VDSS Sodba in sklep Pdp 235/2017

I. Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delih I/1. in II. točke izreka, ki se nanašata na drugo toženo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v delih I/1. in II. točke izreka, ki se nanašata na prvo toženo stranko, ter v I/2. točki izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških drugo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh tožniku nerazdelno plačati 10.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvo toženo stranko tečejo od 21. 5. 2014, za drugo toženo stranko pa od 27. 7. 2013 (I/1. točka izreka). Razsodilo je, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati še 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2014 (I/2. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, tj. plačilo 12.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (I/3. točka izreka). Odločilo je, da stranke same krijejo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožujeta toženi stranki. Obe se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prvo tožena stranka se pritožuje zoper I/1. in II. točko izreka v delih, ki se nanašata nanjo. V obsežnih pritožbenih navedbah navaja, da je stališče sodišča prve stopnje o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke v nasprotju s sodno prakso, ki ne priznava takšne odgovornosti, kadar stvari ali dejavnosti same po sebi niso nevarne. Sodišče prve stopnje pavšalno navaja primere strojev, ki se na konkretni primer ne nanašajo. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi lahko utemeljili profilirko kot nevarno stvar. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu oziroma je nekatere ugotovitve iztrgalo iz konteksta. Izvedenec je ugotovil, da delo na profilirki poteka obvladano in da ni nobene povečane nevarnosti za poškodbo. Zaključil je, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki je posegel v nevarno območje stroja. Sodišče prve stopnje navodil za varno delo in ravnanje z okoljem (B1), ki jih je tožena stranka predložila za dokazovanje trditev o obvezni varovalni opremi, ni pravilno uporabilo za utemeljevanje objektivne odgovornosti, nobena od strank pa tudi ni zatrjevala mehanske nevarnosti tega stroja. Sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 429/2005 in II Ips 412/2009, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista bili izdani v enaki pravni in dejanski situaciji. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik nosil zaščitne rokavice v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je uporabilo le izsek ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika, ki sta v korist takšni odločitvi, ostalih dokazov pa ni (pravilno) upoštevalo. V zvezi s tem opozarja na ugotovitve izvedenca ter na izpovedi A.A., B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi morala prvo tožena stranka bolj nadzorovati delo tožnika in ga opominjati na nevarnosti, čeprav tožnik tega ni trdil. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke, prav tako pa ni ugotovilo, ali bi z boljšim nadziranjem tožnika in opominjanjem na nevarnosti preprečilo navedeno delovno nezgodo. Nelogično je, da bi morala prvo tožena stranka že prej opozarjati na takšno nevarnost, če je tožnik šele prvič naletel na tako odrezan kos pločevine. Sicer je pa tožnik sam dal signal A.A., naj spusti valje. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je prvo tožena stranka očitno zavedala, da takšen odrezan kos pločevine predstavlja povečano nevarnost, saj se je tožena stranka s to problematiko srečala šele ob škodnem dogodku. Izrek sodbe je nejasen in nerazumljiv v I/1. in I/2. točki. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o lastni udeležbi prvo tožene stranke spregledalo, da gre za notranje razmerje med toženima strankama, prav tako pa v tem delu ni navedlo materialnopravne podlage.

4Drugo tožena stranka se pritožuje zoper I/1. in II. točko izreka v delih, ki se nanašata nanjo. Navaja, da tožnik ni podal konkretnih navedb, zakaj naj bi bilo delo na profilirki nevarna dejavnost. Iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je prvo tožena stranka spoštovala določbe ZVZD-1 in da je odgovornost za škodni dogodek v celoti na tožniku. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo opreti na navodila za varno delo in ravnanje z okoljem (B1), ki jih je drugo tožena stranka predložila v dokaz trditev o obvezni uporabi rokavic. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da delo na profilirki predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj niso podani pogoji za izključitev objektivne odgovornosti tožene stranke. Prav tako je brez opore v navedbah zaključilo, da je tožnik posegel v stroj. Škodni dogodek je bil nepričakovan, saj od leta 2008 ni bilo nobene poškodbe. Glede na izvedensko mnenje in izpovedi prič je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik nosil zaščitne rokavice, prav tako je napačen zaključek glede odsotnosti navodil, v tem delu pa tudi ni bilo trditvene podlage tožnika. Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba drugo tožene stranke je utemeljena, pritožba prvo tožene stranke pa ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločanju o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi drugo tožene stranke:

7V skladu z 80. členom ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti med drugim paziti tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Tudi pritožbeno sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti, ali se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, saj je v tem primeru podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pravdna stranka je lahko le vsaka fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP), pri čemer je lahko s posebnimi predpisi določeno, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb še lahko pravdna stranka (drugi odstavek 76. člena ZPP).

9Tožnik je v tožbi kot drugo toženo stranko navedel: "zavarovalnica D.", na enak način je tožnik drugo toženo stranko označil tudi v svojih pripravljalnih vlogah. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo, kot izhaja iz njenega uvoda, izdalo zoper "zavarovalnica D.", kot drugo toženo stranko.

10Iz javno dostopnih podatkov poslovnega registra je razvidno, da je zavarovalnica D., ki jo je tožnik navedel kot drugo toženo stranko v tožbi in pripravljalnih vlogah in ki je navedena v izreku sodbe kot druga tožena stranka, ljubljanska podružnica tuje gospodarske družbe E., kot matične družbe. V zvezi z vprašanjem sposobnosti podružnice biti stranka v postopku je treba upoštevati Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.), ki ureja pravno naravo in položaj podružnic. Na podlagi 31. člena ZGD-1 ima družba lahko podružnice, ki so ločene od sedeža družbe, pri čemer podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. Po določbi 679. člena ZGD-1 podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, na podlagi 683. člena ZGD-1 pa je za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem. Naš pravni red podružnicam torej ne podeljuje statusa pravne osebe, ampak gre zgolj za dislociran podaljšek družbe ustanoviteljice.

11Glede na navedeno D. zavarovalnica kot podružnica tuje gospodarske družbe nima sposobnosti biti stranka po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP. Prav tako ne obstaja noben poseben predpis, ki bi določal drugače in bi tako navedena podružnica pridobila to sposobnost na podlagi drugega odstavka 76. člena ZPP. Enako stališče izhaja iz sodne prakse².

12Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo zoper D. zavarovalnico kot drugo toženo stranko, čeprav ta ne more biti pravdna stranka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče, kot rečeno, pazi po uradni dolžnosti.

13Pritožbeno sodišče je tako že iz navedenega razloga pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delih I/1. in II. točke izreka, ki se nanašata na drugo toženo stranko, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče tožbe zoper drugo toženo stranko ni zavrglo, ker je ocenilo, da gre za odpravljivo pomanjkljivost, na katero tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje še ni bil opozorjen. Sodišče prve stopnje bo tako moralo od tožnika na podlagi prvega odstavka 81. člena ZPP zahtevati, da ustrezno popravi tožbo tako, da se bo postopek lahko nadaljeval z osebo, ki je pravdna stranka. Če tožnik tega ne bo storil, bo moralo sodišče prve stopnje tožbo zoper drugo toženo stranko zavreči (peti odstavek 81. člena ZPP).

14Drugih pritožbenih navedb drugo tožene stranke pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških drugo tožene stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

K pritožbi prvo tožene stranke:

16Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino kot povračilo škode, ki mu je kot delavcu prvo tožene stranke nastala v škodnem dogodku 9. 10. 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tega dne pri prvo toženi stranki delal kot pomočnik operaterja profilirke, sicer pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto operaterja žage.

17Delodajalec mora delavcu na podlagi 179. člena ZDR-1 povrniti škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v členih 131 do 189 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.).

18Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je profilirka, na kateri se je tožnik pri delu poškodoval, nevarna stvar, delo na njej pa nevarna dejavnost, zato je prvo tožena stranka tožniku za utrpelo škodo odgovorna na podlagi pravil objektivne odškodninske odgovornosti, tj. ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena ZPP). Hkrati je presodilo, da je tudi tožnik v obsegu 10 % prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj je posegel v nevarno območje stroja oziroma napačno držal pločevino in folijo pri njunem usmerjanju do valjev, ne da bi prej opozoril nadrejene in zahteval dodatna navodila (tretji odstavek 153. člena OZ).

19Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje za odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na jasne in za ta spor relevantne pritožbene navedbe prvo tožene stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20V pritožbi tožena stranka neutemeljeno uveljavlja številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitve določb Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS - MP, št. 7/94).

21Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti, saj vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Pri tem pa se sodišču prve stopnje ni bilo dolžno izrecno in posebej opredeliti prav do vseh navedb prvo tožene stranke v postopku in do vseh izvedenih dokazov, saj zadošča opredelitev do tistih, ki so bistvenega pomena za rešitev spora. Ne drži pritožbena navedba, da je sodba sodišča prve stopnje na več mestih nejasna, neobrazložena, sama s seboj v nasprotju in arbitrarna. Izpodbijana sodba je dobro obrazložena, razumljiva in jasna, iz nje pa je tudi razvidna prepričljiva dokazna ocena bistvenih izvedenih dokazov (neustrezna dokazna ocena lahko v skrajnem primeru privede do očitane absolutne kršitve).

22Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v obrazložitvi sodbe manjkajo ugotovitve o tem, na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka, saj to izhaja iz 6. točke obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je jasno in ustrezno obrazložilo, zakaj šteje profilirko za nevarno stvar oziroma delo na njej za nevarno dejavnost. Ugotovitev, ali gre v določenem primeru za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in s tem za podlago objektivne odgovornosti povzročitelja škode, je pravna presoja sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi relevantnih dejstev ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Ključna so predvsem dejstva, kako je delo potekalo in kako je prišlo do škodnega dogodka. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi stališča sodne prakse, zavzeta v povezavi z delom na podobnih strojih (in to v svoji odločbi tudi pravilno povzelo). Prav tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na dejanske (in ne na pravne) ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca za varstvo pri delu.

23Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedim tožnika, A.A. in B.B.. Tudi v tem delu (glej 14. točko obrazložitve) je sodba sodišča prve stopnje obrazložena tako, da se jo da preizkusiti. Ne drži niti pritožbena navedba, da je nejasna in med seboj v nasprotju obrazložitev ugotovitve o obstoju 10 % soprispevka tožnika. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, tudi v primeru ugotovljene objektivne odškodninske odgovornosti pride v poštev presoja skrbnosti oškodovanca in povzročitelja škode, in sicer v okviru presoje morebitne (delne) izključitve odgovornosti (153. člen OZ). V tem primeru ne gre za ugotavljanje krivdne odškodninske odgovornosti in posledično si razlogi sodbe niso v nasprotju, kot zmotno uveljavlja pritožba. Prav tako ni podan pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke³. Čeprav ti elementi v obrazložitvi sodbe niso izrecno zapisani, izhajajo iz zaključkov sodišča prve stopnje. Pri tem pa je treba upoštevati tudi materialnopravno posebnost objektivne odgovornosti, pri kateri se vzročnost domneva (149. člen člen OZ). Iz tega razloga sodišču prve stopnje kot elementa odškodninske odgovornosti ni bilo treba posebej ugotavljati vzročne zveze med delom z nevarno stvarjo in nastalim škodnim dogodkom. Prav tako ni podano pavšalno očitano nasprotje med I/1. in I/2. točko izreka, iz katerih jasno izhaja, kakšen znesek sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku, kakšnega pa je prvo tožena stranka dolžna plačati sama.

