8. člen ZDR-1

Dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze.

Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovljeno, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Povzročitelj škode mora oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem.

Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.

Glede na razlog za odpoved tožnik z zagovorom ne bi mogel vplivati na odločitev o odpovedi. Dejstva, da v času odpovedi ni imel veljavne habilitacije niti sklepa o dovolitvi opravljanja pedagoškega in raziskovalnega dela, ki je bilo podlaga za odpoved, ne bi moglo spremeniti tožnikovo pojasnilo, zakaj je zamudil z vlogo za habilitacijo, niti njegovo nasprotovanje neizdaji sklepa o dovolitvi opravljanja dela. Ker je veljavnost pogodb o zaposlitvi za dopolnilno delo neločljivo vezana na veljavnost pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, s prenehanjem veljavnosti slednje po samem zakonu prenehajo veljati tudi pogodbe za dopolnilno delo.

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Toženka je izkazala dejanski organizacijski razlog za odpoved, sodišče prve stopnje pa se je ustrezno opredelilo do tožničinih (splošnih) trditev o tem, da je odpoved posledica diskriminacije oziroma šikaniranja toženke. Ker toženka za opravljanje dela na ukinjenem delovnem mestu ni zaposlila novih delavcev, naloge tožničinega delovnega mesta pa so ali odpadle ali pa so jih prevzeli že zaposleni pri toženki, obstaja dejanski organizacijski razlog za izpodbijano odpoved.

Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR‑1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR‑1). S sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava tožnik ne more zaobiti okvira sodnega varstva neizbranega kandidata, kot je določeno v petem odstavku 200. člena ZDR‑1. To je omejeno s prekluzivnim 30-dnevnim rokom, z iztekom katerega preneha pravica uveljavljati odškodnino iz tega naslova. Tožnik je tožbo vložil dne 3. 2. 2023, kar je več kot tri leta po prejemu obvestila strokovne službe toženke z dne 19. 6. 2019. Utemeljevanje protipravnega ravnanja delodajalca, ki ne sklene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, čeprav ta izpolnjuje natečajne pogoje, ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Delodajalec se lahko prosto odloči, s kom, če sploh, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se lahko prosto odloči tudi, da pogodbe o zaposlitvi ne sklene z nobenim od kandidatov, toženka s tožni

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR pravilno zavrnilo zaradi zastaranja, zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR pa iz razloga, ker protipravnost ravnanja toženke v izbirnem postopku ni bila ugotovljena ter dodatno iz razloga prepoznega in neustreznega uveljavljanja sodnega varstva neizbranega kandidata.

Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU ne dajeta podlage za kaznovalno odškodnino. ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR‑1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).

Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil. Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča R

Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivan

Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem

Ravnanja, če jih stori nadrejeni ali oseba z vrha hierarhične lestvice, imajo res večjo težo, ker so storjena s pozicije moči in se delavec težje učinkovito brani. To pa še ne pomeni, da je že vsaka neprimerna komunikacija nadrejenega delavca avtomatično trpinčenje podrejenega delavca, ampak je treba upoštevati okoliščine obravnavanega primera. Od nadrejenih delavcev bi bilo pretirano pričakovati, da se bodo vzdržali vsakršnih manj primernih izjav v situacijah, ko so izzvani z ravnanjem ali izjavami podrejenega delavca. V postopanju zaposlenih, ki za obrambo svojih pravic in duševne celovitosti mestoma uporabljajo ostrejše besede in stavke, ni mogoče prepoznati graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja usmerjenega proti tožnici.