208. člen KZ

538. členu ZKP v prvem odstavku določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena. Zmotno meni pritožba, da tožnikove bolečine niso bile dovolj visoke, da bi mu pripadala odškodnina, ker ni potreboval strokovne pomoči psihiatra oziroma psihologa, saj se tovrstne odškodnine priznavajo glede na osebno dojemanje oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in prič.

Dejanje je kaznivo tudi, če v njem niti ni navedena označba blanketne norme, vendar mora v tem primeru iz opisa dejanja jasno izhajati, kakšna je vsebina te blanketne norme. Iz sodbe ni razvidno, kakšna je bila organizacija dela v organizacijski enoti, kjer je prišlo do nesreče in kako je bil v to organizacijo umeščen obsojenec, kakšne so bile njegove konkretne delovne zadolžitve kot vodje obrata (od dne 1. 5. 2007 dalje), kakšne zadolžitve je imel v zvezi z odločanjem o vpenjanju in samim vpenjanjem novega ali drugega orodja v določen stroj, kakšne so bile njegove zadolžitve glede stroja ILLIG 7, kakšen je bil načrt delovnega procesa na stroju ILLIG 7 in kako je delo potekalo v konkretnem primeru od odločanja o vpetju spornega orodja v ta stroj dalje. Šele na podlagi teh ugotovitev bi namreč sodišče sploh lahko odločilo o dolžnostih obsojenca in njegovi seznanjenosti z nevarnim načinom dela v konkretnem primeru in s tem o njegovi krivdi. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila odločitev za uporabo problematičnega orodja v vakumirki ILLIG 7, za katerega se je vedelo, da se celice od njega ne odlepljajo, kar je povezano z nevarnim načinom dela, sprejeta z vedno

Neobstoječ blanketni predpis je bil v opis kaznivega dejanja zapisan že v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 13. 8. 2012, številka Kt/1/2211/07, in pozneje, tekom kazenskega postopka te napake pristojni državni tožilec z ustrezno spremembo obtožbe ni odpravil. Določeno dejanje je sicer še vedno kaznivo, če v njegovem opisu ni navedena pravilna označba blanketne norme, a se v tem primeru zahteva, da je iz samega opisa popolnoma jasno, kakšna je vsebina te blanketne norme, ki storilcu prepoveduje oziroma zapoveduje določeno ravnanje. Iz opisa predmetnega kaznivega dejanja pa ni razvidno, da bi ta vseboval delodajalčevo dolžnostno ravnanje iz prvega in tretjega odstavka 61. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in sicer: da mora preprečiti uporabo delovne opreme, ki nima predvidenih varnostnih naprav (prvi odstavek) in da mora zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena (tretji odstavek). Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je predmet presoje, je po ustaljeni sodni praksi razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znake kaznivega dejanj

Za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov in obsojenčeve krivdne odgovornosti v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da obsojenec ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki jih izpodbijana sodba prve stopnje v izreku sicer navaja, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje, če je to posledico mogoče objektivno pripisati obsojencu prav zaradi njegovega (ne)delovanja, torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim opustitvenim (dolžnostnim) ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Sodišče druge stopnje navedb v zaključni besedi tožilstva podani na glavni obravnavi ne more upoštevati kot pritožbenih navedb. Zaključne besede tožilke po končanem dokaznem postopku so namenjene tožilčevi presoji dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, obrazložitvi tožilčevih sklepov o dejstvih, ki so pomembna za odločbo ter podaji in obrazložitvi njegovega predloga o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni, lahko pa poda tudi predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba, kot določa 347. člen ZKP. Gre torej za fazo postopka pred sodiščem prve stopnje pred odločitvijo senata o končanju glavne obravnave in izrekom odločbe in tudi v tem delu je sodba sodišča prve stopnje podvržena preizkusu, ki ga sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP opravi po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje kot pritožbene navedbe upoštevalo navedbe t

Obsojenec bi kot nadrejeni moral ugotoviti, kakšno popravilo je treba opraviti oziroma bi moral popravilo, ki je potekalo med proizvodnim procesom, nadzirati, ob taki ugotovitvi bi tudi spoznal, da M. dela oziroma popravila ne zmore opraviti sam. Obsojenčeva opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok da je M. samostojno iskal pomoč drugega delavca in za njuno neuporabo osebne zaščitne opreme.

Čeprav električni vodi niso bili ustrezno označeni, s tem ni odpadla dolžnost tožnika, da sledi splošnim pravilom varnega dela. Četudi tožnik zaradi odsotnosti ustreznega opozorila ni pričakoval električnih vodov, bi moral biti že zaradi narave upravljanja s tovornim vozilom z dvignjenim kesonom pozoren, ali lahko premike opravi varno. Ustrezna označitev nevarnosti pa vpliva na tiste, ki se v nevarnem območju gibljejo, da so še posebej pozorni, torej da delujejo skrajno previdno in ne le z običajno pazljivostjo. Dolžnost ustrezne označitve nevarnosti električnih vodov ima zato večjo težo od splošne dolžnosti tistega, ki se po nevarnem območju giba, da svoj premik opravi na varen način. Zato je tudi delež druge toženke pri nastanku škode večji od tožnikovega.

Meje preizkusa sodbe v pritožbenem postopku pred sodiščem druge (tretje) stopnje določi pritožnik s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno in z navedbo pritožbenih razlogov - v obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi.

