UPRS Sodba I U 37/2017-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''novoletni skok v morje'' št. Z-20131332 in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo znamke ''novoletni skok v morje'' za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 25 (oblačila, ipd), 35 (javno plakatiranje, manekenske storitve, oglaševanje, itd) in 41 (fotografiranje, informacije o izobraževanju, itd). Tožnik je zoper prijavo vložil pravočasni ugovor in se skliceval na točki b) in f) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). V zvezi z ugovorom tožnika po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je organ najprej opravil primerjavo znakov. Pri vizualni primerjavi je ugotovil, da je prijavljeni znak besedno slikovni znak, ki ga predstavlja tekst ''novoletni skok v morje'', s slikovnimi elementi: stilizirano morje z valovi, človek v skoku in ognjemet oziroma dve eksploziji rakete. Znak tožnika predstavlja besedilo ATLANTIS VODNO MESTO, postavljeno v središče znaka, iz tega pa izhaja upodobitev razpršenih barvno pisanih kapljic, ki v stilizirani obliki lahko predstavljajo pljusk ali eksplozijo. Organ je nato pojasnil pomen in namen dominantnega dela znaka ter za prijavljeni znak ugotovil, da dominantnega dela ni mogoče izvzeti, saj znak predstavlja besedilo skupaj z likovnimi elementi, ki so povezani v vizualno celoto. Vizualno močnejši sta sicer podobi morja in skakalca v vodo glede na intenzivnost barv, vendar vsi elementi skupaj tvorijo določen vizualni koncept. Tudi pri znaku tožnika sta v vizualno celoto združena besedilo in likovni element. Načeloma sicer velja, da je pri znamkah z besedilom slednje običajno močnejši razlikovalni element, vendar pa je v tem znaku razlikovalen tudi slikovni del. Nikakor pa ni dominantnejši del grafični prikaz razpršenih kapelj. Primerjana znaka sta si različna: različna besedila, različni likovni elementi. Zato je tudi vizualni vtis različen. V prijavljenem znaku so rakete v ozadju, bolj v ospredju in izrazitejše je prikazano morje in figura človeka. V znaku tožnika pa je poudarjena simetrija, pri čemer kaplje obkrožajo besedilo znamke oziroma se eksplozija kapelj širi iz središčnega besedila navzven. Tudi prikazi same eksplozije oziroma kapelj so različni. Pri prijavljenem znaku so podobne ognjemetu, pri znaku tožnika pa je prikaz razpršenih kapelj bolj stiliziran, kaplje so razporejene bolj simetrično, zgolj v dveh vrstah. Tudi barve kapelj so različne. V zvezi s fonetično primerjavo je organ ugotovil, da gre za popolnoma različni besedili pri primerjavi znakov. V zvezi s pomensko primerjavo pa je ugotovil, da oba znaka vsebujeta slovensko besedilo, ki je potrošniku razumljivo. Besedilo ''novoletni skok v morje'' vsebuje običajne izraze in govori o določeni aktivnosti, tj. skakanju v morje. Znak tožnika ATLANTIS VODNO MESTO pa je bolj domišljijski, saj je Atlantis fiktivni otok v antični Grčiji, ki se pojavlja v Platonovih tekstih, asociira pa tudi na mitološko podvodno mesto Atlantida, v povezavi s tem ima besedna zveza ''vodno mesto'' pravljični pridih. Gre za različni vsebini besedil, enako pa velja za slikovne elemente znakov. Znaka si torej nista podobna. Kljub tej ugotovitvi je organ primerjal še prijavljeno blago in storitve, uvodoma navedel kriterije, ki jih uporablja pri tej primerjavi ter ugotovil, da oba znaka pokrivata enako oziroma podobno blago iz razreda 25, 35 in 41. Ker pa morata biti za pogoj zavrnitve registracije znaka izpolnjena oba pogoja, tj. enakost ali podobnost blaga in storitev ter enakost oziroma podobnost znakov, je organ ocenil, da zavrnilni razlog po b) točki ni podan.

