VSL Sodba PRp 14/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je s kršitvijo drugega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za kar mu je izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, obdolžencu pa je naložilo še plačilo sodne takse.

2Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo obdolženec po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma uveljavlja, da je sodba nezakonita. Sicer pa meni, da je navedba v drugem odstavku četrte strani izpodbijane sodbe, da je obdolženec prekršek storil z direktnim naklepom, napačna, ker je obdolženec državljan Islamske republike in tam vlada stroga prepoved uživanja alkohola. Obdolženec je tiste noči prvič zaužil alkohol in posledično mu ni bilo znano, koliko alkohola lahko zaužije, ne da bi čutil fiziološke posledice na telesu. Znano je, da alkohol povzroči zmanjšanje, ali v skrajnem primeru celo negacijo prištevnosti. V ta namen kazensko pravo pozna institut t.i. actio libera in causa, ki ga ureja četrti odstavek 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni upoštevalo izjemnih okoliščin, ki so obstajale pri obdolženem, to je dejstvo, da alkohola še nikoli prej ni zaužil. Prav tako je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko obdolžencu očita direktni naklep, ker bi moral za direktni naklep obdolženi vedeti, kakšen učinek ima nanj alkohol. Tako ni podlage niti za malomarnost, vse to pa bi moralo imeti vpliv na uporabo določb o odmeri sankcije. V izjemnih primerih sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana in v danem primeru so takšne okoliščine podane. Če pa se je sodišče odločilo, da sankcije ne bo omililo pod mejo, pa bi to moralo obrazložiti. Materialnopravno napačna je tudi navedba sodišča "s tem je obdolženec storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in se mu na podlagi te določbe ...", ker ZPrCP prepovedano ravnanje opisuje v drugem odstavku 105. člena ZPrCP. Iz previdnosti obdolženi tudi predlaga, da ga sodišče v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah oprosti plačila sodne takse po tar. št. 8404, 8111 in 8114, pa tudi, da se ga oprosti plačila sodne takse za to pritožbo, ker bi z njenim plačilom on in tisti, ki jih je dolžan preživljati, zašli v hudo pomanjkanje in stisko. Če sodišče pritožbi ne ugodi, naj tudi odloči v skladu z določili 19.a člena ZP-1, da se plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist. Izjavlja, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 19.a člena, o čemer bo na poziv sodišča dobavil podatke. Predlaga še, da se mu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje ter bo na poziv sodišča dostavil zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornih vozil.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do nobene od taksativno naštetih bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika. Pritožba trdi, da je izpodbijana sodba nezakonita, vendar takih pritožbenih navedb v nadaljevanju niti ne pojasni. Še več, pritožba uveljavlja nova dejstva glede okoliščin storitve prekrška, kar naj bi vplivalo na presojo oblike krivde in izbiro sankcije, vendar ne zadosti kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je obdolženec pred narokom, na katerem je bil zaslišan dne 20. 11. 2017 pravočasno prejel vabilo za narok (osebni prejem 24. 10. 2017) ter je bil v vabilu izrecno opozorjen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati; vendar je obdolženec v zagovoru potrdil, da se strinja z vsebino obdolžilnega predloga ter je tudi potrdil, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (na katerem je med drugim navedena stopnja alkohola) lastnoročno podpisal (zapisnik na l. št. 18). Obdolženec bi glede na navedeno moral ob zagovoru (ko je bil zaslišan v prisotnosti prevajalca za iranski jezik) navesti vsa dejstva v zvezi s prekrškom in med drugim tista, ki lahko vplivajo na obliko krivde in odmero sankcij. Obdolženec ne more prvič šele v pritožbi uveljavljati novih dejstev, ki zadevajo objektivni ali subjektivni del dejanskega stanja in tudi ne dejstev v zvezi s prištevnostjo. Pritožbene navedbe zato predstavljajo nedopustno novoto ne glede na to, da z nobenimi dokazi pritožba ne vzbuja dvoma o morebitni (ne)prištevnosti obdolženca. V kazenskem pravu (katerega del je tudi pravo o prekrških) se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo. V skladu z 9. členom ZP-1 je storilec za prekršek odgovoren, če je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom, pri čemer v skladu z 8. členom ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 29. člena Kazenskega zakona (KZ-1) ni kriv, kdor ob storitvi prekrška ni bil prišteven. Sicer pa četrti odstavek 29. člena KZ-1 določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V obravnavanem primeru pa se vprašanje obdolženčeve prištevnosti v času storitve prekrškov (niti ob zagovoru) sploh ni zastavljalo; pa tudi sedanje pritožbene navedbe niso podprte z nobenimi dokazili v tej smeri. Pritožba s tem v zvezi le (v nasprotju z zagovorom obdolženca oz. mimo njega) zatrjuje, da se obdolženec ni zavedal učinka popite alkoholne pijače, vendar gre le za obrambne navedbe, za katere ni podpore niti v zagovoru obdolženca. Pravno nepomembno je, katere narodnosti je obdolženec glede na to, da živi in vozi motorno vozilo v Republiki Sloveniji ter mora spoštovati tukaj veljavne predpise, ki sicer voznikom dovoljujejo stopnjo alkohola (drugi odstavek 105. člena ZPrCP) do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Obdolženec je potrdil navedbe obdolžilnega predloga (v katerih so policisti opisali med drugim, da je imel močan zadah po alkohola in je govoril nerazločno), poleg tega zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (ki ga je po lastni navedbi tudi brez pripomb podpisal) dokazuje, da je indikator alkohola pokazal vrednost 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance proizvajalca pomeni, da je obdolženec vozil ob prisotnosti najmanj 0,53 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka in je torej pred vožnjo nedvomno zaužil večjo količino alkoholnih pijač. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti neizkazanim pritožbenim navedbam, da je popil le eno alkoholno pijačo. Sodno medicinska stroka ugotavlja, da so pri stopnji alkohola nad 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vsi vozniki absolutno nesposobni za varno upravljanje motornih vozil, zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da se obdolženec ni zavedal, kakšen vpliv ima nanj alkohol. Višjemu sodišču se zato ne poraja dvom v pravilnosti ugotovitve oblike krivde pri obdolžencu, pri čemer je prekršek lahko storjen iz malomarnosti ali z naklepom in ZPrCP niti ne določa, da bi bil za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP voznik lahko odgovoren le v primeru ugotovitve naklepa. Sicer pa se v zvezi z naklepom in malomarnostjo glede na 8. člen ZP-1 uporabljajo določila KZ-1 ter tudi za prekršek torej velja, da je storjen z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep) ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Stopnja alkoholiziranosti že sama po sebi dokazuje večjo količino popite alkoholne pijače, zaradi česar se je obdolženec nedvomno zavedal, da osebnega avtomobila ne sme voziti (nenazadnje ima vozniški staž 4 leta in 8 mesecev). Vozniško dovoljenje mu je izdala Upravna enota Ljubljana 16. 3. 2017, zaradi česar ni nobenega dvoma, da je tudi seznanjen s slovenskimi cestnoprometnimi predpisi, pri čemer je tudi prekršek storil kot udeleženec v cestnem prometu v Republiki Sloveniji. Glede na dejstvo, da se je obdolženec kljub védenju o popiti alkoholni pijači odločil za vožnjo, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekršek storil z direktnim naklepom. Za trditev obrambe, da bi sodišče lahko obdolžencu kvečjemu očitalo krivdno obliko malomarnosti pa ni podpore v nobenem dokazu niti v zagovoru obdolženca. Pritožba zato ni uspela vzbuditi dvoma v popolnost ali celo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

