VSRS Sodba I Up 164/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 214-1887/2015-10 z dne 31. 5. 2016, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljena za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter hkrati določila, da mora tožnica Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), pri čemer posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ker je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, ki se jim sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 71. člena ZUS-1 pridružuje. K (po presoji prvostopenjskega sodišča pravilni) ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ni izkazala pogojev, ki jih določa 33. člen ZTuj-2, saj ni predložila veljavne potne listine, pogodbe o zaposlitvi in dokazil o zagotovljenih zadostnih sredstvih za preživljanje, sodišče prve stopnje dodaja, da tožnica, kljub dolgemu postopku in večkratnemu podaljšanju roka za predložitev zahtevanih dokazil, teh ni predložila niti k tožbi. Poleg tega poudarja, da tožnica ni izkazala zatrjevanih težav z računovodskim servisom, ki naj bi ji onemogočale predložitev dokazil o zagotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje in pogodbe o zaposlitvi, v dosedanjem postopku pa ni predložila niti veljavne potne listine.

3Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pojasnjuje, da je lastnica in direktorica družbe A. A., d. o. o., ki glede na podatke bilanc posluje pozitivno, pri čemer prihodke družbe, ki predstavljajo sredstva za preživljanje, dokazuje tudi pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 19. 4. 2016. Navaja, da iz plačilnih list izhaja, da s strani navedene družbe prejema plačo, iz potrdila o prijavi, da je prijavljena v zdravstveno zavarovanje, iz pogodbe o zaposlitvi pa, da je zaposlena. Ponovno poudarja, da je zamenjala računovodski servis in da je imela težave pri pridobitvi dokumentacije od prejšnjega, zato je bila izdelava bilance za navedeno družbo zelo otežena in dodaja, da so bile omenjene težave še hujše tudi zaradi šikaniranja njenega bivšega partnerja. Ima tudi veljavno potno listino. Meni, da bi zaradi navedenega upravni organ moral ugoditi njeni zadnji prošnji za podaljšanje roka, saj so bili razlogi izven njenega dosega. Navaja še, da ima dva mladoletna otroka, ki sta dobro asimilirana v slovensko okolje, imata veljavni potni listini, sama pa ima zanju zadostna sredstva za preživljanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločitev tožene stranke o zavrnitvi podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Navedeno dovoljenje tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Enotno dovoljenje za prebivanje in delo se po poteku veljavnosti lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se lahko izda, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti (četrti odstavek 37. člena ZTuj-2). Za izdajo dovoljenja (in torej tudi za njegovo podaljšanje) morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa tretji odstavek 33. člena Ztuj-2¹, pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, mora podati soglasje k izdaji enotnega dovoljenja² in ne smejo obstajati razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2).

7Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo, pravilna in temelji na pravilni zakonski podlagi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo argumentom upravne odločbe, ki temeljijo na ugotovitvi, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja zgoraj povzetih zakonsko določenih pogojev za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

8V konkretnem primeru se je upravni postopek začel na podlagi zahteve stranke. Skladno s pravilom iz prvega odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Za svoje navedbe (če ne gre za splošno znana dejstva) mora predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, pri čemer če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP).

9Kot sta ugotovila upravni organ in sodišče prve stopnje, tožnica v določenem, večkrat podaljšanem roku ni predložila zahtevanih dokazil (veljavne potne listine, pogodbe o zaposlitvi, dokazil o zagotovljenih zadostnih sredstvih za preživljanje), na podlagi katerih bi upravni organ lahko ugotovil, ali so tožničine navedbe o izpolnjevanju zgoraj povzetih pogojev za ugoditev njeni vlogi izkazane. Teh dokazil tožnica ni predložila niti k tožbi ali k pritožbi.³

10Pritožbeni razlog zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja glede na navedeno v obravnavanem primeru ni dopusten. Skladno s 3. točko prvega odstavka 75. člena v zvezi z prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč velja, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustna le, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga je ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali, če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic).⁴ Ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v konkretnem primeru ni ugotavljalo samo (tožnica ni predlagala oziroma omogočila, da bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj niti k tožbi ni predložila ustreznih dokazil⁵), v pritožbi torej ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb s tem v zvezi ni opredeljevalo.