24Niso utemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožnik očita sodišču prve stopnje, da je ugotovilo dejstva, ki jih tožnik v postopku ni navajal, in s tem kršilo 7. in 212. člen ZPP. Zadostna trditvena podlaga tožnika glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti izhaja iz njegovih tožbenih navedb o tem, kako je delo na profilirki potekalo in kako je prišlo do škodnega dogodka ter iz zatrjevanja, da to delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo (list. št. 3), Posebej je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2015 navedel tudi, da je profilirko šteti za nevarno stvar, ker gre za stroj, v delovanje katerega je mogoče poseči z rokami (list. št. 65). Glede na navedeno ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v tem delu podal le splošna pravna naziranja in povzel stališča sodne prakse. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi se tožnik moral direktno sklicevati na mehanske nevarnosti, saj takšne konkretizacije navedb od tožnika ni mogoče realno zahtevati. Sodišče prve stopnje je tudi za ugotovitev dejstev v zvezi z razmejitvijo odgovornosti za nastali škodni dogodek med strankama imelo zadostno trditveno podlago tožnika. Na podlagi navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2015 ni mogoče zaključiti, kot navaja prvo tožena stranka v pritožbi, da je tožnik odsotnost navodil in nadzora tožene stranke navajal le v zvezi z nepravilnim odrezom pločevine. Iz trditev tožnika (glej na primer točko V navedene pripravljalne vloge - list. št. 46) je namreč razvidno, da je tožnik kot delavcu nevaren opredeljeval celoten postopek potiska pločevine z odrezanim začetnim delom skozi valje. Prav tako iz navedene pripravljalne vloge ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal odsotnost navodil in nadzora le nad delom drugih delavcev, ampak vseh delavcev, torej tudi njega samega. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno imelo zadostno trditveno podlago za ugotovitev, da prvo tožena stranka delovnega procesa ni ustrezno nadzorovala in delavcem, tudi tožniku, ni dala ustreznih navodil. Tako ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Posledično ni utemeljena niti pritožbena navedba, da sodba sodišča prve stopnje za prvo toženo stranko predstavlja sodbo presenečenja in da je bila zaradi ugotovitev dejstev, ki nimajo podlage v navedbah tožnika, kršena pravica prvo tožene stranke do izjave ter s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25Ni utemeljena pritožbena navedba o tem, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je tožnik v času škodnega dogodka nosil zaščitne rokavice, ni celovito in ustrezno ocenilo izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo (dejanske) ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, podane tako v njegovem pisnem mnenju, kot tudi na zaslišanju, prav tako pa je upoštevalo izpovedi prič. Pojasnilo je, katerim pričam je verjelo in katerim ne ter za to navedlo razloge (glej 14. točko obrazložitve sodbe). Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (oziroma kakšna druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka).

26Sodišče prve stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP ni storilo niti zato, ker se je pri zaključku o objektivni odškodninski odgovornosti prvo tožene stranke oprlo (tudi) na navodila za varno delo in ravnanje z okoljem (B1). Drži sicer pritožbena navedba, da tožnik tega dokaza ni predlagal v dokazovanje svojih navedb o tem, da je profilirka nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost, ampak ga je predlagala prvo tožena stranka v dokazovanje svojih navedb o obveznosti nošenja zaščitnih varovalnih rokavic. Sodišče prve stopnje zato s tem dokazom res ne bi smelo utemeljevati svojega zaključka o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti, vendar pa takšna kršitev določb pravdnega postopka ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Druge dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer mnenje izvedenca, da delo na profilirki zaradi dela s pločevino in vrtljivih ter stiskajočih delov stroja predstavlja povečano tveganje za varnost in zdravje pri delu, ter ugotovitev, da je delo na profilirki zahtevalo uporabo rok v nevarnem območju stroja na električni pogon z vrtečimi in premikajočimi se deli, namreč zadoščajo za materialnopravni zaključek o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno sklicevanje prvo tožene stranke na navodila za uporabo paličnega mešalnika (B12), poleg tega pa prvo tožena stranka tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni predložila, v pritožbi pa ne pove, zakaj tega pravočasno ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27Prvo tožena stranka na več mestih uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na vsebino pritožbenih navedb v resnici predstavlja uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov oziroma drugih bistvenih kršitev določb postopka.

