54. člen ZUS-1

V primerih, ko stranka navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi nasprotuje tistim dejanskim ugotovitvam izpodbijanega upravnega akta, ki tvorijo podlago sprejete odločitve, predpostavke za sojenje na seji niso izpolnjene niti z vidika druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Upoštevati je treba, da glavna obravnava ni namenjena zgolj izvajanju dokazov. Glavna obravnava je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Izvedba javne obravnave pred sodiščem prve in edine stopnje, ki je pristojno za presojo tako dejanskih kot tudi pravnih vprašanj (sodišče s polno jurisdikcijo), praviloma vključuje pravico do izvedbe ustne obravnave, s čimer so stranki zagotovljena temeljna procesna jamstva subjekta odločanja v razmerju do države. Pravica do glavne obravnave pred sodiščem je tako človekova pravica iz 22. člena Ustave. Katere procesna jamstva izmed tistih, ki jih vključuje splošna pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave, je treba v konkretnem primeru na glavni obravnavi zagotavljati strankam postopka, je v

Ker si znaka nista podobna, ne bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja prijavljenega znaka s tožnikovo blagovno znamko. Tožnik zatrjuje, da je avtor slikovnega dela svoje znamke, ki pa ga je prijavitelj uporabil pri prijavljenem znaku, s čimer je posegel v tožnikove avtorske pravice (moralne in materialne). Bistveno pri presoji tega ugovora je (in kar tudi izhaja iz izpodbijane odločbe ter odgovora na tožbo), ali gre pri spornem slikovnem delu prijavljenega znaka sploh za takšno podobnost s slikovnim delom znaka tožnika, da bi zaradi tega lahko prišlo do kopiranja tega slikovnega dela tožnikovega znaka, ki je po tožnikovem zatrjevanju njegovo avtorsko delo, in s tem do kršitve njegove avtorske pravice. Sodišče se strinja z oceno organa, da si znaka nista podobna, in to ne v celoti, kot tudi ne v - za tožnika spornih - slikovnih delih. Ker pa si nista podobna, do kršitve (zatrjevane) avtorske pravice ni moglo priti. S tako presojo in posledičnim zaključkom pa organ zato za priznanje avtorske pravice tudi ni postavljal nobenih dodatnih pogojev, saj je presojo moral in jo tudi je opravil po relevantnem zakonu, torej po ZIL-1.

Prijavljeni znak je prijavljen v besedilu SCOUT VENERA in ne zgolj kot SCOUT, zato ga je treba presojati po vsebini in v obliki, kot je prijavljen. VENERA je sicer res firma podjetja (oziroma del firme podjetja), kar pa ni razlog za relativizacijo tega dela znaka kot nepomembnega. V veliko primerih podjetja namreč ne tržijo svojega blaga ali storitev z blagovnimi znamkami, ki vsebujejo firmo podjetja, zato ni možno pripisati takega pomena dejstvu, da je prijavljeni znak sestavljen (tudi) iz dela firme, kot ga želi pripisati tožnik. Organu ni bilo treba preverjati t.i. elementa ''svojstvenosti'' prijavljenega znaka, ki naj bi bila potrošniku vidna že na prvi pogled, saj - kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo - ne gre za element, ki bi ga bilo treba presoditi v okviru analize glede na 44. člen ZIL-1 (in pred tem glede na 43. člen ZIL-1). Tak ugovor bi tožnik lahko uveljavljal le v nasprotni smeri, torej, da je njegova ugovarjana znamka (oziroma ugovarjane znamke) svojstvena v takšni meri, da zaradi morebitno ugotovljene podobnosti med znaki preprečuje registracijo prijavljenega znaka.