99. člen ZUP

Sodišče je vezano na vsebino sodnega varstva (izpodbojna tožba), ki ga stranka zahteva, ne pa na predlog stranke, kako naj sodišče odloči v okviru zahtevanega varstva.

Tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka pred odločanjem o utemeljenosti njegove prošnje za dodelitev BPP odločiti o njegovi vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev prošnje za BPP. Puščanje vloge - prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, brez odločitve in brez točno določenega datuma, do kdaj lahko stranka vlogo po pozivu dopolni, ustvarja negotovost, do kdaj in ali sploh lahko stranka kasneje dopolni vlogo. Poleg tega se stranka ne more zanašati, da bo s kakršno koli vlogo že tudi dosegla podaljšanje roka oziroma odpravo posledic njegove morebitne zamude.

Glede na okoliščine konkretne zadeve sodišče meni, da v obravnavanem primeru s tako kratko določenim rokom za izjavo niso bile ustrezno upoštevane vse okoliščine. S pozivom je namreč toženka zahtevala pomembne podatke; podatke o lastništvu nepremičnin in o premoženju, s katerim tožnik razpolaga, navedeni podatki pa imajo pomembno vlogo pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za dodelitev BPP. Poziv na izjavo je bil pooblaščencu vročen v četrtek, 13. 4. 2023, kar pomeni, da je tridnevni rok za podajo odgovora iztekel že v nedeljo oz. v ponedeljek, 17. 4. 2023. Pooblaščenec, je imel na razpolago le dva delovna dneva, ko je sicer poskušal vzpostaviti kontakt s tožnikom, vendar neuspešno. Tožnika je poskušal priklicati na kar tri različne telefonske številke. Dve od teh sta bili neobstoječi, ena nedosegljiva, z e-pošto tožnik ne razpolaga. Taka neodzivnost je za pripadnike romske skupnosti povsem običajna, navedene okoliščine pa so znane tudi toženki, saj so pri pripadnikih romske skupnosti pogoste. Glede na okoliščine konkretnega primera je bil rok za izjavo (3 dni) tožniku odmerjen preskopo, zato je prišlo do kršitve pravice, ki jo zagotavljajo določbe 22. člena Ustave RS ter 9. in

Tožnica ni izkazala pravice graditi, saj v danem osem dnevnem roku za dopolnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni dopolnila skladno z določbo 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ, ker nesporno ni predložila ene izmed v tej določbi naštetih listin, ki bi nadomestile vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo do celote. Tožnica je v svoji prošnji natančno navedla razloge, zaradi katerih pomanjkljivosti (predložitve soglasja solastnika oziroma sodne odločbe, ki bi soglasje nadomestila) ne more predložiti v danem osem dnevnem roku ter podala predlog za podaljšanje roka "za najmanj tri mesece". Organ bi moral presoditi, ali je predlagano podaljšanje v interesu pravilnega vodenja postopka, česar pa ni storil, temveč je zgolj navedel, da bo tožnica v primeru, da bo sodišče njenemu predlogu ugodilo, lahko ponovno vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravni organ je torej nepravilno uporabil tretji odstavek 99. člena ZUP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Toženka ni upoštevala vseh olajševalnih okoliščin. Tožnik namreč s sklicevanjem na epidemijo in praznike ni ugovarjal zgolj obstoju kršitve, ampak je že v dopisu z dne 8. 1. 2021 uveljavljal tudi, naj toženka to upošteva kot olajševalne okoliščine oziroma naj zaradi tega kazni za kršitev ne izreče. Epidemija Covid-19 pa je po presoji sodišča podjetjem gotovo otežila poslovanje, saj je splošno znano, da sta Vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje pozivala delodajalce naj odrejajo delo na domu, v takem primeru pa ni dvoma, da je bilo v podjetju prisotnih manj ljudi kot sicer, kar je motilo dotlej ustaljene delovne procese in spreminjalo delovne zadolžitve. Bližajoči prazniki so zagotovo neodvisno od volje tožnika prav tako vplivali na dolžino zamude. Toženka nadalje ni upoštevala obnašanja tožnika, ki je pred kršitvijo in po njej zaprošene podatke posredoval v zahtevanih rokih. Napako je zaznal sam in se brez dodatnega poziva sam odzval na toženkine zahteve.

Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 9. 2. 2020, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožeča stranka je na podlagi navedenega imela možnost, da zaščiti svoj pravni položaj z vložitvijo pravočasnega predloga za podaljšanje roka, zato so navedbe o višji sili glede pridobitve sklepa o dedovanju nerelevantne za zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka ne zatrjuje, da zaradi višje sile ni mogla vložiti predloga za podaljšanje roka.

Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 30. 10. 2017, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožena stranka je na podlagi navedenega pravilno, na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP in 10. člena ZNISESČP, zavrgla zahtevo za verifikacijo devizne vloge kot nepopolno, saj tožeča stranka v roku, to je do 30. 10. 2017, ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma dokaza o pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge, ki je obvezna priloga zahteve za verifikacijo skladno s 10. členom ZNISESČP. Vsi tožbeni razlogi, ki se nanašajo na predložitev sklepa o dedovanju, so iz razloga nepravočasnosti, nerelevantni. Ob času izdaje izpodbijanega sklepa je bila vložena zahteva nepopolna, iz nje ni izhajal zaključek, da je tožnica upravičenka po ZNISEČP.

Toženka dejansko ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka. S tem, da je toženka tožniku dala možnost, da se – v skladu z 9. členom ZUP – izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je toženka dejanje (za uveljavitev oziroma varstvo pravic tožnika) v postopku opravila in s tem de facto vodila posebni ugotovitveni postopek. Kljub temu, da toženka vodenja posebnega ugotovitvenega postopka v izpodbijani odločbi ni posebej obrazložila, pa to ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer bistvena kršitev določb postopka ni podana. Ker 44. člen ZSICT ne določa roka, v katerem mora tožnik kot sodni izvedenec za obdobje začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca deponirati štampiljko in izkaznico, je toženka v skladu z določbo drugega odstavka 99. člena ZUP rok pravilno določila sama in hkrati pojasnila svojo odločitev, upoštevaje okoliščine primera; in sicer s sklicevanjem na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.

Predmet spora je sklep gradbenega inšpektorja o zavrženju vloge tožeče stranke za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bila naložena z inšpekcijsko odločbo. Rok, ki je bil tožeči stranki določen za izpolnitev obveznosti, je sestavni del inšpekcijske odločbe, torej izvršilnega naslova. Tako določen rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč materialni rok. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, ampak se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper inšpekcijsko odločbo.

Toženka je pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati. Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila. Toženka je ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo. Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev. Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54.

Ker tožnikov delodajalec družba A. d.o.o. v prošnji za podaljšanje roka ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih predlaga podaljšanje, tožnik sam pa za podaljšanje roka za izjasnitev o dejstvih in okoliščinah, ki so mu bile posredovane v dopisu toženke, niti ni zaprosil, je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko roka za odgovor oziroma izjasnitev ni podaljšala. Ker tožnik oziroma njegov delodajalec ni niti navedel, kaj šele izkazal opravičenega razloga za podaljšanje roka, je namreč skladno z 99. členom ZUP pravilno štela, da niso podani opravičeni razlogi za podaljšanje roka.

Ne glede na to, da iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bil rok, določen v inšpekcijski odločbi, v obravnavanem primeru še večkrat (brez pravnega temelja) podaljšan (najprej s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 10. 8. 2009 do dne 15. 11. 2009, nato z dopisom toženke z dne 24. 5. 2013 do 8. 7. 2013 in nato še na ob opravi upravne izvršbe 8. 7. 2013 do 29. 7. 2013), gre za rok za izpolnitev obveznosti iz navedene inšpekcijske odločbe - izvršilnega naslova, s katero je odločeno o zadevi, ki je bila predmet postopka. Takšen rok pa ni procesni rok, zato je sklicevanje upravnih organov na določbo 99. člena ZUP napačno, saj se ta nanaša le na podaljšanje procesnih rokov.

Rok, ki ga organ določi po prvem odstavku 67. člena ZUP, ni namenjen temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo, temveč zgolj predložitvi manjkajoče dokumentacije, s katero dokazuje, da je že ob vložitvi vloge izpolnjevala vse pogoje za izdajo odločbe.

Tožniku določeni rok za odgovor na poziv k obrazložitvi stvarnega stanja je tudi po podaljšanju oziroma ob upoštevanju podaljšanja znašal skupno 8 dni. S tako določenim rokom po presoji sodišča niso bile ustrezno upoštevane okoliščine (obsežnost) konkretne zadeve, v kateri je že sam poziv z dne 1. 10. 2015 obsegal 14 strani za odločitev relevantnih ugotovitev, o katerih naj se izreče stranka, temu ustrezen je tudi obseg spisov zadeve. To okoliščino, torej obsežnost dokumentacije je izrecno izpostavil tudi tožnik v vlogi za podaljšanje roka. Pri tem je treba upoštevati, da lahko stranka, če ji je rok za izjavo odmerjen preskopo glede na okoliščine konkretnega primera, upravičeno ugovarja, da gre za kršitev pravice, ki jo zagotavljajo določbe 22. člena Ustave ter 9. in 146. člena ZUP.