28Pritožbenih navedb o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi dopustitve nedovoljenih vprašanj pooblaščenke tožnika izvedencu za varstvo pri delu pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker jih prvo tožena stranka ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, tj. pa že na naroku za glavno obravnavo 9. 6. 2016 (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

29Ker niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso podane niti kršitve določb Ustave RS in EKČP, saj so te prenesene oziroma konkretizirane v določbah ZPP.

30Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka za škodo tožniku odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker je profilirka, na kateri je tožnik opravljal delo, ki je privedlo do njegove poškodbe, nevarna stvar oziroma delo na njej nevarna dejavnost. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je objektivna odškodninska odgovornost kot izjema od pravila krivdne odškodninske odgovornosti rezervirana za tiste primere stvari oziroma za tiste dejavnosti, iz katerih izvira povečana nevarnost za nastanek škodnih dogodkov, ki se ji ni mogoče vselej izogniti niti ob ravnanju z zadostno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji objektivne odškodninske odgovornosti izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč odškodninskega prava (čeprav se je pri tem sklicevalo na judikate Vrhovnega sodišča RS, ki niso bili izdani v povsem enakih pravnih in dejanskih situacijah). Pravilno je pri sprejemu odločitve opozorilo na stališče sodne prakse, ki kot nevarne šteje tudi stroje, ki jih poganja elektrika in ki imajo ostre, vrteče oziroma premikajoče se dele, v katere neposredno bližino je treba pri delu z njimi posegati.

31Prav za takšno situacijo pa gre tudi v obravnavanem primeru. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku tožnikovega dela (ki jim pritožba ne nasprotuje) izhaja, da je moral tožnik pločevino, navito na kolut, poravnati in zaščiti z zaščitno folijo, v ta namen pa pločevino z rokami voditi do profilirnih valčkov, skozi katere je nato pločevina šla, pri tem pa se prevlekla z zaščitno folijo. To pomeni, da je tožnik moral z rokami poseči v neposredno bližino delujočega stroja (pri čemer ni bistveno, da je do zagona stroja prišlo na ukaz delavca). Že na podlagi te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je mogoč in tudi pravilen zaključek, da profilirka predstavlja nevarno stvar, delo na njej pa nevarno dejavnost, pri čemer je ta zaključek podkrepljen tudi z ugotovitvijo izvedenca za varstvo pri delu, da delovni proces dela na profilirki zaradi dela s pločevino in vrtljivih ter stiskajočih delov stroja predstavlja povečano tveganje za varnost in zdravje pri delu.

32Ne drži pritožbena navedba, da je profilirka postala nevarna zaradi nepravilnega in neskrbnega ravnanja tožnika. Delo na profilirki namreč v vsakem primeru (in ne le v primeru ravnanja na način, kot je tožnik) zahteva delo z rokami v neposredni bližini premikajočih se in vrtljivih delov stroja, ki ga poganja električna energija, zato to zahteva presojo odgovornosti imetnika stroja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti. Dejstvo, da se je tožnik zaradi pridržanja folije ob pločevino z rokami povsem približal vrtečim valjčkom, pa je treba presojati v okviru morebitnega njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in s tem zmanjšanja odgovornosti za škodo prvo tožene stranke. Ne vpliva pa to dejstvo na pravilnost zaključka o obstoju objektivne odgovornosti prvo tožene stranke. Na pravilnost navedenega zaključka ne vpliva dejstvo, na katerega zmotno opozarja pritožba, in sicer, da pri prvo toženi stranki vse od leta 2008 ni bilo nobene poškodbe pri delu s profilirko. Na pravno presojo sodišča prve stopnje v tem delu ne vplivajo niti pravne ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu, ki jih ta niti ni pristojen podajati, ampak so, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v pristojnosti sodišča samega. Njegove dejanske ugotovitve o (ne)pravilnem načinu dela tožnika in o vzroku za nastanek škodnega dogodka pa je sodišče prve stopnje, ob hkratnem upoštevanju tudi drugih v postopku izvedenih dokazov, pravilno upoštevalo pri presoji soprispevka tožnika.

33Prvotožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper ugotovitev, da je tožnik v času škodnega dogodka nosil rokavice. O obstoju tega dejstva je sodišče prve stopnje pravilno in s stopnjo prepričanja (ne le verjetnosti) sklepalo na podlagi izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B., pri čemer je bistvena tudi ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu (ki ni izvzeta iz konteksta), ki ni mogel izključiti možnosti, da do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, pride tudi v primeru nošnje zaščitnih rokavic (glej stran 19, 25 in 26 izvedenskega mnenja - list. št. 143, 150 in 151 ter zapisnik o zaslišanju izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 9. 6. 2016 - list. št. 192). Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni izpovedal, da je nosil rokavice, saj ravno to izhaja iz njegove izpovedi (narok za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016 - list. št. 97). Prav tako ni razlogov za dvom v verodostojnost priče A.A., ki je izpovedal, da je videl tožnika, ko je po nesreči snemal rokavico (narok za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016 - list. št. 99). Pri tem ni bistvena in utemeljena pritožbena navedba, da izpovedi navedene priče sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, ker je glede (nebistvenega) dejstva o tem, kam je tožnik rokavice po nesreči odvrgel, izpovedala drugače kot tožnik, ki ni bil prepričan o tem, kam je rokavice odvrgel (narok za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016 - list. št. 97). Ni se mogoče strinjati niti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo izpovedi B.B., ki je prav tako potrdil, da je tožnik rokavice nosil (izjava v prilogi A2). Zgolj dejstvo, da je priča s tožnikom v dobrih odnosih in da se družita, sama po sebi ne vpliva na verodostojnost sicer prepričljive in logične izpovedi priče, kot je le-to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Ta izpoved pa tudi ni v nasprotju z izpovedjo C.C., da je bil B.B. oddaljen in da ni mogel videti, ali je tožnik ob nesreči imel rokavice ali ne. Iz izjave B.B. (A2) namreč to ne izhaja, ampak le, da je tožnik že pri njem začel natikati rokavice in odhitel na preklop. Posredno pa je dejstvo, da je tožnik v času škodnega dogodka imel rokavice, potrdil tudi F.F., ki je izpovedal, da delavci na profilirki rokavice vedno uporabljajo (narok za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016 - list. št. 100). Do nekonkretiziranih pritožbenih navedb o neprimernosti izjav A.A. in B.B. pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na testiranje rokavic, izvedeno s strani izvedenca za varstvo pri delu. Ugotovitve izvedenca, do katerih je prišel na podlagi testiranja, niso bistvene za pravilno rešitev obravnavanega spora, saj rokavice pri tem niso bile podvržene enakim silam in enakemu načinu uporabe. Sodišče prve stopnje se zato do teh ugotovitev ni bilo dolžno posebej opredeljevati in jih upoštevati pri svojih zaključkih.

34Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval v večjem obsegu od 10 %, za kar se neutemeljeno zavzema prvo tožena stranka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da tožnik ni ravnal pravilno, ker je z rokami pridržal folijo ob pločevino in s tem z rokami posegel v neposredno bližino premikajočih se in vrtljivih delov stroja, ne da bi predhodno opozoril nadrejene in zahteval dodatna navodila, prav tako pa je tožnik sam dal navodilo sodelavcu za zagon stroja. Po drugi strani bi prvo tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje morala bolj nadzorovati tožnikovo delo (in delo drugih delavcev) in podati natančna navodila za ravnanje v primeru rokovanja s pločevino z odrezanim začetnim delom, pri tem pa ni spregledalo niti dejstva, da je bil tožnik na konkretno delo na profilirki le občasno razporejen (pogodbo o zaposlitvi je imel za drugo delovno mesto). Ne glede na to, da je izvedenec za varstvo pri delu v izvedenskem mnenju ugotovil, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati nobenih kršitev pravil varnosti in zdravja pri delu, ugotovitve izvedenca predstavljajo zgolj enega od dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo in ki ga mora pri svoji odločitvi upoštevati v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP. Kot že pojasnjeno, je sodišče tisto, ki je pristojno za sprejemanje pravnih zaključkov in ne izvedenec, sodišče pa na ugotovitve izvedenca ni absolutno vezano, saj je dolžno upoštevati tudi druge izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o (ne)pravilnosti ravnanja prvo tožene stranke glede na vsebino izvedenih relevantnih dokazov pravilni. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni, ker ni ugotovilo, da v primeru, da bi prvo tožena stranka podala ustrezna navodila in delo ustrezno nadzirala, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Za presojo obstoja vzročne zveze kot elementa odškodninske odgovornosti namreč zadostuje verjetnost.

35Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi F.F. ugotovilo, da je bila prvo tožena stranka seznanjena z (povečano) nevarnostjo, ki predstavlja delo z odrezanim začetnim delom pločevine, čeprav tožnik na to nevarnost ni nikoli opozoril. Zaradi tega je neutemeljena pritožbena navedba, da prvo tožena stranka na to nevarnost delavcev ni mogla opozoriti, ker je ni opozoril tožnik. Delodajalec je tisti, ki mora (ne glede na to, ali ga opozorijo delavci ali ne) sam paziti, da delovni proces poteka varno in v ta namen sprejeti potrebne ukrepe (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da iz izpovedi F.F. ne izhaja, da se je prvo tožena stranka zavedala nevarnosti v primeru dela s kolutom pločevine z odrezanim začetnim delom, saj je izpovedal, da je v tem primeru obstajala nevarnost in da je občasno prihajalo do takšnih odrezov pločevine, kot je obravnavani (narok za glavno obravnavo z dne 19. 1. 2016 - list. št. 101). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da navodilo, ki je bilo delavcem dano v primeru tako odrezane pločevine (to je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi F.F., da je bilo navodilo v tem primeru pisno in ustno, da morajo delavci uporabljati protivrezne rokavice in da morajo biti bolj pazljivi) ni zadoščalo. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve sodbe, se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki je pojasnil, kakšno bi moralo biti varnostno navodilo v tem primeru. Z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje o neustreznosti navodila pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

36Ob navedenih pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s (ne)pravilnostjo ravnanja tožnika in prvo tožene stranke je pravilen materialnopravni zaključek o obstoju zgolj 10 % soprispevka tožnika.

37Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbene navedbe, da je izvedenec v mnenju zaključil, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je prišlo do škodnega dogodka na način, kot trdi tožnik, saj v dosedanjem postopku prvo tožena stranka ni (pravočasno) nasprotovala trditvam tožnika o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka (prvi odstavek 337. člena ZPP).

38Prvo tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje višini prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato je pritožbeno sodišče to odločitev preverilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ.

39Prvotožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev, da mora prvotožena stranka iz naslova lastne udeležbe tožniku plačati še 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe za to odločitev ni navedlo materialnopravne podlage (to predstavlja prvi odstavek 965. člena OZ), to na pravilnost odločitve ne vpliva. Za pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri sprejemu te odločitve ni upoštevalo, da gre za interno razmerje med toženima strankama (s čimer smiselno navaja, da bi moralo tudi drugo toženi stranki naložiti plačilo navedenega zneska), pa prvo tožena stranka nima interesa (interes bi imel zgolj tožnik, ki z zahtevkom zoper drugo toženo stranko ni uspel), zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

40Ker niso podane niti s pritožbo prvo tožene stranke uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa (353. člen ZPP).

41Prvo tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

¹ Besedo "G." je tožnik v tožbi pomotoma zapisal brez preglasa (¨), kar pa ne igra bistvene vloge.
² Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014 in opr. št. II Ips 309/2003 z dne 16. 10. 2003, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 97/2013 z dne 5. 6. 2013 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2315/2015 z dne 7. 10. 2015.
³ Elementi objektivne odškodninske odgovornosti so: obstoj škode, imetništvo nevarne stvari oziroma ukvarjanje z nevarno dejavnostjo in vzročna zveza med slednjima, pri čemer se ta predpostavlja.