382. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil dolžnik s plačilom tretjega obroka v zamudi več kot dva dni in da je zato celoten dolg zapadel v plačilo 20. 5. 2024. S tem dnem so skladno s 382. členom OZ prenehale teči pogodbene obresti in naslednji dan začele teči zamudne obresti.

Sodišče je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti.

Ker toženec ni zaključil izobraževanja v roku, kot je bil nazadnje določen v aneksu k pogodbi o štipendiranju, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu s pogodbo o štipendiranju. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ima terjatev za vračilo štipendije v obravnavanem sporu naravo kadrovske štipendije, da gre v skladu z alinejo f) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za individualni delovni spor, ter da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki po določbi 202. člena ZDR-1 zastara v petletnem roku. Terjatvi, pri katerih je od ene potrebno obračunati davke in prispevke, od druge pa ne, nista istovrstni. Terjatvi tudi nista vzajemni, saj je v tem razmerju udeležena tudi država, kot upravičenka. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi toženčeva obveza zapadla najkasneje 30. 5. 2013. Pogodbene obresti se namreč skladno z 382. členom OZ lahko dogovorijo za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti.

Upniku pogodbene obresti po zapadlosti terjatve ne pripadajo.

Dokazno breme, da je šlo za navidezni posojilni pogodbi, je na toženki, ki navideznost zatrjuje. Toženka mora ponuditi tako trditve kot dokaze za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v posojilnih pogodbah. Tega dokaznega bremena toženka, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni zmogla. Dospelost terjatve po obravnavanih posojilnih pogodbah je bila po ugotovitvah izpodbijane sodbe vezana na odpoklic kredita, zaradi česar bi lahko tožnik zahteval izpolnitev obveznosti od toženke po obeh pogodbah takoj, ko je toženki nakazal sporni denar, kar je bilo že v letu 2007. V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, s konkludentnim ravnanjem, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Ravnanje toženke oziroma njenega tedanjega direktorja, ko je tožniku mesečno, sukcesivno kar tri leta izročal srebrnike, pa čeprav je bila njihova vrednost precej nižja od mesečnega zneska pogodbenih obresti in je tako šlo le za simbolično plačilo dolga, je v okoliščinah konkretnega primera gotovo ravnanje, ki mu gre pripisati pravno naravo

Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ. Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in tožen

Oderuška narava obrestnega dogovora je podana ob kumulativni izpolnitvi objektivnih in subjektivnih elementov, ki jih je dolžna zatrjevati in dokazati stranka, ki se na oderuškost sklicuje. V konkretnem primeru tožena stranka ustrezne trditvene podlage glede okoriščevalske zlorabe položaja ni podala, prav tako pa tudi ni izkazala objektivnega elementa, saj pogodbena obrestna mera ne dosega niti višine zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je kot pričetek teka zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo datum posameznih zapadlosti tako, da je obračunalo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti obroka v plačilo.

Upnik je kot kreditodajalec uveljavil opcijsko upravičenje, da zahteva v primeru zamude kreditojemalca z določenim številom obrokov kredita plačilo vseh preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo (odpoklic kredita). V tem primeru pogodba ne preneha, ampak je spremenjena le zapadlost preostalega dela kredita, s čimer ostanejo v veljavi vsa druga pogodbena določila, tudi glede pogodbene opredelitve zamudnih obresti. - Upnikova specifikacija, ki jo je podal v dosedanjih vlogah je neustrezna, saj seštevek pogodbenih in zamudnih obresti presega postavljeni izvršilni zahtevek, s tem pa tudi ni razvidno, koliko od kapitaliziranega zneska odpade na ene in druge obresti. Podan tudi ni časovni prikaz teka obresti od posameznega dela glavnice kredita po njihovi zapadlosti (iz izvršilnega naslova izhaja obročno plačilo kredita). - Zamudne obresti tečejo le od zapadlega neplačanega dela čiste glavnice kredita. - Do učinkovanja odpoklica kredita, ko so zapadli tudi preostali še ne zapadli obroki kredita, upnik ni upravičen do obračunavanja zamudnih obresti od celotnega zneska glavnice. - Pogodbene (redne) obresti po svoji naravi tečejo le od nastanka kreditne obvezno

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi prva toženka morala upravičen razlog za izostanek z naroka izkazati z zdravstvenim potrdilom na ustreznem obrazcu v skladu s Pravilnikom, vendar pa glede na konkretne okoliščine v zadevi, in sicer: da prve toženke v postopku ni zastopal pooblaščenec, da je prva toženka opravičilo dokazno podprla z zdravniškim potrdilom o njeni nezmožnosti za obravnavo, ki ga je sodišču posredovala več kot teden dni pred opravo naroka, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo v nenavzočnosti prve tožene stranke prekršilo načelo pomoči neuki stranki. OZ za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki.

V primeru razveze pogodbe mora tožena stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožeča stranka je upravičena do obresti, ki nimajo tudi kaznovalnega značaja za uporabo tujega denarja (kot so to zakonske zamudne obresti), to pa so obresti v višini, kot jih določa zakon za uporabo tujega denarja brez kaznovalnega značaja, če njihova višina med strankama ni dogovorjena.

Opredelitev tožene stranke predstavlja dispozicijo tožeče stranke. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila zoper MOL, zoper MOL pa se je nato ves čas tudi vodil postopek. Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila predložena verodostojna listina, ki se glasi na tožene stranke, pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog (ali sklep o izvršbi) in nato obravnava glavno stvar kot v rednem postopku. Tožeča stranka ima pravico do plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale zaradi zamude s plačilom, morebitno plačilo pogodbenih obresti pa na to njeno pravico ne vpliva.

Z dogovorom o drugačni zapadlosti pogodbenih obresti, kot je določeno v drugem odstavku 382. člena OZ, ni mogoče obiti kogentnih določb o zastaranju.

Obresti so nadomestilo za uporabo denarja. Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Pogodbene obresti so obresti, za katere se dogovorita upnik in dolžnik, in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti, če se upnik in dolžnik ne dogovorita za drugačno obdobje. Zamudne obresti pa so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo pri plačilu denarne obveznosti.

V času vložitve ugovora (20.6.2006) je veljal 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Citirani člen je bil sicer razveljavljen z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), vendar sprememba nima retroaktivne veljavnosti. To pomeni, da obresti, ki so prenehale teči v zvezi s 376. členom OZ, ne morejo zaradi uveljavitve spremembe zakona začeti teči na novo.

Pogodbeni dogovor o pogodbenih obresti in njihovi obrestni meri se, upoštevajoč drugačen pravni temelj nastanka obveznosti zamudnih obresti, ne more avtomatično raztezati na zamudne obresti oziroma ga ni mogoče interpretirati tako, da vsebuje tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, če je ta višja od tiste, predpisane z zakonom.