VSRS Sodba in sklep VIII Ips 180/2017

I. Revizija tožeče stranke zoper točko I. izreka sodbe sodišča druge stopnje in revizija tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka se zavržeta.

II. Sicer se reviziji zavrneta.

III. Stranki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost določbe prve alineje prvega odstavka 20. člena Pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ta pogodba preneha veljati z dnem imenovanja novega direktorja Študentskih domov Univerze na Primorskem (v nadaljevanju UP ŠD). Ugotovilo je, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo na podlagi navedene določbe in na podlagi nezakonitega sklepa namestnika rektorja tožene stranke z dne 23. 12. 2015, temveč je trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 8. 6. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 23. 12. 2015 do vključno 8. 6. 2016 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2015, kar zajema tudi obračun zaostale mesečne plače v bruto znesku 3.269,12 EUR, obračun prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine ter izplača tožnici neto zneske, zmanjšane za nadomestilo, ki ga tožnica prejema na zavodu za zaposlovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da tožnici od bruto denarnega povračila v višini 28.038,15 EUR obračuna in za tožnico plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016. Presodilo je, da ima položaj poslovodnega organa pri toženi stranki samo rektor, ne pa tudi direktor UP ŠD, zato ni bilo podlage, da bi v tožničini pogodbi o zaposlitvi na drugačen način uredili prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tožnici delovno razmerje zato ni moglo zakonito prenehati z imenovanjem novega direktorja UP ŠD. Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi sta predlagali obe stranki, saj glede na skaljene odnose med tožnico in direktorjem nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja je sodišče na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) upoštevalo, da je tožnica še vedno brezposelna. Sodišče je na podlagi kriterijev iz 118. člena ZDR-1 denarno povračilo odmerilo v višini sedmih plač tožnice. To povračilo pa je zvišalo še za dve plači ker je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, da tožnici po poteku mandata ponudi ustrezno delovno mesto.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe prve alineje prvega odstavka 20. člena Pogodbe o zaposlitvi, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sta stranki na podlagi 73. člena ZDR-1 s pogodbo o zaposlitvi lahko drugače uredili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnica v omejenem obsegu imela položaj poslovodnega organa, kadar je UP ŠD izvajal dejavnost iz drugega odstavka 24. člena Statuta Univerze na Primorskem (v nadaljevanju Statut, Ur. l. RS, št. 73/2003 s spremembami ) oziroma iz 9. člena Pravil o organizaciji in delovanju Univerze na Primorskem – Študentski domovi (v nadaljevanju Pravila), oziroma ko je v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) po drugem odstavku 24. člena Statuta univerze lahko s soglasjem univerze opravljala tudi druge dejavnosti, ki so opredeljene v prilogi Statuta. Le takrat, kadar je UP ŠD izvajal naloge nacionalnega programa visokega šolstva, direktor UP ŠD ni opravljal poslovodne funkcije, ampak je poslovodno funkcijo opravljal rektor tožene stranke. Presodilo je, da je bilo prenehanje tožničine pogodbe o zaposlitvi kljub temu nezakonito, saj je bilo v prvem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da mora tožena stranka po imenovanju novega direktorja UP ŠD tožnici ponuditi ustrezno delovno mesto, glede na stopnjo njene izobrazbe. Kot zmotno je označilo stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega ni dolžna storiti, če nima prostega ustreznega delovnega mesta. Soglašalo je z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljili višino denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

