131. člen ZPP

Svoboda izražanja je bistvenega pomena za učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja. V sodnih postopkih morajo stranke imeti možnost, da predstavijo svoje videnje spora na svoj način, kakor so ga same doživele, četudi pri tem uporabijo opise, stališča in argumente, ki so za drugo stran nesprejemljivi in kot taki (subjektivno) žaljivi. Dejstvo, da kazenski in pravdni postopek nista imela neugodnega izida za (tukajšnjega) tožnika, samo po sebi še ne pomeni, da so bile navedbe toženca v teh postopkih neresnične in žaljive. Enačenje zavržene kazenske ovadbe s krivo ovadbo in umaknjene tožbe z izmišljeno (šikanozno) tožbo je neustrezno. Vsaka zavržena kazenska ovadba namreč še ne pomeni krive ovadbe niti vsak umik tožbe še ne kaže na to, da tožba ni imela nobene dejanske in pravne podlage (nasprotna razlaga bi pomenila izvotlitev ustavne pravice do sodnega varstva). Protipravnost ravnanja je podana le tedaj, ko je prišlo do (namerne) zlorabe pravice do sodnega varstva.

Vsakemu vozniku mora biti jasno, da je že zaradi odstranjevanja snega z njegovega vozila potrebno biti pri hoji znotraj boksa, kjer je zelo malo prostora od enega do drugega vozila, pozoren na tla ob vozilu, ker se tam nahaja sneg, ki ga odstranjujejo z vozil.

Opustitev toženkine zavarovanke, ki pred tožničinim prihodom ni očistila stopnic, ni protipravna. Tožnica bi pri hoji morala gledati predse, posebej ker je prvič prišla na obisk k toženkini zavarovanki. Odveč je zato vprašanje, ki ga tožnica zastavlja v svoji pritožbi. Če namreč, kot je sama priznala, ni opazovala (tudi) talne površine, po kateri je hodila, je zanemarila osnovno previdnost, ki jo je treba upoštevati pri gibanju, da je to varno. Tožnica bi se torej pri hoji po stopnicah ob običajni previdnosti vsekakor lahko izognila padcu. Ker se je z neprevidno hojo sama malomarno izpostavila nevarnosti, je za svoj padec in njegove posledice kriva izključno sama.

Tožnica bi morala konkretno navesti, v čem je bilo nedopustno ravnanje tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je bilo na stopnišču dejansko nameščeno svetilo, ki je v primeru delovanja omogočalo osvetljenost tistega dela stopnišča, kjer je tožnica padla, je bilo na tožnici trditveno breme, da tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo, tako da je opustila bodisi svojo dolžnost rednega kontroliranja delovanja svetila oziroma da svetila ni ustrezno vzdrževala, bodisi da je bila na nedelovanje svetila opozorjena oz. z njim seznanjena, pa na to ni reagirala.

Ker je bil stečajni upravitelj z vabilom na narok seznanjen, pa se je (sicer v zmoti) odločil, da nanj ne bo pristopil, torej je možnost, da bi se naroka udeležil, imel, ni pa je izkoristil, obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP ne more uspešno uveljavljati.

Tožnica zahteva plačilo odpravnine ob upokojitvi ter plačilo regresa. Ker tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala, je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen.

Predsednik uprave insolventnega dolžnika ni tisti, ki je upravičen zastopati upniški odbor. Upniški odbor ima možnost, da doseže izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi vložki takrat, kadar poslovodstvo presodi, da povečanje kapitala ni potrebno, da skupščina zavrne sprejetje ustreznega sklepa ali pa da postopek vpisa in vplačila novih delnic ni uspešen.

Tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem. Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT, ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev.