7. člen ZFO-1

Določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1, ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja.

Ko gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, velja pravilo, da veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna. Dejstvo, da tožena stranka ni vložila pritožbe, samo po sebi ne pomeni, da je pritožba intervenienta v nasprotju z interesi in voljo tožene stranke. Takšen zaključek bi bil mogoč samo, če bi tožena stranka izrecno nasprotovala vloženi pritožbi. Obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zajema obremenitev okolja zaradi delovanja odlagališča odpadkov kot celotnega kompleksa, kar vključuje tudi napravo za čiščenje izcednih vod, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov, če je ta naprava integralni del odlagališča. Določbe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih in Uredbe o odlagališčih odpadkov je treba razlagati tako, da je njihov pomen skladen s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagal

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence. Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini

ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča občinski Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso.

Ni ključno kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča. Od uveljavitve Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) dalje teh določb ni mogoče obiti s sklicevanjem na sporazum, ki je veljal do sprejema te uredbe.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v izvršilnem postopku ni imela položaja stranke, zato v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnica, ni pravilno. Izvršilni postopek zaradi izterjave občinske komunalne takse, torej nedavčne denarne obveznosti, se zoper dolžnika ni vodil po uradni dolžnosti, ampak na predlog (pri)tožnice kot upravičenke do sredstev, ki so prihodek njenega proračuna. Pritožnica (mestna občina) je bila zato stranka tega izvršilnega postopka.