VSRS Sklep I Up 243/2017

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča v Ljubljani I U 541/2017-9 z dne 19. 9. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo A. A., ki jo je vložila zoper odločbo Ministrstva za finance DT ... z dne 13. 2. 2017. S to odločbo je toženka ugodila pritožbi dolžnika B. B., d. o. o., iz Ljubljane, zoper sklep o davčni izvršbi DT ... z dne 29. 11. 2016 ter navedeni sklep odpravilo. Ugotovila je, da je pravica do izterjave komunalne takse, ki je bila dolžniku odmerjena z odločbo tožnice (mestne občine), zastarala.

2Sodišče je v sklepu ugotovilo, da tožnica ni bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje omenjene odločbe, zato glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ni procesno legitimirana za vložitev tožbe. Odločitev je utemeljilo s tem, da davčni organ tožnice ni obravnaval kot stranke, ker ji ni vročil ne sklepa o izvršbi ne izpodbijane odločbe, iz sklepa o izvršbi pa izrecno izhaja, da se postopek zoper dolžnika vodi po uradni dolžnosti (ne na predlog), kar izhaja tudi iz odgovora na tožbo. Poleg tega iz spisov ni razvidno, da bi tožnica v postopku na prvi stopnji zahtevala položaj stranke ali v pritožbenem roku zahtevala vročitev odločbe, niti da bi vložila predlog za obnovo postopka. Med postopkom je davčnemu organu sicer dajala pojasnila v zvezi z zadevo, ker pa se ji upravni akti, vključno s sklepom o izvršbi, niso vročali, bi lahko vsaj podvomila v svoj položaj in ukrepala z vložitvijo predloga za obnovo postopka

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Stranka z interesom, to je družba B. B., d. o. o., je na pritožbo odgovorila, vendar pritožbeno sodišče odgovora ni upoštevalo. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, v pritožbenem postopku ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen omenjeni izpit.¹ Omenjena družba je vložila odgovor po zastopniku (direktorju...). Ker ta po pozivu Vrhovnega sodišča v bistveno enaki zadevi I Up 231/2017 ni predložil dokazila o opravljenem izpitu, ga v tej zadevi ni ponovno pozivalo na odpravo pomanjkljivosti in je štelo, da ne izpolnjuje zahtevanega pogoja.

K I. točki izreka:

6Pritožba je utemeljena.

7Stališče sodišča prve stopnje je, da pritožnica v izvršilnem postopku ni imela položaja stranke, zato v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1, ki določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne more biti tožnica (nima aktivne legitimacije za tožbo).

8Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da ni pravilno stališče, da pritožnica v izvršilnem postopku ni imela položaja stranke.

9Predmetna izvršba se je vodila zaradi izterjave občinske oziroma komunalne takse, ki jo je pritožnica odmerila dolžniku z odločbo z dne 20. 11. 2012 zaradi izvedbe delne zapore na občinskih cestah, torej zaradi izterjave nedavčne denarne obveznosti. V takem primeru davčni organ postopka ne začne po uradni dolžnosti,² ampak na predlog organa, pristojnega za odmero obveznosti. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč v 289. členu glede izterjave denarnih obveznosti, ki jih odmeri pristojni organ in ki niso davki, določa, da upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek). Temu sledi ZDavP-2, ki v prvem odstavku 146. člena za tovrstne izterjave predpisuje, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj izvršbe). Predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki (četrti odstavek istega člena).³

10Ne samo, da že iz citiranih določb izhaja, da se izvršba nedavčnih denarnih obveznosti začne na predlog, od predlagatelja je odvisen tudi tek že začetega postopka. Zahtevo za izvršbo namreč lahko umakne (4. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2), davčni organ pa nato po uradni dolžnosti s sklepom v celoti ali delno ustavi izvršbo. To pomeni, da predlagatelj izvršbe (v obravnavani zadevi pritožnica, A. A., ki je izdala izvršilni naslov) s svojo zahtevo lahko razpolaga. Navedeno predlagatelja izvršbe po formalnem kriteriju opredeljuje kot stranko izvršilnega postopka, ki je vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet tak postopek (prvi odstavek 42. člena ZUP), in ki to zahtevo lahko tudi umakne, zaradi česar se postopek zaključi (prim. prvi odstavek 135. člena ZUP).

11Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zgolj na podlagi zapisanega v sklepu o izvršbi sklepalo, da se postopek zoper dolžnika vodi po uradni dolžnosti in ne na predlog upravičenca. Če bi to držalo,⁴ bi nastopil položaj, ko je bil sklep o izvršbi izdan brez zahteve stranke (ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP).

12Poleg tega pritožnica izpolnjuje tudi materialni kriterij za stranko in je torej njen formalni (procesni) položaj odraz materialnopravnega upravičenja. Utemeljeno namreč opozarja, da je dolgovana taksa njen prihodek. Občina lahko na podlagi 9. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) predpiše občinsko takso za oglaševanje, prirejanje razstav in prireditev, parkiranje in opravljanje drugih dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo (med drugim) javnih površin v lasti občine, kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno. V skladu s prvim odstavkom 7. člena istega zakona pa so prihodki od taks lastni vir financiranja občine, kar pomeni, da je tožnica kot samoupravna interesna skupnost v izvršilnem postopku zahtevala plačilo terjatve, ki je vir financiranja njenega delovanja. Čeprav je to delovanje v javnem interesu, občina pri pridobivanju sredstev iz naslova občinskih taks⁵ nastopa kot neposredna upravičenka, saj v lastnem imenu in za svoj račun (v povezavi z njenimi pristojnostmi samupravne lokalne skupnosti, ki jih s tako dobljenimi sredstvi financira) izda odmerno odločbo in ima za namen njene izvršitve pravico predlagati tudi izvršbo. To pomeni, da davčni organ v tem primeru vodi izterjavo v korist občine, o kateri je bilo odločeno z odmerno odločbo. ⁶

13Po obrazloženem je treba pritrditi pritožnici, da se postopek zoper dolžnika ni vodil po uradni dolžnosti ampak na njen predlog kot upravičenke do sredstev, ki so prihodek njenega proračuna. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da prav zadnje razlikuje obravnavani primer od zadeve I Up 148/2012, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da čeprav je pritožnica (prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku in dolžniku naložil plačilo globe) po izrecni zakonski določbi 146. člena ZDavP-2 predlagateljica izvršbe, to še ne pomeni, da je tudi stranka izvršilnega postopka (v materialnem smislu). Poudarilo je, da se globa za prekršek izterjuje v javno korist (globe za prekršek so del javnofinančnih prihodkov), pritožnici pa noben materialni predpis ne daje pravice do plačila izrečene globe.

14V skladu z navedenim ni pravilno stališče, da pritožnica ni bila stranka v postopku izdaje upravnega akta (sklepa o izvršbi in v tem upravnem sporu izpodbijane pritožbene odločbe). Glede na predhodno izpostavljene konkretne okoliščine pritožnica za utrditev položaja stranke v postopku ni potrebovala še dodatne potrditve s strani davčnega organa z vročitvijo v postopku izdanih upravnih aktov. Opustitev omenjenih dejanj je treba presojati v smislu storjenih in v tožbi zatrjevanih procesnih kršitev, ne pa v prid stališču sodišča prve stopnje, da pritožnica ni bila stranka postopka, ker jo - kot je zapisalo sodišče - po podatkih upravnih spisov davčni organ očitno ni štel niti obravnaval kot stranko.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (82. člen v zvezi s 77. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1).

¹ Primerjaj npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 74/2017 z dne 21. 6. 2017 (9. točka obrazložitve) in I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 5. točko.
² Kot je to v primeru nepravočasno plačanega davka, ko davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).
³ V listinah predloženih upravnih spisov (izpis eIZVRŠBE) je tožnica navedena kot predlagateljica.
⁴ V listinah predloženih upravnih spisov (izpis eIZVRŠBE) je tožnica navedena kot predlagateljica izvršbe.
⁵ V obravnavani zadevi je bila taksa v izvršilnem naslovu odmerjena na podlagi Odloka o komunalnih taksah v A. A. (Uradni list RS, št. 18/2010), po katerem so takse prihodek proračuna mestne občine (13. člen).
⁶ V tem smislu npr. tretji odstavek 286. člena ZUP določa, da se izvršba v korist stranke opravi na predlog stranke (upravičenca).