uživa(lo) sodno varstvo.²³

9Vrhovno sodišče poudarja, da je odtujitelj v primeru nevpisane nepremičnine (posameznega dela zgradbe oziroma stavbe) moral za učinkovit prenos lastninske pravice storiti vse, kar je glede tega v tistem trenutku lahko: če je šlo za večkratne zaporedne prenose lastninske pravice je moral glede vsakega vmesnega prenosa izročiti listino, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice na taki nepremičnini, in sicer ne glede na to, ali je bila izročitev teh listin izrecno dogovorjena ali ne.²⁴ Le takšna izpolnitev je namreč pridobitelju ob vpisu nepremičnine (etažne lastnine) v zemljiško knjigo zagotavljala vknjižbo njegove lastninske pravice.²⁵ Glede na obrazloženo je jasno, da je bila (nepogojna, neodložena) obveznost izročitve stanovanja na Ulici 1 v Ljubljani v last veljavno izpolnjena, če je njen dolžnik (pravni prednik tožencev) 6. 1. 1992 storil vse, kar je za prenos lastninske pravice na spornem stanovanju takrat lahko: če je tožnici izročil verigo ustrezno overjenih pogodb glede predhodnih prenosov lastninske pravice (prodajno pogodbo z dne 29. 3. 1991, sklenjeno z investitorjem, in pogodbo o razdružitvi solastnine z dne 29. 12. 1991, sklenjeno s prvo toženko) ter izdal ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.²⁶ Če je bil Sporazum v tem delu (II. točki) takrat izpolnjen, ni mogel naknadno postati neizpolnjen. Revidentka ima prav, da je (bilo) trditveno in dokazno breme, da je (bil) Sporazum (v tem delu) pravilno izpolnjen, na tožencih,²⁷ opozoriti pa velja na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v prvem sojenju v zadevi, tj. da lahko upnik poda učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe le do izteka zastaralnega roka za izpolnitveni zahtevek.

Glede izročitve opremljenega poslovnega prostora v last in posest

10Vrhovno sodišče pritrjuje revidentki, da obrazložitev sodišča druge stopnje tudi v tem delu ne zadosti zahtevam, ki zanj izhajajo iz 22. člena Ustave RS, kar pomeni absolutno bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče namreč – upoštevajoč tožničino veliko procesno aktivnost, ki nikakor ni (bila) nebistvena ali nesmiselna – ni z zadostno jasnostjo in razločnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev in ni prepričljivo argumentiralo svojih od (pri)tožnice drugačnih pravnih stališč. Poudariti je treba, da je tožnica (tudi) v pritožbi opozarjala, da je bistvo izpolnitve pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini v stvarnopravni tradiciji, ki se opravi z izročitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine, pri čemer sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da tožnica v relevantnem času za presojo pravne (ne)učinkovitosti njene izjave o razdrtju Sporazuma (15. 10. 2003) glede deleža 40/100 na nepremičnini – poslovnem prostoru na Ulici 40 v Ljubljani (B.)²⁸ ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Kljub temu brez argumentov proti navedenemu pritožničinemu stališču višje sodišče zaključi, da je obveznost iz IV. točke Sporazuma „v bistvenem delu“ izpolnjena. Nadalje izpodbijana sodba ne vsebuje določnega in konkretnega odgovora na vprašanje, zakaj pritožničina naziranja o nastopu upniške zamude in njeni prekinitvi niso utemeljena. Sodišče druge stopnje tudi zapiše, da je „neživljenjska in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava (načelom vestnosti in poštenja, načelom prepovedi zlorabe pravic) zahteva tožnice, da je kljub ugotovljenim okoliščinam upravičena uveljaviti razvezno upravičenje oziroma razveljaviti in razdreti Sporazum“. Nejasno je že to, ali je za pritožbeno sodišče sporna sama izvensodna razvezna izjava (uveljavitev oblikovalne pravice) ali zahteva za njeno sodno varstvo, pri čemer velja pripomniti, da gre pri tem (zgolj) za ugotovitveni zahtevek. Prav tako revidentka utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje v 16. točki obrazložitve najprej pritrdi njenim navedbam, da zemljiškoknjižni vpis iz leta 2009 ne vpliva na njeno možnost uveljaviti razvezno upravičenje v letu 2003, nato pa v nadaljevanju te točke novi tabularni vpis navede kot enega od argumentov, zakaj naj bi bil očitek o neizpolnitvi tega dela Sporazuma neutemeljen. To vnaša v sodbo sodišča druge stopnje še dodatno nejasnost in pušča revidentko v upravičenem dvomu, ali so bile njene pritožbene navedbe obravnavane s potrebno skrbnostjo. Višje sodišče je v tem delu spremenilo jasen (pravni) sklep sodišča prve stopnje, da je Sporazum (tudi) v IV. točki izpolnjen v celoti²⁹ (ne le „v bistvenem delu“), zato mu je že ta okoliščina sama po sebi narekovala dolžnost izčrpnejše in razločnejše obrazložitve tega dela odločitve. Poleg tega sodišče prve stopnje enkrat zapiše, da je tožnica prevzela 40/100 tega lokala (pro forma pa tretji toženec 100%, sklicujoč se na najemno pogodbo),³⁰ drugič pa, da tožnica uporablja stanovanje v celoti kot svoje, tretji toženec lokal B., oba skupaj pa vikend na Š.,³¹ kar je kontradiktorno. Tožnica je na to v pritožbi opozorila, sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem zapiše zgolj, da naj ne bi držala pritožbena navedba, da tretji toženec posest lokala izvršuje zgolj in samo v svojem imenu, in da naj bi to trditev argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje.³² Vrhovno sodišče opozarja, da teh argumentov v sodbi sodišča prve stopnje ni (razen že omenjene kontradiktornosti), zato bi se moralo višje sodišče do pritožbenih navedb o tem, da Sporazum v tem delu ni izpolnjen, podprtih s sklicevanjem na obširno procesno gradivo, ki tudi z vidika njegovih materialnopravnih izhodišč ni (bilo) nepomembno,³³ opredeliti precej bolj izčrpno in natančno.

11Posebej je treba poudariti, da višje sodišče kot nosilni razlog svoje odločitve v tem delu navaja „zelo očitno skupno delovanje tožnice in tretjega toženca, usmerjeno v cilj, da ne bi postala zemljiškoknjižna solastnica lokala in da na njem ne bi pridobila posesti“. Pri tem se sicer sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, vendar je ta prav v tem delu precej nekonkretizirana, brez utemeljitve, kako in zakaj naj bi neverodostojnost tretjega toženca vplivala na oceno tožničinih ravnanj, kako naj bi bila ravnanja tožnice in tretjega toženca sploh usklajena, kako so lahko ravnanja tožnice oziroma tretjega toženca iz let 1993, 2006 in 2009 pomembna za presojo pravne (ne)učinkovitosti izjave o razdrtju Sporazuma z dne 15. 10. 2003, ter zlasti brez vzročnoposledične izpeljave, kako točno naj bi z njimi preprečevala izpolnitev Sporazuma,³⁴ v čem naj bi bila podana zloraba pravice v konkretni pravdi³⁵. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentki, da je v postopku na prvi stopnji prav v tej smeri podala obširne in konkretne trditve o nasprotnih pravno in dokazno pomembnih dejstvih ter te podprla s številnimi listinskimi dokazi, pri čemer je vztrajno argumentirano ponavljala, da ima tretji toženec svoje (premoženjske) interese, ki se ne pokrivajo v celoti niti z interesi obeh toženk³⁶ niti z njenimi. V pritožbi je s sklicevanjem na to svoje procesno gradivo izpodbijala zaključke sodišča prve stopnje o njeni zlorabi pravic, njeni procesni zaroti s prvim tožencem in dobrih namenih toženk, kar je terjalo izčrpnejšo obrazložitev sodišča druge stopnje, kot je ta, da ima izpodbijana sodba o tem zadostne in razumne razloge. Gre za ravnanje, ki je tožnico prizadelo v enakem varstvu pravic oziroma ki je nedopustno favoriziralo tožence glede njihovega trditvenega in dokaznega bremena (prim. 22. člen Ustave RS).

