133. člen KZ

Toženčev odziv, to je grob fizični obračun s tožnikom, ker ni takoj zapustil njegovega zemljišča, je bil povsem neprimeren in ga nikakor ni mogoče uvrstiti v okvir dovoljene samopomoči, na katero se sklicuje toženec. Sodna praksa prisoja odškodnino za strah tudi, če je bil škodni dogodek izrazito kratkotrajne narave (npr. trčenje motornih vozil). Tak pa obravnavani primer niti ni bil, saj se je toženec zagnal v tožnika, ga zbil na tla, močno ugriznil v prst in potem, ko se je tožnik izvil iz njegovega prijema, še stekel za tožnikom, ki je pred njim pobegnil. Pravično denarno odškodnino za strah, ki je enotna kategorija nepremoženjske škode, predstavlja znesek 700,00 EUR. Kot trajno posledico je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil le manjše mravljinčenja na vrhu jagodice prsta, ki ga tožnik čuti ob daljšem igranju na kitaro. Gre za neznatno škodo, ki ne daje podlage za prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, ki obravnava isti dogodek, glede okoliščin, ki ne predstavljajo podlage za izdajo obsodilne sodbe. Trditve tožnika, da toženca ni napadel, temveč je bil izzvan in napaden sam, predstavljajo zadostno trditveno podlago, da sodišče njegovo ravnanje presoja tudi v luči silobrana.

V kolikor pride do kršitve načela neposrednosti zaradi prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje za zaslišanje izvedenca ni imelo razloga, saj je v zaključnem delu svojega pisnega izvedenskega mnenja pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh oškodovancih in glede oškodovanca S.H. zapisal, da je slednji zelo verjetno prejel udarec v glavo v predel čela, in da je malo verjetno, da bi udarnina v predelu čela nastala pri padcu na tla, ker človek pri padcu refleksno iztegne roki, da se obvaruje udarca v glavo, ter da je možno, da sta udarnina in podplutba v predelu desnega kolka nastala po brci, da pa je možen tudi padec na kolk. Takšen zaključek izvedenca medicinske stroke, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zahteval dodatnega zaslišanja izvedenca, saj je bilo glede poškodb in načina njihovega nastanka dejansko stanje obravnavane zadeve v zadostni meri pojasnjeno. Zagovornik obdolženca ni ne na glavni obravnavi in ne v pritožbi pojasnil, kaj bi naj izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ki bi jih naj pojasnil, in ki bi kazale na to, da je do poškod

Pravnomočno končani disciplinski prestopek (zoper pripornika) ni ovira za vodenje kazenskega postopka. Sila (uporaba moči nasproti drugi osebi z namenom, da ta nekaj stori, opusti ali trpi), ki jo predvideva kaznivo dejanje po 294. členu KZ, je le tista, ki ne dosega praga lahke telesne poškodbe.

V primeru obsodilne sodbe v kazenskem postopku se zastaranje pretrga in začne ponovno teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Zgolj v primeru, da se kazenski postopek, v katerem je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek in bil napoten na pravdo, ne konča z obsodilno sodbo, temveč z oprostilno ali zavrnilno sodbo oziroma s sklepom o ustavitvi postopka, pa zastaranje ne začne teči znova, temveč je šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar zgolj ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka.

Obdolženec, ki je namerno zadel z vozilom v oškodovanca, se je zavedal, da vsled samega zadetja ali pa z zadetjem povzročenega oškodovančevega padca, utegne oškodovancu povzročiti lahko telesno poškodbo. Tudi najblažje zadetje, če je bilo povzročeno namerno, ne izključuje obdolženčevega naklepa. Jakost trčenja bi se lahko odrazila le pri prepovedani posledici in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, nikakor pa ne more vplivati na obdolženčevo krivdo.

S tem, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v spis delovnega sodišča, kjer je med pravdnima strankama v teku individualni delovni spor, uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se po drugem odstavku 458. člena s pritožbo v sporu majhne vrednosti več ne more uspešno uveljaviti, omejitev pritožbenih razlogov v pravkar citiranem določilu pa ni mogoče zaobiti z vzročno-posledičnim sklicevanjem na kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer pa je takšna kršitev lahko podana le, v kolikor sodišče zavrne izvedbo (pravočasno predlaganega) dokaza v namen ugotovitve pravno relevantnih dejstev.

Ko opis kaznivega dejanja vsebuje tudi po zakonu neobvezen abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.

Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ je alternativno kaznivo dejanje, ker ga je mogoče storiti na dva različna načina: z nevarnim sredstvom ali z nevarno izvršitvijo. Pri tem niso izključeni primeri, ko storilec drugega lahko telesno poškoduje na oba načina in ne primeri, ko je sicer nenevarni predmet v povezavi še z drugimi okoliščinami (najpogosteje z mestom poškodbe) sestavni del nevarne izvršitve.

Ni utemeljena pritožbena navedba glede teže telesne poškodbe. Kaj je lahka telesna poškodba je treba presojati ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 133. čl. KZ, ki je veljal v času storitve prekrška. Ta določa, da gre za lahko telesno poškodbo v primeru, ko storilec koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, ki ga je izdelal izvedenec, pravilno zaključilo, da je obdolženčev sopotnik v prometni nesreči utrpel lahko telesno poškodbo.

