VSL Sodba II Kp 8098/2010

Ob obravnavanju pritožb obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. denarna kazen ne izreče;

sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo (točka I izreka) obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let; na osnovi 38. člena KZ je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v višini 8.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev; določilo je tudi posledice neplačila in način spremembe denarne kazni v zaporno kazen. Po določbi 95. in 96. člena KZ je obtožencu naložilo v plačilo denarni znesek v višini 46.900,00 USD, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti. Pod točko II izreka je obtoženega B. B. oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se iz "vseh pritožbenih razlogov po ZKP" pritožila obtoženi A. A. in njegov zagovornik. Predlagata, da višje sodišče pritožbama ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter jo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožb, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju pritožb v okviru presoje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji. Sicer pa je ugotovilo, da pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika (ki sta v pretežnem delu enaki, zato ju bo sodišče druge stopnje obravnavalo skupaj) nista utemeljeni.

4Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi, ob odsotnosti kršitev na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja pranja denarja.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je kaznivo dejanje, ki se očita obtoženemu A. A., zastaralo. V izreku izpodbijane sodbe je kot čas storitve navedeno časovno obdobje med 3.8.1999 ter 31.12.2000. Gre za očitek kvalificirane oblike kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena Kazenskega zakonika (KZ- Ur. list. RS št. 23/1999 z dne 8.4.1999), za katero je v zakonu predpisana kazen do osmih let zapora in denarna kazen. Po določbi 3. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let (relativno zastaranje); po določbi šestega odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona (absolutno zastaranje). Upoštevajoč navedeni zakonski določbi ter dejstvo, da od storitve očitanega kaznivega dejanja pranja denarja (ki je bilo kazenskopravno procesuirano v juniju 2007 z izdajo sklepa o preiskavi) do odločanja v pritožbenem postopku še ni poteklo obdobje dvajsetih let (šesti odstavek 112. člena KZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje.

6Kot rečeno se v tem postopku obtoženemu A. A. očita kaznivo dejanje pranje denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ, zato je zmotno stališče pritožnika, da je vprašanje zastaranja "vezano" na čas storitve predhodnega kaznivega dejanja, glede katerega pa pritožba prav tako neutemeljeno in protispisno navaja, da je bilo storjeno pred 8.4.1999, ko je veljal "milejši zakon". Iz izreka izpodbijane sodbe in tudi ostalih spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bil obtoženi A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 61/2002 z dne 15.10.2002 spoznan za krivega kaznivih dejanj, ki jih je izvrševal v času od januarja 1999 do septembra 2000, ki pa so bila kvalificirana po določbi 196. člena Kazenskega zakonika, ki je stopil v veljavo 23.4.1999. Kazenski postopek je bil v mesecu marcu 2006 pravnomočno zaključen. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnikov "ugovor zastaranja" ni utemeljen, zato kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo pritožnik smiselno uveljavlja, ni podana.

7V obsežnem delu pritožbenih navedb pritožnika grajata opis kaznivega dejanja, češ da le-ta ne vsebuje (vseh) zakonskih znakov kot jih determinira določba 252. člena KZ in s tem uveljavljata kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Navajata, da iz opisa ni razvidno osnovno izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanje izvora, da ni v zadostni meri opisano predhodno kaznivo dejanje v elementih prepovedanega ravnanja, temveč da gre zgolj za podvajanje in sklicevanje tožilstva na obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 61/2002, pri čemer se tudi obdobje izvršitve kaznivega dejanja (28.8.2000 in 5.9.2000), ne ujema s kaznivim dejanjem pranja denarja, ki naj bi ga obtoženi izvršil v času od 3.8.1999 do 31.12.2000. Kar se tiče kaznivega dejanja, ki ga je po zgoraj navedeni pravnomočni sodbi III K 61/2002 obtoženec storil 28.1.1999 in 20.3.1999, pa pritožnika navajata, da je šlo za nakup droge na Nizozemskem oziroma za izročitev droge v Ljubljani C. C., pri čemer pa je bila v obeh primerih droga zasežena. Zato po oceni pritožnikov ne more iti za pranje denarja iz tega kaznivega dejanja, saj ni mogoče za zaseženo drogo nekomu očitati, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem pridobil denar ali premoženje in kasneje tudi prikrival izvor tega denarja, ko pa je bilo vendarle dejanje odkrito in mamilo zaseženo. Pritožnika še navajata, da čeprav je bil A. A. obsojen zaradi kaznivega dejanja prometa z nedovoljenimi substancami oziroma zaradi organiziranja trgovine z mamili, to še ne omogoča zaključkov, da je bila pri tem kaznivem dejanju ugotovljena kakršnakoli premoženjska korist, saj v sodbi III K 61/2012 ni bila ugotovljena in tudi ni prišlo do odvzema premoženjske koristi in zato tudi do pranja denarja ni moglo priti.

8Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo razloge zaradi katerih šteje, da je abstraktni in konkretni opis očitanega kaznivega dejanja (ki pomeni smiselno povezano celoto) jasen in popoln in da ob ugotovljeni sklepčnosti predstavlja zadostno konkretizacijo zakonskih znakov po določbi 252. člena KZ. Tem razlogom, navedenim na strani 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja ponovno. Pač pa, glede na pritožbeno grajo - da izvršitveno ravnanje pranja denarja, to je dejanje prikrivanje izvora ni opisano - sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja, da sta v izreku izpodbijane sodbe opisani dve tipični operaciji pranja denarja. In sicer gre pošiljanje denarja preko plačilnega sistema W., ki je v tovrstnih kriminalnih dejavnostih pogosto uporabljen za prenos umazanega denarja in nakazovanje v manjših zneskih z namenom prikrivanja transakcij ter za prenašanje denarja čez državno mejo s pomočjo kurirjev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da omenjeni ravnanji - ki sta bili dokazano pogojeni z obtoženčevim vedenjem, da je sprejel, razpolagal in prenašal denar, ki je bil pridobljen z izvršitvijo kaznivih dejanj - v sodbenem izreku nista zgolj pavšalno zatrjevani, ampak sta tudi natančno konkretizirani. In sicer z navedbo večjega števila dejstvenih okoliščin iz katerih je razbrati kdaj, kako, v kakšnem obsegu in na kakšen način je preko večih oseb potekala dejavnost, katere namen je bil prikriti izvor umazanega denarja, ki je bil kot rečeno pridobljen s kriminalno dejavnostjo, pri izvrševanju katere je (v smislu določbe drugega odstavka 252. člena KZ) sodeloval tudi obtoženi A. A.

9Za ugotovitev obstoja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja in ki po pravni teoriji lahko predstavlja katerokoli kaznivo dejanje iz kazenskega zakonika, sicer ni potrebno, da bi bil znan in procesuiran njegov storilec, temveč zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve. Le-ta so v obravnavani zadevi v zadostni meri pojasnjena in konkretizirana. Zmotno je stališče pritožnikov, da bi bilo potrebno v opis kaznivega dejanja pranja denarja povzeti celotno vsebino očitkov, glede katerih je bil obtoženi A. A. pravnomočno obsojen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 61/2002. Kot je namreč razbrati iz predmetne sodbe (ki je bila v dokaznem postopku prebrana in upravičeno upoštevana kot pomemben dokazni vir), gre za večji obseg kriminalne dejavnosti, ki se je na podlagi različnih izvršitvenih oblik, s sodelovanjem večjega števila oseb, ki so se združile za izvrševanje kaznivih dejanj po 196. členu KZ, katerih predmet je bila prepovedana droga - ekstazi in amfetamin, udejanila skozi daljše obdobje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v dejstvenem opisu kaznivega dejanja pranja denarja navedene vse tiste ključne okoliščine, ki omogočajo presojo objektivnih dejstev zvezi z izvršitvijo predhodnega kaznivega dejanja, pri katerem je dokazano sodeloval obtoženi A. A. Zato zagovornik s stališčem, ki ga obširno podaja na strani tri in štiri pritožbe, da gre v predmetni zadevi za nepopoln opis oziroma, da so v opisu dejanja nedoslednosti, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

