VSK Sodba II Kp 2218/2009

I. Pritožbi višje državne tožilke in zagovornika obtoženega I. T. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi I. T. je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 612,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo v točki A/I obtožena R. S. in A. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ. Sklenilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. V točki A/II je obtoženega I. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po petem odstavku 208. člena KZ določilo kazen dveh let zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in plačati na 408,00 EUR odmerjeno sodno takso. V točki III je odločilo, da se po drugem in tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovane J. L., R. L., M. L. in K. L. z uveljavljanimi premoženjskopravnimi zahtevi napoti na pravdo. V točki B pa je sklenilo, da se zoper obtožene R. S., I. T. in A. K., z osebnimi podatki, kot so navedeni v delu A) izreka, iz razloga po 1. točki 352. člena ZKP zavrže obtožba, da naj bi storili kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 318. člena KZ. Sklenilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih (prav bi bilo njihovih) zagovornikov proračun.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbo višja državna tožilka in zagovornik obtoženega I. T., zagovorniki obtoženih R. S., I. T. in A. K. so podali tudi odgovore na pritožbo višje državne tožilke, višja državna tožilka pa je podala odgovor na pritožbo zagovornika obtoženega I. T..

3Višja državna tožilka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 372. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZKP. Glede obsodilnega dela sodbe se ne strinja s skrčenjem očitka obtoženemu T., prav tako ne z izrekom opozorilne sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo v točki A/I in odločitev v točki B ter v točki A/II dopolni izrek obtožbe in izreče obtoženemu I. T. nepogojno zaporno kazen v trajanju dveh let.

4Zagovornik obtoženega I. T. vlaga pritožbo zoper izrek v točki A/II, torej zoper obsodilni del sodbe. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, s predlogom, da Višje sodišče v Kopru sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter odloči, da se obtoženega I. T. oprosti očitka tožilstva izreka sodbe, ki je navedena pod točko A/II, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, podrejeno pa, da Višje sodišče v Kopru sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prosi, da zagovornika in obtoženca sodišče obvesti o seji senata.

5Zagovornik v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlaga, da njeno pritožbo sodišče zavrne v delu, v katerem se le ta nanaša na obtoženega T..

6Zagovornik obtoženega R. S. v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrne. Tudi ta zagovornik predlaga, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata.

7Na pritožbo višje državne tožilke so odgovor podali tudi zagovorniki obtoženega A. K., ki prav tako predlagajo, da višje sodišče pritožbo državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrne.

8Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz spremenjene in razširjene obtožbe, ki jo je vložila višja državna tožilka, moč razbrati, da je njeno bistvo v očitku obtoženima R. S. in A. K., da sta odredila, vsi trije obtoženci pa da so dopuščali uporabo vrtljivega stolpnega gradbenega žerjava tip LM 63 HC kot prevažalnega stroja za prevoz ljudi po jašku, čeprav so vsi vedeli, da se ta žerjav ne bi smel uporabljati za naveden namen, ker temu ni bil niti namenjen in ni ustrezal tehničnim predpisom, ker ni imel poleg manevrirne tudi predpisane varnostne zavore, ter zanj za prevoze ljudi ni bilo pridobljeno ustrezno dovoljenje, kakor tudi ne poskrbeli za stopnišče, ki bi delavcem omogočalo varen dostop do delovišča v jašku. Nepreglednost obtožbe se kaže v tem, da nima jasne ločnice, kaj se obtoženim očita kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu (208. člen KZ) in kaj kot povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti (318. čl. KZ). Uvodni stavek tenorja obtožbe namreč državna tožilka začne z navajanjem abstraktnih znakov kaznivega dejanja iz 1. odst. 318. čl. KZ, nadaljuje z navajanjem abstraktnih znakov kaznivega dejanja iz 2. odst. 208. čl. KZ ter ga zaključi z navedbo posledice (smrt oseb), kar ustreza opisu iz 4. odst. 208. čl. ali 4. odst.318. čl. KZ. Enako se prepleta in prekriva nadaljnji konkretni opis dejanj, s tem, da je tožilka očitana ravnanja, ki časovno gledano sodijo na začetek, torej očitke glede načrtovanja in nadzora načrtov umestila na zaključek spremenjene in razširjene obtožbe. Zato je sodišče prve stopnje nedvomno moralo vložiti precejšen napor, da je izrek sodbe, še posebej, ker obtožbi tožilstva ni v celoti sledilo, oblikovalo v preglednejši in razumljivejši obliki.

