77. člen ZUS-1

Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 40/2023 z dne 17. 5. 2023 zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje, ki oceni, da je treba tožbo kot prepozno zavreči, s tem stališčem seznaniti tožečo stranko, saj je stranki šele s tem omogočeno, da v zvezi s to ugotovitvijo sodišča poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. To, da lahko izpodbija pravilnost dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z zaključkom, da je tožba prepozna (npr. iz obvestila o prispelem pismu), je po ustaljeni sodni praksi strankina pravica, ki ji mora biti ustrezno zagotovljena.

Sklep o denarni kazni, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo, je izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo. Cilj tega postopka je uresničitev odločbe (v njej naložene obveznosti o rušitvi nezakonite gradnje) in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Ker je torej prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih ok

Pri pretepu in spolni zlorabi gre lahko za opisovanje časovno istega dogodka (tj. dogodka, do katerega naj bi prišlo ob edini priložnosti, ko naj bi člani MQM pritožnika pretepli), vsekakor pa navedbe o fizičnem nasilju (pretepanju) in spolni zlorabi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo šteti za opisovanje "istega" dogodka z vidika presoje morebitne izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1. Pri tem ni mogoče prezreti, da so v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, v katerem so primeroma našteta dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije, dejanja fizičnega nasilja, psihičnega nasilja in spolnega nasilja opredeljena kot samostojna, pri čemer dejanja spolnega nasilja niso vključena v dejanja fizičnega nasilja. Vprašanje, ali en od teh dogodkov pomeni novo pravno relevantno dejstvo v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, pa je bistveno za odločitev v tej zadevi. Zaradi neobrazloženega stališča, da gre za en (isti) dogodek, je sodba v tem delu glede teh odločilnih dejstev brez razlogov. Na podlagi take ocene dejanskega stanja Upravno sodišče teh (novih) okoliščin tudi ni presojalo z vidika tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tj.

Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije. Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu u

Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih. Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo poseb

Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da

Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno. Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe. Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodiš

Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti zato nimajo le osebe s formalnim statusom stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pač pa vse osebe, na pravice ali pravne koristi katerih vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne.

Iz stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo) razvidno, da je zanjo upoštevaje člen 2(q) Direktive 2013/324 (Procesna direktiva) značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. ZMZ-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da so lahko novi dokazi ali dejstva obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Glede na navedeno organ po prejemu naknadne (oziroma

Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.

Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Pritožniku je bilo s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost.

Sodnikovo pravno mnenje, ki ga je izrazil v strokovnem članku, ne predstavlja objektivnega odklonitvenega razloga, četudi utegne biti to vprašanje v zadevi odločilnega pomena. Po analogiji je to stališče uporabljivo tudi v zvezi z mnenji, ki jih sodnik kot avtor predstavi v okviru komentarja določenega zakona. Zato je v obravnavani zadevi bistveno le, da izločevani sodnik v svojem komentarju zakona ni izjavil, da bo v pritožničinem primeru odločil enako, neupoštevaje njene argumente oziroma okoliščine obravnavane zadeve. Vrhovno sodišče zavrača posplošeno pritožbeno oceno, da je bila (celotna) praksa organa, ki ga je izločevani sodnik vodil, v nasprotju s stališči ESČP glede izvajanja ustnih obravnav. To bi držalo le, če bi bilo stališče omenjenega sodišča, da gre za absolutno človekovo pravico, DKOM pa bi odločala izključno na sejah. A tega pritožba ne trdi.

Pravila OZZ kot podzakonski akt recepte za osebno rabo zdravnika uvrščajo med pravice, in glede na to, da Pravila OZZ podrobneje urejajo vrste in obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pogoje in postopke za uresničevanje pravic (1. in 3. točka 1. člena Pravil OZZ), gre torej za pravico, ki je izvedena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z izpodbijanim dopisom je bilo odločeno o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (ali je pritožnica upravičena do receptov za osebno rabo zdravniku je, kot rečeno, stvar meritorne presoje), zato je dopis šteti za akt iz 2. člena ZUS-1 in je tožena stranka o pritožničini pravici odločala (oz. bi morala) po pravilih splošnega upravnega postopka.

Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank. Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki. Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem

Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republ