11Tožnica v pritožbi neutemeljeno kot nepravilnemu nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je upravni organ ravnal pravilno, ko tožnici ni (ponovno) podaljšal roka za dopolnitev obravnavane prošnje.⁶ Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se namreč lahko podaljšata na prošnjo prizadete osebe pred iztekom roka, vendar le v primeru, če so za to podani opravičeni razlogi za podaljšanje (tretji odstavek 99. člena ZUP), ki jih mora stranka sama tudi izkazati. Ker tožnica v konkretnem primeru ni izkazala upravičenega razloga za podaljšanje roka - zatrjevanih ovir za predložitev zahtevane dokumentacije (težav z računovodskim servisom), čeprav bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča to lahko storila, je upravni organ skladno z 99. členom ZUP pravilno štel, da niso podani upravičeni razlogi za podaljšanje roka.⁷

12Dodati gre, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo poudarek dejstvu, da je postopek v konkretnem primeru od vložitve prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca do izdaje odločbe upravnega organa trajal skoraj sedem mesecev. V tem času je upravni organ tožnici večkrat podaljšal rok za predložitev zahtevanih dokazil in jo po tem, ko je njen zadnji predlog za podaljšanje roka zavrnil, še enkrat, z dopisom z dne 28. 4. 2016, pozval, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in sporoči morebitna dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivala na odločitev organa. Kljub temu pa tožnica v vsem tem času ni zmogla svojega dokaznega bremena, niti ni izkazala, kot že navedeno, da obstajajo upravičeni razlogi za nadaljnjo podaljšanje roka.⁸ Tožnica bi (če so zatrjevane ovire za predložitev zahtevane dokumentacije res obstajale) namen sodelovanja v postopku oziroma dopolnitve vloge lahko izkazala vsaj s predložitvijo drugih listin, katerih pridobitev ni bila vezana na poslovanje z računovodskim servisom in katerih posredovanje upravnemu organu torej ni bilo povezano z zatrjevanim razlogom za podaljšanje roka za dopolnitev prošnje (npr. potni list ali pogodbo o zaposlitvi). Vendar pa tega tožnica, kljub temu, da še v pritožbi trdi, da poseduje tudi te listine, ni storila.

13Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožničino prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila, saj ni dokazala, da izpolnjuje zakonske pogoje za podaljšanje, sodišče prve stopnje pa je navedeni odločitvi utemeljeno pritrdilo.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Prosilec mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.
² Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, pa soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2).
³ Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da naj bi tožnica vse navedene listine posedovala (niza namreč dejstva, ki naj bi jih posamezne, točno določene, listine potrjevale), vendar iz spisa, kot že navedeno, ni razvidno, da bi jih v dosedanjem postopku tudi predložila.
⁴ Podrobneje je to stališče pojasnjeno v sodbi VSRS I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016.
⁵ V takšnem primeru bi sicer sodišče prve stopnje moralo presojati dejstva, ki so relevantna, tudi v povezavi z vprašanjem prekludiranosti stranke.
⁶ Zoper sklep o (ne)podaljšanju roka skladno s četrtim odstavkom 99. člena ZUP ni pritožbe, lahko pa stranka to odločitev izpodbija v upravnem sporu zoper končno upravno odločbo.
⁷ Tega ne spremeni niti tožničino sklicevanje na to, da naj bi upravni organ njenim prejšnjim vlogam za podaljšanje roka ugodil.
⁸ V podporo argumentu, da stranka v upravnem postopku ni upravičena do podaljšanj roka za predložitev zahtevane dokumentacije brez omejitev (t. j. brez obstoja opravičljivih razlogov), govori tudi dejstvo, da je upravni organ v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, dolžan odločati relativno hitro. ZUP namreč v prvem odstavku 222. člena določa, da mora pristojni upravni organ (v primeru, ko je potreben poseben ugotovitveni postopek) izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.