9Višja državna tožilka v uvodu obrazložitve pritožbe navaja, da je svoj pogled na izvedene dokaze tožilstvo prikazalo v zaključnih besedah in se zato, v izogib ponavljanju tudi v pritožbi sklicuje nanje in jih tudi v tej pritožbi prilaga zato, da jih bo pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju in odločitvi o pritožbi kot pritožbene navedbe.

10Sodišče druge stopnje navedb v zaključni besedi tožilstva podani na glavni obravnavi ne more upoštevati kot pritožbenih navedb. Zaključne besede tožilke po končanem dokaznem postopku so namenjene tožilčevi presoji dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, obrazložitvi tožilčevih sklepov o dejstvih, ki so pomembna za odločbo ter podaji in obrazložitvi njegovega predloga o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni, lahko pa poda tudi predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba, kot določa 347. člen ZKP. Gre torej za fazo postopka pred sodiščem prve stopnje pred odločitvijo senata o končanju glavne obravnave in izrekom odločbe in tudi v tem delu je sodba sodišča prve stopnje podvržena preizkusu, ki ga sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP opravi po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje kot pritožbene navedbe upoštevalo navedbe tožilke v delu, v katerem sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo.

Glede obsodilne sodbe (A/II):

O pritožbi zagovornika obtoženega I. T.:

11Zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da odgovornost obtoženega I. T. izhaja iz tega, ker ni preprečil uporabe vrtljivega stolpnega gradbenega žerjava tip LM 63 HC, češ da bi moral projektant, ki je izdelal rudarski projekt, predvideti uporabo ustreznega žerjava, ki bi bil skladen s predpisi o rudarstvu. Meni, da če tega ni predvidel in če tega ni zahteval revident projekta, te napake ni bilo mogoče popraviti v postopku izvajanja oziroma nadzora nad spoštovanjem ukrepov za varno delo, ker obtoženec kot strokovni delavec nima pristojnosti, da bi v takšnih primerih prepovedal uporabo žerjava.

12Res je bil, kot sta v zagovoru navedla obtoženi R. S. in pokojni A. H., navedeni žerjav v projekt vključen na pobudo njegovega lastnika, t.j. P., d.d.., ki si je s pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju, sklenjeno v januarju 2008, zagotovila, da bo P. G., d.o.o., pri izvajanju del uporabljala njeno mehanizacijo¹. To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vlogo in odgovornost obtoženega T. zmotno ugotovilo. Njegova vloga, ki jo je imel že v času nastajanja rudarskega projekta in zatem tudi še pri izgradnji vertikalnega tlačnega jaška ter funkcija, ki jo je v tem času zasedal, torej funkcija odgovorne osebe za opravljanje strokovnih nalog s področja varnosti pri delu in za zagotavljanje varstvenih ukrepov in normativov, standardov in tehničnih predpisov, sta opisani v 8. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bil prav obtoženi oseba, ki je bila pri izvajanju rudarskih del odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Kot je sodišče prve stopnje zapisalo v 54. točki obrazložitve, so bile njegove dolžnosti strokovnega delavca, za katerega je bil imenovan, določene v 19. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), in med njimi gre glede na obravnavano tematiko izpostaviti 6. točko njegovega prvega odstavka, po katerem je bil dolžan opravljati notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo, pa tudi v 44. členu Zakona o rudarstvu (ZRud), po katerega prvem odstavku je vršil nadzorstvo nad izvajanjem tehničnih predpisov in predpisov s področja varstva pri delu. S tega področja je torej imel pri izvedbi del na obravnavanem objektu najvišje kompetence, in sicer ne zgolj zaradi danih mu pooblastil, temveč tudi zaradi svojega strokovnega znanja.² Prav obtoženec je za izvedbo izkopa vertikalnega tlačnega jaška v januarju 2008 izdelal izjavo o varnosti z oceno tveganja, v kateri je med drugim tudi zapis, da se bo prevoz moštva po jašku do delovišča izvajal z žerjavom v prevažalni posodi, in da je pripravil tudi vrsto navodil za varno delo, med drugim tudi za prevoz oseb skozi jašek. Predvsem pa ni moč spregledati, da je obtoženi sodeloval že pri izdelavi rudarskega projekta, za katerega je v imenu izvajalca del podal pozitivno mnenje o v njem upoštevanih potrebnih varnostnih merah, kar pomeni, da jih je poznal; torej tudi tiste, ki so se nanašale na zagotavljanje varnega prevoza skozi jašek.

