VSM sodba I Kp 508/2007

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 600,00 (šeststo 00/100) EUR.

Okrajno sodišče je kot sodišče prve stopnje 28.05.2007 obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora obdolženi plačati še stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. III K 638/2005.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi, kot je zapisal, kršitve 29. člena Ustave R Slovenije (Ustava) ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se najprej moti, ko uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazloži z okoliščino, da se v spisu še vedno nahaja obdolženčevo obvestilo policiji, ki bi po njegovem tolmačenju 83. člena ZKP moralo biti izločeno iz spisa in bi se iz njim sodnica posameznica ne smela seznaniti (4a točka 39. člena ZKP). Pritožnikova zmota je bržkone posledica prezrtega dejstva, da se je s 13. julijem 2004 pričelo uporabljati prenovljeno določilo 148. člena ZKP (Ur. l., št. 56/2003 ? ZKP-E), ki v četrtem, petem in šestem odstavku ureja položaj, ko osumljenec po danih obvestilih pred zaslišanjem izjavi, da si bo vzel zagovornika, in ko izjavi, da tega ne bo storil. V prvem primeru se lahko po drugem odstavku 148a člena ZKP zapisnik o osumljenčevem zaslišanju uporabi kot dokaz v kazenskem postopku, v drugem primeru pa ne, s tem da ta ni predmet izločitve po prvem odstavku 83. člena ZKP. Od tod potem v stroki skovanka o ?poldokazu?, ki različno od običajnega obvestila, ko torej osumljenec ni bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ostane v sodnem spisu. Ker je bil obdolženi po uradnem zaznamku o izjavi osumljenca z dne 27.09.2004 poučen po navedenem zakonskem določilu, za izločitev njegove izjave ni bilo nobene zakonske podlage, za izločitev sodnice posameznice pa nobene potrebe.

Pritožnik nima prav niti tedaj, ko sodišču prve stopnje očita, da sodba nima razlogov o storilčevi identiteti, oziroma da ta v obdolženčevem primeru ne more biti ugotovljena na podlagi izpovedbe priče, ki ga ni prepoznala, in ki ga tudi ne bi prepoznala, kar naj bi po pritožniku vodilo v nasprotje med razlogi sodbe. Uvodoma je treba opozoriti, da pri odsotnosti in njihovem nasprotju kot kršitvama iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre za dejansko pravilnost, temveč za procesno ustreznost. Prva zadeva dejansko stanje, druga pa sam kazenski postopek. To konkretno pomeni, da razlogi sodbe o tem, kdo je storilec kaznivega dejanja v obrazložitvi niso izostali in da zatrjevanega nasprotja, ki vsebinsko zadeva drug pritožbeni razlog, ki ga pritožnik prav tako uveljavlja, ne more biti. Podobno velja še za razliko med izpovedbama prič S.V. in S.D., do katerih se je sodišče prve stopnje na 4. strani sodbe neposredno opredelilo.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka še zato, ker je nepravilno uporabilo prvi odstavek 442. člena, prvi odstavek 289. člena, drugi odstavek 299. člena ter drugi odstavek 329. člena ZKP, s čemer je obdolženemu obenem odreklo pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Glede na vsebino obdolženčevega zagovora ter na vsebino pridobljenih dokazov pa bi navedene kršitve utegnile vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Toda sodišče prve stopnje nobenega izmed navedenih zakonskih določil ni uporabilo nepravilno in zato zatrjevani kršitvi kazenskega postopka nista podani. Res je sojenje v navzočnosti eno izmed pravnih jamstev iz 29. člena Ustave, vendar ga obdolženi z neupravičeno odsotnostjo ni izkoristil oziroma je s takšnim ravnanjem ustvaril domnevo, da se mu odpoveduje (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 210/2001, z dne 09.01.2003). Presoja nujnosti obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi je, kot to v premisi pravilno ugotavlja pritožnik, odvisna tako od vsebine obdolženčevega zagovora, kot od vsebine ostalih dokazov. Pri tem je pomembno, da se obdolženčev položaj v primeru sostorilstva, ki ga ta sicer v svojem zagovoru, različno od denimo priče, ni niti omenil, ne bi v ničemer spremenil. Ravno nasprotno, ugotovljeno sostorilstvo, pri katerem gre (le) zato, da sta storilca kaznivega dejanja najmanj dva, je zaradi obsega povzročenega neprava ena izmed okoliščin za strožjo odmero kazni in tako si seveda v tem primeru izboljšanja obdolženčevega položaja ne gre obetati.