Tožnica v določenem, večkrat podaljšanem roku ni predložila zahtevanih dokazil (veljavne potne listine, pogodbe o zaposlitvi, dokazil o zagotovljenih zadostnih sredstvih za preživljanje), na podlagi katerih bi upravni organ lahko ugotovil, ali so tožničine navedbe o izpolnjevanju pogojev za ugoditev njene vloge izkazane. Ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v konkretnem primeru ni ugotavljalo samo (tožnica ni predlagala oziroma omogočila, da bi sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj niti k tožbi ni predložila ustreznih dokazil), v pritožbi ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se namreč lahko podaljšata na prošnjo prizadete osebe pred iztekom roka, vendar le v primeru, če so za to podani opravičeni razlogi za podaljšanje, ki jih mora stranka sama tudi izkazati.

Dokument, ki ga je predlogu za obnovo postopka priložil tožnik, ni novo dejstvo ali dokaz, ki bi lahko, če bi se zanj vedelo v trenutku odločanja, privedlo do nove odločitve. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, dejanska raba zemljišča, kot je vodena v evidencah, ni pomembna pri ugotovitvi, ali lastnik kmetijskega zemljišča oziroma njegov uporabnik ravna tako, kot to od njega zahteva določba 7. člena ZKZ. Tožnik je predlagal, naj se mu rok, ki mu je bil določen za izpolnitev obveznosti, podaljša, svoj predlog pa oprl na določbo 99. člena ZUP. Sodišče soglaša s toženo stranko, da rok, ki je bil določen z izpodbijano odločbo, ni rok, ki bi bil tožniku določen za izvedbo posameznega dejanja v upravnem postopku, pač pa rok za izpolnitev obveznosti. Pravilno tudi ugotavlja, da je podaljšanje takega roka mogoče doseči v postopku izpodbijanja odločitve s pravnimi sredstvi ali v postopku odločanja o izvršbi, če so za to izpolnjeni pogoji.

Tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent (saj mu je veljavnost naziva docent potekla 17. 3. 2016, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena ZDR-1.

Paricijski rok, določen v inšpekcijski odločbi, ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP. Prvostopenjski organ je o vlogi tožnice, v kateri je ta predlagala podaljšanje roka, napačno odločal na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, kot da gre za procesni rok. O vlogi tožnice bi moral organ odločati, kot da se nanaša na materialni rok (za izpolnitev ukrepa inšpektorja). Vendar bi bilo za tako vlogo (zahtevo) za spremembo inšpekcijske odločbe (ob odsotnosti specialne ureditve o tem v materialnem zakonu, in za ZSMKR je organ v postopku to okoliščino ugotovil) ob njenem preizkusu po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče ugotoviti le, da je podan razlog za zavrženje po 4. točki, zaradi že vodenega upravnega postopka. Glede na to bi organ moral, najprej ob postopanju z vlogo po določbah 67. člena ZUP, preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo vloge kot pravnega sredstva.

Prvostopni organ je prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka zavrnil z obrazložitvijo, da razlogi za podaljšanje roka niso v vsebinski zvezi z dopolnitvijo vloge oziroma s potencialnimi problemi pri pridobivanju podatkov. Takšen zaključek pa je v nasprotju s podatki spisa. Tožeča stranka je takoj po prejemu poziva za dopolnitev vloge v dopisu prvostopnemu organu zaprosila za dodatne informacije in podaljšanje roka. V postopku je zaprosila tudi za pojasnila in dodatne dokumente. Glede na to ni mogoče pritrditi zaključku iz izpodbijanega sklepa, da razlogi za podaljšanje roka niso v vsebinski zvezi z dopolnitvijo vloge.

Toženka o pravočasni prošnji za podaljšanje roka ni odločila s sklepom, niti ni tožnice v drugi pisni komunikaciji, ki bi po vsebini nadomestila sklep, seznanila s posledicami predložitve izjave po določenem datumu (iz razloga prenehanja izplačevanja upravičenih stroškov z zaključkom leta 2014), kar bi bilo mogoče razlagati kot strinjanje, da do tega datuma predloži izjavo.