2V zvezi z ugovorom po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 pa je organ najprej navedel, da tožnik uveljavlja kršitev avtorskih pravic, ker da je grafični prikaz kapljic, ki je bistveni del slikovnega dela obeh znamk, avtorsko zaščiteno delo tožnika. Na točko f) se običajno sklicuje imetnik avtorske pravice, ki nima registrirane starejše znamke, pri čemer mora svojo avtorsko pravico tudi izkazati z ustreznimi dokumenti. Organ ni presojal, ali je tožnik res tudi imetnik avtorske pravice, ki se nanašajo na stvaritev ugovarjanega znaka, saj je ob primerjavi celostne podobe znakov ugotovil, da si nista podobna. Zato tudi ni prišlo do kršitve avtorske pravice tožnika. Z avtorsko pravico ni zaščitena sama ideja upodobitve ognjemeta oziroma razpršenih kapelj, temveč bi se moralo ugotoviti, da gre za dejansko kopiranje starejše upodobitve, ne zgolj glede na videz, temveč tudi glede na posamezne elemente, predvsem pa, ali gre za rezultat kopiranja ali naključno podobnost. Pri elementih primerjanih znakov pa gre za različni upodobitvi podobnega motiva oziroma podobne vsebine. Poleg tega pa ti elementi niso dominanten del znakov, ki bi jih lahko primerjali iztrgane iz konteksta znakov ter bi na tej osnovi sodili o podobnosti znakov kot celot. Zato tudi ni podan zavrnilni razlog iz točke f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

3Tožnik je v tožbi uvodoma povzel vsebino vloženega ugovora ter poudaril, da so razlogi organa pri zavrnitvi ugovora iz razloga po točki f) pavšalni in v nasprotju z načeli avtorskega prava. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) velja načelo domneve avtorstva (11. člen ZASP). Tožnik je avtorsko delo - sporni grafični prikaz, ki predstavlja del znaka (razpršene kapljice) - zaščitil, pri čemer je njegov znak jasno naveden. Domneva iz 11. člena ZASP zato ne more biti sporna. Poleg tega nihče ni trdil nasprotnega. Organ zato ne more poseči v njegove pravice oziroma položaj. Gre tudi za nekakovostno prijavo, kar je tožnik tudi že ugovarjal pred organom. Takšna prijava pa ne more biti v njegovo škodo, še najmanj v postopku, kjer prijavitelj sploh ne sodeluje in ne odgovarja na njegove pozive. Tožnik namreč zatrjuje, da je prijavitelj uporabil praktično identično sliko grafičnega prikaza, katerega avtor je tožnik. S tem pa je prijavitelj posegel v tožnikove avtorske pravice: materialne in moralne. Organ ne more kar zaključevati, da gre morda za naključno podobnost, zlasti ne ob odsotnosti prijaviteljevega sodelovanja v postopku. Zaključki organa, da grafični prikaz ni dominanten del znaka, tudi nima temelja v zakonu, saj je vsak poseg v avtorstvo prepovedan. Organ je s tem postavil dodatne pogoje, kar je nedopusten poseg v tožnikov položaj. Zato je tudi nerelevantno sklicevanje organa na morebitno nepodobnost znakov kot celote, organ pa se tudi ni opredelil do tožnikovih navedb v delu, kjer se ta sklicuje na točno določen del znakov: grafične podobe na desni strani prijavljenega znaka in tožnikovega avtorskega dela - grafičnega prikaza tožnikovega znaka. Tudi ne drži, da so pri prijavljenem znaku barve le odtenki modre in sive. Zato je tožnik tudi priložil več izvodov prijavljenega znaka. Razbrati je, da so v spornem, torej desnem delu tudi druge barve: oranžna, črna, modra in rdeča - torej tožnikove barve. Ta nabor izhaja tudi iz same prijave, ki je - kot že rečeno - zelo nekakovostna, kar pa ne pomeni, da ni možna njena izboljšava. Kot že povedano, ker prijavljeni znak ne vsebuje samo sive in modre barve, je iz tega razloga napačna tudi vizualna primerjava znakov organa. Bistveni slikovni poudarek znaka tožnika so kapljice, ki se raztezajo od središča proti zunanjosti, kot nekakšna ''eksplozija''. Tudi bistveni dominantni del prijavljenega znaka je grafični del ''kapljic'', ki se pojavi kar na dveh delih slikovnega dela prijavljenega znaka. Potrošniki ''kapljice'' vidijo kot ATLANTIS vodno mesto. Gre za identičen dominantni del obeh znakov. Znamka ATLANTIS je v Sloveniji ena izmed najbolj prepoznavnih znamk, saj je tožnik v to znamko vložil ogromna finančna sredstva. Oglaševanje je enako intenzivno skozi celo leto. Ob omembi ATLANTIS potrošniki takoj pomislijo na tožnika in je že v običajni rabi. Slovenske železnice imajo vlak, na katerem se oglašuje ta znak, po Ljubljani se vozijo avtobusi, ki so v celoti pobarvani tako, da je ta znak čez celoten avtobus. Tudi oglaševanje v medijih je redno in zelo intenzivno. Na vseh oglasih je v ospredju (poleg fotografij notranjosti kompleksa) tudi grafični del, torej razpršene vodne kapljice. Tožnik je tudi v njeno oblikovanje vložil velika finančna sredstva. Glede na povedano tožnik trdi, da bo prišlo do zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje tudi verjetnost povezovanja med znamkama, saj bodo potrošniki mislili, da proizvodi oziroma storitve prihajajo iz istega vira, čeprav ne, zlasti, ker sta oba znaka povezana z dejavnostjo plavanja.

