199. člen ZP-1

Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.

Tudi v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je potrebno upoštevati določbe 200. člena ZP-1, katerih jezikovno razlago je potrebno dopolniti še z namensko in logično razlago, ki ne dopuščata omejitve zgolj na rok za plačilo globe, stroškov postopka ali odškodnine, temveč namenska razlaga omogoča zagovarjati stališče, da mora tudi v postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, zoper katerega je vložena pritožba, ki zadrži izvršitev sklepa, biti storilcu zagotovljen namen seznanitve z odločbo pritožbenega sodišča in šteti, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja začel teči od dneva, ko je storilcu odločba pritožbenega sodišča naznanjena, kar praviloma nastane z vročitvijo odločbe.

Pri štetju roka za plačilo globe in stroškov postopka pa je potrebno upoštevati določbe ZP-1 o pravnomočnosti in izvršljivosti odločb. V primeru, če je bilo zoper odločbo organa za odločanje o prekršku vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji, v skladu z drugim odstavkom 199. člena ZP-1 pravnomočnost nastopi z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva. Odločba, izdana v postopku o prekršku, pa se v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZP-1 izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 200. člena ZP-1 se odločba izvrši, ko preteče rok, ki je v njej določen za plačilo globe in stroškov postopka. V tretjem odstavku 200. člena ZP-1 pa je določena izjema, saj v primeru, če je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo oziroma pritožbo, pa zahteva oziroma pritožba zadrži izvršitev ali če izvršitev zadrži sodišče, se ta rok šteje od dneva, ko je bila storilcu naznanjena odločba, s katero je bila izpodbijana odločba potrjena ali spremenjena.

V situaciji, ko je bilo vozniško dovoljenje obdolžencu začasno odvzeto s sklepom z dne 29. 3. 2022, nato je bila izdana sodba in mu je bilo pravnomočno izrečenih 18 kazenskih točk, zaradi česar je sodišče izdalo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, nato pa je v sklepu, izdanem 21. 3. 2023, hkrati z odločitvijo o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilo o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja storilcu, tako ni dvoma, da je obdolženec kot voznik imel 24. 3. 2023 že upravičenje do vožnje motornega vozila.

V skladu z določbami ZP-1 je mogoče odločitve pritožbenega sodišča izpodbijati zgolj z izrednim pravnim sredstvom tj. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo lahko vloži le Vrhovno državno tožilstvo.

Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zmotna je razlaga obdolženca, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja1. Stališče, da mora biti zoper vsako sodno odločbo omogočeno pravno sredstvo, bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočilo, da sodišče dokončno in zavezujoče odloči o obdolžilnem predlogu.

Vročitev odločbe o prekršku ni bila opravljena v skladu z zakonom, zato je šteti, da plačilni nalog kršiteljici ni bil vročen. Po prvem odstavku 199. člena ZP-1 odločba organa za odločanje o prekršku postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva. Plačilni nalog izdan kršiteljici ni pravnomočen, saj rok za vložitev zahteve za sodno varstvo še ni začel teči.

Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.

Ko pravno sredstvo ni vloženo ali je vloženo prepozno, odločba postane pravnomočna z naslednjim dnem od izteka roka za vložitev pravnega sredstva. Odločanje o prepozno vloženem pravnem sredstvu in pravilnosti odločitve o zavrženju takega pravnega sredstva ne spremeni datuma nastopa pravnomočnosti, temveč zgolj odloži njegovo potrditev.

Postopek s prepozno vloženo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog in nadaljnji postopek z zahtevo za sodno varstvo zoper sklep o zavrženju prepozne zahteve za sodno varstvo ne more spremeniti datuma nastopa pravnomočnosti plačilnega naloga, temveč zgolj odloži ugotavljanje tega dejstva.

