VSL Sodba in sklep I Cp 364/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in X. točki izreka delno spremeni tako, da sta toženca v III. in IX. točki izreka izpodbijane sodbe prisojene zneske dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014.

II. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da mora od prisojenega zneska plačati obresti po obrestni meri, ki jih za dolgoročne depozite plačuje N., d. d., od 21. 9. 2007.

III. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IX. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da mora od prisojenega zneska plačati obresti po obrestni meri, ki jih za dolgoročne depozite plačuje N., d. d., od 12. 12. 2012.

IV. V preostalem delu se pritožbe tožnikov, toženca in toženke zavrnejo in v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Tožnika sta želela kupiti podstrešni prostor v objektu na ... v ... Ker še ni bila vzpostavljena etažna lastnina, sta s solastniki podstrešja 13. 9. 2007 sklenila predpogodbo. S tožencem sta 17. 9. 2007 sklenila Aneks k predpogodbi, v katerem je bilo ugotovljeno, da naj bi toženčev delež kupnine znašal 106.365,00 EUR in mu bosta vnaprej plačala 100.000,00 EUR kupnine. Prodajna pogodba je bila sklenjena 20. 2. 2012; opredeljeno je bilo, da je predmet prodaje posamezni del št. 24. Sklenjen je bil tudi Dodatek št. 1 k prodajni pogodbi, v katerem je bilo potrjeno, da sta tožnika tožencu že plačala 100.000,00 EUR - 95.541,00 EUR kot kupnino, 4.459,00 pa kot posojilo.

912. 2013 je bil med tožnikoma in solastniki sklenjen Sporazum o razveljavitvi prodajnih pogodb in sklenitvi nove prodajne pogodbe, s katerim so bile prejšnje pogodbe razveljavljene. V novi prodajni pogodbi je bila dogovorjena nižja kupnina. V pogodbi je bilo ugotovljeno, da sta tožnika kupnino delno že poravnala - tožencu 76.433,28 EUR, toženki pa 15.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo plačilo preostanka kupnine v roku 50 dni od deponiranja pogodbe pri notarju; rok je bil bistvena sestavina pogodbe.

Ker tožnika kupnine nista poravnala, je bila pogodba 13. 2. 2014 razvezana po samem zakonu. Glede presežka kupnine, plačanega tožencu, je bil sklenjen Dogovor o delnem vračilu kupnine in posojila, v katerem je toženec potrdil, da je poleg kupnine 76.433,28 EUR prejel še 23.566,72 EUR, kar predstavlja 19.177,72 EUR presežka kupnine in 4.459,00 EUR posojila. Navedeno se je zavezal tožnikoma vrniti v 8 dneh po njunem plačilu celotne kupnine preostalim solastnikom.

2Tožnika v tej zadevi zahtevata vračilo 100.000,00 EUR od toženca in 15.000,00 EUR od toženke. Toženca prejema denarja nista zanikala. Menila pa sta, da tožnika nimata vrnitvenega zahtevka, ker je do razveze pogodbe prišlo po njuni krivdi in ker naj bi to izhajalo tudi iz sklenjenih pogodb. Poleg tega sta v pobot uveljavljala svoje terjatve.

Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi zanjo

3Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika s tožencem v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenila Dogovor o vračilu preplačila kupnine in posojila. Glede vtoževanih zneskov 19.107,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2007 in 4.459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014, tako že imata izvršilni naslov, zaradi česar je tožbo v tem delu zavrglo.

Presodilo je, da imata tožnika zaradi razveze prodajne pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar sta izpolnila. Tožencu je tako naložilo vrnitev 76.433,28 EUR, toženki pa 15.000,00 EUR. Tožencema je naložilo, da morata prejete zneske vrniti skupaj z obrestmi, ki jih N., d. d., plačuje za dolgoročne depozite.

Ugotovilo je, da v pobot uveljavljane terjatev tožencev ne obstajajo.

Tožencu je še naložilo, da mora tožnikoma povrniti 2.568,88 EUR; toženki pa, da jima mora povrniti 610,93 EUR pravdnih stroškov.

4Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo tožeča stranka ter oba toženca.

