11. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.

ZIZ in ZASP določbe, ki bi določala zatrjevano eventualno maksimo, nimata. Katero določbo postopka je sodišče z upoštevanjem upnikovega odgovora kršilo, dolžnik niti ne pove. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja, da lahko upnik v odgovoru na ugovor odgovori na dolžnikove ugovorne navedbe, se opredeli do ponujenih dokazov, in če je to zaradi uspeha potrebno, pri tem navede nova dejstva in nove dokaze, s čimer skuša ovreči utemeljenost dolžnikovega ugovora. Upnik v odgovoru na ugovor ni dopolnjeval morebiti pomanjkljive trditvene in dokazne podlage predloga za zavarovanje. Le dopolnil jo je, glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Imetnik materialnopravnih upravičenj je v tem primeru delodajalec, to je upnik. Kot takemu mu gre tudi zahtevek za pravno varstvo njegovih materialnopravnih upravičenj. Računalniški program z opisanimi funkcionalnostmi je kompleksen. S tem je materialnopravni pogoj individualnosti za potrebe tega postopka zadosti izkazan. Upnik računalniški program na svoji spletni strani trži kot svojega. Upnik se navzven deklarira kot avtor, v predlogu za zavarovanje poimensko navede nekatere od 20 občin, katerim prodaja licenco za uporabo programa,

Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo avtorsko delo ustvarjeno v tesnem skupnem sodelovanju tožnikov, je podan zaključek, da obema avtorjema pripada nedeljiva avtorska pravica. Ni namreč ugotovljeno, da bi se prispevki avtorjev lahko ločeno izkoriščali. Glede na ustvarjalno povezanost tožnikov in tesno naravo dela, deležev prispevkov zaradi zlitosti niti ni mogoče razlikovati. V takšni situaciji to pomeni, da delež prispevka (npr. 1/2 ali 1/3) posameznega avtorja v razmerju do toženke kot uporabnice dela niti nima odločilnega pomena, saj lahko vsak soavtor sam zahteva varstvo celotne pravice.

Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko. Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči. Neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev. Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično.

Iz besedila objave tožene stranke na spletni strani www.X.si, kot tudi iz naslova časopisnega članka z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je vir omenjenega videoposnetka stran YouTube. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da navedba točne URL povezave (linka) do mesta spornega videoposnetka, ki ni več delovala, v zvezi z navedbo vira v skladu z zahtevo tretjega odstavka 48. člena ZASP, v obravnavanem primeru ni odločilna. Ker je bilo do objavljenega videoposnetka na spletni strani www.X.si mogoče dostopati le tako, da je uporabnik odprl spletno stran s člankom in tam nato predvajal video posnetek, v naslovu članka pa je bil naveden vir videoposnetka - spletna stran YouTube skupaj z navedbo, da gre za intervju, ki ga je predsednik A. umaknil z YouTuba, je bilo po oceni pritožbenega sodišča s tem v obravnavanem primeru zadoščeno pogoju navedbe vira po tretjem odstavku 48. člena ZASP.

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

Ker je avtor tisti, ki je delo ustvaril, za dokazovanje avtorstva dokaz z njegovim zaslišanjem ni neprimeren, nasprotno. Prav avtor je tisti, ki lahko najbolj verodostojno opiše postopek in okoliščine, v katerih je delo ustvaril.

Če je dolžnik preko svojih spletnih strani brez soglasja imetnika znamke uporabljal zaščiteni znak, je v takšnih trditvah upnikov vsebovana izrecna oblika kršitvenega ravnanja, kot ga ZIL-1 določa v točki b) 2. odst. 47. čl. Odsotnosti protipravnosti ravnanja ni mogoče utemeljevati z ugotovitvijo, da je dolžnik ob uporabi zaščitenega znaka nakazal na nosilca zaščitene pravice. Predpostavka za nastanek avtorske pravice je avtorsko delo, ki je predmet varovanja. Upnika sta se v predlogu sklicevala v tem smislu na telefonski imenik kot bazo podatkov in računalniški program TIS za obe kategoriji. ZASP opredeljuje, da imata značaj avtorskega dela samo pod predpostavko, da je v njih izražen element lastne intelektualne stvaritve avtorja (1. odst. 8. čl. in 3. odst. 111. čl. ZASP). To pomeni, da baze podatkov in računalniški programi, ki tega elementa ne vsebujejo, ne morejo biti predmet avtorskopravne zaščite.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornih kartah prepozna nadgrajene zgodovinske zemljevide, ki jih ni moč najti v drugih kartografskih virih, in da vsebina ter način reševanja problemov v teh kartah kažeta na element kartografske manire, ki lahko uživa avtorskopravno zaščito. Proti pravilnosti takšne presoje pritožbeno sodišče nima pomislekov, upoštevaje standard verjetnosti, ki je podlaga presoji v postopku zavarovanja z začasno odredbo, in izhajajoč predvsem iz spornih kart tožečih strank. Dokazno breme izpodbijanja originalnosti spornih kart je na strani tožene stranke. V zvezi s presojo same kršitve pritožbeno sodišče glede spornih prosojnic ugotavlja zelo veliko stopnjo podobnosti izrisa meja in podoben način predstavitve, kar vsaj s stopnjo verjetnosti vzbuja vtis o prevzemanju bistvenih elementov z verjetnostjo izkazanih avtorskopravno zavarovanih značilnosti spornih kart tožeče stranke. Poleg tega iz podatkov spisa sledi, da bi prva tožena stranka bila lahko seznanjena s spornimi kartami iz Malega zgodovinskega atlasa, kar bi ji lahko omogočilo sporno prevzemanje.