13Glede na vse navedeno, zagovornik ne more sodbe sodišča prve stopnje omajati z očitkom tožilstvu, ker ni sprožilo postopka zoper tiste osebe, ki so se odločile za uporabo predmetnega žerjava, zoper projektante in revidente ter uslužbence, ki so dovolili izvajanje del. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo tudi do teh očitkov (preko okvira vložene obtožbe ne more), z razumnimi in prepričljivimi razlogi pa je utemeljilo zaključek o krivdi obtoženca (v točkah 52 do 57 sodbe) in k temu kar je navedlo, ni kaj dodati. Zaradi preteče nevarnosti, ki jo je predstavljala uporaba obravnavanega prevažalnega stroja za življenja zaposlenih, bi moral preveriti, ali je bilo poskrbljeno za zavarovanje delavcev pred padcem v globino že s preverjanjem za uporabo izdelanega postroja potrebnega dovoljenja, ki je predpisano v 5. točki 48. člena ZRud, prav opustitev tega preverjanja pa je privedla do obravnavane nesreče. Obtoženi I. T. je imel namreč po odločbi o svojem imenovanju za opravljanje navedenih strokovnih nalog z dne 28. 2. 2008 za primer ugotovljenih pomanjkljivosti v zvezi z varnostnimi ukrepi in neposredne ogroženosti življenja in zdravja delavcev pooblastilo za zaustavitev izvajanja nadaljnjih del. Bistvo celotne zadeve torej je, da navedeni žerjav brez izpolnjevanja predpisanih varnostnih zahtev (varnostne zavore) sploh ne bi smel biti vključen v rudarski projekt kot prevažalni stroj za prevoz ljudi, obtoženi pa je glede njegove uporabe, kot je bilo povedano, dal pozitivno mnenje. Glede na že povedano, torej, da je bila navedena prevažalna naprava vključena v rudarski projekt kot naprava za redni prevoz oseb in kot takšna tudi uporabljana z dovoljenjem obtoženca, so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da je prišlo do uporabe žerjava pri odpravljanju okvare, o čemer pa obtoženi ni bil obveščen. Strinjati se je zato treba, da zaradi nepravilne montaže zobnikov v reduktorju žerjava zaradi katere je prišlo do loma, ni bila prekinjena vzročna zveza med ugotovljeno obtoženčevo opustitvijo in nastankom prepovedane posledice.

14Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ, da v 57. točki obrazložitve obtožencu očita, da je dejanje storil z zavestno in z nezavestno malomarnostjo, ko je najprej zapisalo, da bi se moral in mogel zavedati, da je prevažanje delavcev nevarno, zapisalo pa je tudi, da je lahkomiselno mislil, da do nezgode ne bo prišlo in je to uvedlo v element, ki določa zavestno malomarnost. Zaradi navedenega je po mnenju zagovornika izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe.

15Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, se obtoženemu I. T. očita, da je kaznivo dejanje storil s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Prav to je sodišče prve stopnje v 62. točki obrazložitve upoštevalo pri odločitvi o kazenski sankciji. Slednje pomeni, da gre v zapisanem v 57. točki obrazložitve zgolj za spodrsljaj sodnice, ki na odločitev o kazenski sankciji ni imel vpliva in zato po presoji sodišča druge stopnje ne gre za takšno kršitev, zaradi katere bi bilo treba poseči v sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi višje državne tožilke:

16Višja državna tožilka sodišču prve stopnje očita, da je preoblikovalo očitek, pomanjkljivo pa je spremembo obrazložilo zlasti v smeri, zakaj ostali očitki niso dokazani, neprepričljivo je tudi utemeljilo nedokazanost ostalih očitkov obtoženemu T..