3Tožnica je zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke ter je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bila tožnica poslovodna oseba v smislu določb 73. člena ZDR-1. Tožnica kljub temu, da je bila imenovana za direktorico UP ŠD in je uporabila tak naziv, ni bila poslovodna oseba v smislu statusno pravnih določb Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91), zato tudi ni mogla pridobiti položaja poslovodne osebe v smislu določb ZDR-1. Tožnica je pri toženi stranki imela položaj vodilnega delavca, s pristojnostmi in pooblastili, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z Odlokom o ustanovitvi Univerze na Primorskem ima ta status zavoda; pravna oseba je samo Univerza na Primorskem, članice pa tega statusa nimajo. Na podlagi 90. a člena Statuta in 19. člena Pravil je direktor UP ŠD zgolj strokovni vodja in opravlja naloge na podlagi zakona, Odloka o ustanovitvi Univerze na Primorskem, Statuta in pooblastil rektorja, ki jih ta prenese na direktorja. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča, da je tožnica v omejenem obsegu opravljala poslovodno funkcijo. V skladu z drugim odstavkom 24. člena Statuta lahko članice, v skladu z ZVis in Odlokom o ustanovitvi Univerze na Primorskem samostojno in v svojem imenu, za svoj račun na študijskih in raziskovalnih področjih opravljajo izobraževalno, raziskovalno, strokovno, razvojno, svetovalno in umetniško dejavnost ter druge s tem povezane dejavnosti, kadar pri tem ne gre za izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa. UP ŠD ni bila ustanovljena za opravljanje teh dejavnosti in jih tudi ni nikoli opravljala, temveč je njen namen opravljanje dejavnosti dijaških, študentskih domov in internatov ter zagotavljanje nastanitev ostalim udeležencem v izobraževalno-raziskovalnem procesu. Navedeno pomeni, da ob pravilni uporabi materialnega prava, izjema, določena v drugem odstavku 24. člena Statuta za UP ŠD, ne pride v poštev, saj gre za dejavnosti, ki jih v skladu z določbo 22. a člena Statuta članica UP ŠD ne izvaja. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 153/2014 z dne 27. 10. 2014 že zavzelo stališče, da je le rektorja tožene stranke mogoče šteti kot tistega, ki opravlja poslovodno funkcijo in da dekana ter direktorja članice ni mogoče enačiti s poslovodnim organom zavoda. Da tožnica ni bila poslovodni delavec, izhaja tudi iz pooblastila rektorja z dne 1. 7. 2015. Dosojeno denarno povračilo je občutno prenizko, pri njegovi odmeri sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tudi ne pravic, ki jih tožnica ni mogla uveljaviti ob prenehanju delovnega razmerja. Za zavrnitev višjega zahtevka tožnice iz tega naslova sodba nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) Pri odmeri denarnega povračila bi sodišče moralo upoštevati tudi njegovo kaznovalno funkcijo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnica zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke prikrajšana za pravico do odpravnine v višini 3,5 povprečne plače tožnice, pravice do odpovednega roka in pravice do usposabljanja v okviru programa Erasmus + v študijskem letu 2015/2016 na Portugalskem. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo zvišalo le za dve plači glede na ravnanje tožene stranke, ki tožnici ni zagotovila drugega ustreznega delovnega mesta.

4Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini pogodbe o zaposlitvi in njeno vsebino. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, ni možno razlagati tako, da tožena stranka tožnici ni dolžna ponuditi drugega delovnega mesta, če takšnega delovnega mesta nima prostega. Sodišče tudi ni upoštevalo omejitev iz 183. do 188. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2011 s spremembami), ki so v spornem času, konec leta 2015, toženi stranki preprečevale zaposlovanje za nedoločen čas. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče druge stopnje ni utemeljilo, na podlagi česa je ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni imela namena ponuditi drugega delovnega mesta. Takšna ugotovitev drugostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo prizadevanje tožene stranke v tej smeri minimalno in namenjeno zadostitvi formalnim zahtevam pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je bila okrnjena pravica do izjave, ker je sodišče druge stopnje nadomestilo razloge prvostopenjskega sodišča glede nezakonitosti odpovedi (po stališču sodišča druge stopnje naj bi bila ta nezakonita, ker tožnici ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali in katera delovna mesta so bila na voljo v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ker je nepravilna odločitev sodišča o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je posledično nepravilna tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

5Tožena stranka je odgovorila na revizijo tožnice. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6Reviziji delno nista dovoljeni, delno pa sta neutemeljeni.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

K reviziji tožnice

8Tožnica z revizijo izpodbija odločitev pritožbenega sodišča glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev ničnosti določbe prve alineje prvega odstavka 20. člena Pogodbe o zaposlitvi ter glede zavrnitve višjega zahtevka za plačilo denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1.

9Z revizijo se pravnomočna sodba sodišča druge stopnje lahko izpodbija, če je dovoljena po zakonu, ali pa če jo dopusti sodišče. Spora v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti določbe pogodbe o zaposlitvi ni mogoče opredeliti kot spora glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja v smislu določbe 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004). Ugotovitev ničnosti pogodbene določbe je sicer v nekaterih primerih in izjemoma lahko podlaga za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki temelji na takšni določbi. Kljub temu pri zahtevku za ugotovitev ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi ne gre za zahtevek, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi samega zakona. To pomeni, da bi tožnica odločitev sodišča druge stopnje glede ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi z revizijo lahko izpodbijala le v primeru, če bi jo Vrhovno sodišče dopustilo na podlagi 367. a člena ZPP, vendar tožnica zoper to odločitev niti ni vložila predloga za dopustitev revizije.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP v povezavi s 374. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo revizijo tožnice zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je to ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti prve alineje prvega odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi.