Prvostopenjsko sodišče je zato s tem, ker ni sledilo navedbam storilca v zahtevi za sodno varstvo in ni izvedlo v zahtevi za sodno varstvo predlaganih razbremenilnih dokazov v korist storilca, ampak je dejansko stanje v obravnavani zadevi oprlo zgolj na dokaze, ki jih je sodišču predložil prekrškovni organ, gre pa za storilcu obremenilne dokaze, do katerih se v postopku ni mogel opredeliti, kršilo storilčevo pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj oziroma pravico, da lahko zavzame stališče, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

V pravni dogmatiki je večinsko sprejeto stališče, da je zastaranje sestavina materialnega kazenskega prava, ki pa, enako kot številne druge materialnopravne določbe, vpliva tudi na določbe kazenskega procesnega prava. Teorija kaznovalnega prava in veljavna ureditev štejeta zastaranje za tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kaznovalne sankcije ali do njene izvršitve, če je od izvršitve inkriminiranega ravnanja oziroma od izreka kazenske sankcije preteklo daljše časovno obdobje. S potekom zastaralnega roka torej stranka v kaznovalnem postopku izgubi pravico uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu. Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Absolutno zastaranje pregona za prekrške je namreč nastopilo, ko je bila v Republiki Sloveniji s strani izvršilne veje oblasti že razglašena epidemija nalezljive bolezni in v času, ko je že veljala Odredba predsednika, da sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah. Vendar pa navedena začasna nova pravna uredite

Iz dokazil predloženih pritožbi izhaja dvom o pravilnosti potrdila o pravnomočnosti na plačilnem nalogu ob dejstvu, da je bila zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo kot redno pravno sredstvo, o katerem še ni bilo dokončno odločeno. Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je klavzula pravnomočnosti preuranjeno dana na plačilni nalog in je preuranjena ugotovitev, da je storilec v preizkusni dobi storil hujši prekršek, ki ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje kot da sploh ne bi bila vložena in jo zato stranka (seveda znotraj predpisanega roka) lahko ponovno vloži. Iz tega razloga storilčeva pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sodbe, zoper katero je bila vložena.

Četudi bi šteli, da bi moral prekrškovni organ sodno odločbo poleg zagovorniku, za katerega v spisu ni izkazano, da mu je bilo pooblastilo s strani storilca preklicano do konca postopka o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, poslati tudi osebno storilcu, takšna kršitev pravil o vročanju ne bi vplivala na nastop pravnomočnosti, saj je z odpravo sodne odločbe, ki je sodišče ni moglo več spremeniti, bila odpravljena pravna negotovost in vzpostavljena pravna varnost in je s tem trenutkom prekrškovni postopek bil pravnomočno končan.

S tem, ko je prekrškovni organ sodbo odpravil na naslov kršitelja, namesto na naslov njegovega zagovornika, je sicer kršil določbo tretjega odstavka 88. člena ZUP, ni pa ta kršitev povzročila absolutnega zastaranja kazenskega pregona, saj je bilo kršitelju kljub temu omogočeno, da se pred potekom absolutnega zastaralnega roka z odločbo seznani.

S pravnomočnostjo sodbe nastopi pravno stanje, v katerem nastalega pravnega razmerja ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti oziroma bi bilo mogoče poseči v pravnomočno sodbo le na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva. Sodišče na lastno iniciativo v pravnomočno razsojeno stvar ne more posegati - če odločba o prekršku postane pravnomočna, novi odločbi o prekršku v isti zadevi ni mogoče priznati pravne veljave in tudi ne more imeti nobenih pravnih učinkov.

Ker je obdolženec pritožbo zoper sodbo vložil prepozno in je tako sodba o obdolžilnem predlogu postala pravnomočna 16.2.2012, sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in ga je sodišče prve stopnje izdalo 1.3.2012, ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 1.3.2012 (kljub napačnemu pravnemu pouku prvostopenjskega sodišča) nedovoljena.

Štiriletni absolutni zastaralni rok ne sme preteči, preden odločba o prekršku ne postane pravnomočna.