17Sodišče prve stopnje je v 61. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je v izrek sodbe povzelo zgolj tisto besedilo tenorja obtožbe, za katerega je ocenilo, da za utemeljitev navedenega kaznivega dejanja zadošča, preostalo, ki vključuje tudi očitke, ki z njim niso v neposredni povezavi, pa je iz njega izpustilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obsodilni del izreka sodbe (A/II) iz na glavni obravnavi spremenjene obtožbe vključilo zgolj nujni opis dejanja kolikor se nanaša na obtoženega I. T., pri čemer je izpustilo besedilo očitkov, ki so zajeti v točki B izreka, torej v delu v katerem je bila obtožba glede kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti zavržena tudi zoper obtoženega I. T.. Ker višja državna tožilka ni navedla na katere očitke konkretno misli, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo nedokazanost ostalih očitkov obtoženemu T., v tem delu pritožbe ni mogoče preizkusiti in je zato ta neutemeljena. Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da v obsodilnem delu sodišče prve stopnje iz opisa ni izpustilo nobenega pravno pomembnega dejstva, sodbo pa obrazložilo tako, da je tožilka s pritožbenimi navedbami ni omajala.

18Višja državna tožilka izpodbija sodbo tudi zaradi odločitve o sankciji, in sicer ne zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu, da se mu za to kaznivo dejanje določi desetmesečna kazen zapora, pač pa zato, ker se je po presoji vseh okoliščin odločilo za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno odločitev navedlo v 62. točki obrazložitve in po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo vse pomembne okoliščine in sicer kot obteževalno okoliščino, da sta bili v nesreči izgubljeni življenji dveh delavcev in da je bil v njej tretji hudo poškodovan, saj se še vedno sooča z zdravstvenimi težavami, kot olajševalno pa, v prvi vrsti obliko obtoženčeve krivde. Očita mu namreč, da je kaznivo dejanje storil z nezavestno malomarnostjo (kar je bilo pojasnjeno že ob odgovoru na pritožbo obtoženčevega zagovornika), upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je k nastanku nesreče doprinesel tudi splet okoliščin, ko medsebojna razmerja med izvajalcem del in odgovornimi za pri obravnavanih delih uporabljeni gradbeni stolp in žerjav niso bila ustrezno urejena, saj je pridobivanje ustreznih dovoljenj zanj teklo dvosmerno, okoliščino, da obtoženi I. T. ni bil edini, ki bi lahko odgovarjal zaradi storjenih opustitev, da doslej še ni bil kaznovan, pa tudi od dejanja pretečeni čas. Višja državna tožilka sodišču prve stopnje v bistvu očita zgolj to, da bi se po njenem mnenju, če se je že odločilo, da je predlagana kazen zapora očitno prenizka, moralo odločiti za izrek dveletne zaporne kazni in ne pogojne obsodbe, ker ta ob neupoštevanju osnovnih varnostnih pravic delavcev sploh ni primerna. Zgolj s takšno pavšalno navedbo pa odločitve sodišča prve stopnje o sankciji ne more omajati. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh prej navedenih okoliščin pravilno ocenilo, da je treba obtožencu za očitano kaznivo dejanje določiti višjo kazen zapora od te, ki jo je predlagala državna tožilka, presoja za izrek pogojne obsodbe pa temelji na pozitivni prognozi, ki pa je državna tožilka pravzaprav niti ne izpodbija.

Glede oprostilne sodbe (tč. A/I.):