Res je tudi to, da Ustava posamezniku v navedenem določilu zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist, pri čemer pa to jamstvo ni absolutno oziroma ga je treba razlagati skupaj z zahtevo po neodvisnosti sodnikov po 125. členu Ustave. Z drugimi besedami, če bi sodišča morala izvesti vsak predlagani dokaz, potem bi bila njihova prosta presoja iz 18. člena ZKP kot neposredna posledica pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in že omenjene zahteve po neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave praktično odpravljena oziroma nadomeščena z zgodovinsko preseženo in očitno protiustavno vezano/zapovedano presojo dokazov. Zato so se v sodni praksi kazenskih sodišč uveljavili materialnopravna relevantnost predlaganega dokaza in stopnja verjetnosti, da bo s tem dokazom določeno dejstvo ugotovljeno kot pogoja, ki morata biti, ne oziraje se na fazo kazenskega postopka, obrazložena. Besedilo prvega odstavka 289. člena ZKP se namreč po pomenu razteza tudi na dejanja na razpisano glavno obravnavo, saj v nasprotnem ni videti razloga, zakaj bi predlagatelj v enem delu kazenskega postopka svoj predlog moral obrazložiti, v drugem pa tega ne bi bil dolžan storiti. Temprej, ker je posredi, iz jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhajajoče načelo kontradiktornosti kazenskega postopka, ki mu je brez ustrezne aktivnosti strank težko slediti. Manjša izjema se kaže pri tako imenovanih očividcih, za katere se domneva, da so neposredno zaznali odločilna dejstva (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 144/2004 z dne 19.01.2006), vendar je obdolženi B.H., D.J. in M.V. navajal kot osebe, ki so bile z njim tistega dne v družbi, medtem ko priče, ki so s svojimi izpovedbami potrdile, da so odločilna dejstva ali njihov del neposredno zaznale, prvih kot očividcev niso omenjale, oziroma natančneje, oškodovanec in priča S.V. sta govorila še neznanem sostorilcu, S.D. pa o neznanem prijatelju, ki je bil zraven, ko je drug fant oškodovanca udaril.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik graja z lastno dokazno oceno, ki ni pravilna. Oškodovančeva izpovedba in izpovedba priče S.V. sta namreč popolnoma skladni, medtem ko je S.D. očitno zaznala sklepni ? ključni del dogajanja, se pravi (ravno) tedaj, ko je oškodovanec prejel zadnji udarec. Ali se je to zgodilo pred padcem na mizo, ali potem, ko naj bi se oškodovanec s tal pobral, je tudi po presoji pritožbenega sodišča drugotnega pomena, saj udarca kot takšnega ne izključuje. Končno, čeravno je bil obdolženi identificiran na posredni način, ta ni bil pomanjkljiv. Okoliščine, po katerih je bil obdolženi prepoznan kot storilec kaznivega dejanja, so po vsebini sodišču prve stopnje dale zanesljivo podlago, da je obtožbi tudi v tem delu pritrdilo.

Dejstvo, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan, je sodišče v znatni meri upoštevalo že s tem, ko je obdolženemu izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, medtem ko je dejstvo, da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo znak kaznivega dejanja in ga kot posebne olajševalne okoliščine, razen v primeru katere izmed njegovih oblik, ni mogoče upoštevati. Enako velja za obstoječo sodno prakso v zvezi s podobnimi primeri, ki jo pritožnik mimogrede ne identificira, saj ne gre za okoliščino, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med okoliščine iz drugega odstavka 41. člena KZ. Z drugimi besedami, izbrana in odmerjena kazenska sankcija ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter je niti po pritožbenih prizadevanjih ni mogoče spremeniti.

Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo ostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 391. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. čelna in prvem odstavku 95. čelna ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.