11Preostali del revizije se nanaša izključno na odločitev o denarnem povračilu. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodba nima razlogov v zvezi z zavrnitvijo višjega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodba ima povsem jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da ustrezno denarno povračilo znaša devet mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, s čimer je sodišče vsaj posredno pojasnilo, zakaj je neutemeljen višji tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila.

12Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 določilo v višini devetih mesečnih plač tožnice. V skladu z 2. členom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje te kriterije dosojeno denarno povračilo ni prenizko. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila ustrezno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena osem let, kar je petina pričakovane delovne dobe, da je stara petdeset let, da je po poklicu univerzitetna diplomirana pravnica, da je od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki brez zaposlitve, čeprav si zanjo prizadeva, da so po podatkih zavoda za zaposlovanje iskalci zaposlitve, starejši od petdesetih let, v povprečju čakali na novo zaposlitev 12 mesecev in da je tožnica na podlagi odločitve sodišča za čas do 8. 6. 2016 (kar je skoraj pol leta) uveljavila pravice iz delovnega razmerja.

13Zmotno je revizijsko stališče, da bi v tem okviru sodišče moralo še posebej upoštevati višino odpravnine, ki je tožnica ni prejela in izgubljeno pravico do usposabljanja v okviru programa Erasmus +. Slednje ne more biti eden od kriterijev za odmero denarnega povračila.

14Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo kaznovalne funkcije denarnega povračila, revizija smiselno uveljavlja, da ni bilo ustrezno upoštevano določilo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 o tem, da sodišče višino denarnega povračila določi tudi glede na okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje delovnega razmerja tožnice je bilo nezakonito, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da po imenovanju novega direktorja UP ŠD tožnici, ki je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas, ponudi drugo ustrezno zaposlitev. Tudi ob upoštevanju navedene okoliščine je denarno povračilo v višini devetih povprečnih plač tožnice povsem primerno. Denarno povračilo tudi sicer nima kaznovalne funkcije.

15Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnice v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

K reviziji tožene stranke

16Revizija uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, ker sodišče stroškov postopka v zvezi z odškodninskim zahtevkom po 8. členu ZDR-1 ni odmerilo ob upoštevanju splošnih pravil ZPP o povrnitvi stroškov postopka. V skladu s petim odstavkom 126. člena ZPP se odločitev o stroških postopka v sodbi šteje za sklep. Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških postopka ne spada med take sklepe, saj je stroškovni izrek vedno odvisen od odločitve o glavni stvari in ne pomeni sklepa, s katerim se postopek konča, zato revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena¹. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo revizijo tožene stranke v delu, ki se nanašana na odločitev o stroških postopka.

17V zvezi z odločitvijo o glavni stvari revizija uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini pogodbe o zaposlitvi, in njeno dejansko vsebino. Vendar med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi in samo pogodbo ni nobenega nasprotja. Prvi odstavek 2. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se po imenovanju novega direktorja UP ŠD tožnici ponudi ustrezno delovno mesto glede na stopnjo izobrazbe in natančno tako je to določbo sodišče druge stopnje povzelo v 10. točki obrazložitve. V resnici tožena stranka ne soglaša z zaključkom sodišča, da je zaradi kršitve navedene določbe tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, kar pa ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

18Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po mnenju tožene stranke podana, ker sodišče druge stopnje ni utemeljilo, na podlagi česa je ugotovilo, da tožena stranka ni imela namena, da tožnici ponudi drugo delovno mesto. Glede na stališče sodišča druge stopnje, da je zmotno stališče tožene stranke in posledično tudi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi druge zaposlitve, če ni imela prostega delovnega mesta, navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, posledično pa tudi ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta kršitev je namreč podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ni možno preizkusiti.

19Sicer pa revizija v tem delu uveljavlja predvsem nasprotje med zaključkom pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni imela namena tožnici ponuditi drugo ustrezno delovno mesto in ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bilo prizadevanje tožene stranke za izpolnitev pogodbene določbe, da tožnici po poteku mandata ponudi ustrezno delovno mesto, minimalno oziroma namenjeno zadostitvi formalnim zahtevam pogodbe. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje, resda v zvezi z utemeljevanjem višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki vnaprej znana in da tožena stranka v zagotovitev drugega dela, ki bi ustrezalo tožničini strokovni izobrazbi, ni vložila nobenega prizadevanja. Sodišču druge stopnje ni možno očitati neustreznega povzemanja dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ko je te ugotovitve povzelo v enem stavku, tako da je navedlo, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni imela namena tožnici ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta.

20Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja med navedenim zaključkom (da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni imela namena ponuditi drugega ustreznega mesta) in uradnim zaznamkom z dne 23. 12. 2015. Zatrjevana kršitev bi bila podana, če bi sodišče o vsebini uradnega zaznamka navajalo nekaj drugega kot pa izhaja iz te listine, vendar se sodišče druge stopnje na to listino sploh ne sklicuje. Tožena stranka s to revizijsko navedbo v resnici izpodbija dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in s tem ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21Sodišče druge stopnje je ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice sicer oprlo na drugo pravno podlago kot sodišče prve stopnje, vendar zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč štelo, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ker tožena stranka tožnici po prenehanju mandata direktorice UP ŠD ni ponudila druge zaposlitve, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ker tožnica ni imela statusa poslovodne osebe in zato stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli drugače urediti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot pa je to urejeno v zakonu. Tožnica je že v tožbi uveljavljala, da ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala tudi zaradi tega, ker ji tožena stranka, kljub drugačnemu dogovoru v pogodbi o zaposlitvi ob imenovanju novega direktorja UP ŠD ni ponudila ustreznega delovnega mesta, čeprav so takšna mesta bila na voljo. Tožena stranka je na te pritožbene navedbe odgovorila in dokazovala, da v tistem času ni bilo prostih delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnico. Sodba sodišča druge stopnje za toženo stranko tako ne more biti sodba presenečenja, saj ne temelji na dejanskih in pravnih podlagah, glede katerih tožena stranka ne bi imela možnosti izjave.

22Sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnice nezakonito, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da bo tožnica delo direktorja UP ŠD opravljala od 1. 7. 2015 do imenovanja novega direktorja za novo mandatno obdobje in da se po imenovanju novega direktorja UP ŠD tožnici ponudi ustrezno delovno mesto glede na stopnjo izobrazbe. Navedena določba pogodbe o zaposlitvi predstavlja materialno pravo, ki ga je bila tožena stranka dolžna upoštevati, ko je tožnici mandat prenehal zaradi imenovanja novega direktorja UP ŠD. Določba je jasna. Stranki se nista dogovorili, da bo tožena stranka po imenovanju novega direktorja UP ŠD proučila možnost, da tožnici ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji in v primeru, če bo ta možnost obstajala, tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kakor je to določal tretji odstavek 89. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da se je tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi brezpogojno zavezala, da bo tožnici ponudila drugo ustrezno zaposlitev, ko bo imenovan nov direktor UP ŠD in da zato te določbe ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka tožnici ni dolžna ponuditi ustreznega delovnega mesta, če takšnega mesta nima na razpolago. Sicer pa je sodišče prve stopnje izrecno ugotavljalo, da tožnici ni bilo ponujeno ne delovno mesto glavnega tajnika tožene stranke, ne delovno mesto tajnika UP ŠD, ne možnost opravljanja dela pri predavanjih in vajah za predmet pravo pri drugih članicah, kar kaže na dokazno oceno, da so ta delovna mesta bila na voljo. Sodišče druge stopnje je soglašalo z vsemi dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, kar pomeni, da je soglašalo tudi z navedeno dokazno oceno.

23Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na omejitve zaposlovanja, ki so do 31. 12. 2015 veljale na podlagi 183. člena ZUJF. V skladu s prvim odstavkom 183. člena ZUJF je bilo v javnem sektorju zaposlovanje dovoljeno le pod pogoji, ki jih določa ta zakon, kar v primeru tožene stranke pomeni s soglasjem Upravnega odbora javnega zavoda. Vendar v tej zadevi ne gre za spor o dopustnosti ali nedopustnosti nove zaposlitve, temveč za spor o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, ali bi bila tožena stranka pripravljena izdati soglasje za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delovnem mestu, to ne more vplivati na dejstvo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala.

24Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke (v delu, v katerem jo ni zavrglo) zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

25Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka, saj nobena stranka s svojo revizijo ni uspela. Pri tem tožena stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo, ne glede na to, da tožnica z revizijo ni uspela. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

¹ Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 53/2016 z dne 16. 2. 2017 in II Ips 16/2017 z dne 20. 7. 2017 ter pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1988.