19Prav tako ni utemeljena pritožba višje državne tožilke zoper oprostilno sodbo opisan v točki A/I izreka. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev glede obtoženih R. S. in A. K. zapisalo v točkah od 41 do 51 sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, ki jo je sprejelo v skladu z 18. in 355. členom ZKP, vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in na tej podlagi sprejelo pravilne zaključke glede ravnanja obtožencev in njune krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Razlogom sodišča prve stopnje namreč ni kaj dodati, bistvo ugotovitev sodišča prve stopnje pa je, in teh pritožba višje državne tožilke ni izpodbila, da je obtoženi R. S. kot odgovorna oseba P. G. d.o.o. dolžnostim (iz 25. do 27. točke obrazložitve) zadostil s tem, da je za strokovna opravila angažiral za ta opravila usposobljena I. T. in A. H., ki sta na ta način pridobila vsa pooblastila, prvi za zagotavljanje vseh strokovnih nalog s področja varnosti in zdravja pri delu in drugi za tehnično vodenje rudarskih del, hkrati pa sta bila oba odgovorna tudi za njihovo pravilno izvrševanje. Zaključilo je, da je obtoženi določila 5. člena ZVZV in drugega odstavka 40. člena ZRud upošteval in da mu zato kot direktorju tudi ni moč naprtiti odgovornosti, da so ravnali tudi v nasprotju z 2. točko dovoljenja za izvajanje del Ministrstva za gospodarstvo št. 361-1/2008 z dne 18.01.2008, s Pravilnikom o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, zlasti členov 4,8 in 119, ter s Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih pri prevažanju v podzemnih prostorih in na površini pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin, zlasti členov 6,40,41,43 in 59, ne da bi bilo pri tem njihovo ravnanje glede na obširno vsebino navedenih določil konkretizirano. Glede obtoženega A. K. pa je na vprašanje, kakšna so bila v obravnavanem času njegova pooblastila in kolikšne odgovornosti ter ali je bil do nastanka prepovedane posledice, ki jo predstavlja obravnavani padec prevažalne košare skupaj z delavci v globino, v zatrjevanem krivdnem odnosu, ugotovitve in zaključke zapisalo v točkah 48 do 51 obrazložitve, pri čemer je kot ključne ugotovitve navedlo, da je bil obtoženi k izgradnji vertikalnega tlačnega jaška pritegnjen kot odgovorni vodja geotehničnih del po sklepu P. G. d.o.o. 9.6.2008, med nalogami pa ni dolžnosti in odgovornosti, ki bi se nanašale na tehnično vodenje del po rudarski projektni dokumentaciji in tehničnih predpisih. Kot je navedlo (tč. 49.obrazložitve), je šlo pri obravnavani izgradnji za rudarski projekt pri katerem je bilo treba ravnati po določilih ZRud, za tehnično vodenje navedenih del pa je bil potreben ustrezen strokovni izpit in ustrezne izkušnje z rudarskimi deli, ničesar od navedenega pa A. K. ni imel. Ob odsotnosti potrebnega znanja in neizkazanega vedenja o specifikah obravnavanega prevažalnega stroja, zlasti o njegovih pomanjkljivostih v zvezi z varovanjem pred padcem prevažalne posode v globino, mu ni moč očitati, da se je te nevarnosti zavedal. Višja državna tožilka sicer v pritožbi izpostavlja, da je bil v zaključnem delu izvajanja rudarskega projekta na delovišču obtoženi K. popolnoma sam, samostojno je odločal, nanj so se obračali vsi in tudi sam je tako razumel svojo vlogo, jo sprejemal in jo izvrševal ter se kot tehnični vodja tudi podpisoval, in kot še dodaja : "Bil je edini obveščen o tem, kaj se na delovišču dogaja, kako napredujejo dela, organiziral je delo...". Višja državna tožilka torej mimo listinskih dokazov na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil obtoženi K. sprva s sklepom družbe P. G., d.o.o. št. 49/2008 z dne 9. 6. 2008 imenovan za odgovornega vodjo geotehničnih del, z dnem 15. 9. 2008 pa je po sklepu generalnega direktorja P. d.d., z dne 25. 8. 2008 na direktorskem mestu družbe nadomestil soobtoženega R. S., ne da bi ponudila kakšen nov dokaz, vztraja pri vlogi, ki jo obtoženemu očita v obtožbi, ob tem pa je spregledala tudi pomembno okoliščino, in sicer, da je bil obtoženi K. k projektu pritegnjen šele v zaključni fazi del, torej ob že utečeni uporabi prevažalne naprave za prevoz oseb, zato ne prepriča s stališčem o odgovornosti obtoženega K., ker da si sodišče zelo ozko, praktično dobesedno razlaga in razume naloge obtoženega K. na delovišču zgolj v luči zapisanega v sklepu o imenovanju odgovornega vodje geotehničnih del z dne 9.6.2008 (izpostavlja t.i. "kaskadno odgovornost"). Namreč, tudi če je bil obtoženi na gradbišču kdaj sam, bi morala tožilka ponuditi dokaze, kdaj in kdo mu je dal pooblastila za katera trdi, da jih je imel. Višja državna tožilka tudi ne more biti uspešna s stališčem, da bi moral preprečiti nadaljnjo uporabo žerjava za prevoz ljudi, ko je bil seznanjen s hrupnostjo žerjava. Tudi po presoji pritožbenega sodišča obtoženec ni imel nikakršnega razloga, da se ne bi zanesel na mnenje M. P., ki je bil zadolžen za vzdrževanje žerjava in ki mu je povedal, da ga je preizkusil, da navedena povečana hrupnost pri njegovem obratovanju ni neobičajna in da njegova nadaljnja uporaba ni nevarna. Res je sicer, da je P. pripeljal drugo strojnico, s katero so nameravali obstoječo naslednji dan zamenjati, vendar je bila zamenjava posledica motečega hrupa in ne zavedanja o možnosti, da pride do nesreče. Glede na navedeno tako ostaja pritožbena trditev, da je obtoženi K. s prihodom na delovišče v juniju 2008 tudi vedel, da žerjav ne izpolnjuje predpisanih pogojev po rudarskih predpisih in da je njegova uporaba za prevoz ljudi prepovedana, brez dokazne podlage.

