289. člen ZUP

Organa sta navedla ključen trenutek oziroma datum, tj. izpolnitveni rok, ki je bil inšpekcijskim zavezancem določen za odstranitev predmetne nelegalne gradnje in vzpostavitev legalnega stanja (1. 6. 2014), ter dejstvo, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, to pa omogoča preizkus pravilnosti ugotovljenega datuma izvršljivosti inšpekcijske odločbe. Tožniki tako ugotovljenemu datumu izvršljivosti konkretizirano niti ne oporekajo in ne navedejo datuma, ko naj bi po njihovem mnenju nastopila izvršljivost navedene inšpekcijske odločbe. Zato s tožbenimi navedbami, da se ugotovitve izvršljivosti inšpekcijske odločbe ne da preizkusiti, ne morejo uspeti. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da odločitev pristojnega gradbenega inšpektorja, da je objekt nelegalen in da ga mora inšpekcijski zavezanec odstraniti, še ne pomeni izgube doma inšpekcijskega zavezanca in njegove družine. Izguba doma nastopi v primeru izvršbe inšpekcijske odločbe in dejanske odstranitve objekta. Poseg v pravico do spoštovanja doma zato pomeni prisilna izvršitev odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1 v izvršilnem postopku, v katerem pristojni organ proti volji inšpekcijskega zavezanca odstrani objekt

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi je mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova in pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta ugovor je tožnik v pritožbenem postopku uveljavljal z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala na drugi podlagi (s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij). V tej zvezi izpolnitev obveznosti v višini 11.000,00 EUR ni sporna, saj obveznost v tem delu ni predmet izterjave po izpodbijanem sklepu. Spora tudi ni, da obveznost v preostalem delu (v znesku 1.800,01 EUR) v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. Tožnik namreč zatrjuje, da je prenehala po dogovoru s potrošnico, kar v postopku davčne izvršbe ni pravno upoštevno, saj stranke ne morejo spreminjati obveznosti, ki so jim na podlagi prisilnih predpisov v javnem interesu naložene z upravnimi odločbami.

Po določbi 292. člena ZUP se pritožba zoper sklep o izvršbi lahko nanaša le na izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova. Tožnica bi torej lahko ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, vključno z ugovorom glede dimenzij objekta, uveljavljala le v pritožbi zoper to odločbo, ki pa je bila zavrnjena. Predmet spornega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršljive inšpekcijske odločbe, ne pa vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvira.

V obravnavani zadevi bi morala biti opravljena upravna izvršba denarne terjatve, razvidne iz odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008,1 ki jo opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti. Tožena stranka ni imela podlage za odločanje o tožnikovem ugovoru, ki v upravnem postopku tudi sicer ni bil vložen, ampak bi morala potem, ko bi ugotovila, da je odločba št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 postala izvršljiva, zadevo zaradi oprave upravne izvršbe odstopiti davčnemu organu. To pomeni, da v obravnavani zadevi ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim ugovorom ni stvar, v kateri bi tožena stranka lahko z dispozitivom samostojno odločala v upravnem postopku.

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je namreč izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, to tožnik potrdi tudi v tožbi. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.

Niti upravni organi niti sodišče ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

Zastaranje terjatve iz naslova prvega odstavka 48. člena ZBPP v zakonu (ne v tem ne v drugem) ni izrecno urejeno. Vendar to še ne pomeni, da navedena terjatev ne zastara. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. To pomeni, da mora terjatev zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. Določba 48. člena ZBPP predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev pravnega razmerja, ki pa ni zasebnopravne, temveč javnopravne narave. Obveznost posameznika je določena z zakonom in oblastni organ jo je pristojen oziroma dolžan izterjati od posameznika. O tej obveznosti je zato treba stranki izdati upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za vračilo sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Uporaba pravnih pravil iz Obligacijskega zakonika zato za obravnavani primer ni pravilna in je treba glede zastaranja po analogiji uporabiti r

Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v izvršilnem postopku ni imela položaja stranke, zato v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnica, ni pravilno. Izvršilni postopek zaradi izterjave občinske komunalne takse, torej nedavčne denarne obveznosti, se zoper dolžnika ni vodil po uradni dolžnosti, ampak na predlog (pri)tožnice kot upravičenke do sredstev, ki so prihodek njenega proračuna. Pritožnica (mestna občina) je bila zato stranka tega izvršilnega postopka.

Upravno izvršbo začne organ s sklepom o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače odločeno. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je že rešena z izvršilnim naslovom.

Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 30. 9. 2008. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova sodišče dodaja, da se v postopku izvršbe izterjuje neplačana obveznost, naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa ni mogoče (in davčni organ za to tudi ni pristojen) posegati v izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč izvršilnega naslova, del katerega je tudi potrdilo o izvršljivosti, ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Po določbi četrtega odstavka 180.a člena ZUP, lahko stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo o izvršljivosti (v konkretnem primeru gre za potrdilo o izvršljivosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bilo izdano na podlagi 180. člena ZUP) ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Zato lahko zahteva spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Tožena stranka je glede na navedeno predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti neutemeljeno štela kot pritožbo zoper izvršilni naslov, ki je, kot je med tožečo in toženo stranko nesporno, postal dokončen in pravnomočen.

Pretrganje zastaranja izvršitve sankcije v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZP-1 nastopi z vsakim dejanjem organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev sankcije, ki meri na izvršitev sankcije. Tudi posredovanje izvršljivega plačilnega naloga v izterjavo pristojnemu carinskemu organu je dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki je usmerjeno k izvršitvi sankcije. Dejanje, ki meri na izvršitev sankcije, namreč ni zgolj izdaja sklepa o izvršbi, s katerim se postopek izterjave začne, temveč vsako uradno procesno dejanje v postopku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je bila odločba o usmeritvi otroka z dne 29. 3. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2011. Tožnika sta zoper njo vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 140/2011 z dne 15. 6. 2011 tožbo tožnikov zavrnilo. Glede na omenjeno dejstvo je torej razpravljanje o potrebnosti ali nepotrebnosti usmeritve mladoletne A.A. v prilagojen program brezpredmetno.

Določbo četrtega odstavka 57. člena ZP-1 je treba razlagati na način, da je pravica do plačila polovične globe dana le tistim kršiteljem, ki (pravočasno) sploh ne zahtevajo sodnega varstva. S plačilom polovice globe kršitelj sicer ne izgubi pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo, vendar pa z vložitvijo tvega, da bo moral plačati še preostalo polovico globe, če z zahtevo za sodno varstvo ne bo uspešen. To pomeni, da mora kršitelj plačati celotno globo, tudi če pravočasno plača polovico globe, pa v roku osmih dni od prejema plačilnega naloga vseeno vloži še zahtevo za sodno varstvo (ne glede na to, da vlaga zahtevo samo glede stranske kazni, ne pa tudi glede denarne kazni), če z zahtevo za sodno varstvo ne uspe.

Upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti.

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Določbe o stvarni pristojnosti v zadevi niso bile kršene s tem, da je izvršilni naslov izdala območna enota organa, saj gre v tem primeru zgolj za organizacijsko ureditev delovanja državnega organa in ne za njegovo stvarno pristojnost. Rok za izpolnitev iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak na obveznost, ki je naložena z inšpekcijskim ukrepom. To pomeni, da na izvršljivost ne more vplivati tožnikov predlog za podaljšanje izpolnitvenega roka.

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 289. člena ZUP, ki se nanaša na upravno izvršbo, in 298. člena ZUP, ki se nanaša na izvršbo s prisilitvijo. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, je prvostopenjski organ izdal nov sklep in uporabil prisilni ukrep.

V obravnavani zadevi, v kateri je med drugim sporno, ali so tožniki izpolnili svojo obveznost, do dneva začetka učinkovanja razveljavitve ni bilo pravnomočno odločeno, zato se glede vprašanja pristojnosti organa, ki je izdal izpodbijani sklep, 127. člen SZ-1 ne sme uporabiti.

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le izvršuje.