Če izrek sodbe ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajala vrsta malomarnosti po 18. členu KZ, s katero naj bi obsojenka storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu, ni pomanjkljiv v smislu 1. točke 372. člena ZKP.

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti pri delu gre za pravo opustitveno dejanje, pri storitvi katerega so opuščene dolžnosti odgovornih oseb za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav in dolžnosti ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih. Kadar so kršeni predpisi s področja varstva pri delu, mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konketizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje.

1. Obravnavano kaznivo dejanje bo storjeno tedaj, kadar je kršitev predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih v vzročni zvezi z nastalo nevarnostjo za življenje drugih in da je v primeru kršitve pravne norme potrebno ugotoviti, ali je posledica kršitve norme prav tista posledica, ki jo je pravna norma hotela preprečiti. 2. Omenjene določbe predpisov zavezujejo delodajalca, vendar takšnega zapisa ni moč razlagati v smeri, da je zakonska dolžnost izključno v pristojnosti osebe, ki delodajalca predstavlja, to je direktorja. Namen predpisov namreč je, da delodajalec preko svojih služb in konkretnih delavcev omogoči uresničevanje nalog in dolžnosti, ki so predpisane, pri čimer je prenos teh pooblastil odvisen od konkretnih delovnih zadolžitev, ki praviloma izhajajo iz opisa del in nalog. 3. Ne gre slediti stališču, da je bilo početje oškodovanca izredno ter nepredvidljivo oz., da se je nezgoda pripetila na stvari, ki predstavlja delo s povečano nevarnostjo in na katerem popolna zaščita nikoli ni mogoča. Ta navedba je sicer točna, ne pa tudi ocena, da je bilo ravnanje oškodovanca takšno, ki ga izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče pričakovati še spl

Predlog strank za izvedbo dokaza mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo.

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. Ugotavljanje vzročne zveze sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Za namestitev varnostne ograje na gradbenem odru in privez delavca, kar bi preprečilo, da bi delavec, ki se je pri delu nagnil izven odra in izgubil ravnotežje, padel in zadobil hudo telesno poškodbo sta odgovorna vodja del in vodja gradbišča, saj nista pregledala, niti vodila potrebne evidence, ki se vodi ob prestavitvi gradbenega odra.

Glede kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 3. in 4. odstavkom 208. člena KZ je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec kot vodja gradbišča odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje dejstvo, da je bil poleg njega soobsojenec kot gradbeni delovodja prav tako odgovoren za zagotavljanje varnosti pri opravljanju predmetnih gradbenih del. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje. Ker obrambi obsojencev z utemeljitvijo dokaznih predlogov nista izkazali potrebne stopnje verjetnosti, da bi izvedba dokazov lahko odločilno vplivala na drugačne dejanske ugotovitve in njihovo presojo, sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo dokazne predloge, ni kršilo pravice obsojencev do obrambe.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje in so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da ni podana vzročna zveza med opustitvenim ravnanjem obd. A. A. in nesrečo pri delu, pri čemer naj izpodbijana sodba tudi ne bi imela razlogov v zvezi z opustitvijo pismenega dogovora. Sodišče prve stopnje je ob natančni oceni zagovora in izvedenih dokazov prepričljivo in izrecno zaključilo, da bi vsebina manjkajočega pisnega dogovora morala urediti varno opravljanje dela delavcev in bagerista, s poudarkom na obveznem zavarovanju delavcev pred zrušenjem strojno izkopanih sten rova, ne glede na samo organizacijo dela. Okoliščine, da naj bi bagerist G. G. delal pod nadzorom soobdolženega B. B. in bil v kritičnem trenutku odmaknjen, A. A. pa sploh ni bil prisoten na gradbišču, v ničemer ne vplivajo na pravilno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo 30. člena Zakona o varnosti pri delu, pritožbene navedbe, ki poizkušajo neuspešno zmanjšati pomembnost vsebine tega sporazuma, pa so neutemeljene.

Zaradi časovne oddaljenosti kaznivega dejanja in zaradi nizke stopnje krivde je pritožbeno sodišče skrajšalo določeno kazen in preizkusno dobo. Nenapovedano pritožbo je zavrglo kot nedovoljeno.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pokojni delavec padel skozi odprtino zato, ker le-ta ni bila ustrezno zaščitena oziroma zavarovana in da je bil za organizacijo varstva pri delu na gradbišču zadolžen glavni izvajalec del, je pravilen tudi zaključek o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po II., III. in V. odstavku 208. člena KZ, ker kot delovodja glavnega izvajalca del na gradbišču ni poskrbel, da bi bilo gradbišče pravilno varovano, kot to določa II. odstavek 71. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu.

Podana je kazenska odgovornost odgovorne osebe za varnost in zdravje pri delu na gradbišču, če ta ne zagotovi, da je fasadni oder vsak trenutek v takšnem stanju, da služi svojemu namenu, zaščiti delavcev pred morebitnimi padci.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med obdolženčevim ravnanjem kot delovodjem in delovno nezgodo, ki je imela za posledico hudo telesno poškodbo oškodovanca. Vzročno zvezo je pretrgalo ravnanje oškodovanca, ki se ni držal obdolženčevih navodil, da pripravi stroj za obdelavo končnega člena, ampak je sam odredil prevoz tega predmeta do stroja z dvigalom, ne da bi obdolženec kot delovodja za to sploh vedel, kar je imelo za posledico, da se je pri odložitvi končnega člena na neravna tla, le- ta padel oškodovancu na nogo in ga poškodoval.