4Tožnik je še pripomnil, da je na prijavljeni znak oziroma podobnost z znakom tožnika opozoril računalniški program, kar se v praksi uporablja za sledenje blagovnih znamk. To dokazuje, da je podobnost podana. Ker je tožnikova znamka ena izmed najbolj prepoznavnih znamk v Sloveniji in sinonim za športne aktivnosti, je jasno, da se prijavitelj ''šlepa'' na to prepoznavnost. Glede na vložena sredstva tožnika tega ta ne more dopustiti. Blagovna znamka Atlantis je v Sloveniji to, kar je globalno gledano Nike, ki ni več kot navadna kljukica. Organ pa se tudi ni opredelil do tožnikovih navedb o nekakovostni prijavi znaka, v odločbi pa je tako prikazal sporno znamko, da je njen sporni del praktično neviden. To pa je nedopustno. Izpodbijane odločbe tako ni možno preizkusiti še iz tega vidika in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnik je predlagal sodišču, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in odloči o ugovoru tožnika tako, da zavrne registracijo prijavljenega znaka, podredno pa naj vrne zadevo organu v ponovno odločanje, ki naj v novem postopku upošteva načela kontradiktornosti postopka, zakonske domneve, še posebej ZASP ter se opredeli do vseh navedb tožnika, v vsakem primeru pa naj toženki naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo podrobno prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, poudarila, da se tožnik v ugovoru ni skliceval na točko c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter predlagala zavrnitev tožbe.

6Stranka z interesom Športno društvo A. na tožbo v danem roku ni odgovoril.

7Tožnik je še v odgovoru na odgovor toženke opozoril na neopredelitev toženke na ugovor tožnika o neaktivnosti prijavitelja, kar po sodni praksi tudi predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, zaradi česar je vztrajal pri svojem tožbenem predlogu.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke ''novoletni skok v morje'', št. Z-201371332.

10Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi točke b) in f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po točki f) pa se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka.

11Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi opravljene analize o (ne)podobnosti med znakoma ter med blagom, za katerega sta registrirani prijavljeni znak in prejšnja znamka. Med strankama ni sporno, da je s prijavljenim znakom in registrirano znamko zaščiteno enako oziroma podobno blago (razred 25: oblačila, obutev in pokrivala, razred 35: oglasna in poslovna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija in pisarniški posli, ipd, razred 41: storitve izobraževanja, pouka, razvedrila, športnih in kulturnih dejavnosti, ipd ), sporno pa je, ali je organ opravil pravilno analizo (ne)podobnosti med znakoma (predvsem vizualno analizo podobnosti) in ali je pravilno presodil zatrjevani razlog kršitve avtorske pravice tožnika.