10Prav tako za obstoj očitanega kaznivega dejanja pranja denarja ni relevantno (v pritožbah sicer pravilno navedeno) dejstvo, da je v letu 1999 prišlo do zasega mamil, ki jih je obtoženi A. A. v sodelovanju še z drugimi člani združbe, z namenom nadaljnje prodaje kupoval na Nizozemskem in da iz tega naslova ni pridobil nobene premoženjske koristi. Zaseg mamil, tudi če se izhaja iz opisa dejanj za katera je bil obtoženi A. A. pravnomočno obsojen, sploh ni sporen in je v razlogih pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 61/2002 tudi natančno obrazložen. Pač pa na tem mestu ne spregledati, da je prvostopenjsko sodišče v tej isti kazenski zadevi III K 61/2002 (kar sicer ni bilo predmet takratne obtožbe) ugotovilo - kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe pa je do povsem enakih ugotovitev prišlo tudi prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi - da je v zvezi z mamili za katera je bil procesuiran obtoženi A. A., dokazana pot denarja, to je kupnine iz ZDA v Slovenijo. Na podlagi obširne listinske dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je v letu 1999 predmetni denar v valuti ameriških dolarjev, iz ZDA v Slovenijo pritekal s poštnimi pošiljkami W., v letu 2000 pa je bila kupnina od prodanih mamil posredovana tudi z osebnimi prenosi A. A. ter njegovih znancev in sorodnikov na poti iz ZDA v Slovenijo. Slednjo (v sodbeni izrek povzeto) dejstveno okoliščino, ki je po vsebini pravzaprav "nakazovala" na kaznivo dejanje pranja denarja, je prvostopenjsko sodišče v zadevi III K 61/2002 ugotovilo na podlagi natančne in kritične presoje izpovedb prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L, M. M., N. N. Torej na podlagi dokazov, ki jih je (v pretežnem delu) tudi v predmetnem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja upoštevalo sodišče prve stopnje, ki je na podlagi teh dokaznih virov sprejelo prepričljive in življenjsko logične zaključke, o katerih bo govora v nadaljevanju.

11Pri ugotavljanju objektivnih dejstev predikatnega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje ni bilo, kot to zmotno menita pritožnika, zamejeno zgolj in izključno samo s časovnim in izvršitvenim okvirom posameznih inkriminiranih dogodkov. Pač pa je glede očitanega kaznivega dejanja pranja denarja - ob dejstvu, da slednje presega kriminalno količino zajeto v predhodnem kaznivem dejanju - relevantna ugotovitev, ki smiselno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, da se je (že) v letu 1999 vršila obtoženčeva kriminalna dejavnost povezana s prepovedano drogo - amfetamin in ekstazi; slednja pa se je (s posredovanjem in prodajo istovrstnih prepovedanih substanc v ZDA) nadaljevala tudi v letu 2000. In to navkljub (v pritožbah problematizirani) okoliščini glede zasega mamil. Da zaseg mamil obtoženega A. A. ni odvrnil od nadaljnjega kriminalnega početja, ki se je po podatkih spisa torej vršilo skozi daljše časovno obdobje, pa povsem nazorno izkazujejo v tem postopku inkriminirani denarni transferi, ki so se praktično v enakem časovnem obdobju kot je bil predstavljen zgoraj, z vednostjo in sodelovanjem obtoženca izvajali na način, ki je specifičen za pranje "umazanega", s kaznivim dejanjem pridobljenega denarja.

12Sodišče druge stopnje se tako v celoti pridružuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je denar, ki je bil v času od 3.8.1999 do 21.10.1999 (s pomočjo ponarejene dokumentacije in z zlorabo osebnih podatkov oseb, domnevnih prejemnikov, ki z zadevo niso imeli nobene zveze) sukcesivno v zneskih od 990 do 5000 USD nakazovan preko sistema W. iz ZDA v Slovenijo, pa tudi denar, ki se je v letu 2000 preko obtoženca in njegovih kurirjev osebno prinesel iz ZDA v Slovenijo, izviral iz kaznivih dejanj, kar je, kot storilec "predhodnega kaznivega dejanja" nedvomno vedel tudi obtoženi A. A. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno navedbo obtoženca, da zgolj splošno znano dejstvo, da nekdo, ki se ukvarja s trgovanjem z mamili, na ta način pridobi tudi veliko premoženjsko korist, za sklep o izvoru denarja iz prepovedane dejavnosti ne zadostuje. Je pa zmotno in protispisno nadaljnje pritožbeno stališče, da v obravnavani zadevi v zvezi s posestjo denarja ni bilo ugotovljeno, da je predhodno dejanje storjeno tako, da iz njega izvira umazan denar. V izpodbijani sodbi predstavljani dokazi, ki jih pritožnika, za razliko od prvostopenjskega sodišča razlagata nekritično in parcialno, navedeno pritožbeno tezo v celoti ovržejo.