12Pripomniti velja, da zakon kot posledice upniške zamude res ne določa prenehanja obveznosti, prav tako drži, da je irelevantno, ali je imel upnik za odklonitev sprejema izpolnitve oziroma za neizpolnitev svoje sodelovalne dolžnosti utemeljene razloge. Upnik lahko svojo zamudo prekine s pozivom k izpolnitvi oziroma izrazom pripravljenosti izpolniti svojo sodelovalno dolžnost, vendar le, če terjatev (med tem) ni zastarala, kar je eden od glavnih (materialnopravnih) ugovorov tožencev. Na drugi strani tožnica glede obveznosti iz IV. točke Sporazuma ves čas zastopa stališče, da so toženci to v pravdi, ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekla pod. opr. št. II P 301/96, pripoznali in s tem pretrgali njeno zastaranje.

Glede uporabe vikenda na Š. po letu 2000

13Tožnica trdi in dokazuje, da toženki z ravnanji (tožbama) po letu 2000 od nje zahtevata izročitev vikenda v popolno (so)posest vseh treh tožencev in plačilo uporabnine, pri čemer naj bi zahtevka utemeljevali s pomanjkanjem pravnega naslova za njeno uporabo. Odločitev sodišča prve stopnje, da kršitev obveznosti iz VI. točke Sporazuma ni podana, ker tožnica ekskluzivno sama oziroma skupaj s tretjim tožencem že od leta 1986 uporablja vikend celo leto, toženkama pa uporabo preprečuje, je tožnica v pritožbi izpodbijala z vidika tako zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi zmotne uporabe materialnega prava. Precej podrobno je izpodbijala dejanske ugotovitve o njeni ekskluzivni celoletni rabi spornega vikenda in njenem preprečevanju uporabe toženkama s sklicevanjem na svoje trditve o drugačnih dokazno pomembnih dejstvih, pri čemer je vztrajala pri svojem materialnopravnem stališču, da za kršitev obveznosti dopustitve uporabe zadostuje sodno uveljavljanje zahtevka za njeno prenehanje. Sodišče druge stopnje je pri zavrnitvi pritožbene graje prvostopenjske odločitve o tem, da toženci obveznosti iz VI. točke Sporazuma ne kršijo, zgolj povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje, in pojasnilo, da toženki s tožbo za popolno prepustitev posesti vikenda in plačilo uporabnine tožnici dogovorjene uporabe vikenda doslej nista preprečili oziroma onemogočili. Dodati je treba, da s strani tožnice načeto (materialno)pravno vprašanje ni preprosto in v sodni praksi ni posebej obdelano. Vrhovno sodišče poudarja, da je treba dolžnost sodišča do opredelitve razumeti na zrcalen način – kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Obstaja torej kot odgovor na strankino aktivnost; na razloge se odgovarja z razlogi.³⁷ Pritrditi je treba tožnici, da višje sodišče tej zahtevi v konkretnem primeru v tem delu ni zadostilo, zato je podana absolutna bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Dodati velja, da gre pri obveznosti iz VI. točke Sporazuma za dopustitev kot pasivno izpolnitveno ravnanje (negativno obveznost), pri katerem mora dolžnik trpeti določene posege v njegovo pravno sfero. Taka obveznost je pravilno izpolnjena (izpolnjevana), če dolžnik ostane pasiven. Kršena je, če dolžnik stori (aktivno) dejanje, s katerim prepreči oziroma ovira poseg (ravnanje) upnika v njegovo sfero, glede katerega se je zavezal, da ga bo dopuščal.³⁸ Po presoji Vrhovnega sodišča bi bilo mogoče (vsaj) tožbo za izročitev nepremičnine v izključno (so)posest toženk oziroma tožencev opredeliti kot kršitev obravnavane dopustitvene obveznosti. Tudi če tožnica res „ekskluzivno“ sama oziroma skupaj s tretjim tožencem uporablja vikend, tožba, ki ji uporabo odreka v celoti, lahko pomeni kršenje obveznosti dopustitve v Sporazumu dogovorjene uporabe (14 dni v sezoni in 14 dni izven sezone). Pomembna za tovrstno presojo je zato natančna ugotovitev vsebine tožbe in – glede na to, da je treba za odločitev v obravnavani zadevi presoditi pravno (ne)učinkovitost tožničine izjave o razdrtju pogodbe z dne 15. 10. 2003 – zlasti datum njene vložitve.