12V zvezi z vizualno analizo podobnosti obeh znakov je organ uvodoma opredelil način presoje znakov v primerih, ko gre (kot tudi v obravnavanem primeru) za kombinirana znaka, torej znaka, ki vsebujeta besedilo in grafične elemente. Organ je tudi po presoji sodišča pravilno ocenil, da dominantnega dela znaka, torej del znaka, ki opravlja razlikovalno funkcijo, pri prijavljenem znaku ni mogoče izvzeti, saj je znak konceptualiziran kot vizualna celota, ki jo predstavlja besedilo z likovnimi elementi. Glede na postavitev v znaku ter intenzivnost barv (modre barve) daje močnejši vizualni vtis res podoba morja in kopalca v vodo, vendar pri tem ni mogoče zanemariti tudi podobe ognjemeta v ozadju in (sicer bolj) šibke intenzivnosti. Enako velja za znak tožnika, torej besedilo ATLANTIS ter slikovni del - koncentrično razpršene kašlje, ki obkrožajo to besedilo. Tožnik temu ugovarja, saj meni, da je dominantni del prijavljenega znaka in ugovarjanega znaka slikovni del - ''kapljice'', ki se pojavljajo na dveh delih slikovnega dela prijavljenega znaka in kapljice, ki se raztezajo od središča proti zunanjosti kot nekakšna ''eksplozija'' pri ugovarjanem znaku. Sodišče se z ugovorom ne strinja, saj sodi, da si potrošnik kot dominantnega dela znaka, torej tistega dela znaka, ki prevladuje v znaku na tak način, da si bo potrošnik znak po njem tudi zapomnil, nedvomno ne bo zapomnil prikaza ognjemeta (oziroma natančneje dveh ognjemetov) v prijavljenem znaku (oziroma t.i. ''kapelj'', kot jih imenuje tožnik), prav tako pa tudi ne (simetrično, v dveh vrstah - op sod.) razpršenih kapelj v ugovarjanem znaku, upoštevajoč celotno podobno obeh znakov. Tožnik tudi meni, da je prijavitelj namerno k prijavi priložil znak slabše kvalitete, zlasti kar se tiče intenzivnosti barv, s čimer naj bi poskušal zakriti dejstvo, da prijavljeni znak vsebuje ne samo odtenke modre in sive barve, temveč tudi barve, ki jih vsebuje ugovarjani znak, vendar te trditve z ničemer ne izkaže, zanjo pa tudi ne ponudi ustreznega dokaza, saj ne iz prijave prijavitelja, kot tudi ne iz ugovora tožnika z slikovnim materialom, ki se nanaša zgolj na njegovo znamko, to ne izhaja. Na te dokaze pa se tožnik v tožbi sklicuje. Navedba, da je treba upoštevati morebitno izboljšavo kvalitete znaka, pa tudi ne more vplivati na drugačno oceno pri presoji podobnosti, saj se primerjava opravi med znakoma/znaki, kot so prijavljeni oziroma registrirani. Sodišče se tudi ne strinja, da sta si slikovna dela prijavljenega znaka (zlasti slikovni del na desni strani) in ugovarjanega znaka identična, saj to ne drži. Pri prijavljenem znaku se sporna slikovna dela v podobi ognjemeta nahajata na levi in desni strani zgoraj, sta bistveno manjša od drugih elementov znaka (podobi morja in kopalca v morje, besedilo ''novoletni skok v morje'') ter ne tako intenzivnih barv, pri čemer je ognjemet na desni strani različnih barv, na levi strani pa v odtenku modre barve. Pri ugovarjanem znaku pa se slikovni del - kaplje raztezajo iz središča proti zunanjosti in so različnih, bolj intenzivnih barv (npr, rdeče, rumene, zelene, modre). Razlika je torej v velikosti, poziciji, oblikovni zasnovi in barvah tega, za tožnika spornega slikovnega dela obeh znakov. Pri tem izostanek navedb o tudi drugih barvah v prijavljenem znaku (poleg odtenkov modre in sive barve, ki res prevladujejo) ne vpliva na presojo v takšni meri, da bi to pomenilo drugačen zaključek o (ne)podobnosti med znakoma. Zatrjevana vizualna podobnost med znakoma torej ni podana. In ker si znaka nista podobna, tudi ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko.

13Organ je v nadaljevanju pravilno opravil tudi fonetično in pomensko analizo, ki pa za tožnika (glede na odsotnost ugovorov v tej smeri) očitno niti ni sporna.

14Drug razlog, ki ga je tožnik uveljavljal že v ugovoru in ga uveljavlja kot (nadaljnjega) bistvenega tudi v tožbi, pa je (zatrjevana) kršitev avtorske pravice tožnika, torej neuspešno uveljavljani razlog za zavrnitev registracije znamke po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

15Uvodoma se sodišče strinja s tožnikom, da se po ZASP, natančneje 11. členu, avtorstvo domneva. Ta člen namreč določa, da za avtorja velja tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno (prvi odstavek), če pa avtor ni znan po prejšnjem odstavku, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda; če tudi ta ni naveden, je upravičen tisti, ki je delo objavil (drugi odstavek). Prejšnji odstavek neha veljati, ko se ugotovi avtor; upravičenec iz prejšnjega odstavka mora koristi iz avtorskih pravic prenesti na avtorja, če ni s pogodbo drugače določeno (tretji odstavek). Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela (14. člen ZASP) in iz nje izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja) (15. člen ZASP). Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka (ognjemetom na desni in levi strani znaka) sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Kot je sodišče že navedlo zgoraj (10. točka obrazložitve), se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v teh - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

16Sodišče pa zato tudi ne sprejema nadaljnjega tožbenega ugovora, da se organ ni v zadostni meri opredelil do teh trditev tožnika v ugovornem postopku, saj to glede na podan zaključek ne drži. Po (kot navedeno tudi po oceni sodišča) pravilni presoji organa, da ni podobnosti med znakoma, že iz tega razloga ni moglo priti do kršitve avtorske pravice tožnika, zaradi česar se ni in se mu tudi ni bilo treba opredeljevati do preostalih navedb tožnika v zvezi s tem zavrnilnim razlogom. Zato pa tudi ni relevantno, ali je stališče organa, da bi moral tožnik avtorstvo dokazati z ustreznimi dokumenti, pravilno ali ne, saj se je pri tem organ skliceval na ugovorni postopek in njegove značilnosti (o tem se bo sodišče opredelilo še v nadaljevanju sodbe) in ne na določbe ZASP. Iz enakega razloga pa sodišče tudi zavrača nadaljnje tožbene ugovore v zvezi s kršitvijo tožnikove avtorske pravice, saj glede na zaključek o nepodobnosti spornega slikovnega dela prijavljenega znaka s slikovnim delom tožnikovega znaka ti niso relevantni. Če pa tožnik kljub tej odločitvi meni, da je prijavitelj kršil njegove avtorske pravice, pa lahko njihovo kršitev uveljavlja v skladu z ZASP pred sodiščem splošne pristojnosti.

17Na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati neaktivnost prijavitelja v postopku, natančneje neprerekanje trditev o kršitvi avtorskega dela tožnika s prijavljenim znakom. V obravnavanem primeru gre namreč za postopek registracije znamke, ki poteka pred upravnim organom - Uradom RS za intelektualno lastnino in ta je tisti, ki presoja, ali so podani vsi pogoji za registracijo prijavljenega znaka po določbah ZIL-1 in subsidiarno po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP - prvi odstavek 6. člena ZIL-1), torej, ali so v primeru vloženega ugovora podani zatrjevani razlogi za zavrnitev registracije prijavljenega znaka. V 101. in 102. členu ZIL-1 je predpisan postopek ugovora pri registraciji znamke. Tako je najprej določeno, da lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki lahko temelji le na razlogih iz 44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze (prvi in drugi odstavek 101. člena ZIL-1). Na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja iz prejšnjega odstavka (prijavitelja znamke) urad preveri utemeljenost navedb v ugovoru. Če urad v preizkusu navedb iz ugovora ugotovi, da ugovor ni utemeljen in da je znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago ali storitve, se ugovor zavrne (drugi in tretji odstavek 102. člena ZIL-1). Glede na opisan postopek, kot tudi glede na naravo samega postopka, ki nedvomno sodi med upravne postopke, torej ni mogoče šteti, da neprerekanje trditev vlagatelja ugovora s strani prijavitelja v tem postopku pomeni njegovo strinjanje. S tem, ko se organ ni opredelil do vseh navedb tožnika (konkretno do navedbe glede nekakovostne prijave), pa tudi ni kršil pravil postopka, saj se je opredelil do navedb, ki so po njegovi presoji relevantne glede na dejansko stanje in materialnopravne določbe. Preizkus izpodbijane odločbe je tako sodišče moglo opraviti.

18Tožbenega ugovora o ogromno vloženih finančnih sredstvih v blagovno znamko ATLANTIS (v njeno oblikovanje, kot tudi v njeno oglaševanje v medijih, na javnih prevoznih sredstvih) in posledično o njeni prepoznavnosti na slovenskem trgu pa sodišče ne bo vsebinsko presojalo iz naslednjih razlogov:

19Kot že citirano zgoraj, je upravni organ v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi (torej razlogi iz 44. člena ZIL-1) vezan na ugovor (101. in 102. člen ZIL-1). Pri preizkusu ugovora je vezan na dejansko stanje, ki ga je dolžan ugotavljati zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke. V prejšnji točki opredeljenega zavrnilnega razloga (smiselno po točki c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1) pa tožnik v ugovoru ni uveljavljal, zaradi česar ga tožnik v tožbi tudi ne more z uspehom uveljavljati. Posledično se sodišče zato ne spušča v vsebinsko presojo tožbenega ugovora, ki se nanaša na trditve o vloženih finančnih sredstvih v znamko in posledično njeno prepoznavnostjo na trgu v Sloveniji, ker gre za tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (20. in 54. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

20Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.