Glede zavrženja obtožbe (tč. B):

20Sodišče prve stopnje je odločitev, da iz razloga po 1. točki 352. člena ZKP zoper obtožene R. S., I. T. in A. K. zavrže obtožbo, da naj bi storili kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 318. člena KZ, utemeljilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in navedlo, da je državna tožilka že ob vložitvi obtožbe z dne 30. decembra 2011 za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ razpolagala z vsemi dokazi, materialnimi in personalnimi, s katerimi je utemeljevala navedbo, obtožencem ob koncu dokaznega postopka dodatno očitano kaznivo dejanje in med katerimi gre izpostaviti predvsem tiste, ki izkazuje njihovo funkcijo, oziroma položaj v obravnavani družbi P. G. d.o.o. L. in iz teh izhajajoče njihove dolžnosti, odgovornosti in ravnanja oziroma opustitve, prvih dveh že v zvezi s projektnima nalogo in dokumentacijo, nanašajoči se na izgradnjo obravnavanega tlačnega jaška, sicer pa vseh treh v povezavi s predpisi in splošno priznanimi tehničnimi pravili. Kot navaja, to izhaja že iz vsebine obtožbe z dne 30. decembra 2011, katere sestavni del sta tudi predlog za izvedbo dokazov na glavni obravnavi in obrazložitev obtožbenega očitka, pa tudi iz tenorja razširjene obtožnice z dne 17. decembra 2014.

21Po določbi prvega odstavka 345. člena ZKP v primeru, če se med glavno obravnavo odkrije kakšno obtoženčevo prejšnje kaznivo dejanje, razširi senat po obtožbi upravičenega tožilca, ki jo sme ta podati tudi ustno, glavno obravnavo praviloma tudi na to dejanje. Državna tožilka sicer trdi, da je kljub dotedanjemu obstoju nekaterih dokazov šele na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (nekonkretizirano izpostavlja dokaze z zaslišanjem izvedencev, projektantov, rudarskih inšpektorjev ter nadzornikov, kakor tudi izvedbo ostalih dokazov, kar vse da je bilo v preiskavi manj preiskano), ocenila, da je izkazan utemeljen sum storitve še enega kaznivega dejanja in je imela tako zakonito podlago za razširitev obtožbe po prvem odstavku 345. člena ZKP, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Pravilno opozarjata zagovornika obtoženih R. S. in A. K. v odgovoru na pritožbo državne tožilke, da v obravnavani zadevi sploh ne gre za naknadno odkrito prejšnje kaznivo dejanje obdolžencev v smislu določbe 345. člena ZKP, saj opis dejanja v dne 17. decembra 2014 modificirani in razširjeni obtožbi očita obtoženim storitev prvotno očitanega in dodatno očitanega kaznivega dejanja, ki naj bi bili storjeni v istem časovnem obdobju. Kot je zapisal mag. Š. H. v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem (GV Založba, Ljubljana 2004, str. 721, tč.5), "ne gre za kaznivo dejanje, ki bi bilo odkrito med glavno obravnavo, če je upravičeni tožilec že pri vložitvi obtožnice vedel ali bi na podlagi podatkov spisa mogel vedeti, da je obtoženec storil tudi to drugo kaznivo dejanje. Za to drugo kaznivo dejanje se ne more razširiti obtožba, lahko pa se zoper obtoženca posebej vodi kazenski postopek." Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede zavržene obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 318. člena KZ pravilna, pritožbeno sodišče v sprejeto odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

22Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, je na podlagi 391. člena ZKP pritožbi višje državne tožilke in zagovornika obtoženega I. T. kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki se po tar.št. 7113, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmeri v znesku 612,00 EUR.

¹ tč. 20 obrazložitve
² strokovni izpiti s področja varstva pri delu, rudarski strokovni izpit, tehnični direktor šolskega centra, vrsto let pomočnik vodje službe za varnost pri delu v R..