Sklepno

15Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zaradi opisanih procesnih kršitev, storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje, treba razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o primarnem in o prvem podrednem zahtevku, posledično pa tudi glede odločitve o drugem podrednem zahtevku.³⁹ Glede na to je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Poleg tega Vrhovno sodišče ocenjuje, da je mogoče zaradi nekaterih zmotnih materialnopravnih izhodišč nepopolno ugotovljeno dejansko stanje dopolniti z razpisom obravnave pred sodiščem druge stopnje (prim. prvo in drugo alinejo tretjega odstavka 347. člena ZPP in 355. člen istega zakona). Gre namreč za dejstva, na katerih pravno (oziroma dokazno) pomembnost je Vrhovno sodišče opozorilo že v svoji prvi odločbi in sta jih pravdni stranki pravočasno zatrjevali, sodišče prve stopnje pa je izvedlo vse predlagane dokaze. Podrobnejši napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ta se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – OZ.
² Prim. paragraf 22 Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, drugi odstavek 17. člena prej veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) in drugi odstavek 150. člena sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).
³ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 150/1998, II Ips 705/2006, II Ips 367/2008 in II Ips 909/2008.
⁴ Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 385/2009 in II Ips 113/2010.
⁵ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 256/2014, II Ips 196/2010, II Ips 484/2005 in II Ips 150/1998.
⁶ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 443/1995, enako stališče Vrhovnega sodišča SRS z dne 10. 6. 1987, GV 37/87, str. 52.
⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001.
⁸ Prim. odločbe Up-195/00 z dne 15. 11. 2001, Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 in Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 idr.
⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-147/09 z dne 23. 9. 2010; prim. tudi Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 282.
¹⁰ Ustavno sodišče RS v novejši ustavnosodni presoji poudarja tudi, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavljajo 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP (prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 in Up-162/09 z dne 16. 12. 2010). Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samem po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011). Tem izhodiščem je treba pridružiti še tista, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (zlasti iz sodb Hirvisaari proti Finski, Salov proti Ukrajini in Dulaurans proti Franciji). Njihov skupni imenovalec je sporočilo, da obrazložitev odločbe (pritožbenega) sodišča stranki ne sme povzročati občutkov nejasnosti in zadrege.
¹¹ Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 in Up-399/05 z dne 15. 5. 2008. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.
¹² Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009.
¹³ Prim. Galič, A., nav. delo, str. 401 in 402.
¹⁴ Pri tem velja opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča, da morebitna sprememba lastninskega položaja ne povzroči niti prenehanja obveznosti (stvarne legitimacije) dolžnika iz pogodbe o prenosu lastninske pravice (ne gre za naknadno nemožnost spolnitve) niti nastanka obveznosti (pridobitve stvarne legitimacije) osebe, ki ima ali je naknadno pridobila lastninsko pravico na stvari, ki je predmet pogodbe (prim. sklep II Ips 115/2013 z dne 9. 10. 2014).
¹⁵ To je sklenilo, da je pravni prednik tožencev to obveznost izpolnil, saj je tožnici izročil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Prodajne pogodbe z dne 29. 3. 1991, sklenjene z investitorjem (S., d. d.), in pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 29. 12. 1991, sklenjene s prvo toženko, naj prednik tožencev tožnici ne bi bil dolžan izročiti, saj se k temu s Sporazumom ni zavezal. Tožnica naj bi imela več različnih možnosti, da bi dosegla vknjižbo svoje lastninske pravice na spornem stanovanju, vendar jih ni izkoristila.
¹⁶ Do tega je lahko prišlo vsaj na dva načina. Prvič tako, da so dotedanji solastniki s pogodbo ali sodišče v nepravdnem postopku spremenili solastninske deleže v etažno lastnino. Drugič pa tako, da je dotedanji izključni lastnik cele stavbe to odsvojil po posameznih delih. Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 334/1993 z dne 17. 3. 1994.