13Zagovoru obtoženca in navedbam njegove sestre, da je prinešeni denar last sestre A., ki je v kritičnem času delala v Ameriki in da je bil namenjen obtoženčevi materi L. L., sodišče prve stopnje ni sledilo. Navedeno obrambno tezo, ki jo pritožnika neuspešno uveljavljata tudi v pritožbenem postopku, je prvostopenjsko sodišče ovrglo (predvsem) s prepričljivo izpovedbo priče B. B., ki je natančno opisal okoliščine v katerih je skupaj z D. D. in C. C., po navodilih obtoženca, ki je bil v kritičnem dogodku dne 19.6.2000 tudi prisoten, iz ZDA v Slovenijo (kot kurir) prenesel znesek gotovine v višini 9.500 USD. Da je vsak od njih štirih kritičnega dne pri mejni kontroli na letališču Brnik posedoval prej omenjeni znesek, ni bilo potrjeno zgolj z izpovedbo B. B., ampak se je verodostojnost navedene priče, katere kredibilnost navkljub pritožbenim navedbam nikoli ni bila postavljena pod vprašaj, izkazala tudi z izpovedbama policistov O. O. in P. P. Slednja dva sta tako v zadevi III K 61/2002, kot tudi v tem postopku (ko sta v celoti potrdila predhodne navedbe), skladno pojasnila, da sta kritičnega dne v postopku temeljite mejne kontrole A. A.in C. C., ugotovila zneska gotovine po 9.500 USD, pri čemer sta to okoliščino (o kateri je izpovedoval B. B.) v uradnem dokumentu tudi zabeležila.

14Zato so protispisne pritožbene navedbe obtoženca, da policisti in delavci Carinske uprave, denarja nikoli niso prešteli in da količina denarja, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, nikoli ni bila ugotovljena. Navedba pritožnikov, da priča B. B. ni verodostojna, ker da izpoveduje v nasprotju z C. C. in D. D., ni utemeljena. Spisovno je namreč izkazano, kar je povzeto tudi v razlogih izpodbijane sodbe, da je B. B. obravnavane dogodke v zvezi z mamili, v katere je bil tudi sam neposredno vpleten, konsistentno opisal. Ne le v (že večkrat omenjeni zadevi) III K 61/2002, v kateri je bil procesuiran kot obtoženec in je sodišče v celoti sledilo njegovim navedbam, ampak tudi v tem postopku, ko je zaslišan kot priča v bistvenih delih potrdil vse svoje predhodne navedbe. Sodišče prve stopnje je izpovedbi B. B. (za katerega zagovornik brez podlage v spisovnem gradivu navaja, da ima popačen spomin) upravičeno sledilo, saj gre tudi po oceni pritožbenega sodišča za kredibilno in verodostojno pričo. S tem pa je (kot je smiselno razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe) posredno ovržena verodostojnost prič C. C. in D. D., ki sta za razliko od B. B. v zvezi s svojim odhodom v Ameriko (pri čemer jima je potne stroške kril in tudi tamkajšnjo nastanitev uredil obtoženi A. A.) in v zvezi s posedovanjem gotovine, ki je očitno presegala njune finančne zmožnosti, navajala povsem neprepričljive razloge.

15Enako velja tudi za ostale, v pritožbi izpostavljene priče, za katere je bilo ugotovljeno, da so na iniciativo in ob znatni finančni "podpori" obtoženega A., navkljub slabemu socialnemu statusu odpotovale v Ameriko, od koder so potem prinašale takšne in drugačne denarne zneske. Višina teh zneskov (za katere je bilo moč utemeljeno sklepati, da predstavljajo "umazan" denar) v dokaznem postopku ni bila z gotovostjo ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje obtožbene očitke glede višine sredstev, ki so bila preko "kurirjev" prinešena iz ZDA v Slovenijo, modificiralo oziroma ustrezno znižalo. Zato je pritožbena graja brezpredmetna.

16Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da je povsem neživljenjsko, da naj bi obtoženec domnevno sestrin denar namenjen materi, na materin račun položil šele po letu in pol in še to zgolj polovico zneska, ki je bil dne 19.6.2000 prinešen v Slovenijo ter da obtoženi za ostalo polovico ni podal ustreznega pojasnila. Zagovornik takšnemu razlogovanju nasprotuje in navaja, da je zgrešen in nedopusten, kar pa ne predstavlja argumentacije, ki bi bila lahko deležna pritožbene presoje.

17Neupoštevno in protispisno je pritožbeno stališče obtoženca, da v postopku ni bilo dokazano, da je šlo za kakršnokoli premoženjsko korist in da količina oziroma znesek opranega denarja v predmetni zadevi ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje je na osnovi obsežne (tudi s strani obrambe neproblematizirane) listinske dokumentacije - s katero so v celoti izkazana v sodbenem izreku specificirana nakazila, ki so potekala preko W., nadalje transakcije na TRR oziroma prenakazila na devizni račun obtoženčeve mame, pa tudi na podlagi povsem konkretnih (personalnih) dokazov glede prenosa gotovine iz ZDA v Slovenijo preko kurirjev - ugotovilo in takšni ugotovitvi se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, da je bil v kritičnem obdobju iz ZDA v Slovenijo (z namenom zakritja nezakonitega izvora denarja) plasiranih 139.509 USD. In sicer znesek 101.509,00 USD preko sistema W., preko kurirjev dne 19.6.2000 pa znesek 38.000 USD denarnih sredstev. S tem denarjem sta dokazano razpolagala obtoženi A. A. in X. X. (zoper katerega je bil sicer kazenski postopek zaradi nedosegljivosti in iz načela ekonomičnosti ustavljen). Pri tem je obtoženi A. A. v kritičnem časovnem obdobju prejel najmanj znesek 46.900 USD, katerega del je plasiral naprej, saj ga je kot že rečeno položil na materin devizni račun. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znesek 46.900 USD, ki predstavlja seštevek zneska 38.000 USD, ki ga je obtoženi skupaj s prijatelji dne 19.6.2000 prenesel iz ZDA v Slovenijo in zneskov, ki jih je sukcesivno nakazoval na devizni račun L. L. v skupni višini 8.900 USD, predstavlja najmanjši znesek, za katerega je moč z gotovostjo šteti, da ga je obtoženec v inkriminiranem časovnem obdobju prejel iz naslova prepovedane trgovine z drogo. Zato so upoštevajoč navedene ugotovitve, ki so v razlogih izpodbijane sodbe (na straneh 14 do 18) natančno obrazložene, neutemeljeni in protispisni pritožbeni očitki glede nedokazanosti pridobljene premoženjske koristi. Le-ta je bila obtožencu skladno z določbo materialnega zakona upravičeno odvzeta v okviru tega postopka, zato se pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da do odvzema premoženjske koristi ni prišlo v zadevi III K 61/2002, izkaže kot irelevantno oziroma kot povsem brezpredmetno.

18Glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob kritični oceni vseh izvedenih dokazov, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je na tej podlagi tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. To pa pomeni, da s strani pritožnikov uveljavljeni kršitvi po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP nista podani.

19Pritožnika odločbe o kazenski sankciji izrecno ne izpodbijata, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, skladno z določbo 386. člena obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče v okviru uradnega preizkusa preverilo tudi ta del izpodbijane sodbe. Pri tem je ugotovilo, da je bila ob izkazani pozitivni prognozi obtožencu izrečena primerna kazenska sankcija, pri čemer so bile tudi pri določitvi enoletne zaporne kazni in trajanju triletne preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe, ustrezno ovrednotene vse obteževalne in olajševalne okoliščine.

20Pač pa je sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa po določbi 383. člena ZKP ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon. Po določbi drugega odstavka 50. člena KZ sodišče s pogojno obsodbo določi storilcu kaznivega dejanja kazen, ki ne bo izrečena, če obsojenec v času preizkusne dobe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način in sicer tako, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (tako Kazenski zakonik s komentarjem, avtor Ivan Bele, stran 341). Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe skladno z zgoraj citirano zakonsko določbo, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način in v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe.

21Sicer pa je ugotovilo, da pritožbene navedbe niso upravičene in zatrjevane kršitve niso podane, zato je pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.