5Neutemeljene so še pritožbene navedbe pod III. pritožbe. Sodišče mora pri odmeri sankcije upoštevati določila 26. člena ZP-1 "splošna pravila za odmero sankcije", pri čemer prvi odstavek določa, da sodišče storilcu prekrška odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep ter v drugem in tretjem odstavku še podrobneje pojasnjuje, da se upoštevajo olajševalne in obteževalne okoliščine, pri odmeri globe pa tudi storilčevo premoženjsko stanje. Sodišče mora izbiro in odmero sankcije obrazložiti, to pa je z izpodbijano sodbo okrajno sodišče tudi storilo, ko je na strani 4 pojasnilo, da je obdolžencu izreklo najnižjo predpisano glavno sankcijo globo in navedlo, kaj je upoštevalo pri odmeri sankcije. Sodba ima torej razloge v zvezi z odmero, medtem ko za pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj globe ni odmerilo pod spodnjo predpisano mejo, ni pravne podlage v določilih ZP-1 niti kateremkoli drugem zakonu. Le če bi obdolženec uveljavljal posebne olajševalne okoliščine, bi moralo sodišče v sodbi obrazložiti, zakaj se za uporabo omilitvenih določil ni odločilo, medtem ko obdolženec tekom postopka pri sodišču prve stopnje česa takega sploh ni uveljavljal. Glede na to, da je za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je bil obdolženec kot voznik utemeljeno spoznan za odgovornega glede na stopnjo alkoholiziranosti, predpisana globa najmanj 1.200,00 EUR (in se jo sme izreči v višini največ 5.000,00 EUR glede na določila 17. člena ZP-1) ter je obvezno prepisana tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk, je torej z izpodbijano sodbo sodišče obdolžencu izreklo globo prav na spodnji predpisani meji, kazenske točke pa v obvezno predpisanem številu. Kot je obrambi znano (glede na pritožbene navedbe), pa sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod predpisano mejo le, če tako določa zakon ali če obstajajo posebne olajševalne okoliščine. ZP-1 omogoča odpustitev sankcije le napeljevalcu in pomagaču, zaradi smiselne uporabe KZ-1 pa je mogoče odpustiti sankcijo tudi, če je bil prekršek storjen v prekoračenem silobranu in ob podanosti dodatnih okoliščin, v prekoračeni skrajni sili v posebno olajševalnih okoliščinah oz. možnost odpustitve sankcije omogočajo nekateri zakoni, ki določajo prekrške z določenih področij. ZPrCP nikjer ne navaja možnosti odpustitve sankcije, zato materialnopravne podlage za odpustitev v ZPrCP ni; prav tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi obstajala situacija, ko bi bilo mogoče govoriti o prekoračenem silobranu z dodatnimi okoliščinami ali o prekoračeni skrajni sili v posebno olajševalnih okoliščinah. Neupoštevno je tako (lastno) mnenje zagovornikov, da so podane okoliščine za odmero sankcije pod mejo, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče posebej obrazlagati, zakaj se za omilitev (ta je možna le za globo in ne tudi za kazenske točke) ni odločilo. Kam merijo pritožbene navedbe pod IV. pa pritožbenemu sodišču ni jasno, kajti sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo tudi pravilno materialno pravo, ko je obdolženca spoznalo za odgovornega, da je kršil drugi odstavek 105. člena ZPrCP in storil prekršek po 4. točki petega odstavka ZPrCP ter mu je na tej pravni podlagi izreklo sankcije.

6Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev niti do kršitev materialnega prava, prav tako ni prišlo do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obdolžencu pa so bile izrečene primerne sankcije glede na predpisane.

7V zvezi z vrsto predlogov obrambe (za oprostitev plačila sodnih taks, nadomestitev plačila globe in stroškov postopka in vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je o vseh navedenih predlogih mogoče odločati šele po tem, ko obdolženec (oz. zagovorniki v njegovem imenu) predložijo ustrezna dokazila v zvezi z osebnimi in premoženjskimi razmerami obdolženca ter je nesprejemljivo pričakovanje, da bo pritožbeno sodišče obdolženca pozivalo, naj dostavi dokazila.

8Ob izostanku dokazil v smeri zatrjevanih pritožbenih navedb, da bi s plačilom sodne takse prišli "on in tisti, ki jih je dolžan preživljati v hudo pomanjkanje in stisko", zato pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam in ni bil vzbujen dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu (ki ima redne dohodke) naložilo plačilo sodne takse in stroškov postopka.

9O predlogu za nadomestitev plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist je mogoče odločati šele po tem, ko je zadeva pravnomočna (po drugem odstavku 199. člena ZP-1 nastopi pravnomočnost z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva, če je bilo zoper odločbo organa za odločanje o prekršku vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji), zato je preuranjeno odločanje o takem predlogu. Sicer pa tudi obramba ne prilaga nobenih dokazil v zvezi z obdolženčevo izjavo, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 19.a člena ZP-1.

10Kar zadeva predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, pa je bil obdolženec v sklepu Okrajnega sodišča PR 1597/2017-2427 z dne 23. 10. 2017 posebej opozorjen, da lahko tak predlog da le ob hkratni predložitvi originalnega zdravniškega spričevala o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po 64. členu Zakona o voznikih (ZVoz), medtem ko iz spisovnih podatkov izhaja, da takega zdravniškega spričevala v spisu ni.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in je na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Na podlagi določil 147. člena ZP-1 ter določil Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je višje sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker zagovornik s pritožbo ni uspel. Višje sodišče namreč ni sledilo predlogu zagovornikov, da se obdolženca oprosti tudi sodne takse za pritožbeni postopek, ker iz generalij v zapisniku o zaslišanju izhaja, da obdolženec prejema redne mesečne dohodke; pritožbi pa tudi ni priloženo nobeno dokazilo, ki bi izkazovalo, da obdolženec plačila zneska sodne takse ne bi zmogel. Pri odmeri zneska sodne takse je pritožbeno sodišče upoštevalo tar. št. 8132 ZST-1 in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse po tar. št. 8111 (10 % izrečene globe) in 8114 ZST-1 (pribitek 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije). V izreku navedeni znesek sodne takse bo moral obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.