¹⁷ Prim. 27. člen Zakona o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS) in nasl.
¹⁸ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009; prim. tudi Juhart, M., Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 35.
¹⁹ Prim. 25. člen ZPDS in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/1995 z dne 26. 3. 1997.
²⁰ V takem primeru nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ni mogla (ne more) biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena ZZK-1, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva – prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2010 z dne 28. 11. 2013.
²¹ Stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, so ostale v veljavi tudi po uveljavitvi SPZ z vsebino, kot jo določa ta zakon (prim. prvi odstavek njegovega 266. člena).
²² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013.
²³ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/1999 z dne 23. 6. 1999, II Ips 304/2005 z dne 12. 7. 2007, II Ips 83/2009 z dne 13. 9. 2012 idr.
²⁴ Pripomniti velja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 705/2006 z dne 12. 2. 2009, na katero se v podkrepitev svojega stališča o takšni odtujiteljevi obveznosti sklicuje revidentka, izhaja, da je bila v tistem primeru v pogodbi izročitev verige pogodb izrecno dogovorjena, tj. drugače kot v konkretni zadevi.
²⁵ Prim. takrat veljavno pravno pravilo paragrafa 22 Zakona o zemljiških knjigah, drugi odstavek 17. člena ZZK in drugi odstavek 150. člena sedaj veljavnega ZZK-1.
²⁶ Takrat veljavna pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah so vsebino razpolagalnega pravnega posla, potrebnega za pridobitev stvarne pravice na nepremičnini, izrecno določala – prim. točko b prvega odstavka paragrafa 39 v zvezi z drugim odstavkom istega paragrafa in prvim odstavkom paragrafa 36.
²⁷ Prim. Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 344.
²⁸ Izročitev tega v last in posest tožnici tako sodišči nižjih stopenj kot pravdni stranki štejejo za ustrezno (nadomestno) izpolnitev obveznosti iz IV. točke Sporazuma.
²⁹ Gl. zlasti tretji odstavek na 58. strani njegove sodbe; prim. tudi tretji in četrti odstavek na 39. strani njegove sodbe.
³⁰ Gl. četrti odstavek na 39. strani njegove sodbe.
³¹ Gl. drugi odstavek na str. 41 njegove sodbe.
³² Gl. 16. točko obrazložitve njegove sodbe (prvi odstavek na str. 13).
³³ Najemna pogodba pravnega prednika tožencev s tretjim tožencem z dne 14. 4. 1993, nadaljnja oddaja v (pod)najem s strani tretjega toženca s pogodbo z dne 19. 9. 2002, naknadna odobritev tega s strani toženk, zapisniki inšpekcijskih služb, obrtno dovoljenje, vsebina sodnih spisov v zvezi z vzporednimi postopki; separatni dogovor toženk z najemnikom z dne 31. 12. 2004, pravda toženk zoper najemnika zaradi neplačila najemnine idr.
³⁴ Npr. kako naj bi sklenitev (pod)najemne pogodbe, ki naj bi bila zelo ugodna za najemnika – tretjo osebo, izkaz tega, da tožnico in tretjega toženca vodi isti interes; kako naj bi tožnica in tretji toženec z usklajenim ravnanjem v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe preprečevala izpolnitev IV. točke Sporazuma (vsaj glede izročitve poslovnega prostora v last).
³⁵ Sodišče prve stopnje izrecno utemeljuje, da naj bi zlorabo pravice pomenilo postopanje tožnice v drugi pravdi, tj. tisti, ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekla pod. opr. št. II P 301/96 (prim. prvi odstavek na 41. strani njegove sodbe). Tudi sicer se sodišče prve stopnje skoraj izključno ukvarja s procesnimi dejanji tožnice, pravnega prednika tožencev in tretjega toženca v tisti pravdi.
³⁶ Dodati velja, da so dediči solidarni dolžniki zapustnikovih dolgov (tretji odstavek 142. člena ZD) in da do delitve dediščine upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bil upravitelj dediščine (prim. prvi in drugi odstavek 145. člena ZD) vsaj glede poslovnega prostora na Ulici 40 v Ljubljani tretji toženec, ki je tako v tem obsegu (tudi) pooblaščenec obeh toženk (prim. Zupančič, K., Žnidaršič Skubic, V., Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 222).
³⁷ Gl. Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 301.
³⁸ Prim. Plavšak, N., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 323.
³⁹ Odločitev o podredno postavljenem zahtevku je po pravilih ZPP možna šele, ko je odločeno o primarnem oziroma predhodno postavljenem podrednem zahtevku (prim. tretji odstavek 182. člena ZPP).