Utemeljena je pritožba obdolženca, ki graja kazensko sankcijo, ki mu jo je sodišče prve stopnje izreklo z napadeno sodbo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino, ko je navedlo, da je obdolženi prvi dve kaznivi dejanji storil v času, ko je bil kazenskopravno obravnavan zaradi podobnih kaznivih dejanj, saj tega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Kot obteževalna okoliščina se lahko šteje le pravnomočna sodba, ki je bila obdolžencu izrečena pred storitvijo kaznivih dejanj, kar je v obravnavanem primeru bilo le pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti na škodo M.K., katerega je dejansko storil v preizkusni dobi. Navedeno pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vendar pa je tej okoliščini dalo preveliko težo, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo obdolženčevo težko zdravstveno stanje, kot to izhaja iz zdravniške dokumentacije, na katero se obdolženi sklicuje tudi v pritožbi. Obdolženi je invalidski upokojenec, skrbi pa tudi za nedoletnega otroka, kar ni za spregledati, kljub temu, da ga je v obravnavani zadevi ogrožal. Glede na navedeno, po oceni pritožbe

V opisu kaznivega dejanja je abstraktni del iz obtožnega predloga, v katerem so vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, izpuščen. Dejanje, kot je sedaj opisano v izreku izpodbijane sodbe, zato ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in zato ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je, potem ko je izreklo obsodilno sodbo, storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je nato izreklo oprostilno sodbo po 1 točki 358. člena ZKP.

S pritožbenimi navedbami ni moč soglašati, saj pritožnik povsem spregleda določbe 299. člena KZ. Izvršitvena dejanja so v prvem odstavku tega člena našteta alternativno, kar pomeni, da za obstoj kaznivega dejanja zadostuje, da storilec uresniči le eno od predvidenih oblik, če pa uresniči več oblik tega kaznivega dejanja, pa gre za navidezni stek in je podano le eno kaznivo dejanje. Ker je obdolženec grdo ravnal (ena izmed alternativno naštetih izvršitvenih oblik)z M.K., D.Š., I.D. in N.K., kar se pri kaznivem dejanju nasilništva izraža kot povzročanje bolečin ali drugih nelagodnosti (prestrašenost), je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Pri svojem ravnanju pa je obdolženec oškodovanca M.K. še lahko telesno poškodoval in s tem storil hujšo obliko kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, saj je ravnal z eno od oblik storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku tega člena (grdo ravnal z oškodovanci), pri tem pa je pri njegovem ravnanju prišlo še do lahke telesne poškodbe. Kaznivo dejanje nasilništva je sestavljeno kaznivo dejanje, zato so v tem kaznivem dejanju konzumirana kazniva dejanja po 169., 146. i

Ker je tudi izvedenec medicinske stroke povedal, da je verjeten način nastanka poškodbe, ki jo je utrpela oškodovanka tak, da je oškodovanka z desno nogo hotela brcniti obdolženca, pri čemer jo je obdolženi ujel za gleženj in ga zadržal, v posledici česar je oškodovanka izgubila ravnotežje in padla, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi s svojim ravnanjem le odgovoril na stvaren, resničen in protipraven napad oškodovanke, ker se je pred njenim napadom le branil, pri čemer je glede na uporabljen način, in sicer prijem oškodovanke z roko za nogo, podana tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe, pravilen.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

Predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč ne izključuje obdolženčeve sposobnosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Ne gre za spremembo obtožbe, če državni tožilec v abstraktnem opisu dejanja doda nevarnost orodja, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, oslabljenost oškodovančevega dela telesa in prizadetost njegove zunanjosti. Za spremembo obtožbe gre le, če s konkretizacijo dejanskih okoliščin (da je lopata nevarno orodje in da ima oškodovanec brazgotino na čelu kot trajno prizadetost njegove zunanjosti) spremeni dejanski opis.

Za izjavo o umiku predloga za pregon iz 57. člena ZKP, po jezikovni razlagi besedila tega člena, oškodovančeva neposredna navzočnost pri predaji izjave sodišču ni nujna.

Res je, kot pritožnik izpostavlja, da je z zahtevo po neposrednem zaslišanju priče zagovornik uveljavljal svojo zakonito pravico, da se priče zaslišujejo na glavni obravnavi in da je to storil pri zagotavljanju obrambe obdolženca, vendar je potrebno upoštevati, da morajo vsi udeleženci v postopku, torej tudi zagovornik obdolženca, svoje pravice uveljavljati tako, da jih ne zlorabljajo. Slednje namreč izhaja že iz določbe 15. člena ZKP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Res sicer je, da načeli neposrednosti in ustnosti terjata neposredno izvedbo dokazov na glavni obravnavi, kot pritožba opozarja, vendar zakon dovoljuje tudi odstop od obeh načel, ki je v primeru zaslišanja prič ali izvedencev določen v 2. odst. 340. člena ZKP, ko se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca, v soglasju s strankami, le prebere. Ker se je zagovornik na glavni obravnavi 12.11.2007 strinjal z branjem zapisnika o zaslišanju priče M. in kot rečeno zanj ni imel nobenih vprašanj, bi enako lahko storil že na obravnavi 10.7.2007 in le-te ne bi bilo potrebno preložiti temveč