6. člen ZIL-1

Nacionalno pravo mora imetniku neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, priznati pravico, da prepove uporabo oziroma registracijo poznejše znamke. Tožnici domena po nacionalnem pravu ne daje pravice prepovedati registracije znaka. Domensko ime ima vlogo naslova internetne spletne strani, pridobitve, prenehanja in vsebine tega imena pa ne ureja noben predpis ampak pogodba med registratorjem in imetnikom domene. Kot taka, tj. kot pogodbeni odnos inter partes, ni izključna pravica, tj. ne more ustvarjati učinkov v razmerju do tretjih oseb. Tožnica bi uživala pravno varstvo na podlagi domene hobby.si le, če bi bila domena tudi blagovna znamka ali če bi tožnica dokazala, da gre za znano znamko. Znana znamka ni sinonim ugledni znamki. Ugledna znamka je (za razliko od "znane znamke") znamka, ki je registrirana. Zaradi njenega ugleda pa se znak ne registrira ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki, podobni ali niso podobni tistim, za katere je varovana prejšnja znamka. Ne registrira se torej niti v primeru, če označuje drugačno blago oziroma storitve od tistih, ki jih označuje znamka z ugledom. Niti Pariš

Naloga znamke je ravno razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega. Kadar je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, je prvi načeloma bolj razlikovalni kot drugi, ker se povprečni potrošnik lažje sklicuje na zadevne proizvode tako, da navede ime znamke, in ne da opiše figurativni element te znamke. Iz tega sicer ne izhaja, da je treba besedne elemente znamke vedno šteti kot bolj razlikovalne od figurativnih elementov. Pri sestavljeni znamki ima namreč figurativni element enakovredno mesto kot besedni element. Torej je treba za opredelitev prevladujočega sestavnega dela znamke preučiti bistvene lastnosti figurativnega elementa in bistvene lastnosti besednega elementa izpodbijane znamke in njuna položaja. Presojo podobnosti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, je mogoče opraviti le, če je mogoče vse preostale sestavine znamke zanemariti. Celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost nasprotujočih si znamk, mora biti utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavnih delov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečn

Sodišče je že v sodbi I U 104/2021 pojasnilo, da toženka postopek spremembe vpisov v registru lahko vodi le na zahtevo strank. To izhaja že iz določb 53. člena ZIL-1, ki ureja vložitev zahteve pri toženki v skladu z Madridskim aranžmajem in Madridskim protokolom. Ne ta določba ZIL-1, ne katera druga ne pomeni podlage za to, da bi toženka lahko začela postopek za spremembo imetnika mednarodne znamke po uradni dolžnosti. Stališče sodišča je, enako kot že v sodbi I U 104/2021, da je toženka dolžna preden Mednarodnemu uradu pošlje kakršnokoli zahtevo za spremembo imetništva znamke omogočiti vsem strankam, v katerih pravni položaj zahtevana sprememba lahko poseže, da se o tem izjavijo ter o tem izdati odločbo, zoper katero je mogoče uveljavljati sodno varstvo.

V obravnavani zadevi je treba najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da bo tožnici, če bo predlog zavrnjen, zoper to odločitev zagotovljeno pravno sredstvo in sodno varstvo, kar so njene ustavno zajamčene pravice. Toženka mora o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti pred ali sočasno z odločitvijo o glavni stvari, v nobenem primeru pa ne prej, kot po prejemu izjave o razlogih za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma poteku 3 mesecev od vročitve poziva, da je strankam zoper zavrnitev predloga zagotovljeno pravno sredstvo.

Postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnici sporen vpis v registru WIPO, je tekel na zahtevo stranke z interesom. Tožnici v tem postopku nista imeli lastnosti stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morali ta položaj imeti. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.

Sodišče je ugotovilo, da je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnico sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo A. Tožnica v tem postopku ni imela lastnosti stranke, na zahevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morala kot oseba, ki je bila v mednarodnem registru urada WIPO vpisana kot imetnik pravic, imeti položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Sprememba vpisa imetnika znamke, po katerem kot imetnica znamke ni več vpisana tožnica temveč A., namreč pomeni spremembo tožničinega pravnega položaja. S tem je zato izkazana njena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na

ZIL-1 nima posebnih določb o vodenju ugotovitvenega postopka, zato je organ dolžan uporabljati določbe ZUP. V izjasnitvi je tožnik predlagal dokaze, s katerimi je izpodbijal ugotovitve urada, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati in s katerimi je utemeljeval nasprotno, zadostno distinktivnost prijavljene znamke, torej nepodanost razlogov po določbah točk b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Urad RS za intelektualno lastnino bi se do predlaganih dokazov moral opredeliti in jih vsebinsko presoditi, pa se ni.

Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada. Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora so

Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko. Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

Izpodbijano znamko ISKRAEMECO je treba upoštevati tako, kot je zapisana in torej prijavljena. Glede na njen zapis gre nedvomno za enovito besedo, ki je ni možno vizualno deliti na dva dela, zaradi česar del besede ISKRA (ki sicer predstavlja začetni del izpodbijane znamke) nima tolikšne razlikovalne vloge, kot to želi predstaviti tožnica, oziroma njen drugi del EMECO, ni možno abstrahirati, ne glede na to, da beseda EMECO nima takega pomena, kot ga ima beseda ISKRA, saj sta si primerjani znamki različni tako glede različnosti črk, dolžine besed, grafičnih elementov, zadostno različni sta si tudi fonetično, nedvomno pa je tudi podana pomenska različnost, ne glede na to, da je njun skupni del ISKRA, ki ima precej pomenov.