5Tožnika sodbo izpodbijata v delu, v katerem je sodišče tožbo zavrglo¹, v odločitvi glede plačila obresti ter o stroških postopka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinjata se s stališčem sodišče prve stopnje, da je stranka, ki vrača denar, dolžna v skladu s 5. odstavkom 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) plačati od prejema kupnine dalje obresti, kot veljajo za depozite pri N., d. d., in ne zahtevanih zakonskih zamudnih obresti. Poudarjata, da je sodna praksa glede višine obresti v primeru vračanja denarja neenotna, in da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo VSL I Cp 3540/2011, ki je obravnavala vračilo denarja zaradi ničnosti pogodbe in ne razveze. Sklicujeta se na sodbi tega sodišča I Cpg 787/2012 in I Cpg 872/2014.

Podrejeno navajata, da je bila pogodba razvezana 13. 2. 2014 in je takrat zapadla terjatev za vračilo kupnine. Toženca sta tako najmanj od 14. 2. 2014 v zamudi, zato tožnikoma odtlej v skladu s 378. členom OZ pripadajo zakonske zamudne obresti.

Odločitev sodišča, da morata toženca prejeto kupnino vrniti z obrestmi po obrestni meri, ki jih za dolgoročne depozite plačuje N., d. d., je nejasna, izrek sodbe pa nedoločen in neizvršljiv. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). OZ v 2. odstavku 382. člena določa 6 % obrestno mero za uporabo tujega denarja, kadar njena višina med strankama ni dogovorjena. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi II Cp 1668/2013 v primeru vračanja denarja uporabilo to obrestno mero.

Glede zavrženega dela tožbe pa dvomita, da bi zapadlost terjatve lahko dokazovala v postopku izvršbe. Pravilnejše bi bilo, da bi sodišče ob odločanju o dajatvenem zahtevku v pravdi hkrati presojalo zapadlost terjatve.

6Toženec pritožbo vlaga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev, da je tožeča stranka plačala prvemu tožniku 100.000,00 EUR, je nerazumljiva in v nasprotju z izrekom sodbe. Vztraja, da tožnika ne moreta zahtevati vrnitve plačanega, saj je do razveze pogodbe prišlo zaradi njunega ravnanja. Sodišče ni upoštevalo, da obresti zastarajo v treh letih. Tožnika in toženec so 17. 9. 2007 sklenili aneks k predpogodbi, v katerem je bilo dogovorjeno, da bo toženec tožnikoma vrnil plačano kupnino, če v dveh letih ne bi prišlo do sklenitve pogodbe. Ta rok je potekel 13. 9. 2009. Toženec torej ni bil v zamudi in ni dolžan plačati obresti. Poleg tega je bilo v 3. členu Dogovora o delnem vračilu kupnine in posojila z 9. 12. 2013 določeno, da z izpolnitvijo obveznosti po tej pogodbi toženec do tožnikov nima več nobenih obveznosti iz naslova posojila in preveč plačane kupnine. Dogovor je mogoče tolmačiti tako, da je toženec prost vseh obveznosti do tožnikov.

Toženec je zaradi ravnanja tožnikov oškodovan, saj sta predlagala sklenitev pogodb, ki jih na koncu nista izpolnila, lastniki pa nepremičnin niso mogli prodati drugemu. Poleg tega ima do tožnikov pobotni ugovor zaradi prodaje predprostora.

7Toženka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku zoper njo ugodeno in glede odločitve o stroških. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno naj ugodi njenemu pobotnemu ugovoru, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vztraja, da terjatev tožnikov do nje v višini 15.000,00 EUR, ne obstoji. S Sporazumom o razveljavitvi prejšnjih prodajnih pogodb in sklenitvi nove prodajne pogodbe z 9. 12. 2013 so bila razmerja med strankami v celoti razrešena in vračilo kupnine zaradi razveljavitve prejšnjih prodajnih pogodb ni bilo dogovorjeno. 13. 2. 2014 je bila razvezana le nova prodajna pogodba, ne pa tudi Sporazum.

Graja še odločitev, da mora plačati obresti od 12. 12. 2012. V nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava je stališče, da za reparacijsko obveznost ni pomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo pogodbe. Tožnika nista ravnala kot pogodbi zvesti stranki, saj v dogovorjenem roku nista plačala kupnine. Prodajalce sta zavestno puščala v prepričanju, da sta resna kupca in da bosta svoje obveznosti izpolnila. V takšnem položaju bi lahko sodišče tožnikoma prisodilo obresti kvečjemu od razveze pogodbe dalje. Podrejeno naj sodišče tožnikoma prisodi obresti od sklenitve Sporazuma z 9. 12. 2013, saj so bila tedaj razmerja za nazaj urejena.

Glede pobotnega ugovora za povzročeno škodo vztraja, da ne drži, da bi rušenje posameznega dela z ID znakom ...- 8 naročili oziroma z njim soglašali vsi solastniki objekta ..., ... Iz nobenega dokumenta v spisu ne izhaja, da bi rušenje naročila toženka (ali ostali solastniki).

O pobotnem ugovoru za plačilo uporabnine pa meni, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi tožnik podstrešje uporabljal s soglasjem solastnikov oziroma toženke. Soglasje terja pozitivno izjavo, morebitnega molka ni mogoče tolmačiti kot soglasje. V odsotnosti izrecnega soglasja tožnik ni imel pravne podlage za uporabo spornih nepremičnin.

8Pritožbe so bile vročene v odgovor nasprotnima strankama. Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Tožnika in toženka pa niso podali odgovorov.

9Pritožbe so delno utemeljene.

O pritožbi tožeče stranke

10Pretežni del pritožbe tožnikov graja odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu zahtevka. Ker odločitev o obrestih izpodbijata tudi oba toženca, bo pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu obravnavalo skupaj, po tem, ko bo odgovorilo na preostale pritožbene očitke pravdnih strank.

11Tožnika v pritožbi napadata tudi odločitev, da se tožba zavrže glede plačila 19.107,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2007 in plačila 4.459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014. Ne nasprotujeta ugotovitvi, da sta s tožencem v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenila Dogovor, v katerem se je toženec zavezal vrniti preplačano kupnino in posojilo v skupnem znesku 23.566,72 EUR. Izražata pa dvom v pojasnilo, da bosta morala zapadlost dokazovati v izvršbi, saj menita, da bi lahko o zapadlosti sodišče odločilo v pravdnem postopku ob presoji obstoja terjatve. Takšna pritožbena graja ni utemeljena. Ker je pravno razmerje pravdnih strank urejeno z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, tožnika namreč nimata pravnega interesa za sodno varstvo. Z vložitvijo tožbe svojega pravnega položaja ne moreta izboljšati. Zapadlost terjatve res ni bila odvisna zgolj od poteka roka, saj se je toženec v Dogovoru zavezal 23.566,72 EUR plačati v roku 8 dni od tedaj, ko bosta tožnika kupnino v celoti plačala tudi ostalim solastnikom. Kadar je med strankami sklenjena pogodba v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, se zapadlost terjatve v skladu z 20. a členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, mora notar stranke opozoriti, da za dokaz zapadlosti zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve tožniku.

12Iz vsebine Dogovora je razvidno, da je bil toženec na takšne posledice opozorjen, notar mu je izrecno pojasnil, da to velja tudi v primeru predčasne zapadlosti terjatve. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da obstoj Dogovora v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa predstavlja negativno procesno predpostavko za odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim tožnika uveljavljata isto terjatev.

O pritožbi toženca

13Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju z obrazložitvijo. Očitek toženec konkretizira s povzemanjem povedi na 6. strani obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožeča stranka prvemu tožniku nakazala 100.000,00 EUR. Iz navedb pravdnih strank, kot tudi preostale obrazložitve sodbe je povsem jasno, da gre za očitno pisno pomoto. Med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da sta navedeni znesek tožnika plačala tožencu in ne sebi.

14Napačno je tudi pritožbeno stališče, da tožnika nista upravičena do vrnitvenih zahtevkov, ker je do razveze pogodbe prišlo zaradi njunega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vprašanje, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo pogodbe, na obstoj ali višino reparacijske obveznosti nima vpliva. Če je bila že opravljena kakšna izpolnitev, je zanjo z razvezo pogodbe odpadla pravna podlaga in prejemnik izpolnitve nima nobene pravne podlage, da izpolnitev obdrži. Nastanek reparacijske obveznosti je objektivna posledica razveze pogodbe.

15Napačno je tudi tolmačenje toženca, da naj bi iz vsebine Dogovora o delnem vračilu kupnine in posojila z 9. 12. 2013 izhajalo, da nima več nobenih obveznosti do tožnikov. Tožnika sta tožencu kmalu po sklenitvi predpogodbe plačala 100.000,00 EUR, kasneje pa je bilo dogovorjeno, da je bilo tožencu na račun kupnine plačano 95.541,00 EUR, preostalih 4.459,00 EUR pa kot posojilo (tako Dodatek št. 1 k prodajni pogodbi z 29. 8. 2012). Po sporazumnem znižanju kupnine se je kupnina, do katere je bil glede na solastniški delež upravičen toženec, znižala na 76.433,28 EUR. Tako sta pravdni stranki sklenili Dogovor, da bo toženec tožnikoma vrnil preplačano kupnino in posojilo v skupnem znesku 23.566,72 EUR. Pri tem je bilo v 3. členu izrecno dogovorjeno, da bo toženec s plačilom tega zneska prost zgolj obveznosti iz naslova preplačila kupnine in posojila, nikakor pa ne, da bi bil prost tudi obveznosti vrnitve (preostale) kupnine 76.433,28 EUR, če bi kasneje prišlo do razveze prodajne pogodbe. Takšna vsebina iz Dogovora preprosto ne izhaja.

16Toženec v pritožbi vztraja, da je bil zaradi ravnanja tožnikov oškodovan. Odškodninska obveznost je splošna posledica kršitve obveznosti in lahko nastane tudi v primeru prenehanja pogodbe po krivdi ene od strank. Vendar morajo biti za to podani splošni pogoji odškodninske odgovornosti. Ker toženec ustreznih trditev glede predpostavk odškodninske odgovornosti ni podal, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev na plačilo odškodnine ne obstaja.

17Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev iz naslova plačila kupnine za skupni predprostor ne obstaja, ker naj vzajemnost terjatev med pravdnima strankama ne bi bila podana. Po presoji pritožbenega sodišča vzajemnosti terjatev ni zgolj v razmerju med tožnikom in tožencem, medtem ko je v razmerju med tožnico in tožencem podana. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Toženec je namreč zahteval plačilo kupnine za predprostor, ki vodi do prodanih stanovanj, in pri tem navajal, da predprostor ob sklenitvi prodajnih pogodb ni bil upoštevan, zaradi česar mu morata tožnika plačati dodatno kupnino. Iz navedb obeh pravdnih strank izhaja, da gre za posebni skupni del z ID znakom ...- 22, ki je v lasti vsakokratnega lastnika posameznega dela z ID znakom ...-3 do deleža 351/1000, prav tega pa je toženec prodal tožnici in njeni materi. Posebni skupni deli ne morejo biti predmet samostojnega razpolaganja, temveč je solastninska pravica na njih neločljivo povezana z lastninsko pravico na določenih posameznih delih. Pripadajo vsakokratnim lastnikom določenih posameznih delov, kar nenazadnje izhaja tudi iz trditev toženca, da sporni predprostor pripada prodanima stanovanjema. S prenosom lastninske pravice na stanovanju se samodejno prenaša tudi solastninska pravica na posebnih skupnih delih. Toženec tako ne more samostojno uveljavljati plačila kupnine za skupni predprostor. Poleg tega ob sklenitvi prodajne pogodbe stranki sporazumno določita višino kupnine. Toženec ne more naknadno enostransko spremeniti dogovorjene cene, če ugotovi, da v prodajni pogodbi določenega pripadajočega dela ni upošteval in tako meni, da si je izgovoril prenizko kupnino. Če bi pogodbo sklenil v zmoti, bi lahko kvečjemu zahteval razveljavitev pogodbe po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pobotni ugovor toženca je bil torej nesklepčen, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi, kljub navedbi drugačnega razloga, pravilna.

O pritožbi toženke

18Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da terjatev tožnikov do nje v višini 15.000,00 EUR ne obstoji. Toženka meni, da k vračilu že plačane kupnine ni zavezana, ker je s tožnikoma 9. 12. 2013 sklenila Sporazum o razveljavitvi prejšnjih prodajnih pogodb, v katerem vračilo kupnine ni bilo dogovorjeno. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi. Sporazum je v 7. členu izrecno določal, da se že plačana kupnina po razveljavljenih pogodbah všteje v kupnino, dogovorjeno z novo prodajno pogodbo. Tako ni mogoče šteti, da bi bila toženka vračila kupnine oproščena. S Sporazumom sta namreč stranki namesto vračila kupnine soglasno spremenili podlago njenega plačila, posledično pa temelj za vračilo plačanega zneska predstavlja razveza nove prodajne pogodbe. Zaradi razveze je vsaka stranka dolžna drugi povrniti, kar je bilo na podlagi razvezane pogodbe že izpolnjeno. Tako je napačno tolmačenje toženke, da je obveznosti vrnitve kupnine prosta, ker Sporazum vračila kupnine ni izrecno omenjal.

19Toženka nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru za povzročeno škodo, ki je nastala s porušenjem zidanih sten posameznega dela št. 8. Nasprotuje dokazni oceni, da so rušenje naročili vsi solastniki in vztraja, da ga je samovoljno naročil tožnik, a dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem vprašanju je izčrpne in prepričljiva ter v vsem ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbene trditve takšne dokazne ocene ne omajejo prav v ničemer. Toženka v prvi vrsti navaja, da iz nobenega dokumenta ne izhaja, da bi rušenje naročili lastniki. Listine niso edino dokazno sredstvo, temveč je sporna dejstva mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič. Toženka v pritožbi ne oporeka verodostojnosti izpovedb A. A. in B. B., ki sta potrdila, da so rušenje naročili vsi solastniki stavbe. B. B., odgovorni vodja del na gradbišču na strani izvajalca, je tako pojasnil, da mu je rušenje naročil predstavnik lastnikov A. A., od katerega je izvajalec zahteval predložitev pisnih soglasij vsakega izmed solastnikov oziroma plačnikov rušenja z navedbo solastniških deležev. To je potrdil A. A., pooblaščenec lastnikov v razmerju do izvajalca, ki je pojasnil, da je rušenje naročil v imenu vseh solastnikov, ki so bili z rušenjem seznanjeni in mu niso nasprotovali.

20Tožnika sta navajala, da je bilo rušenje zidanih sten predvideno že v ponudbi izvajalca G., d. o. o., s katerim so pogodbo sklenili solastniki, čemur je toženka nasprotovala. Vsebino ponudbe je tako sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke C. C., ki je potrdil, da je bilo rušenje predelnih sten posameznega dela št. 8 predvideno v sklopu menjave strešne konstrukcije, saj brez tega statična sanacija in vgradnja predvidene strešne konstrukcije ne bi bila mogoča. Pritožba zavajajoče izpostavlja zgolj pojasnilo izvedenca, da bi bilo načeloma res mogoče odstraniti nasutje in tlakovce tudi brez odstanitve predelnih sten. Izvedenec je namreč obenem pojasnil, da so bile v konkretnem primeru predelne stene vpete v strešno konstrukcijo objekta, zaradi česar bi bilo z njeno odstranitvijo porušeno funkcionalno in stabilno stanje prostorov, saj je streha predstavljala celo del stropa porušenega dela. Poleg tega je izvedenec pojasnil, da iz projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot tudi iz točk 284-286 popisa del, ki je bil priložen prodajni pogodbi s 16. 2. 2012, izhaja, da je bilo rušenje predelnih sten predvideno v okviru sanacije in rekonstrukcije podstrehe. Predvidena je bila namreč odstranitev celotne strešne kritine ter strešnih letev, odstranitev vseh starih kleparskih delov strehe ter odstranitev celotne lesene strešne konstrukcije. Ker so stranke projekt potrdile, to pomeni, da bi se izgube prostorov morale zavedati. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka morebitno nezavedanje, da bodo stene posameznega dela št. 8 odstranjene, pripisati lastni nepazljivosti.

21Poleg tega je sodišče prve stopnje o tem, da so bili naročniki rušenja solastniki objekta, posredno sklepalo tudi na podlagi ugotovitve, da so stroške rušenja plačali vsi solastniki. O tem so izpovedali tožnik, predstavnik izvajalca B. B. ter D. D., solastnica podstrešja na ... Toženka v pritožbi meni, da se sodišče prve stopnje na izpovedbo D. D. ne bi smelo opreti, saj je bila preveč pavšalna in je ostala naravni ugibanj, da je rušenje morda plačala v paketu z drugimi storitvami. Takšna pritožbena graja ne drži. D. D. je namreč ob zaslišanju pojasnila, da se je po izvedbi spornih rušitvenih del pojavilo vprašanje, kdo jih bo plačal. Lastniki so bili namreč mnenja, naj jih plača tožnik, ker bo to njegova podstreha, imeli so tudi debato na sestanku, na koncu pa so stroške plačali vsi solastniki. Izrecno je potrdila, da je račun tudi sama plačala. Na paketno izvedbo del se je sklicevala zgolj v odgovoru na vprašanje, ali je soglašala z izvedbo del. Dopuščala je namreč možnost, da je z deli soglašala, ker je bilo to morda zajeto v "paketu".

22Toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da bi moral tožniki predložiti fakturo, ki bi dokazovala njeno plačilo, in da priče plačila stroškov z njene strani niso potrdile. Za presojo v obravnavani zadevi namreč ni bistveno, ali je toženka račun plačala, temveč ugotovitev, da so se stroški rušenja razdelili med vse solastnike, o čimer se je sodišče prve stopnje prepričalo že na podlagi zgoraj navedenih izpovedb. Sicer pa bi bilo tožnikoma naloženo pretežko dokazno breme, če bi od njiju zahtevali predložitev fakture, ki jo je izvajalec izdal toženki.

23Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da iz zapisnikov sestankov, ki jih je predložila toženka, izhaja zgolj, da je bil tožnik naročnik iznosa odpadnega materiala s podstrehe A, ne pa tudi rušenja zidanih sten, kot je trdila toženka. Takšni presoji kljub v pritožbi izraženim pomislekom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V zapisnikih je tožnik kot naročnik opredeljen le v zvezi z iznosom odpadnega materiala, sicer pa iz zapisnikov izhaja zgolj, da je na sestankih sodeloval. Sicer je pritrditi navedbam toženke, da je sodeloval kot investitor v podstrešje, nenazadnje je bilo ravno zato dogovorjeno, da bo kril del stroškov obnove. Vendar to še ne pomeni, da je sporna rušitvena dela naročil sam. To iz zapisnikov ne izhaja. Na sestankih so bili kot naročniki vselej navedeni etažni lastniki objekta na ..., poimensko je bilo navedeno, kateri izmed njih so se sestanka udeležili, kot nadzornik pa je bil prisoten tudi pooblaščenec lastnikov A. A. Iz zapisnikov ne izhaja, da naj bi tožnik izvajalcem "očitno" dajal navodila, kot posplošeno zatrjuje toženka. Tudi okoliščini, da si je podstrešje ogledal s svojimi projektanti in izvajalcem izročal ključe, ne dokazujeta teze, da bi rušenje sten naročil na lastno pest.

24Nazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da protipravnosti dejanja tožnikov ne zmanjšuje dejstvo, da toženka po seznanitvi s porušenjem sten ni protestirala. Takšnega stališča tudi sodišče prve stopnje ni zavzelo, temveč je zgolj obiter dictum navedlo, da tudi njeno takšno ravnanje posredno nakazuje, da je z rušitvenimi deli soglašala.

25Toženka nasprotuje še odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen pobotni zahtevek za plačilo uporabnine, ker sta bila tožnika dobroverna lastniška posestnika. Zmotno je njeno stališče, da lahko lastnik z uporabo svoje nepremičnine soglaša zgolj izrecno. Soglasje je namreč dopustno podati tudi s konkludentnim ravnanjem, takšno ravnanje pa nedvomno predstavlja izročitev ključa. Toženka tako ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da je bil tožnik nedobroverni posestnik, saj ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel možnost proste uporabe nepremičnine in je na podstrešje zahajal šele od leta 2012, ko mu je toženec sporazumno predal ključe, ker je bilo tako dogovorjeno. Ne izpodbija niti ugotovitev, da sama tožnikoma nikoli ni prepovedala ali pogojevala uporabe oziroma dostopa do nepremičnin. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov ni mogoče šteti za nedobroverna posestnika, saj sta na podstrešje dostopala s soglasjem toženke.

O obrestnem delu zahtevka

26Neutemeljene so navedbe toženca, da je zahtevek za plačilo obresti zastaral. Zastaranje prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 336. člena OZ). Pravni temelj za zahtevek tožnikov je razveza pogodbe. Z dnem razveze, tj. 13. 2. 2014, je terjatev na vrnitev kupnine skupaj s pripadajočimi obrestmi nastala in hkrati tudi zapadla. Pred tem ni mogla zapasti, saj zanjo še ni bilo pravnega temelja, posledično pa tudi ni mogel pričeti teči zastaralni rok.² Ker je torej terjatev zapadla 13. 2. 2014, tožba pa je bila vložena v aprilu istega leta, zahtevek na plačilo obresti, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ni zastaral.

27Napačno je pritožbeno stališče tožnikov, da jima zakonske zamudne obresti pripadajo že od plačila kupnine. 111. člen OZ, ki ureja učinke razvezane pogodbe, namreč v 5. odstavku določa, da mora stranka, ki vrača denar, obresti plačati od dne, ko je prejela izplačilo. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je učinke razveze pogodbe urejal v 132. členu, ki je za vračanje denarnih zneskov predvideval plačilo zamudnih obresti, medtem ko je zakonodajalec ob pripravi OZ besedo "zamudnih" namenoma izpustil. Razlog za takšno spremembo je bila drugačna ureditev zamudnih obresti v OZ v primerjavi z ZOR, ki je njihovo višino določal v višini obrestne mere, po kateri so se v kraju izpolnitve obrestovale hranilne vloge na vpogled (277. člen ZOR). V OZ zamudne obresti ne predstavljajo več le nadomestila za neupravičeno uporabo tujega kapitala, temveč imajo tudi kaznovalni namen zaradi prepoznega plačila.

28OZ tako zakonske zamudne obresti ureja v 378. členu, ki določa, da mora dolžnik v primeru, ko je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice plačati še zamudne obresti. Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. Obveznost tožencev vrniti že plačano kupnino je zapadla ob razvezi pogodbe, tj. 13. 2. 2014. Od tega trenutka dalje je treba sankcionirati neutemeljeno zavračanje vrnitve kupnine, saj ima takšno ravnanje tožencev vse znake dolžniške zamude. Tožnika torej utemeljeno uveljavljata, da morata toženca dolgovane zneske plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 dalje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njuni pritožbi ugodilo.

29Za obdobje pred razvezo pogodbe pa je pritrditi pritožbenim navedbam tožencev, da tedaj še nista bila v zamudi in je posledično neutemeljen zahtevek tožnikov za plačilo zakonskih zamudnih obresti od njihove pridobitve dalje, torej za prvega toženca od 21. 9. 2007 do 13. 2. 2014, za drugo toženko pa od 12. 12. 2012 do 13. 2. 2014. Za to obdobje je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

30Tožnika sicer pravilno menita, da tudi pri vračanju denarja ni vselej izključeno, da bi moral pridobitelj vrniti znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pridobitve dalje. Sklicujeta se na odločbi VSL I Cpg 787/2012 z 20. 9. 2012 in I Cpg 872/2014 s 23. 9. 2014. Vendar spregledata, da slednje velja zgolj za nepoštene pridobitelje, kar izhaja tudi iz obrazložitve citiranih odločb. Ker ima obveznost po petem odstavku 111. člena OZ obogatitveno naravo, je namreč ob smiselni uporabi pravil neupravičene obogatitve pridobitelj dolžan vrniti denar skupaj z zamudnimi obrestmi zgolj v primeru, če je bil ob pridobitvi nepošten.³ Da bi bila toženca ob pridobitvi denarja nepoštena, pa tožnika nista zatrjevala.

31Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da mora stranka, ki vrača denar, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe plačati zgolj obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, tj. možnost uporabe tujega kapitala. Vendar pa je v obravnavani zadevi odločilno, da takšne koristi tožnika nista zatrjevala, niti dokazovala njene višine. Ravno nasprotno, kljub opozorilom tožencev, da pred razvezo pogodbe nista dolžna plačati zamudnih obresti, sta tožnika vztrajala pri postavljenem zahtevku na plačilo zamudnih obresti in trditvene podlage nista spremenila. Navedena zahtevka imata povsem različno pravno naravo - zakonske zamudne obresti imajo penalno funkcijo zaradi nepravočasnega plačila zapadle obveznosti, medtem ko imajo obresti po 111. členu OZ obogatitveno naravo. Glede na to, da OZ ne opredeljuje, kolikšna obrestna mera se pri vračanju denarja po 111. členu OZ upošteva, je zagotovitev ustrezne trditvene podlage in dokazov za ugotovitev primernega nadomestila za uporabo tujega kapitala trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

32Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo trditveno podlago strank, ko je tožnikoma prisodilo plačilo dolgovanih zneskov skupaj z obrestmi, kot jih N., d. d., plačuje za dolgoročne depozite⁴ . Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo VSL I Cp 3540/2011 s 30. 11. 2011, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je višina koristi trditveno in dokazno breme tožnikov, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče poudarja, da ravnanja sodišča prve stopnje ne opravičuje dejstvo, da je obrestna mera za depozite nižja od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. Bistveno je namreč, da imata zahtevka za plačilo zamudnih obresti in za povrnitev koristi zaradi uporabe tuje glavnice drugačno pravno in tudi dejansko podlago. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v celoti zavrnilo (torej tudi samo očitno ni štelo, da prisojene obresti predstavljajo delno ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma, da gre za nekaj manj, ampak, da gre za nekaj drugega) gre v tem delu tudi za odločitev preko tožbenega zahtevka.

33Neutemeljeno se tožnika zavzemata za prisojo obresti v višini 6 % za čas pred razvezo pogodbe, saj sta tekom postopka ves čas vztrajala pri plačilu zamudnih obresti. Zahtevanih obresti v višini 6 % ob analogni uporabi 382. člena OZ jima tako ni mogoče prisoditi, saj sta navedbe o tolikšni koristi tožencev prvič podala šele v pritožbi (337. člen ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

34Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v IV. in X. točki izreka spremenilo tako, da sta toženca v II. in IX. točki izreka prisojene zneske dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014. Delno je ugodilo tudi pritožbama tožencev in izpodbijano sodbo v III. in IX. točki izreka razveljavilo v delu, v katerem je bilo tožencema naloženo plačilo obresti po obrestni meri, ki jo N., d. d., plačuje za dolgoročne depozite ter tako toženca za čas od prejema kupnine do 13. 2. 2014 nista dolžna plačati obresti. Procesna podlaga za takšno odločitev je v 357. členu ZPP. Ker je sodišče prve stopnje o postavljenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti v celoti odločilo, vrnitev v ponovno sojenje ni potrebna. Ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih procesnih kršitev po 2. odstavku 350. člena ZPP ni zagrešilo, je v preostalem pritožbe tožnikov, toženca in toženke v skladu s 353. in 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo in sklep (o zavrženju) sodišča prve stopnje potrdilo.

35Obe pravdni stranki sta uspeli zgolj glede obrestnega dela zahtevka. Ker gre za odločitev o stranski terjatvi, sprememba nima vpliva na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče prvemu tožencu ni prisodilo, saj ni prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča. Toženec je v odgovoru na pritožbo zgolj ponovil navedbe, podane v lastni pritožbi, posledično pa odgovor na pritožbo za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Ker v tem delu ne gre za odločitev o tožbenem zahtevku (torej o utemeljenosti ali neutemeljenosti pravnega varstva), ampak o tožbi, gre sicer za sklep (2. in 3. odstavek 128. člena ZPP).
² Primerjaj denimo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 58/2003 z 12. 4. 2005.
³ Tako Miha Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 111. členu, str. 592. Enako stališče je zavzela tudi sodna praksa, primerjaj denimo odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 34/2012 s 17. 6. 2014 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1163/2016 s 7. 9. 2016, II Cp 2463/2012 z 8. 5. 2013, I Cpg 116/2010 s 30. 3. 2010, I Cp 2915/2009 s 4. 11. 2009 in II Cp 1484/2009 s 15. 7 2009.
⁴ Utemeljena je tudi pritožbena graja, da je izrek izpodbijane sodbe v obrestnem delu nedoločen kot tudi nedoločljiv. Višina obrestne mere namreč ni določno opredeljena z navedbo odstotka, temveč opisno, pa še to pomanjkljivo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da višina obrestne mere za depozite variira glede na različne možnosti sklenitve dolgoročnih depozitov (tj. izbiro fiksne ali variabilne obrestne mere, izbiro sprotnega izplačila obresti) ter čas sklenitve depozita, banke pa cenike mesečno spreminjajo.