31. člen ZDSS-1

O odmeri invalidske pokojnine je bilo namreč že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da o isti upravni stvari ni mogoče ponovno odločati. Tožena stranka je zato pravilno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrgla. Zaradi zavrženja zahteve tudi ni prišlo do vsebinske presoje zadeve. S tem v zvezi tožnikove pripombe, kot na primer glede vrednosti točke, glede uporabe predpisov itd., na rešitev te zadeve nimajo nobenega vpliva.

V konkretnem primeru je bila sodna odločba sodišča prve stopnje izdana 12. 7. 2018, torej po začetku uporabe ZPP-E. S predhodno določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E je zakonodajalec jasno določil, da je za presojo o tem, katere določbe se uporabljajo pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem v primeru, da se je postopek začel pred začetkom uporabe noveliranega zakona ZPP-E, odločilen trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede vprašanja dovoljenosti revizije je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila ZPP, veljavna po uveljavitvi novele ZPP-E.

Le prvotna sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izdana po 14. 9. 2017. Zato se postopek z izrednim pravnim sredstvom in s tem vprašanje dovoljenosti revizije rešuje po določbah ZPP, ne pa po določbi 31. člena ZDSS-1, ki ne velja več, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

V tej zadevi je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato se postopek z izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje na podlagi določb tega zakona. Ta ne pozna več dovoljene revizije temveč samo dopuščeno revizijo, kar pomeni, da bi tožnica revizijo v tem sporu lahko vložila le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP).

V tem sporu se je prenehala uporabljati določba 31. člena ZDSS-1, revizijo bi moralo vrhovno sodišče dopustiti po predhodnem predlogu nasprotnega udeleženca za njeno dopustitev (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker revizija v tej zadevi ni bila dopuščena oziroma nasprotni udeleženec ni niti predlagal njene dopustitve, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Ker revizija v tej zadevi ni bila dopuščena oziroma tožnica ni niti predlagala njene dopustitve, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (4. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP). Iz povratnice v sodnem spisu izhaja, da je bila pravnomočna sodba tožniku vročena 12. 3. 2018. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije v konkretnem primeru iztekel 11. 4. 2018. Tožnik je vložil revizijo priporočeno po pošti 19. 4. 2018, zato je bilo treba revizijo zavreči kot prepozno.

Predmet tega spora je vprašanje, ali je toženka dolžna tožnici povrniti stroške že izvedenega zdravljenja v tujini v višini nastalih stroškov, tudi v povezavi z dejstvom, da je bilo o pravici do zdravljenja v tujini že (negativno) odločeno v posebnem postopku, zoper katerega tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. Spor o povračilu nastalih stroškov zdravljenja v tujini v okoliščinah konkretnega primera predstavlja premoženjski socialni spor.

Predlog se zavrže.

Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej v sporu glede prenehanja delovnega razmerja. V takšnem sporu je po 2. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija vselej dovoljena.

Na podlagi 2. točke 31. člena ZDSS-1 je revizija po samem zakonu dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. V tej zadevi gre za spor o spremembi delodajalca oziroma ugotovitvi obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku (75. člen ZDR-1). To pomeni, da gre za spor o obstoju delovnega razmerja, glede katerega bi bila revizija dovoljena po samem zakonu (2. točka 31. člena ZDSS-1).

V tej zadevi gre za individualni delovni spor o transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Na podlagi 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi s 125. členom prehodnih in končnih določb ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17) je revizija vselej dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik predlogu za dopustitev revizije ni priložil izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zato je v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP predlog treba zavreči že iz tega razloga. Razen tega tožnik v predlogu tudi ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno ter okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost in tudi ni obrazložil, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

Res je sicer, da je bil z določbo 121. člena ZPP-E črtan 31. člen ZDSS-1, vendar je kljub temu to določbo treba uporabiti v primerih, ko je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Tožnik nima pravne podlage in tudi ne pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, saj je revizija dovoljena že na podlagi zakona.

Spor o zakonitosti odločbe, s katero je odmerjena starostna pokojnina, je spor o pravici iz pokojninskega zavarovanja. V takem sporu je revizija po zakonu, ki je veljal pred novelo ZPP-E vselej dovoljena

Ne glede na črtanje določbe 31. člena ZDSS-1 se v povezavi s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E, ki v navedenih primerih napotuje na uporabo določb prejšnjega ZPP, tudi določba 31. člena ZDSS-1 še naprej uporablja za individualne delovne spore, pri katerih je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Drugačno tolmačenje ne bi bilo ustrezno, saj bi povzročilo tudi različen režim prehoda na novo ureditev revizije oziroma dopuščene revizije glede na različne delovne, kolektivne in socialne spore.

V obravnavani zadevi ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, glede katerega bi bila revizija dovoljena po samem zakonu (2. točka 31. člena ZDSS-1). Tožniku namreč delovno razmerje ni prenehalo. Prav tako ne gre za premoženjski individualnih delovni spor v smislu 1. točke 31. člena ZDSS-1. Ker tožnik ni izkazal, da bi v tej zadevi uveljavljal dopustitev revizije, oziroma da bi v smislu določb ZPP sodišče revizijo dopustilo, revizija ni dovoljena.

Spor o ničnosti pogodbe o zaposlitvi in aneksov k pogodbi o zaposlitvi ni spor o obstoju (ali prenehanju) delovnega razmerja. Zato in ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša le 24,80 EUR, revizija po zakonu ni dovoljena. Tudi dopuščena ni bila. Zato jo je vrhovno sodišče zavrglo.

Pri zahtevku za ugotovitev ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi ne gre za zahtevek, glede katerega bi bila revizija dovoljena že na podlagi samega zakona. To pomeni, da bi tožnica odločitev sodišča druge stopnje glede ničnosti dela pogodbe o zaposlitvi z revizijo lahko izpodbijala le v primeru, če bi jo Vrhovno sodišče dopustilo na podlagi 367. a člena ZPP, vendar tožnica zoper to odločitev ni vložila predloga za dopustitev revizije.

Predlog se zavrže.